Saj se je že kolega Golob razpisal, kako radoživo krademo podobe frfotajočih krilc in nihaje bujnih balkončkov ter v mimohodu sladko slalomiranje bokov na vrhu razporkov, uf. Seveda se oziramo za njimi! Ženske, ženske, ženskice, olala. V urbanem miljeju megalopolisa se je treba podvigov lotiti bolj sofisticirano – no, ja, ali pa tudi ne.

A prave voajerske hohštaplerje nam v medijih venomer ponujajo v prestižnem prodajnem paketu, ki nujno zajema nadnobel penthouse stanovanjce z vsaj dvema popolnoma steklenima stenama, avtomatskimi zavesami za opazovalčevo varnost in celo artilerijsko baterijo po prostoru razmeščenih daljnogledov, teleskopov in fotoaparatov na tistih trinožnih stativih, prek katerih se sam zmeraj, kadar imam opraviti z njimi, vse prerad spotikam.

Tam v nočni temi se dvigajo z bleščicami oken posipane stolpnice. Tam je ekran opazovalca, lovca, ki jaga podobe, dogodke tujih intim. So ukradene slike drobnih trenutkov tujega bivanja res tako vzburjajoče, je začaranost z naslajanjem med opazovanjem nič hudega slutečih »žrtvic« res nekaj tako hudimano sprevrženega, kakor skušajo to včasih predstaviti posamezni seksoslovci?!

Če kot mulci niste kukali skozi ključavnice, vam ne morem pomagati, najbrž bo že prepozno, pozneje človeka ob tem početju vse prehitro useka v križu. Se pa še spominjam osnovnošolskih avanturic na kopališču in da veste, maksimalna trofeja je bila tista tršica z najbolj kosmato ... tega ni videl vsak in kdor je videl je bil ... enostavno frajer.

Prepovedano!

V obmorski počitniški hišici so me nekoč neki starejši sosedi kar naenkrat zagnano vabili na kavico. Nazadnje se je le izcimpralo, da so me kar nekajkrat radovedno in kajpada povsem slučajno opazovali med horizontalno telovadbo s tedanjo partnerko. Ja, čisto vzhičeni so bili. In? Jah, bolj nadležen je bil model, ki se je ponoči prek vrtov smukal k spalničnim oknom in oprezal, vohal in poslušal. Ko človek sliši sopenje v temi poletne noči, ko okna niso docela zaprta, njegovo nedolžno nagnjenje že postane srh vzbujajoč horror game.

Včasih bi preprosto rekli – »momak nema stila«. Aja, pa še enega se spomnim, ta ti je bil pa pravi avdio voajer – redkost. Najraje je imel partije, hišne žurke in sploh prireditve, kjer toaletni prostori niso ločeni že po vnemi gradbenikov. In je možakar veselo kazal podobo, kakor da se ga je že toliko natrobental, da pač malce sloni na zidu in počiva, pa vedno prav pri vratih od klozeta. Mi je nazadnje zaupal, da ni na svetu lepše pesmi, kot je – odmev žuborenja dolgo zadrževanega curka feminilnega mednožja, ki se razlega iz porcelana školjke v svetišču človekovega iztrebljevališča. Hm, no, ja, pr'jatli, bodimo široki in tolerantni, navsezadnje ni nikogar bolelo!

Tokrat mi sploh ne gre za strokovno opletanje okoli zamisli, za kakšno pasmo deviantnosti seksonagnjenj gre pri voajerstvu. Koliko zatrtih potisnjenih čustev in drugih frustracijskih komponent skušajo prizadevno skompenzirati med svojimi rituali neopaženega opazovanja. Ni mi do statistik in tudi ne do tehničnih napotkov o prepustnosti svetlobe in kakovosti lečnih prizem dvometrskih teleskopskih daljnogledov. Mimogrede: bojda se najbolj obnesejo manjši daljnogledi, kakršne si sicer na flinte natikajo člani zelene bratovščine. Zaradi lova v mraku zmorejo ti rešpetlini marsikaj, čeprav je vidno polje ožje kakor pri njihovih večjih bratih.

Zanima me, kje je dejansko skriti čar, ki vleče predanega častilca voajerskega športa. Kak je animus vivendi mojstrov te seksološke panoge. Do neke mere smo že res vsi voajerčki, ampak pravega sogovornika ni bilo tako lahko najti! Razumljivo: zaupnost ni nekaj, za kar se odločiš brez tehtnega premisleka. A potem končno – led prebit, malce se še ozira prek rame po lokalu … Normalno, tu pa tam goji konkurenčno športno panogo tudi kdo drug in pač vleče na ušesa pogovore s sosednjih omizij. Preventiva ne škodi, si mislim in gledam, kako se mu med klepetom vedno bolj svetijo oči.

