Forum: Za čast in slavo

Novice o pozitivnih dopinških testih zbujajo podobno zanimanje kot o hudih nesrečah, umorih, katastrofah. Zdi se celo, da gredo precej bolje v »prodajo« kot poročanje o zmagah in uspehih. Primerov dopinga je veliko, skoraj nemogoče pa je naleteti na širšo predstavitev tematike. Zvemo le za imena tistih, ki so na testih padli, in na kratko spoznamo prepovedana sredstva in poti, ki so jih za dosego ciljev uporabili.

Sogovornikov, ki bi pripomogli k boljšemu razumevanju, ni lahko najti. Športniki, ki so meje dovoljenega prestopili, o tem ne želijo govoriti. V Sloveniji se soočamo tudi s pomanjkanjem strokovnjakov za biokemijo, farmakologijo in medicino, ki bi lahko kompetentno predstavili problematiko. Morda je tudi zato doping napol tabu.

Kaj je doping?

Beseda izhaja iz besede dope, s katero so južnoafriška plemena v 18. stoletju imenovala poživljajoč napitek, ki so ga uporabljali pri obrednih slovesnostih. V 19. stoletju so z njo razumeli narkotični napoj, ki naj bi izboljševal psihofizične zmogljivosti. Danes beseda pomeni zlorabo farmakoloških snovi, uporabo prepovedanih metod, ki izboljšujejo športne sposobnosti, in snovi ter tehnik za prikrivanje teh zlorab.

Tisti, ki želijo čim boljše rezultate, neutrudno iščejo nove možnosti, za njimi pa stopajo »policaji«, medicinska komisija Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in druge antidopinške organizacije, ki preverjajo, ali so nove substance in postopki sprejemljivi. Pri merilih, kaj je sprejemljivo, gre predvsem za etiko poštene igre, ki naj čim bolj izenači pogoje med tekmovalci, in varovanje zdravja športnikov.

Skozi zgodovino

Na prvi zapis o rabi danes športnikom prepovedanih snovi (indijske konoplje – kanabisa) naletimo pred skoraj petimi tisočletji. Za Inke je znano, da so za boljše počutje in večje delovne zmožnosti žvečili liste koke. V 9. stoletju pr. n. š. je bila v Perziji znana kava, različna ljudstva pa so neodvisno odkrila, da poživljajo tudi pravi kakakovec, čajevec, oreh kola in čaj mate; vsi vsebujejo kofein.

V 6. stoletju pr. n. št. so grški gladiatorji posegali po poživilih, tri stoletja kasneje so isto počeli antični športniki (uživali so gobe in različna zelišča), v srednjem veku so jih uporabljali vitezi. Strihnin (v večjih odmerkih strup za podgane) je imel mesto že med azteškimi športniki in bil v uporabi vse do začetka minulega stoletja, pogosto skupaj z alkoholom.

Prvi primer smrti med športniki (zaradi zdravil je umrl kolesar) sodi v leto 1896. Kasneje so začeli uporabljati še kokain, efedrin in nekatere druge snovi, ki so imele le placebo učinek. V obdobju 1940-50 je bila pogosta raba amfetaminov; z njihovo pomočjo so osvajali celo najvišje gore sveta. Po letu 1950 je šport z androgenimi anaboličnimi steroidi (kratko anaboliki) dobil najučinkovitejše sredstvo za nenaravno krepitev telesa.

Sprva so ga uporabljali body builderji, kmalu pa še dvigalci uteži, atleti, plavalci … Na veliko so bili v rabi do konca osemdesetih let, ko je kanadski šprinter Ben Johnson (1988, po OI v Seulu) priznal dolgoletno rabo. Sledila je razveljavitev njegovih svetovnih rekordov, odvzem medalj tudi nekaterim drugim športnikom, vzpodbuda za ozaveščanje o škodljivih učinkih dopinga in čez dve leti začetek izvajanja nenapovedane kontrole izven tekmovanj, kar je rabo precej omejilo.

V letih 1966–90 je sistematičen doping v Vzhodni Nemčiji (NDR) pod nadzorom Ministrstva za državno varnost (STASI) povzdignil – predvsem z uživanjem anaboličnih steroidov – 17-milijonski narod ob bok ZDA in Rusiji. Sodelovalo je več sto strokovnjakov z različnih področij in več tisoč športnikov, mnogi nevede in brez zavedanja zdravstvenega tveganja. Po razkritju dveh dopinško pozitivnih športnikov v tujini so začeli Nemci sami izvajati kontrolo v laboratorijih v Kreischi.

