Forum: Slovenija, na ekstremni strani Alp

V zadnjih letih pa je pozornost javnosti vse pogosteje usmerjena k dosežkom naših tako imenovanih ekstremnih športnikov: zdaj tako izpostavljenemu alpinistu Tomažu Humarju, Juretu Robiču, ki je letos drugič zapored zmagal na RAAM-u, kolesarski dirki čez Ameriko, k ekstremnemu smučarju Davu Karničarju, ki je leta 2000 kot prvi nepretrgano smučal z Everesta, najvišje gore sveta, ultramaratoncu Dušanu Mravljetu, ultramaratonskemu plavalcu Martinu Strelu, Miranu Stanovniku, ki se uspešno udeležuje zahtevnih motociklističnih dirk, pa še koga bi lahko omenili.

Stvar je vsekakor zanimiva in vredna bližnjega ogleda. A zatakne se nam že pri poskusu opredelitve, kaj naj bi ekstremni športi bili. Zdi se, da bi bilo primerneje govoriti o ekstremnih športnih dosežkih. Če na primer uvrstimo alpinizem kar pavšalno med ekstremne športe, je težko v njem najti mesto za rekreativnega alpinista, ki se odpravi s soplezalcem v Kamniške Alpe, v nekaj urah prepleza izbrano steno in gre potem na pico in pivo, a nima želje, da bi kdaj poskušal preplezati tisoč ali več metrov visoko steno v Himalaji. Tudi tekača, ki gre trikrat na teden na polurni tek, da se ne bi zredil in si zbistril glavo, je težko primerjati z nekom, ki nastopi na 250 kilometrov dolgem teku po Dolini smrti v ZDA, in tako dalje.

Rizično

A ekstremen je prav gotovo dosežek atleta, ki preteče maraton v dveh urah in petih minutah ter ve, da se je v stoletni zgodovini maratona preizkusilo na 42,2 kilometra dolgem teku že več milijonov ljudi, a da bi hitrejše od njega lahko preštel na prste ene roke vsak mizar stare šole … A nikomur ne pade na misel, da bi tak vrhunski, v resnici ekstremni dosežek tudi pojmoval kot ekstremnega.

Dr. Maks Tušak s filozofske fakultete, ki je začel pred tremi desetletji pri nas utirati pot športni psihologiji, v nekem intervjuju (Grif, februar 2001) pravi: »Za športe, ki jih sam opredeljujem kot ekstremne oziroma rizične, je značilno prav slednje – večja rizičnost. Vsak športnik si postavlja težje okoliščine, višje meje. V alpinizmu so te nove meje denimo v večji rizičnosti. V tem se ekstremni športi razlikujejo od drugega vrhunskega tekmovalnega športa, ki je sicer ekstremen, a ne toliko glede rizičnosti.«

Če upoštevamo stališče dr. Tušaka, potem sodijo med ekstremne športe prav gotovo ekstremno smučanje (spusti z gora), alpinizem, hitrostno smučanje, globinsko potapljanje, padalstvo, smučarski poleti, kolesarski »downhill« in najbrž še kaj. Denimo tako imenovani BASE jump, šport, pri katerem zlezete na primerno visoko mesto (BASE je okrajšava za buildings, anthenas, spanings, earth), na primer na vrh dimnika trboveljske elektrarne, in se s padalom na plečih vržete v globino pod seboj, ga po nekaj sekundah prostega pada odprete in zajadrate proti trdnim tlom.

A ob upoštevanju opredelitev dr. Tušaka je težko najti med ekstremnimi športniki prostor prav za nekatere naše najbolj znane ekstremiste, Robiča, Mravljeta, Stanovnika …

Vse kaže, da opredelitvi, kaj je v resnici ekstremno in kaj ni, niti ne gre poskušati priti do dna. Glede na poljubnost uporabe izraza »ekstremni šport«, k popularizaciji katerega so močno prispevali tako športniki sami v boju za medijsko pozornost kot tudi mediji z njegovo nekritično rabo, se lahko pri ekstremistih, ki jih omenjamo, omejimo na dejavnosti, pri katerih se izkaže zlasti človekova vzdržljivost, telesna in psihična. Proga, ki jo prevozijo kolesarji na RAAM-u, se namreč spogleduje s 5000 kilometri.

