Forum: V Planici nekaj smrdi že od vsega začetka

No, saj to že veste. Težko bi spregledali aktualne peripetije in igre obtožb, ki se v začaranem krogu vrtijo že nekaj let. Kako je lahko celoletno zlivanje gnojnice sploh združljivo z dogodki, ki se potem izcimijo v marčni skoraj sanjski in oh in sploh vikend, začinjen z nenadkriljivimi športnimi dosežki? Takšne paradoksalne situacije gotovo ni sposoben vsakdo.

To že meji na umetnost. A kakorkoli, vse skupaj je bolj stvar današnjih izigravanj, mi pa bi radi tokrat malce popraskali po preteklosti in pokazali, da ima Planica dve tako različni plati že dolgo. Dejansko že od vsega začetka! Prikrita in smrdeča je že zgodba o samem nastanku tako imenovane Bloudkove velikanke.

Za rezultati – tema

Pravzaprav je zgodovinski problem Planice ta, da so že od vsega začetka briljantni rezultati skakalcev vedno tudi zaslepili javnost, medtem ko se je v ozadju stalno nekaj kuhalo. In tako kot je rezultat Mattija Hautamäkija, ki je leta 2003 sfrčal 231 metrov daleč, prevzel še kako zašiljeno pero in vsaj začasno pristrigel perutke najostrejšim kritikom, tako je bilo že na prvi mednarodni planiški prireditvi v letu 1934.

Sijajni rezultati letečih norveških asov, predvsem bratov Ruud, so pometli pod preprogo neki drug pereč problem. Leta 1934 so namreč objavljali napačnega avtorja velikanke! Skakalnico je tedaj zrisal, zgradil, povrhu vsega pa še kreditiral Ivan Rožman. Da je Rožman avtor »Bloudkove« velikanke, se sliši res preklemano čudno, nesmiselno in krivično! Mar ne?

Na prvi mednarodni prireditvi, ki je 25. marca 1934 prinesla senzacionalen uspeh in prvi planiški svetovni rekord, se je vseskozi objavljalo, da je avtor velikanke Stanko Bloudek. Rožman tega seveda ni spregledal, a si je vseeno pri sebi tedaj še mislil svoje. Ob tako zavidljivih rezultatih, med katerimi sta bila nov jugoslovanski (66 m) in svetovni rekord (92 m), mu tedaj pač ni bilo do tega, da bi kvaril podobo tako zelo uspele prireditve.

Uspeh tekmovalcev je že tedaj prvič prekril planiške umazane igre.

Dogodka s slavnostnega sprejema v ljubljanski Kazini, kjer so bili planiški junaki sprejeti prav po kraljevsko, se spominja Rožmanov kamerad Breznik takole: »Govornik je bil funkcionar Sportnega kluba Ilirije. Jaz sem se hotel vmešati, da govornik takoj to popravi ali Rožman me je zadržal za roko, rekoč, da tu vpričo takega velikega športnega uspeha nima smisla se tu razpravljati, in dalje, saj itak vsakdo ve, da je on projektiral to zavidljivo skakalnico.«

Rožmana situacija tedaj še ni zaskrbela, saj mu je po drugi strani tudi Bloudek sam zatrdil, da se njemu pripisano avtorstvo velikanke objavlja proti njegovi volji. Toda Bloudek mu je to dejal le v zasebnem razgovoru. O zadevi se Bloudek nikoli ni javno izjasnil.

Zgodba o Rožmanu in Bloudku je zelo zanimiva, a vseeno ni tako preprosto črno-bela, saj vse skupaj ne temelji zgolj na osebni zgodbi dveh planiških konstruktorjev, ampak so si v njej umazali roke tudi določeni društveni oziroma klubski krogi, pa tudi državna zveza. Se morda danes sliši to spet nekam znano? Hja, kaj hočemo, pustimo zdaj to in se, kot smo obljubili, zagrebimo raje v zgodovino. Playboy je raziskal zgodbo o velikanki v podrobnosti. Zdaj vam jo razkrivamo!

Štorija o rojstvu velikanke

Ideja, da se je v Planici začelo sploh kaj dogajati, se je porodila v ljubljanskem Sportnem klubu Ilirija, ki je tam že leta 1929 odprl prvi moderni smučarski dom. Infrastruktura, skupaj z železnico do Rateč, je dala misliti krogom Jugoslovanske zimsko-športne zveze, zlasti generalnemu sekretarju Josu Gorcu, da bi v Planici zaradi nadvse ugodnih snežnih razmer v prihodnosti organizirali mednarodna tekmovanja. Za to priložnost pa je manjkala le še sodobna in dovolj velika skakalnica. Gorec je dajal prednost gradnji takšnega skakalnega objekta, ki bi bil po velikosti primerljiv z najbolj znanimi tujimi skakalnicami. Če bi se odločili za mednarodne tekme, bi to pomenilo objekt s kritično točko doskoka vsaj med 60 in 70 metri.