Tisti, ki pred tekmovanjem v tujini še niso bili »čisti«, niso odpotovali, češ da so slabo pripravljeni, poškodovani ipd. Znane so tudi načrtovane zanositve in splavitve, ki spremenijo hormonsko sliko športnice in posledično pozitivno vplivajo na dosežke. Z združitvijo Nemčij se je grozljivi projekt končal, zdravstvene težave vključenih pa ne, nekaj športnikov je posledično umrlo.

Več deset jih je vložilo tožbe in nekateri so odškodnine že prejeli. Vzhodnonemški strokovnjaki pa so se raztepli po svetu, zlasti na Kitajsko. Nekateri rekordi, ki so jih z dopingom dosegle vzhodnonemške atletinje, so še vedno v veljavi in številna odličja, ki so jih vzhodnonemški športniki osvojili, verjetno ne bodo nikoli odvzeta. Podobno je z nekaterimi izrednimi dosežki kitajskih atletinj in plavalk v začetku 90. let.

Boj proti dopingu se je začel v 60. letih, uspešnejši pa je postal šele po letu 1990 z nenapovedanimi testiranji izven tekmovanj. Dotlej pa je dopingiranih tekmovalo veliko športnikov. Po navedbah nekaterih je bila večina najboljših rezultatov v šprintih, metih atletskih orodij, ženskem teku na srednje proge, v plavanju in dviganju uteži v sedemdesetih letih dosežena s pomočjo prepovedanih anabolikov.

V osemdesetih sta umrli dve vzhodnonemški atletinji, kasneje pa še nekaj metalcev, ki so imeli težave s srcem in z jetri. Američanka Florence Griffith Joyner je konec osemdesetih dosegla še vedno veljavna rekorda v tekih na 100 in 200 metrov. Umrla je leta 1998, stara 38 let, domnevno za posledicami uživanja nikoli ji dokazane rabe anaboličnih steroidov.

Kolesarji so pogosto uporabljali amfetamin (zaradi njega je na OI v Rimu leta 1960 umrl Danec Knud Jensen), kasneje so začeli uporabljati krvni doping. Prepovedali so ga leta 1985, leto prej pa je, denimo, Italijan Francesco Moser z njegovo pomočjo postavil svetovni rekord v vožnji na eno uro. V zadnjem desetletju posegajo po eritropoetinu (EPO); zaradi njega je umrlo 22 kolesarjev.

Na lanskem svetovnem prvenstvu v smučarskih tekih so pri šestih finskih tekačih ugotovili, da skušajo njegovo rabo prekriti z drugo snovjo, in jih izločili. Po njem posegajo celo nogometaši, plavalci ... Dejstvo je, da je doping prisoten v vseh športih in da predvsem strah pred sankcijami in zavedanje zdravstvenega tveganja zmanjša njegovo razširjenost.

Doping lokalno

Prvi primer sodi v leto 1985, ko je velenjski tekač na srednje proge Živko Romeo priznal zaužitje poživil. Lažje prestopke so z zaužitjem efedrina napravili telovadec Aljaž Pegan, atletinji Barbara Berden in Jana Pugelj, kolesarji Tadej Valjavec, Andrej Hauptman, Gorazd Štangelj, Boris Premužič in Aleš Pagon.

Na seznamu se je znašel celo konjeniški šport; po prepovedanih snoveh sta posegla dva jahača, ni pa najbolj jasno, kako naj bi jima prepovedane snovi pomagale ... Gorazd Štangelj je imel leta 2000 14-dnevno prepoved nastopanja zaradi »predobre« krvi, ki je bila očitno posledica uživanja eritropoetina (EPO). Zaradi jemanja anaboličnih steroidov so padli kolesar Sandi Papež, atletinja Hedvika Korošak in plavalec Igor Majcen.

Znan je primer skakalca v daljino Boruta Bilača, ki so mu na evropskem prvenstvu v Splitu leta 1990 očitali rabo horionskega gonadotropina, peptidnega hormona, na kar se je pritožil. Njegov trener Srdjan Djordjević je anganžiral farmakologa dr. Ladka Korošca in specialista biokemije dr. Jožka Osredkarja, zdajšnjega predsednika leta 1996 ustanovljene slovenske antidopinške komisije.