Podobna je bila dolžina tekaške preizkušnje prek ZDA, ki jo je leta 1995 dobil Mravlje. Dobrih štiri tisoč metrov je visoka Rupalska stena pakistanskega osemtisočaka Nanga Parbat, ki si jo je izbral Humar. Podobna je višinska razlika med vrhom Mt. Everesta in baznim taborom pod njim, do koder je smučal Karničar. In nekaj tisoč kilometrov so dolge reke, po katerih plava Strel.

Kako so postali …

Če se razgledamo po genezi naših uspešnih »ekstremistov«, lahko ugotovimo, da gre za posameznike, ki so v te najdaljše preizkušnje prišli postopoma, zvečine po »običajnih« športnih poteh.

Danes 40-letni Robič, tudi svetovni rekorder na kolesu v 24-urni vožnji (lani septembra je v okolici Moravcev prevozil 840 kilometrov), je bil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja uspešen cestni kolesar, nato se je loteval vedno daljših razdalj, leta 2003 prvič nastopil na RAAM-u ter ga lani in letos tudi prepričljivo dobil.

Karničar, nekdanji mladinski smučarski reprezentant, je živel z domačimi gorami na Jezerskem, se dodobra seznanil z alpinizmom in ti dve dejavnosti združil ter začel smučati z visokih gora. Leta 1996 je – potem ko je pred njim spodletelo že nekaterim drugim – poskušal tudi smučati z Everesta. Zaradi omrzlin je izgubil prst na roki, a se je leta 2000 zmagoslavno vrnil.

52-letni Mravlje se je sprva preizkušal v maratonu, kjer ni bil posebno uspešen, a se je izkazal na tradicionalnem 100-kilometrskem teku v švicarskem Bielu in začel nastopati na vedno daljših tekaških preizkušnjah. Zmaga na etapnem teku čez ZDA pred desetimi leti je verjetno njegov največji uspeh.

Podobno je Humar preplezal številne zahtevne smeri v domačih in tujih gorah, dobil leta 1996 za prvenstveno smer na nepalski Ama Dablam (6835 m) skupaj s svojim soplezalcem, pokojnim Vanjo Furlanom, zlati cepin, najprestižnejše mednarodno alpinistično priznanje, ki ga vsako leto podelijo Francozi. Svoj zenit je doživel nedvomno leta 1999 z medijsko sijajno podprtim vzponom čez južno steno nepalskega osemtisočaka Daulagiri. No, in kar se tiče javne pozornosti, letos z Rupalsko steno Nanga Parbata, ki velja za najvišjo na svetu in ki v osrednjem delu še ni bila preplezana.

Miran Stanovnik je sprva tekmoval v atletiki, potem v motokrosu in se nato specializiral za vzdržljivostne motoristične preizkušnje. Na reliju Granada–Dakar je prvič nastopil leta 1996 in dobil nagrado za fair play, ki jo organizatorji podelijo le izjemoma. Pozneje je nastopal z manjšim ali večjim uspehom na različnih vzdržljivostnih tekmovanjih. Na reliju Dakar 2003 je osvojil skupno 19., v kategoriji maraton pa drugo mesto.

Tudi Strel, eden naših najbolj znanih ekstremistov, je v preteklosti nastopal na dolgih plavalskih tekmovanjih, vendar ne posebno uspešno, zadnja leta pa se podaja v vedno daljše reke (Donavo, Misisipi, Jang-ce …) in je tudi edini, ki nima tekmecev. Medtem ko naši drugi ekstremisti nastopajo na tekmovanjih ali se podajajo na poti, kjer se želijo preizkusiti tudi drugi, si Strel zamišlja vedno nove plavalske preizkušnje.