»To je cela umetnost, šport, rajcajoča čarobnost nedosegljivega, razumeš,« pravi. »Vonj, vonj je vse, stari. Katera je prava za te zadeve, moraš zavohat, kapiraš?« me poučuje. »Veš, to ni tako preprosto, kakor si predstavljaš, da enostavno oprezaš izza odškrnjene zavese ali kaj takega. To ni to. Samo gledanje je …« sogovornik išče primerno besedo, »enostavno prebanalno, naravnost sterilno.«

Skušam se vživeti in postaja mi jasno, da sem si voajersko umetelnost res predstavljal nekam preveč poenostavljeno. Čakam in mojster mi odstira svet nasladnih oprezačev. Kot kak brigadni general razlaga: »Treba je opredeliti cilje, sledi iskanje, vanj je vključeno ovohavanje, potem je na vrsti pomembna faza, to si zapomni, določiti je treba prag tolerance, to je najpomembneje za pozneje, šlo bo za hojo po robu. In nazadnje je tu pushing – pomikanje tolerančnega praga, iskanje, do kod še lahko greš. A meje ne smeš nikoli prestopiti, to si zapomni.« Najbrž sem malo bolj trapasto pogledal in nemudoma sem bil deležen aksiomalne modrosti: »Za tango sta potrebna dva.«

Počasi sem sestavljal vtise. »Torej hočeš reči, da gre pravzaprav večinoma za igro dveh?« »Ja in ne, saj v tem je ves štos. Če hočeš, da je ves ritual nasladno na nivoju, potem izbranka celo mora vedeti. No, ali pa vsaj slutiti. Potem greš mimo nje na cesti in oba se delata, da ni nič.«

In gre v praksi? »Zalezovanje je nujno, poznati moraš njen urnik, navade, kje je kdaj. Resnično ekspertno je, kadar pogruntaš celo njen menstrualni cikel, kar se potem zelo pozna na performansu samem. Vživljati se začno te gospe, sodelujejo, ne moreš si misliti, kako! Lahko so znanke, družinske prijateljice, sosede, včasih prijateljice … ni važno, všeč jim je. No, večinoma. Čutijo se občudovane, rajca jih in vedo, da se nič »zaresnega« v konvencionalnem smislu ne more zgoditi, saj se tako ali tako že dogaja, a to, saj razumeš, pač ne šteje v smislu pregreh, a ne. Volk sit in koza cela, pač.«

»In kakšen je najprimernejši osebnostni profil tvojih opazovank?«

»Najbolj so dovzetne ženske, ki se že zavedajo svojih pomanjkljivosti, take, ki niso docela izživete in čutijo, da nas to ljubo življenje pač do neke mere vseeno omejuje. To velja zanje ne glede na status, izobrazbo ali karkoli že. Najbolje je, če niso docela prepričane vase, ti pa jim pustiš vlogo glavne akterke.«

»Pa se potem zgodi, da imaš kdaj dejanski stik s tako osebo?« »Bog ne daj ... gre samo za pomikanje praga odnosa v smeri proti realizaciji, kot kaka spotencirana predigra, le da je tu fiktivnost nujna. Bistvo vsega je, da moraš nujno vedeti, kdaj je čas za umik, za to, da nehaš, se odstraniš, izgineš. Ogrožati je ne smeš. Nikakor ne smeš prestopiti nevidne meje, ki jo lahko določaš le z občutkom. In za to so potrebna dolga leta vaje.«

»In kaj, če ona prevzame pobudo?« »Ni govora, scena takoj pade v vakuum dogajanja, ne gre drugače. Razblini se namreč to, kar iščeš, kar rajca, neulovljivost, nedorečenost, tisto, kar visi v zraku, tudi čarobnost njenega samospraševanja: ali me je videl takrat, ko sem ... karkoli že je bilo.«

Zdaj se mi je že zdelo, da mojster voajerstva hodi kot maček okoli vrele kaše – ali pa sem bil sam ta maček. Spomnil sem se gospe z višjega nadstropja enega ljubljanskih blokov. Srednja leta, navzgor obrnjeno sračje gnezdo za frizuro in naličenost v staroegipčanski izvedbi, sloka in urejena je redno uživala v striptiziranju pred svojimi okni. Še dobro, da nobeden izmed nas, mulcev, njenih tedanjih častilcev, ni zletel z balkona stavbe na drugi strani ceste. Možakarja sem torej moral bolj direktno povprašati o tem, za kakšne kandidatke gre, no, tako v telesnem smislu. Sledilo je presenečenje.