Pritožbo so utemeljili z neenotnostjo dveh testov in nepravilnostmi v postopku. Laboratorij v Kreischi (prej je »skrbel« za dopingirane vzhodnonemške športnike), ki je to dvomljivo testiranje opravil, je kasneje začasno izgubil status akreditiranega laboratorija za izvajanje dopinških testiranj, Bilaču pa so osvojeni bron vrnili.

Skorajšnji Slovenki Marlene Ottey, sloviti jamajški šprinterki s 35 odličji z največjih tekmovanj, ki od leta 1998 sodeluje z Djordjevićem, so leta 1999 očitali rabo steroida nandrolona. V urinu ugotovljene vrednosti presnovkov so bile malo manj kot podvojene. (Svetovni prvak v metu krogle, Američan C. J. Hunter, je npr. presegel dopustne vrednosti tisočkrat). Otteyjeva je bila oproščena, ker je bila napravljena napaka pri odvzemu urinskega vzorca, ki vpliva na rezultate testa.

Za malenkost je dovoljeno mejo nandrolona na tekmovanju v Braziliji prekoračil tudi naš plavalec dolgoprogaš Igor Majcen, ki je pritožbo utemeljil z uživanjem svinjine. Prirejo le-te uravnavajo v Braziliji ohlapni predpisi, tako da je bilo njeno uživanje po mnenju obtoženega razlog za pozitiven test. Pritožba je bila zavrnjena, prepoved nastopanja zato še vedno velja.

V Sloveniji opravijo vsako leto okrog sto testiranj, po nekaj primerov je pozitivnih. Številni slovenski športniki vsako leto uspešno prestanejo po več testiranj v tujini. Po mnenju dr. Osredkarja je največja težava predvsem ignorantski odnos nekaterih zdravnikov, ki delajo s športniki, a se izobraževanj, ki jih organizira antidopinška komisija, ne udeležujejo. Dr. Osredkar namreč ne vidi svojega poslanstva predvsem v preganjanju kršiteljev, ampak v izobraževanju: v seznanjanju z veljavnimi pravili, negativnimi zdravstvenimi učinki prepovedanih snovi in informiranju, ki preprečuje pozitivne teste iz nevednosti.

Zakaj doping?

Raziskava, ki so jo opravili med športniki v ZDA, je pokazala, da se jih je za olimpijsko zlato pripravljena več kot polovica odreči nekaj letom življenja. Nazoren je primer (le eden od mnogih) zmagovalca maratona na OI davnega leta 1904 T. Hicksa, ki je v zaključnem delu teka prejel dve injekciji strihnina, tekel duševno odsoten in kasneje izjavil, da mu olimpijska zmaga pomeni več, kot če bi postal predsednik ZDA.

To se zdi tistim, ki strastne prevzetosti s športom niso doživeli, preprosto noro. Toda prav ta strast požene od naporov utrujeno športnikovo telo v nove napore, ki vodijo k uspehom, ki jih občudujemo. Prevzetost nad ciljem je močno podobna prevzetosti alpinistov, ki se spuščajo v tvegana dejanja, da bi cilj dosegli. Taki vrsti ljudi pripadajo športniki; za dosego ciljev so pripravljeni ogromno žrtvovati in tudi nerazumno tvegati, tako svoje zdravje kot ugled. Ker pa se je začel v povezavi s športom vrteti velik denar, je razlogov za tveganje še več.

Dogaja se tudi, da športniki padejo na testu iz nevednosti. Na listi prepovedanih sredstev so mnoga zdravila, katerih raba je ustaljena, športnik oziroma njegov zdravnik pa mora o njihovi rabi v povsem medicinske namene razmisliti. Tako nekatera protivnetna in protiastmatična zdravila povzročajo pozitivne rezultate. Nekatere učinkovine, npr. efedrin, so prisotne v protiprehladnih zdravilih in sredstvih za hujšanje. Športniki se ob pozitivnem testu pogosto sklicujejo na nevednost, vendar pravilo ignorantia iuris nocet, nepoznavanje prava ne opravičuje, velja tudi v športu; kdor dopinških pravil ne pozna, ga to krivde ne odvezuje.