Nekaj več ali zgolj niša?

Dosežki naših ekstremistov so vsega spoštovanja vreden rezultat izredne volje in psihofizičnih sposobnosti. Vendar pa smo lahko prepričani, da bi mnogo teže segali v vrhove, če bi se s temi dejavnostmi ukvarjalo več ljudi. Vsekakor drži, da so ekstremne preizkušnje rezervirane le za peščico posameznikov, ki tipljejo za vedno novimi mejami človeških sposobnosti in so se povsem specializirali zanje. A zdi se tudi, da obstaja več razlogov, ki onemogočajo množičnejši ekstremizem; denar je poleg rizičnosti nekaterih ekstremnih športov med glavnimi razlogi. Tudi v teh športih je to namreč izjemno pomemben in ne nazadnje tudi zelo selektiven dejavnik.

Morda so najboljši primer tega, kaj lahko denar pomeni v športu, vzhodnoafriški tekači (Kenijci in Etiopci): začetek njihovega množičnega zmagovanja sovpada z začetkom denarnega nagrajevanja. Nagrade, ki jih dobijo, so za njihove razmere – imajo namreč zelo majhne možnosti bornega zaslužka – izredno visoke. A če bi tek zahteval velike denarne vložke, bi imeli atleti preostalega sveta mir pred Afričani, tako kot bi ga imeli tudi nogometaši pred Južnoameričani; nihče od njih ne bi mogel na ukvarjanje s športom niti pomisliti.

Vse kaže, da so ekstremni športi – vsaj tisti, ki so javnosti najbolj znani – prav na nasprotni strani tega spektra: zahtevajo izjemne finančne vložke in nagrade jih le izjemoma pokrijejo. Tako denimo znaša nagrada za zmago na RAAM-u deset tisoč dolarjev (slaba dva milijona tolarjev), stroški letošnjega Robičevega nastopa pa so bili nekajkrat višji od tega zneska. Podobne so tudi bilance Mravljeta, Stanovnika, Strela, Karničarja …

Ugotovimo torej lahko, da je za doseganje vrhov v ekstremnih športih izrednega pomena še ena sposobnost – sposobnost pridobivanja denarja. Zelo verjetno bi bila konkurenca občutno večja, saj je veliko športnikov, ki bi se najbrž »našli« v ekstremni različici svojega športa, če bi znali pridobiti potreben denar ali če bi bile nagrade za dosežke vabljivejše.

Pod lupo

Zdi se, da je prav potreba po denarju, s katerim lahko uresničijo svoje ambicije, pomemben razlog, da nekatere ekstremne športnike v izjavah rado zanese. Njihova promocija je pogosto samopoveličevanje, ustvarjanje videza lastne superiornosti, omalovaževanje ali zamolčevanje dosežkov tekmecev, senzacionalizem, skratka animiranje javnosti za vsako ceno.

Tomaž Humar med njimi daleč najbolj prednjači. Kot je lahko ob cirkusu z Nanga Parbatom postalo vsaj malo bolj jasno tudi nepoučenim, je Humar izjemen alpinist, a tudi velik burkež in ekshibici­onist, človek z neobvladano željo po vsesplošni pozornosti in tako sam sebi največji sovražnik. S svojimi pogosto cenenimi samopromocijskimi dejavnostmi je širšo javnost nemara res utrdil v prepričanju, da je najboljši plezalec v Sloveniji, če že ne kar na svetu, a prav njegove izjave, pogosto podobne gobezdanju ameriških šprinterjev, mu jemljejo ceno, ki bi jo lahko imel. Zato sam s seboj pogosto prihaja v huda protislovja, njegovo »neustrašno« držo pa zamenja nenačelnost.