»Sploh mi ni do čvrstih riti in obritih pičic – saj kdaj ogledujem tudi kakšno tovrstno popolnico, a mene zares začarajo nepopolnosti – življenjskost. Veš, napete brhkosti smo sladokusci siti, to je demode.«

»Kakšne so torej prave voajerske trofeje?« »Ha ha, če že hočeš, pa naj bo. Maksimalno naelektrenje ponujajo gospe – denimo gospodinja, ki ji sredi likanja nehote pade malce prevelika joška izpod ohlapne, nič kaj ugledne tunike. Sploh je ne popravi takoj, rutina z lastnim telesom, pa tudi povsem sama je po svojem prepričanju, ne ve, da jo opazujem, in jozl opleta … Šele potem, čez čas, ga z vajeno kretnjo zbaše nazaj, kamor spada.

Ta naravnost, to je plen voajerja! Pa neka vzorna soproga, ki jo med vsakdanjim poletnim obešanjem perila na domačem vrtu nenadoma zasrbi, in ker pač ni nikogar okoli, spodreca krilo in se več kot nazorno popraska po riti, ampak prav po riti, po samem vozličku, tako nalašč in nadvse počasi z nasladnim guštom, da ji odleže, potem pa v miru obesi oprano snežno belo perilo na tiste vrvice … Zame je to nadkul.

O, veliko srečo sem imel tudi s po ustaljenih mnenjih za takšno prakso precej prestaro gospo, ki je lepo sedla in si šla brit mednožje, sredi početja pa jo je najbrž premagal kak mladostni spomin in je odložila britvico pa potlej lenobno, nič kaj pretirano vzburjeno s prstom parkrat podrgnila ščegetavček, ki ga je nekako izmencala na plano, potem še zamenjala prst, ga oslinila in tudi z njim malce pozdravila svoje češplovje, pri tem pa se sploh ni zares igrala s svojo polobritostjo … nato se je zopet lotila nedokončanega opravila.

Še zdaj ne vem, ali ni vedela, da jo opazujem, in je vse skupaj nalašč odigrala. Neka druga pa si je docela samozaverovana vase zavzeto stiskala prsne bradavice, da bi preštudirala, kako je z njeno laktacijo. In se je cedilo in je razmazala tisto po sebi in sem skoraj eksplodiral zraven te scene.«

Takšne so torej trofeje voajerskega športa za poznavalce. Ostaja pa vprašanje, ali tudi vaša morda ne nastopa v katerem izmed teh nedolžnih teatrov.

Za hobi

Na delu smo zalotili tudi manj poglobljenega opazovalca, ki svojega dela ne jemlje kot umetnost, temveč prosto priznava, da ga tovrstno početje zgolj veseli in si z njim krajša čas. Načeloma domuje v ljubljanskih Fužinah, kjer tudi uraduje, ker pa je v enosobnem stanovanju podnajemnik, se (ne zaradi opazovanja drugih, temveč zaradi visokih najemnin) večkrat tudi seli. Šiška, Nove Jarše, Vič … tudi v Domžalah je že stanoval.

In jasno tudi uradoval, oprezal, opazoval. Njegovo domače orodje je velik teleskop, natanko takšen, kakršnega imajo amaterski zvezdogledi. »Včasih,« pravi, »ko se za okni sosednjega bloka ne dogaja nič zanimivega, uperim svojega Big Johna, tako je namreč teleskopu ime, tudi proti zvezdam. A to je le redko, saj je dogajanje v urbani soseki, ne glede na letni čas ali uro, vedno pestro.«

Možak pravi, da je vedno živahno. »Najbrž misliš, da si vse skupaj izmišljujem ali da pretiravam, toda povem ti, da skoraj vsakokrat, ko pogledam skozi kanon, najdem kaj zanimivega. Če že ni ravno golota ali napad na človeško intimo, se spodobno zabavam tudi ob povsem klasičnem zakonskem prepiru. Saj veš, besede lahko z nekaj prakse bereš z ustnic, še bolj zabavno pa je, ko prično po stanovanju leteti krožniki in posoda.« V stilu Hitchcockovega filma Dvoriščno okno je zmožen presedeti ob oknu in Big Johnu vso noč ali dlje.

Ja, poznavalci in praktiki trdijo, da je opazovanje drugih ljudi kot droga. Ko te enkrat zgrabi želja po opazovanju, te ne izpusti več. Ne moreš si kaj, da ne bi pokukal skozenj … Le kaj neki počne soseda?! In konec koncev so vsi soglasni in v en glas zapojejo, da je najbolj zanimiv del leta za tovrstna kukanja skozi objektive in daljnoglede prav silvestrovo. In kaj ste počeli za novo leto?