Boj proti dopingu: morala ali hipokrizija?

N. K., ki je v športu prisoten že dobra tri desetletja (in ki, značilno, ko je govor o dopingu, noče biti imenovan), v samosvojem duhu razmišlja:

»Ali ni to navadna hipokrizija? Doping so pravila kot vsaka druga. Vsi se vozimo hitreje kot predpisujejo omejitve in s tem potencialno ogrožamo sebe in druge, a nič hudega ni, če nas radar ne ustavi. Enako je v športu. Doping je prekršek, za katerega je prav, da tisti, ki ga napravi, odgovarja. Obsojam pa medije, ki športnike, ki so padli na doping testu, označijo za največje pokvarjence in jih javno moralno diskvalificirajo. Prav od uspeha teh 'goljufov' je odvisna branost časopisov, oglaševalska industrija in prav ti 'goljufi' nudijo toliko zabave in navijaškega navdušenja publiki.«

Stvar je vprašljiva tudi na povsem otipljivem nivoju. MOK zaradi velikih finančnih interesov dovoljuje od OI leta 1992 nastope tudi ameriškim košarkarskim profesionalcem iz lige NBA, kjer pa športnike testirajo le za uporabo kanabinoidov, heroina in kokaina – mamil torej. Podobno se dogaja z ameriško profesionalno hokejsko ligo.

Zato se mnogim zdi vprašljivo, da bi bil MOK, ki je npr. dopustil tudi nekaznovano korupcijo pri »nakupu« pravice do zadnjih ZOI, sposoben dosledno in nepristransko izvajati nadzor nad dopingom.

Kritiki MOK pri tem navajajo primer ruske tekačice na 100 metrov z ovirami Ljudmile Narožilenko – Engquist, primer, ki se posredno dotika tudi Slovenije. Leta 1993 so jo zaradi anaboličnih steroidov kaznovali s štiriletno prepovedjo nastopanja. Po ločitvi od moža in trenerja se je preselila na Švedsko in poročila s sinom predsednika komisije za doping pri Mednarodni atletski zvezi.

Po poroki s Švedom je zaprosila za enoletno skrajšanje (in ga tudi dobila), češ da ji je bivši mož podtaknil prepovedano snov v hrano in pijačo. Ta naj bi po nekaterih govoricah za priznanje, da je to res storil, dobil 50 tisoč dolarjev. Ljudmila je tako lahko nastopila na OI v Atlanti leta 1996, kjer je premagala Brigito Bukovec, lani jeseni pa je spet prestopila meje dovoljenega. Bi Bukovčeva morala dobiti zlato?

Djordjević, po izobrazbi biolog, ki se veliko ukvarja z razvojem tehnologije treniranja, je zelo konkreten: »V vrhunskem športu se zelo veliko govori o zaščiti zdravja športnikov. Poglejmo pa zelo konkreten primer dvojnosti morale. MOK (oziroma njegova medicinska komisija) bi moral poskrbeti za časovni premik olimpijskega maratona v Barceloni, a kljub izredno visokim temperaturam in kilometer dolgemu zaključnemu klancu, kar že sicer veliko nevarnost pregretja še poveča, tega ni storil.

Predlog je zavrnil z arogantno obrazložitvijo, da kdor ne more nastopiti v takih razmerah, nima tam kaj početi. Takih primerov je še veliko. Po drugi strani pa MOK razlaga, da je boj proti dopingu skrb za zdravje in enakost pogojev nastopajočih, kar pa je vprašljivo.

Z velikim finančnim vložkom so omogočili ustanovitev Svetovne protidopinške agencije WADA (kar se zdi prav), ki naj bi bila neodvisna ustanova, nič pa ne investirajo v razvoj tehnologije treniranja (npr. zgodnjega ugotavljanja pretreniranosti). To bi v vrhunskem športu zmanjšalo skušnjave po prepovedanem in tudi razlike. MOK namreč promovira ideje enakosti; antidoping kontrola naj bi bila eden od načinov urejanja tega problema.