Ilirija je šla z mnogo zanosa v akcijo že leta 1932. Kdo drugi bi se zadeve lotil, če ne on, Stanko Bloudek, zagnan in zvest ilirijan, ki je bil v klubu daleč prvi tatamata za gradbene posle!

Bloudek se je v projekt zagrizel kljub mnogim finančnim nejasnostim in skakalnico do konca leta 1932 celo na pol dogradil. Še več, približno 70-metrsko skakalnico so januarja 1933 nekateri skakalci celo preizkusili. Toda skakalnice zveza tedaj še ni verificirala in je bila zato uradno prepovedana.

Medtem pa so se tehnične pomanjkljivosti in finančne težave znotraj Ilirije vedno bolj grmadile in del bremena je želel klub prestaviti tudi na Jugoslovansko zimsko-športno zvezo. Konec koncev, če se gradi skakalnica za mednarodne tekme, naj skrb za njeno gradnjo prevzame zveza!

Začela so se pogajanja in oktobra 1933 so sklenili pogodbo. Na tem mestu stopi pri zvezi v planiško zgodbo mlad stavbenik Ivan Rožman. Rožman pa ni pripravil za skakalnico le novega načrta, ampak jo je tudi kreditiral. Jugoslovanska zimsko-športna zveza je posredovala pri banski upravi, ki je bila Rožmanu dolžna neki denar, da mu je del dolga odplačala, in Rožman je bil pripravljen prevzeti gradnjo. Rožman pa je bil v danem trenutku najbrž tudi boljša strokovna izbira, saj je imel več izkušenj in znanja kot Bloudek, še posebej z gradnjo večjih skakalnic.

Kot je zapisal Rožman, ga je Bloudek sam prosil, ali bi prevzel gradnjo in dokončal njegovo nedokončano delo. Rožman v podrobnem opisu gradnje navaja, da mu Bloudek pri izdelavi načrtov ni dal nobenih nasvetov oziroma skic. Sam naj jih tudi ne bi potreboval. Iz svojih meritev je ugotovil, da je bila skakalnica prvotno celo napačno zastavljena, saj naj bi skakalci pri doskokih prileteli kar v grmovje in drevesa. Rožmanu se je zdelo celo verjetno, da je Bloudek opazil to napako in se zavedal, da nima dovolj tehničnega znanja za izvedbo uporabnega načrta.

Po poletnem ogledu terena in merjenju je Rožman izdelal prvi osnutek skakalnice in ga oktobra 1933 dokončal ter prek Bloudka predložil v potrditev zvezi. Kot vidimo, sta v času priprav oba sodelovala in tedaj še ni bilo ljubosumja, kaj šele zamer.

Bloudek se je menda že med nastajanjem načrta zelo zanimal za Rožmanovo delo. Nekajkrat naj bi zvečer obiskal Rožmanovo pisarno in poizvedoval, kako projektiranje napreduje in kako je predvidena gradnja. Oktobra je, tako je izjavil Rožman, na izrecno prošnjo Gorca in Bloudka prevzel tudi gradnjo skakalnice. Ta je potekala od 28. oktobra do 23. decembra 1933.

Rožman je »Bloudkovo« skakalnico torej kreditiral, projektiral in še zgradil! Povečal jo je na 80 metrov, saj so rezultati prvenstva v Innsbrucku leta 1933 pokazali, da se daljave skakalcev hitro daljšajo. Odločitev za povečanje in izzivanje z največjimi napravami je bila tedaj zelo drzna, še posebej glede na eksotičnost in izkušnje, ki jih s tako velikimi napravami na sončni strani Alp tedaj sploh niso imeli. Kaj šele, da bi imeli tako izkušene in tehnično izpiljene skakalce!

Afera

Komaj je Rožman svoje delo opravil, že je Ilirija zakuhala krivičen sklep. Potem ko je Bloudek januarja 1934 Iliriji poročal, da je skakalnica zgrajena, in to s pomočjo zimsko-športne zveze, je že konec istega meseca Ilirija sprejela sklep, da se skakalnica poimenuje po Bloudku. Nikoli prej in niti pozneje ta sklep ni bil manj upravičen kot prav tedaj!