Veliki brat te opazuje?

Novejša veja voajerizma se je pojavila v zadnjem desetletju, z razvojem interneta. Ja, prav tisto, česar vas je bilo najbolj strah. Miniaturne videokamere za »domačo« uporabo so postale povsem dostopne. Za dva ali tri cankarje jo dobite tako rekoč v vsaki bolje založeni trgovini z računalniško opremo. No, seveda jo boste potem namestili v žensko toaleto. Nekam, kjer je drobcena kamera najmanj vidna.

V kanal prezračevalnega sistema, recimo. Skorajda nemogoče jo je opaziti – in kje si bo nič hudega sluteča sodelavka sploh mogla misliti, da jo med olajšujočim žuborenjem opazuje celotni moški del kolektiva?! Zabavno? Erotično? Bolno? Kakor za koga. Dejstvo pa je, da varnostniki in uslužbenci enega izmed večjih slovenskih nakupovalnih centrov priznavajo, da je njihova služba dobila povsem nov smisel, odkar so trgovino opremili z novimi videonapravami … Sicer tega ne bi smeli opazovati na določenih krajih, pa vendar. Mar sploh veste, koliko ljudje danes pokradejo?

Veselo jim torej pomahajte, ko boste naslednjič v kabini preizkušali novo spodnje perilo ali kopalke! Pa še nasvet za dame: ob uporabi javnih stranišč poskrbite, da bo tudi vaša frizura tam spodaj okej. Strokovnjaki za opazovanje namreč zatrjujejo, da je čezmerna goščavost že davno iz mode.

Torej: za konec le opozorilo. V vsakdanjem življenju vas opazuje bistveno več skritih očes, kakor si morda mislite. Zato pazljivo! Ne le pri najintimnejših opravilih. Tudi drugje. Četudi ste v službenem dvigalu sami, si ne stiskajte mozoljev in predvsem … prst ven iz nosu!

Kako je z izpostavljenostjo pred zakonom?

Če vas nekdo kar naprej opazuje, to najverjetneje niti ni nadležno – vse dotlej, ko se tega ne oveste. No, takoj zatem je cela reč toliko bolj zoprna. Komu pa je prijetno živeti s prepričanjem, da mu ves čas nekdo z očmi sedi za vratom?!

Kaj lahko storite? No ja, nekaj malega že, prav dosti pa vsaj v praksi ne. Policijski organi imajo s tovrstnimi prijavami nemalo težav. Prvič je vse skupaj precej težko dokazljivo, kakega dogodka, akta, ki bi ga bilo možno neposredno povezati s katerim od zakonsko taksativno naštetih kaznivih dejanj, pa navadno tudi ni, predvsem pa se zalomi, ko bi bilo treba to podkrepiti z dokazi. Nadležnosti vojerizma ni mogoče kar neposredno strpati pod katero od zakonskih določb. Posredno bi to še šlo, a mora storilec spočeti še kak dodaten greh kot le to, da mu je pač všeč opazovati druge na daljavo!

Sodna praksa se je nedavno ubadala s primerom, ko je nekdo preveč zavzeto opazoval pripadnico nežnejšega spola v savni, in glej ga šmenta, kaj pa hodi deklina v savno in hoče, da bi dedci okoli nje mižali, ona pa bo budno pazila, kdo jo opazuje in kdo ne, ali kaj?! No, pa se je frajer nazadnje le spozabil in šel predaleč. Mamljivost prelestne podobe je hotel ujeti na filmski trak in tako je šel in podobo svojega čaščenja fotografsko ovekovečil, najbrž da bi jo potlej občudoval še v zavetju svojega domovanja ali kaj. A tu si je skopal jamo, ker se to pa nikakor ne sme – tako pač pravi 149. člen Kazenskega Zakonika Republike Slovenije. In na račun neupravičenega slikovnega snemanja so frajerju stopili na repek in užitkarjenja je bilo konec.

Vseeno pa nasladno opazovanje, vsaj prekomerno, ostaja sporno že zaradi določil naše ustave, ki v 34. členu »Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti« pravi, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa dodaja, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. In kdor si bo nedotakljivost iz slednjega člena razlagal trivialno dobesedno, ker se na daljavo opazovalec svojega plena pač ne dotika fizično … Nisem prepričan, da bo to zadosten argument!

TEKST: Igor Rosina & Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin, Uroš Potočnik, Buenos Dias