V nič kaj vzvišene prepire se je zapletel tudi Karničar po svojem izjemnem spustu z vrha Everesta. Po medijsko izredno odmevni odpravi je izšla knjiga Tadeja Goloba, udeleženca odprave, ki je Karničarja spravila v bes. Sprva bi naj bil razlog v vulgarizmih, ki da jih je Golob uporabljal, pozneje Davu ni bilo všeč, da Golob v knjigi razgrinja njegove družinske razmere, ki pa jih sam sploh ne skriva … No, za bolj ali manj očiten razlog njegove nejevolje se je izkazalo pisanje, ki ga prikazuje kot izrednega smučarja, človeka z izjemno voljo in žilavostjo, a tudi kot človeka, ki ga pritisk lastnih in tujih pričakovanj razkriva kot zelo naporno, egocentrično osebnost.

Žal niso brezmadežne niti zgodbe nekaterih drugih ekstremistov. Robič se je s svojimi spremljevalci na RAAM-u leta 2003, ko je nastopil prvič in kar takoj osvojil drugo mesto, spustil v prepire in obtoževanja, zaradi česar mu nekateri od njih ne želijo več pomagati pri podvigih. Na srečo je odtlej, kot vse kaže, precej dozorel, saj se v javnosti prepiri ne pojavljajo več.

Strel je postal s svojo preproščino že skorajda pregovoren. Želi veljati za vrhunskega športnika, a je v pojasnilih, zakaj da se ne udeležuje tekmovanj, kjer bi imel priložnost to tudi dokazati, ampak beži v vedno nove samotarske plavalne pustolovščine, hudo neprepričljiv. Vselej je namreč tam, kjer ni nikogar, ki bi ga lahko ogrožal v prvenstvu. Tudi njegove izjave (bodisi da temeljijo na dejstvih bodisi da so iz trte izvite) o tveganjih, ki se jim pri plavanju izpostavlja (morski psi, onesnažene reke, tokovi …), ne pripomorejo prav veliko k temu, da bi ga jemali s potrebno resnostjo.

Na srečo imamo v plejadi naših ekstremistov tudi ljudi, ki lastne verodostojnosti z nepremišljenim govorjenjem in prepiri niso zmanjševali: Mravljeta in Stanovnika pa jadralca Jureta Šterka, letalca Matevža Lenarčiča, ki je lani v ultralahkem letalu v 79 dneh obletel svet, in še koga. Denimo Staneta Kranj­ca, javnosti neznanega ekstremista, enega redkih »base jumperjev« pri nas. Petdesetletni podjetnik iz Škofje Loke, družinski človek s tremi otroki, je pravo nasprotje tistega, na kar človek pomisli ob besedi ekstremist. Za svojo dejavnost ne potrebuje veliko denarja, kar bi ga lahko prisililo v medijsko pojavljanje, a očitno notranja nuja po pozornosti pri njem niti ne obstaja. Toda to je že druga zgodba.

Če povzamemo

Karkoli že gledamo na naše ekstremiste, gre v vsakem primeru za ljudi, ki z vsega spoštovanja vredno voljo segajo po visoko zastavljenih ciljih. In četudi se morda zdi, da ni potrebe, da bi ljudi, ki si iz kakršnegakoli vzgiba že zastavljajo tako nevsakdanje cilje, pri tem podpirala država, pa bi jim vendarle morala bolj pomagati. S primernim premislekom kompetentnih ljudi seveda. Postavljati ob bok grozovite količine proračunskega denarja, ki ponikne v vse mogoče načrtno ali nenačrtno zgrešene projekte, in drobiž, ki bi veliko pomagal pri uresničitvi načrtov naših ekstremistov in tako pri prepoznavnosti naše dežele v svetu, nad katero se nenehno pritožujemo, bi bilo res neprimerno.

Naš Tomaž

Me je pred dnevi vprašala 70 let stara soseda, ki me pogosto videva z nahrbtnikom: »Kaj bo pa z našim Tomažem?« Trenutna tema št. 1 v Sloveniji je »naš Tomaž«. Ljudje v službah, v kavarnah, na sprehodih, verjetno še v posteljah debatirajo o Tomažu Humarju in njegovi epopeji. Res je, da je glas stroke ves čas bolj ali manj molčal, razen nekaterih vpletenih alpinistov, ki so sodelovali pri »naj« reševanju. Zdaj, ko je reševanje končano, pa bi veljalo stvari postaviti na svoje mesto, do­dati nekaj informacij in dogodke osvetliti še z druge strani.