Če bi investirali v razvoj znanja in ga pošteno distribuirali, bi prišli do njega tudi tisti, ki si zaradi omejenih sredstev takih investicij ne moremo privoščiti. To bi bil dejansko korak k bolj izenačenim štartnim pogojem. MOK je tudi, denimo, avstralski anditopiški komisiji, ki je na OI v Sydneyju izvajala nadzor, dovolil dodatno uporabo 1500 krvnih vzorcev športnikov, vzetih z namenom ugotavljanja zlorab; ti vzorci so bili kasneje uporabljeni za raziskave človeškega genoma, in to povsem brez privoljenja športnikov. Če pa bi kdo odvzem krvi za tako nenamensko rabo zavrnil, bi ga obdolžili dopinga.«

Kritika je brez dvoma dobrodošla. Kljub vsemu pa je boj proti dopingu pomemben za zdravje športnikov in le zaupanja vreden nadzornik je lahko tisti, ki to poslanstvo dobro opravlja. Skrb za zdravje kot razlog za strog nadzor, predvsem pa izobraževanje in ozaveščanje športnikov, trenerjev, zdravnikov in drugega spremljajočega osebja, je po besedah dr. Osredkarja najpomembnejša.

»Športniki so pogosto poskusni zajci. Na njih se mnogokrat uporabljajo nova zdravila, ki še niso ustrezno testirana. Količine, ki jih zaužijejo, so običajno v primerjavi s tistimi, ki se sicer odmerjajo v zdravstvene namene, orjaške, raba pa pogosto nestrokovna, kar nevarnost za zdravstveno tveganje samo še povečuje.«

Krasni novi svet

Z gotovostjo lahko pričakujemo, da se bo uresničila napoved o genskih posegih, ki bodo omogočali boljše dosežke. Sem sodi tudi napoved, da bodo starši, ki bodo želeli imeti otroke z vrhunskimi športnimi zasnovami, »izdelavo« takega otroka lahko naročili pri ustreznem strokovnjaku …

Vrhunski šport bo še bolj podoben gladiatorstvu, dobro plačanim bojem za zabavo množic, kamor se bo še bolj vključevala vsakovrstna industrija: oglaševalska, farmacevtska, mediji ... Ko (če) pa gladiatorstvo ne bo več zanimalo ljudi, bo šport spet amaterizem, kjer bodo motivi za doping, ki jih prinaša vanj denar, odpadli. No, ne vsi. Strastna želja, biti boljši od tekmecev, bo ostala ...

Četudi upravičeno domnevamo, da je v vrhunskem športu veliko več dopinga, kot ga uspe preganjalcem odkriti, vendarle ne smemo obtoževati vsevprek. Večina športnikov, ki tekmuje na največjih tekmovanjih, vsako leto uspešno prestane več kontrol, tako na tekmovanjih kot izven njih.

Zdi se, da obstajajo tudi športi, kjer v vrhu sploh ni športnikov sumljivega slovesa. Primer take oaze je popolna nadvlada afriških tekačev na srednje in dolge proge. Skoraj neverjetno se namreč zdi, da bi športniki iz teh revnih držav imeli možnost uporabljati drage prepovedane snovi in tehnike tako, da jih testi ne bi pokazali.

Raba tekmovalcem prepovedanih snovi je bistveno bolj prisotna med rekreativnimi športniki, predvsem tistimi, ki skušajo poskrbeti za mišičast videz telesa. Kljub zdravstvenemu tveganju in odsotnosti kakršnikoli prestižnih motivov in denarja segajo po anaboličnih steroidih

milijoni ljudi.

Seznam prepovedanega

Poživila: sem sodijo npr. efedrini, ki so že tisočletja sestavni del kitajske tradicionalne medicine. Prisotni so v protiprehladnih zdravilih, pri zdravljenju astme in shujševalnih pripravkih. Zmanjšujejo občutek utrujenosti in lakote, izboljšajo koordinacijo in razpoloženje, zgovornost, evforijo ...; stranski učinek so lahko težave s srčno aritmijo, dehidracija.

Približno petkrat močnejše učinke imajo amfetamini, ki so sestavni del t. i. plesnih drog (ekstazija), po njih posegajo vozniki, ki želijo ostati budni, študentje, ki se želijo hitreje učiti ... Kokain, alkaloid, ki je v listih koke, povzroča odlično počutje in zmanjšuje občutek utrujenosti, a povzroča hujše okvare srca. Po njem je posegal Maradona, bistveno bolj skrb zbujajoča pa je njegova raba v vsakdanjem življenju. Razlog za pozitiven dopinški test je lahko tudi okrog šest običajnih skodelic močne črne kave, ki vsebuje omejeno dovoljeni kofein.