Bržkone je Ilirija v trenutku, ko so prevzeli za nekaj časa iniciativo drugi, hotela zadeve za vedno po pasje markirati. Prav takšen interni sklep Ilirije, s katerim so svojemu zaslužnemu članu in začetniku gradnje planiške velikanke hoteli izreči priznanje, je imel posledice pozneje, ko se je po prvih prireditvah navajalo avtorstvo skakalnice. Konec koncev pa posledico zaznavamo še danes, ko se nam npr. novinarke z mikrofoni oglašajo izpod ruševin »Bloudkove velikanke«.

Zadeve so po prvem mednarodnem tekmovanju, ki so ga v turističnopropagandnem smislu Ilirijani ocenili za bolj uspešnega kot »težke zaboje dragega reklamnega materiala«, postajale zrele za afero. Ne glede na okoliščine je bila skakalnica še naprej Bloudkova. Razmere se niso spremenile, Rožmana pa je mineval idealizem in čutil se je vse bolj odrinjenega. Že kmalu po koncu sezone 1934 se je užaljen umaknil. Pozneje se je omehčal le še enkrat. Bilo je naslednje leto, ko je na izrecne prošnje Gorca in Bloudka požrl del svojega ponosa in jima izročil načrt skakalnice, ki so ga v zimsko-športni zvezi potrebovali zato, da so pri mednarodni zvezi prijavili tekmovanje za leto 1935.

In kdo bi lahko bil kriv za vse te razsežnosti razvijajoče se afere, morda pretirano občutljivi Rožman ali potuhnjena Bloudek in Gorec? Povsem gotov in za obe strani uravnotežen odgovor ne bo nikoli pretehtan v sodniški dvorani, lahko pa nam odigra vlogo advokata še nekaj zapisanih izjav. Zanimiv je npr. zapis Rožmanovega sodelavca Breznika iz poznejšega obdobja.

Ko je Breznik nekoč srečal Bloudka na Dunaju in ga povprašal tudi o sporu glede avtorstva, mu je na vprašanje, zakaj ni nikoli spregovoril o tem, da bi tako naredil konec dvomom, odgovoril, »da on nikdar ni obračal pozornosti takim časopisnim člankom in jih tudi ni bral, dalje, da on ni nikdar izjavil, da je on projektiral to skakalnico.

Da je njegovo ime prišlo v to zvezo, je skoro gotovo to, da je bila obstoječa skakalnica, ki je omogočala skoke do nekakih 25 m, svoječasno zgrajena po njegovih navodilih in da mu je bilo nejasno, o kateri skakalnici se piše in govori, zato se on ni nikdar javno izjavil in odklanjal vsako oficielno tozadevno izjavo. Ako so mu pa njegovi znanci in prijatelji pripisovali projektiranje te planiške skakalnice vede ali pa nevede, ne ve in ne more nič za to.«

In žal Bloudek res nikoli ni javno spregovoril o avtorstvu skakalnice. Če bi, bi stvari postale popolnoma jasne. Zakaj tega ni storil, bo dejansko ostalo njegovo moralno vprašanje. Tako je očitno ocenil situacijo in se raje od vsega skupaj distanciral. Konec koncev je bila hvala Bloudku tudi upravičena, toda spet šele po letu 1935, ko je sam prevzel konstruiranje in vsakoletno povečevanje velikanke.

Kakorkoli, njegov odgovor Brezniku, ne glede na vse njegove ogromne planiške zasluge, ne more docela opravičiti njegovega molka, saj ni res, da iz časopisja ne bi bilo razvidno, o kateri skakalnici je bil govor. Takrat je šlo za velike stvari, članki so bili razvlečeni v kar nekaj dolgih stolpcev, poročila s tekem so bila zelo izčrpna. Žal pa ni storil veliko niti Joso Gorec, ki je bil najpogosteje prav tisti, ki je tisk obveščal o planiških dogodkih. Po pričevanju Rožmana naj bi mu Gorec celo obljubil, da bo prišlo do zadoščenja. Žal ga Rožman pred svojo smrtjo ni dobil.

Afera je postala že tako pereča, da je postala v okviru zimsko-športne zveze zrela za posebno komisijo. Ustanovljen je bil poseben »ožji odsek v zadevi Rožman«, ki naj bi zadevam prišel do dna, toda iz delovanja tega odseka poznamo žal le Rožmanove argumente. Rožman je postajal vse bolj užaljen. Pisal je pisma časopisom in v njih opozarjal, da je Bloudek izbral le teren in mu pomagal pri začetnem merjenju, konstruktor skakalnice pa je lahko samo on in nihče drug.