Začelo se je bliskovito. V hipu so bili vsi mediji polni Tomaža Humarja. Predstavitve njegovega projekta, njegovih filozofij in podobnih, za laike zanimivih tem. »V redu, naj naklada,« je bilo takrat splošno alpinistično mnenje. Prvič se je zatreslo ob omembi, da se bo lotil nepreplezanega osrednjega dela stene. Tu bi poudaril, da je osrednji del Rupalske stene (ne)preplezan natanko toliko, kolikor je (ne)preplezan Humarjev največji uspeh; južna stena Daulagirija. Lani sta v Rupalsko steno avgusta vstopila Američana Steve House in Bruce Miller.

V nekaj dneh sta preplezala smer do snežne kotline na višini približno 7600 metrov. Z leve pripelje tja Messnerjeva smer iz leta 1970. Zaradi zdravstvenih težav sta Američana tam obrnila in sestopila v Messnerjevo ter po njej v dolino. Humar je v Daulagiriju priplezal na višini približno 7800 metrov na severovzhodni greben, koder poteka klasična smer, in sestopil v dolino. Zakaj torej dvojna merila? Smer ni preplezana samo zato, ker je House v medijih, ker ni stopil na vrh gore, svoj podvig označil za poizkus in napovedal popravni izpit?

Princ čistosti

Sčasoma je postalo poročanje, upam si trditi za večino alpinistov, patetično in skoraj nevzdržno. Očitno zadejani stalni dotok informacij iz Pakistana je zahteval poročanja o stvareh, ki nimajo z alpinizmom kot športom niti blage veze in so nanj metale prej slabo kot dobro luč. Na naših straneh že omenjeni »princ čistosti« ipd. je poskrbel za prenekatero urico pristnega smeha v plezalskih krogih. Vprašanji, ki se pri tem zastavljata, sta: zakaj in ali je to potrebno. Odgovor na prvo je jasen: denar. Drugi odgovor je že daljši in je zanj treba pogledati okoli sebe in še malo po svetu. Še pred desetletjem so bile alpinistične odprave romantično dejanje.

Alpinisti so odšli v človeku neprijazen svet za dva meseca in edina vez z domom so bila pisma, ki so potovala nekaj tednov. Ko so se alpinisti vrnili domov, so napisali nekaj člankov in kako knjigo, ki so jo potem ljudje brali v dolgih zimskih večerih, mladi alpinisti pa so sanjarili in se postavljali v vlogo junakov. Zdaj je romantika izginila. Povsem normalno je, da ima odprava s seboj telefon, internetno povezavo in da stalno poroča z gore, po možnosti s poudarjeno epsko komponento. Zadnja slovenska odprava na Nanga Parbat je podrla vse dosedanje okvire medijskega pompa. Ali je bila Tomažu res prva skrb v snežni luknji na višini prek 6000 metrov pediatrična klinika in mir na svetu?

Mašinerija igra na strune laične, večinoma nešportne javnosti. Takšno igranje privlači in teši velike sponzorje. V strokovni, domači in tuji alpinistični javnosti pa s stalnim besednim stopnjevanjem svojih projektov – najtežjih smeri, največjih podvigov v zgodovini alpinizma – dosega ravno obraten učinek. Leta 1999, potem ko je preplezal južno steno Daulagirija, je bil Humar nominiran za takrat še prestižno nagrado zlati cepin. Ni je prejel, večinoma zaradi pomislekov žirije o njegovi nerealni oceni težavnosti. Sedme stopnje s 30-kilogramskim nahrbtnikom ne prepleza precej bolj treniran športni plezalec v Ospu, kaj šele na višini nad 5000 metrov. Presežniki so stalnica poročanja o vsakem njegovem vzponu. Prav tako metafizika.