Narkotiki: se uporabljajo za lajšanje bolečin, npr. morfin (osnovni derivat maka), kodein, heroin. Športniki jih uporabljajo, da lahko kljub boleči poškodbi trenirajo ali tekmujejo, a ker ne zdravijo poškodbe, lahko le-to zaradi varljivega občutka še poslabšajo.

Anabolični steroidi: V medicini se uporabljajo npr. za pospešitev okrevanja po daljši bolezni mišično močno oslabelih bolnikov. Najbolj znan je testosteron; uživanje v velikih količinah močno povečuje mišično maso (moč), število rdečih krvničk, zmanjšuje telesno maščevje, pospešuje regeneracijo po vadbi.

Stranski učinki so pri moških lahko akne, sprememba libida, zmanjšana količina spermijev, impotenca, rak na prostati, plešavost, zmanjšanje testisov, zvečanje penisa. Ženskam se navadno trajno zniža glas, zmanjšajo prsi, poveča klitoris, postanejo dlakave po mestih, kjer so sicer poraščeni moški. Pri obeh spolih pa se poveča tveganje za srčnožilna obolenja, okvaro ledvic in jeter, možganske krvavitve, čustvene težave, poškodbe mišic in skeleta.

Diuretiki: so zdravila za zniževanje krvnega pritiska, (pospešujejo nastanek urina), odpravljanje oteklin in zdravljenje določene srčne napake. Pri športih, kjer so kategoriji razvrščene po telesni teži (borilni športi, dvigovalci uteži), po njih posegajo z namenom, da bi na hitro izgubili težo.

Rastni hormon: je naravni hormon, ki pospešuje telesno rast, rast mišic, porabo telesne maščobe ... Učinkuje podobno kot anabolični steroidi in se v športu uporablja z enakimi nameni. Zanesljivi testi za odkrivanje ne obstajajo. Stranski učinki so: večanje in daljšanje prstov, povečanje čeljusti in lobanje, t. i. slonova (debela, hrapava) koža.

Eritropoetin – EPO: izloča se v ledvicah in jetrih in vzpodbudi nastajanje rdečih krvničk. Te prenašajo kisik iz pljuč do mišic; več ko jih je, tem bolj vzdržljiv je športnik. EPO je zlasti prisoten v kolesarstvu (zaradi njega je umrlo kar 22 kolesarjev) in v smučarskem teku. Negativni učinki na srce so povezani z večjo viskoznostjo (gostoto) krvi, lahko pa povzroča tudi raka. Podobno kot EPO učinkuje tudi darbopoetin, njegov kemični ekvivalent, zaradi katerega je nemški Španec Muehlegg na zadnjih ZOI izgubil medaljo v teku na 50 kilometrov.

Krvni doping sodi med prepovedane tehnike, gre pa za bolj kompliciran način zasledovanja istih učinkov kot pri zlorabi eritropoetina. Primer: športniku, ki z višinskim treningom poveča količino rdečih krvničk, odvzamejo določeno količino krvi. Po nekaj tednih, ko se mu kri regenerira, mu vbrizgajo še odvzeto kri. Tehnika je stara tri desetletja, prepovedana pa od. leta 1985. Nevarnosti so podobne tistim pri EPO, ugtovili so tudi težave zaradi zavračanja po vbrizgu tuje krvi in nevarnih okužb.

Med prepovedane farmakološke, kemične in fizične manipulacije sodijo npr. zamenjava urina za testiranje, dodajanje dololočenih snovi urinu, njegovo segrevanje, zaviranje ledvičnega izločanja.

Nekaj snovi, katerih raba je omejena: Kanabinoidi (marihuana in hašiš), ki jih športniki uporabljajo z namenom sprostitve, niso povsem prepovedani. Ameriška profesionalna košarkaška liga NBA opravi nekajkrat na leto testiranje, s katerim preverja le prisotnost kanabinoidov, heroina in kokaina. Določene omejitve veljajo tudi za kortikosteroide (protivnetna zdravila) in lokalne anestetike.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Aleš Fevžer, AP, Reuters, Urban Golob, Tanjug, Marjan Žiberna

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del