Prav tako je na podlagi takratnih izračunov kot utopijo označil Bloudkove drzne trditve o možnih 150-metrskih skokih, ki so bili na podlagi takratnega znanja zares utopični.

Ko je Rožman sprevidel, da mu zveza krivice ne bo odpravila in bo imela njegove zasluge vedno zgolj za krajšo in manj pomembno vmesno postajo Bloudkove dobe, je sklenil leta 1936 kot zadnji udarec oblikovati opozicijo, ki bi si prizadevala v začetku leta 1936 obračunati z vodstvom Jugoslovanske zimsko-športne zveze.

S še dvema »odpadnikoma« se je februarja 1936 dogovoril za izdajo kritične publikacije, za katero bi celo sam založil denar. A tudi ti poskusi so se naposled trem renegatom izjalovili. Afero je prezgodaj sklenila Rožmanova usodna bolezen. Leta 1937 se je hudo prehladil, staknil pljučnico in umrl star komaj 36 let.

Stanko Bloudek – mit

Stanko Bloudek je brez dvoma eden od temeljev slovenske športne mitologije. Odraz tega položaja je po njem poimenovana nagrada, ki je sploh najvišje možno državno priznanje za dosežke v športu. Toda če že malce škrabljamo po preteklosti, zbodimo še malo v zgodovino športa in poglejmo, kako nehvaležna lahko včasih postane. Problem je, ker je zgodovina vedno selektivna in pogosto nagnjena k poenostavljanju in poveličevanju. In ker je Bloudek, preprosto rečeno, v naši zgodovini športa car, seveda upravičeno, se nanj kdaj tudi kar tako mimogrede pritakne.

Tako lahko marsikje naletimo na podatek, da je Bloudek tudi začetnik nogometa na Slovenskem. Kje pa! Menda je leta 1909 iz Prage prinesel nekaj kosov prave nogometne opreme. Toda nogomet se je v športnih klubih pri nas igral že vsaj deset let prej, med dijaki v šolah pa organizirano še prej. Upajmo, da se Bloudek zdaj ne obrača v grobu, opozoriti smo želeli le na to, kako krivična in površna lahko postane zgodovina. Če ste mislili, da se korekture v pisanju zgodovine dogajajo sproti le v njeni politični sferi, ste se očitno zmotili.

Ivan Rožman

(31. 12. 1901–30. 12. 1937)

Ljubljančan, ki je leta 1922 končal srednjo tehnično šolo in zatem trasiral ceste na črnogorski Lovčen. Z zaslužkom je odšel študirat tehniko na Dunaj, študija pa zaradi pomanjkanja denarja ni končal. Leta 1932 je postal samostojni stavbenik.

Rožman je bil zagnan planinec (nekoč jo je še kot dijak odrajžal iz Ljubljane direktno na Triglav in nazaj) in tudi član agilne skupine alpinističnega kroga pri Turistovskem klubu Skala. Plezal je tudi z znamenitim alpinistom Klementom Jugom. Osvajal ni le slovenskih sten, ampak tudi Matterhorn, Monte Roso in več smeri v Dolomitih. Deloval je tudi v planinskem društvu, kjer je vse bolj »pregoreval« pri gradnji Doma na Komni. Slednje je bilo zanj tudi usodno, saj je med zagnanim delom naposled zelo mlad staknil usodno bolezen.

Izumitelj snežnega cementa

Norveški skakalni as Sigmund Ruud je v svojih spominih opisal Rožmanovo pogruntavščino, s katero je pred okrog štiri tisoč gledalci v hudi odjugi rešil prvo mednarodno planiško tekmo leta 1934. »Bali smo se, da bo tekmovanje naslednji dan odpovedano. Toda v teku popoldneva je prišel inženir, ki je skakalnico zgradil. S seboj je imel nekaj večjih razpršilcev. Mi smo se takrat prvič seznanili z umetnimi zamrzovalnimi sredstvi za sneg. Gre za mešanico salmiaka in soli.

V zadnjih treh mesecih je s tem delal poskuse in ugotovil, da bi se s tem sneg v kratkem času utrdil in se takšen obdržal osem do deset ur. Izraz, da smo bili skeptični, je gotovo premil. Z zanimanjem smo ga spremljali, kako je začel v izteku. Toda v zadevo nismo verjeli. Nočem zanikati, da so se nam vsem povesili obrazi, ko smo čez nekaj minut preizkusili sneg. Še malo prej se nam je globoko udiral. Zdaj je bil utrjen trd in je nosil našo težo.«

TEKST: Borut Batagelj

FOTO: Marko Feist/Delo, Muzej športa, Planinski vestnik - 1938, monografija Planica 1934/1999