Laična publika je dvorezni meč. Če Steve House zdaj prepleza steno, Humar pa je ni, bo to v očeh laikov, kot na tekmi, degradacija Humarja. V alpinistični javnosti pa bo vsakdo razumel, če se mu lepo pove, da ni bilo razmer ali pa je bilo vreme slabo. Vsak slovenski alpinist pozna odlične vzpone Tomaža Humarja, s katerimi je dokazal, da je trdoživ in vztrajen himalajski plezalec. Vsak alpinist tudi ve, koliko so v gorah pomembne razmere in vreme, in bo neuspeh opravičil. Naši mediji pa zato Steva Housa označujejo kot nekakšnega tekmeca, rivala. V alpinizmu tekmecev v športnem pomenu ni. Tovrstni medijski pritisk je lahko le povod za nepremišljene poteze, ki so v alpinizmu nevarne. Recimo odhod v veliko himalajsko steno ob negotovi vremenski napovedi.

Zahteve sponzorjev?

Ali je takšno igranje na čustva javnosti potrebno? V tujini je veliko profesionalnih alpinistov, ki živijo izključno od podpore sponzorjev. Večina se jih redno javlja z vsake večje odprave, a vsi ostanejo na bolj ali manj strokovni ravni poročanja, posnamejo atraktivne posnetke in naredijo film, ki se potem prodaja po svetu. Svojo popularnost in odmevnost gradijo na javnosti, ki se na plezanje in alpinizem kolikor toliko spozna ali se z njim ukvarja.

Če se spomnimo, je nekako tako začel tudi Humar, s filmom Reticent Wall itd. Zdaj je prav nasprotno. Bo kdo rekel, da je pri nas drugače, da ni industrije alpinistične opreme, ki bi rade volje podpirala takšne alpinistične vzpone. Res je, a res je tudi, da je v Sloveniji veliko alpinistov, ki so hodili in še hodijo na zahtevne odprave, ki jih je podprla bodisi PZS ali bolj ali manj veliki sponzorji, in so prišli do statusa svetovnih alpinističnih ikon. Brez populizma, zgolj z delom in korektnim poročanjem.

Kakšne posledice bo ves omenjeni medijski pomp imel za slovenski alpinizem in kako težko bodo navadni alpinisti nabirali tiste prepotrebne denarce za odprave, bo pokazal čas. Glede na zadnje odzive nismo s tem pridobili prav nič pri razumevanju naše dejavnosti, ampak smo vedno bolj »vzhodnjaki s suicidalnimi nagnjenji«.

Reševanje

Še o reševanju in situaciji v steni. Prvi, ki je javno upal spregovoriti, ni bil alpinist, temveč športni psiholog dr. Matej Tušak: »Situacija, v kakršni je bil Humar, ni za vrhunski alpinizem nič posebnega.« Da ne bo pomote, situ­acija, v kakršni se je znašel Humar, je bila kočljiva in noben alpinist si je ne želi, a v zgodovini alpinizma se je zgodilo mno­go hujših samoreševanj iz bolj nevarnih situacij. Prav na Nanga Parbatu so leta 1988 štirje ameriški alpinisti, Marc Twight, Barry Blanchar, Kevin Doyle in Ward Robinson, poizkušali preplezati Rupalsko steno po Messnerjevi smeri.

V alpskem slogu so priplezali do višine 7800 metrov, ko je Robin­son začel kazati znake akutne višin­ske bolezni. V hudem vremenskem preobratu z močnim sneženjem so začeli sestopati, brez hrane ob stalnih plazovih in z umirajočim Ro­binsonom. Vsi štirje so prišli v dolino. Zgodba Douga Scotta na Ogreju (7285 m), ko si je tik pod vrhom zlomil obe nogi in po devetih dneh plazenja po kolenih prišel v bazo z ene izmed najzahtevnejših gora na svetu, je dokaj znana. Tudi mnogo slovenskih alpinistov je bivakiralo in čakalo v Himalaji. Najvišji nenačrtovani bivak je imel Tomo Česen, ko se je ob sestopu z 8505 metrov visokega Jalung Kanga znašel pozno zvečer, po tem, ko mu je umrl soplezalec, na višini 8300 metrov.

Nekje sem bral, da hočejo zdaj poklicati še Messnerja. Kaj naj zdaj Messner pove o tem reševanju? Messner, ki je zdaj sicer politik in ne več vrhunski alpinist, a ta isti Messner je prvi preplezal vse osemtisočake, Nanga Parbat dvakrat, enkrat sam po novi smeri gor in dol. Bil je protagonist plezanja v alpskem slogu, prvi brez kisika na Everestu itd. Skratka človek, za katerega se Himalaja pod 6000 metri še začela ni, bo zdaj povedal, kako resna sta bila situacija in reševanje. Zato, da bodo Slovenci zares verjeli v zgodbo, je treba poklicati nekoga iz tujine. Zakaj ne pokličejo katerega od vrhunskih slovenskih alpinistov, ki so že skusili kaj podobnega ali celo hujšega?

Tomaž Jakofčič je eden najboljših sodobnih slovenskih alpinistov, tudi himalajskih. Leta 1998 se je povzpel na vrh 8167 metrov visokega Daulagirija, naslednje leto pa je na slovenski odpravi na 7952 metrov visok Gjačung Kang potegnil prvenstveno smer. Besedilo, ki ga objavljamo z njegovim privoljenjem, je nastalo za alpinistično spletno stran www.gore-ljudje.net.

Nekaj ekstremnih preizkušenj:

Tek: V teku obstaja vrsta vzdržljivostnih tekaških tekmovanj, ki jih je težko razvrstiti po zahtevnosti. Omeniti velja 4675 kilometrov dolg etapni tek čez ZDA, izveden leta 1995, ki ga je v skupnem času 428 ur dobil Dušan Mravlje; 4120 kilometrov dolg, prav tako etapni tek čez Avstralijo, ki je bil izveden leta 2001; tekmovanja v največji pretečeni razdalji v šestih dneh … Za najboljšega ultramaratonca doslej velja Grk Yiannis Kou­ros, ki je lastnik številnih rekordov, od teka na 200 kilometrov (15 ur in 10 minut) pa do največje pretečene razdalje v šestih dneh – 1022 kilometrov (v poprečju 170,33 kilometra na dan).

Kolo: RAAM, Race across America, je dirka, ki poteka od leta 1982. Kolesarji morajo pre­voziti približno 4700 kilometrov dolgo progo med vzhodno in zahodno obalo ZDA. Proga se vsako leto nekoliko spreminja. Da bi kar najhitreje prišli na cilj, spijo le nekaj ur na dan. Jure Robič je bil leta 2003 z drugim mestom najboljši debitant doslej, lani in letos pa je prepričljivo zmagal. Rekorder v poprečni hitrosti je od leta 1986 s 24,78 km/h Pete Penseyres, ki je tedaj 5000 kilometrov dolgo progo prevozil v malo manj kot osmih dneh in desetih urah. Letos jeseni bo prvič izvedena (zvečine) po Franciji dirka LeTour­Direct. Tekmovalci bodo morali v čim krajšem času priti na cilj 4022 kilometrov dolge proge s približno 47 kilometri vzponov.

Alpinizem: Po prevladujočem mnenju alpinistov je najtežja plezalska smer na svetu južna stena himalajskega osemtisočaka Lhotseja (8516 m). To 3300 metrov visoko steno je leta 1990 po lastnih trditvah preplezal Kranjčan Tomo Česen, a je zaradi pomanjkljivih dokazov in neprepričljivosti njegovih navedb ta vzpon zabeležen kot nedokazan.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Urban Golob, Bor Dobrin, Igor Mali/Delo, Peter Kavčič, Rafael Marn, Robert Balen

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord