A v prelepem kazinoju blizu meje je med množico upajočih in denarno fortuno iščočih zagotovo kakšen. Morda med sivolasimi mamcami pred »slot« mašinami, ki v eni roki stiskajo papirnate kozarce z žetoni, z drugo pa vztrajno vlečejo za srebrno kljuko. Da bi vendarle magično zažvenketalo. Lani je 41 slovenskih igralnic in igralnih salonov obiskalo čez tri milijone ljudi, skoraj deset tisoč na dan. Na dan! In med njimi se je kakih tristo odvisnežev »zadevalo« v goriških igralnicah in kakih petsto v Ljubljani. Tako vsaj trdi poznavalec, nekdanji hazarder Zoki. Ne pove, koliko denarja je pustil v kazinojskem peklu, iščoč denarni raj:

»Me je preveč sram. Zaružil pa sem res celo bogastvo. Poznam ljudi, ki še danes odplačujejo kredite, se skrivajo pred mafijo ali jim grozi zapor zaradi finančnih mahinacij.« Pustil pa ga je zagotovo precej, saj je igralništvo dober biznis. Še dvanajstim novim salonom in eni igralnici so na Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo podelili koncesije, a še niso začeli poslovati. Bruto dohodek (ki je razlika med vplačili igralcev in izplačili nagrad) obratujočih igralnic in igralnih salonov je v letu 2004 denimo znašal 53,2 milijarde tolarjev!

Diagnoza: patološki hazarder

Stroka se s štetjem in sistematičnim zdravljenjem odvisnikov od hazarda ne ukvarja posebej. Asist. dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med., specialistka psihiatrije, pojasnjuje: »V okviru zdravstva še nimamo organiziranih splošno dostopnih programov, jih pa pripravljamo.« So se pa zato pred približno štirimi leti organizirali gemblerji v skupino za samopomoč po vzoru anonimnih alkoholikov. Anonimni hazarderji so večinoma moški srednjih let, kaka desetina je žensk.

Odvisnost je po ugotovitvah strokovnjakov drugačna od odvisnosti od substanc (alkohola, nikotina ali drog), saj gre za duševno motnjo nagibov oziroma za nemoč upreti se močni želji. Preden žrtev doseže dno, lahko traja več kot desetletje in pri tem večina zapravi vse – ugled, premoženje, družino … Po izsledkih raziskave med slovenskimi psihiatri, ki so jo izvedli Inštitut za varovanje zdravja, Urad za nadzor iger na srečo in naša sogovornica dr. Zdenka Čebašek-Travnik, je tudi pri nas »prišlo do porasta patološkega hazardiranja«.

Največ Slovencev se »fiksa« na igralnih avtomatih, sledijo igre s kockami in kroglico ter seveda loto in športne stave. Skoraj 20 odstotkov izpolnjevalcev lističev za srečo sodi med redne igralce, se pravi, da rišejo križce vsak teden. Kako tudi ne, najvišji znesek vseh iger na srečo v zadnjem času je bil pred tremi leti izplačan prav pri lotu – 687 milijonov tolarjev! V svetovalnici Odsev se sliši tako domnevajo, da je približno deset odstotkov njihovih uporabnikov odvisnih prav od iger na srečo.

Trgovina, naš alkatraz

Med sodobnejše odvisnosti, se pravi tiste, ki prizadenejo predvsem industrializirane države, sodi tudi šopingmanija. V zahodnem svetu naj bi za njo trpela kaka desetina odraslih, po raziskavi evropske komisije pa na stari celini celo 33 odstotkov ljudi. Znake kompulzivnega nakupovanja z zaskrbljenostjo opažajo tudi pri polovici ameriških najstnikov.

Prvi je bolezensko prisilo k nakupovanju že pred desetletjem diagnosticiral nemški psiholog Emil Kräpelin. Imenoval jo je oniomanija, po latinski besedi onos – cena. Hazard najbolj (pri)zadene moške, med šopingholiki pa so večinoma kajpada ženske. Enodimenzionalna bitja, obsedena s privlačnimi nakupovalnimi centri. Novodobnimi, prostovoljnimi zapori.

Strokovnjaki opisujejo, da gre za ljudi z nizkim samospoštovanjem, depresivne in osamljene, ki skušajo svojo bolečino ublažiti s čezmernim zapravljanjem. Podobno kot pri hazardu se najprej pojavi neustavljivo hrepenenje po dejanju, razburjenje, ki se stopnjuje med samim aktom, sledi pa začasna sprostitev. Šopingholiki so v stanju omame, v stanju samopozabe. Povzročajo jo adrenalin in endorfini, ki se sprostijo v vzburjenosti, piše v svoji knjigi Peklenska gugalnica strokovnjakinja za zasvojenosti dr. Sanja Rozman.

Spremenjeno stanje zavesti je zaradi kemičnih substanc v možganih podobno tistemu pri orgazmu. Šoping orgazem, torej! Pozneje se sicer pojavijo občutki krivde, predvsem spričo izpraznjenega bančnega računa, nakupljene stvari pa ponavadi obležijo v omari. Pri šopingmaniji strokovnjaki opažajo razlike med spoloma – ženske kupujejo obleke, čevlje, kozmetiko in nakit, moški pa se »zadevajo« s tistim, kar velja za statusni simbol: z mobiteli, računalniki, športno opremo, avtomobili.

Da postaja nakupovanje za vsako ceno med vsemi premoženjskimi sloji vedno resnejši problem, je lani opozorila tudi skupina mariborskih aktivistov, ki je pozivala k dnevu brez nakupov. Kajpada neuspešno. Slovenci dobesedno ljubimo nakupovalne centre, šopingholikov pa ne jemljemo resno. Kot meni Rozmanova, jih odpravimo, češ da gre za muho nespametnih žensk.

A je z nakupovanjem podobno kot z drugimi zasvojenostmi. Izogniti se skušamo nesmiselnosti življenja in zgraditi idealni, lepi in popolni jaz. Tako kot je svet lepši z nekaj kozarčki pod kapo.

Natakar, 18 litrov čistega

Ja! Osemnajst litrov čistega alkohola na Slovenca stankamo na leto! Čistega! In če sodite med tiste, ki si kozarček rujnega privoščijo le ob dobri večerji, in odštejete še kakega pol milijona otrok, mlajših od 15 let, potem si lahko mislite, kolikšne količine ga stečejo po nekaterih grlih.

Posledice škode zaradi čezmerne uporabe omamnih hlapov dosegajo že dva do tri odstotke nacionalnega bruto domačega proizvoda. Kebrov zakon? Očitno popušča! Bele miške pa vidi vedno več podalpskih bratov in sester. In vedno mlajši so, ko prvič srknejo iz prepovedanega glažka. Strokovnjaki ugotavljajo, da se odstotek 15-letnikov, ki še niso nikoli poskusili alkohola, vsako leto zniža. Hkrati se povečuje število rednih pivcev.

Po evropski raziskavi ESPAD je število slednjih naraslo na 25 odstotkov (leta 1995 je bilo rednih pivcev »le« 14 odstotkov). In pri rosnih 15 letih jih je debelih devet odstotkov priznalo, da se redno opijajo. Redno! Odveč so torej skrbi pred prepovedano drogo, mladi se ga zadevajo kar legalno. Najpogosteje z nikotinom, takoj zatem z alkoholom. In kar je še huje, raziskave ugotavljajo, da so prav starši tisti, ki najstnikom prvič postrežejo s kozarcem opojne omame.

Trav’ca moja vsakdanja

Z alkoholom ima izkušnje kar 90 odstotkov 15-letnikov, pri eksperimentih z ilegalno drogo pa se številka zniža na 29 odstotkov. Najbolj strmo se povečuje število uporabnikov marihuane, pri čemer so slovenski najstniki nad evropskim povprečjem. Če drži Mladinino preštevanje prodanih rizel, naj bi Slovenci v smotko zvili kakih 66 milijonov papirčkov na leto, kar po izračunu približno pol grama na džojnt pripelje do sklepa: Slovenci naj bi na leto zvili in skadili več kot 33 ton konoplje. Na tone omame, a?! Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja naj bi se med odvisnike uvrščali vsi tisti, ki zvijejo tri do štiri džojnte na dan.

Konopljo naj bi redno kadilo kar 20 odstotkov svetovnega prebivalstva, kar znese 163 milijonov puhačev. V Sloveniji se skupno zdravi v povprečju kakih tri tisoč narkomanov na leto, po neuradnih ocenah naj bi jih bilo kar deset tisoč. In kar 23 odstotkov je takih, ki strokovno pomoč poiščejo prav zaradi uživanja marihuane. Na splošno se zmanjšuje poraba heroina, ki je bil najbolj priljubljen sredi devetdesetih let, povečuje pa uživanje kokaina in sintetičnih drog. Ekstazi je kajpak na prvem mestu.

Človek, bedni odvisnik

O drogah, nikotinu in alkoholu, ki so najbolj priljubljene substance za zadevanje, je bilo napisanega že dovolj. In preveč. Odvisnosti pa so še vse druge. Hrana na primer. Bulimija, anoreksija in kompulzivno prenajedanje so posledice resnih psiholoških težav. V Sloveniji že imamo tudi skupino za samopomoč za hude jedce – Overeaters Anonymus. Občutki ob prenajedanju in goltanju hrane so podobni občutkom alkoholikov, narkomanov ali kakih drugih odvisnikov. Blaženost, sreča, omama, takoj zatem pa neznosna krivda in sram.

Abstinenca tukaj ne pride v poštev, nujna je sprememba prehranjevalnih navad in miselnih vzorcev.

In človeku uspe najti vedno nove odvisnosti. Kdo bi vedel, zakaj. Soci-ologi, filozofi, psihiatri in psihologi na to staro vprašanje še niso našli zadovoljivega odgovora. Človek, odvisnik, pa vedno znova najde predmete, vedenje, odnose, s katerimi se fiksa.

Recimo s seksom. Ne boste rekli, da še niste slišali za Michaela Douglasa, ki so ga zdravili na kliniki Mayo. Dobra odvisnost, a?! Intenzivno skačeš čez plot, natepavaš bejbe kot za šalo, nato pa prijaviš t. i. kompulzivno spolno vedenje, kot so ga diagnosticirali na znani ameriški kliniki. A strokovnjaki so prepričani, da vsaj en človek med 20 v ZDA trpi za tem sindromom.

Pa pri nas? No, moji sogovorniki še niso imeli takega primera. V preteklosti so s seksom obsedene ženske imenovali nimfomanke in jih »zdravili« s precej okrutnimi metodami: z ledenimi obkladki na mednožje, s pijavkami, z odstranjevanjem jajčnikov, obrezovanjem ščegetavčka … Sem pa tja so kakšno zaradi seksa s hudičem še zažgali na grmadi.

Danes jim pravimo hiperseksualci, erotomani, perverzneži ali kaj podobnega in najpogosteje so v tej kategoriji kakopak moški. Hkrati imajo več spolnih zvez, skačejo čez plot, obiskujejo prostitutke, visijo na internetu s pornografskimi vsebinami, od 5- do 15-krat na dan masturbirajo, uporabljajo seks za pobeg pred resničnostjo, za reševanje težav, za potešitev osamljenosti …

Večina strokovnjakov meni, da gre za duševno motnjo, ki je nemalokrat povezana še z drugimi težavami. »Poskusi samoozdravitve so ponavadi neuspešni,« pišejo strokovnjaki klinike Mayo in svetujejo skupinske terapije, zakonske posvetovalnice in sem ter tja predpišejo tudi antidepresivna sredstva.

In če že niste seksoholik, ste pa morda deloholik. Vsaj vedno več naj bi nas bilo v kapitalizmu, ko poskušamo živeti »the American Dream«. Poslovni adrenalin je svojevrstna droga. Newyorški psihiater Alfred J. Kahn je prepričan, da je deloholizem odraz drugih, globljih čustvenih težav, depresije in tesnobnosti. Hkrati pa je v zahodnih družbah zaradi naravnanosti k uspehu prav deloholizem najbolj in najbolje prikrita oblika odvisnosti. Deloholik je po definiciji človek, ki se boji lastnega neuspeha, paranoično ga je strah dolgočasja in lenobe. Zato najbolj uživa v službi.

In dela. Dela in dela. In ne opazi, da je lačen, zaspan, da ga pogreša družina in da se je odtujil od prijateljev. Vsak sedmi Nemec naj bi kazal znake odvisnosti od dela in kar tretjina Kanadčanov se je v anketi sama označila za deloholike.

Anonimni kofetarji

In tudi mobilnik je potencialni vir odvisnosti. V Veliki Britaniji se zaradi zasvojenosti z SMS-i bojda že zdravi okrog 60 pacientov. Večinoma najstnikov. Spijo z mobiji pod glavo, da ne bi zamudili kakega smrtno pomembnega sporočilca. Brez svojih telefončkov se, kot pravijo, počutijo goli, odrezani od sveta, nezaželeni, osamljeni. Strokovnjaki že govorijo o sindromu zasvojenosti z mobilnikom, MPD (mobile phone disorder).

Nemški psihoterapevt Andreas Herter je denimo pisal o svojem bolniku, dečku, ki je s kompulzivnim pošiljanjem sporočil zapravil devet tisoč evrov, ter o zakonskem paru, ki se je sporazumeval le s sporočili, tudi ko sta sedela za isto mizo! Bojda so znani že tudi primeri poškodbe palca zavoljo nenehnega pošiljanja SMS-ov.

Naši strokovnjaki razumejo odvisnost od mobitela kot opozorilni znak za kako drugo motnjo in jo, podobno kot druge vedenjske motnje, obravnavajo individualno.

In tu je še internet. Žena znanca se je dobesedno tresla, ko ji je tip odklopil modem. Fizična zasvojenost? Odtegnitev in abstinenca se, čeprav ne gre za zasvojenost s substanco, očitno lahko odražata tudi na telesni ravni. Petintrideset odstotkov anketiranih je v raziskavi RIS Fakultete za družbene vede v Ljubljani poročalo o tem, da poznajo nekoga, ki je zasvojen z internetom, in dodatnih 19 odstotkov o obsedenosti s pornografijo.

Sedem odstotkov pa je prepričanih, da uporabniki zaradi pretirane rabe medmrežja izgubljajo prijatelje.

Naj vsem zasvojenostim sledi še priznanje: zgoraj podpisana sem odvisna od jutranje kave. Če preskočim ta ritual, si nakopljem celodnevni glavobol, svojim bližnjim pa neznosno tečnobo.

Po ugotovitvah raziskave, narejene na ameriški univerzi John Hopkins, nas je takih, ki smo brez kave za delo nesposobni, kar 13 odstotkov. Sem sodite tudi pivci kokte, kokakole in podobnih napitkov. Tri do pet pločevink temne gazirane pijače na dan in že ste lahko odvisni! »Ker pojav odvisnosti od kofeina nima širših družbenih razsežnosti, tudi ni potrebe po organiziranem zdravljenju,« pravi dr. Zdenka Čebašek-Travnik. Ljudje se pač lahko z zmanjševanjem količine ozdravimo sami, »oziroma v težjih primerih z zdravnikovo pomočjo,« dodaja sogovornica. No, če koga zanima, ustanavljam društvo anonimnih kofetarjev. A. K. Heh, glej ironijo, moje incijalke …

Lestvica slovenskih odvisnosti

Fiks številka ena po podatkih dr. Zdenke Čebašek-Travnik je nikotin, po pogostosti sledi odvisnost od alkohola, na tretjem klinu so tabletomani, se pravi tisti, ki so zasvojeni z zdravili. Z legalno predpisanimi tabletkami, da ne bo pomote! Če se primerjamo z drugimi evropskimi narodi, skadimo Slovenci nekaj manj tobaka, a zato definitivno posekamo vse rekorde pri pitju alkohola. Evropa je po alkoholiziranosti v samem svetovnem vrhu, Slovenci pa na vrhu evropske lestvice.

Zlate številke

Sanjskih 687 milijonov tolarjev je Loterija Slovenije izplačala za rekordni loto dobitek junija 2002 ter dvakrat po približno pol milijona in nekaj »drobiža« lani. Igralniški jackpoti so praviloma nižji – letos marca je že padlo pol milijona evrov v Kranjski Gori, leta 2002 pa je bil rekorden mega jackpot vreden skoraj dva milijona evrov.

Profil patološkega hazarderja

Po ameriških podatkih 17 odstotkov hazarderjev poskusi narediti samomor, 99 odstotkov jih zabrede v kriminal, 90 odstotkov pa jih lovi srečo tudi po tem, ko so zapravili že vse. Izračunali so tudi, da dobro polovico dohodka igralnicam prinesejo prav patološki hazarderji. V igralnicah sedijo v povprečju do osem ur na dan, spijejo eno samo pijačo in imajo težave s hazardiranjem približno 14 let. Vedno bolj priljubljeno pa postaja hazardiranje po internetu, več kot tisoč strani je že na voljo zgolj v ZDA. Pri nas jih obstaja kakih deset.

Biznis

Slovenske igralnice obišče približno 2,5 milijona tujcev na leto. Bruto dohodek rulet, avtomatov in podobnega je lani znašal 53,2 milijarde tolarjev, kar je za 22 odstotkov več kot predlani. Največji porast beležijo igralni avtomati – za reci in piši 89 odstotkov! Narašča tudi število prostorov za tovrstno omamo. Leta 2003 je denimo poslovalo deset igralnih salonov in 13 igralnic, v začetku letošnjega leta pa že 28 igralnih salonov in 13 igralnic.

Bolezenska klasifikacija

Američani, strokovnjaki za vse možne statistike, so našteli vsaj 75 milijonov patoloških hazarderjev in kakih 15 milijonov kompulzivnih nakupovalk. Že leta 1980 je ameriško psihiatrično združenje APA patološko hazardiranje in kompulzivno nakupovanje (skupaj s kleptomanijo in bolezenskim puljenjem las) priznalo kot bolezen in ju uvrstilo v skupino F 63.0.

Pri nas pa mednarodna klasifikacija očitno ne šteje, saj zavarovalnica za omenjeni motnji ne povrne stroškov zdravljenja. Za zdaj ju zdravijo skupaj z odvisniki od alkohola, čeprav gre za drugačno bolezensko stanje. Toda podobna je metoda – abstinenca. Patološki hazarderji se vpišejo na seznam ljudi, ki jim je prepovedan vstop v igralnice, šopingholiki pa naj razrežejo plačilne in posojilne kartice.

Šoping medicina

Predvsem je zdravljenje dolgotrajno in zahteva preoblikovanje lastne osebnosti. Abstinenci, ki naj bi trajala kake dve leti, sledi triletno obdobje intenzivnega dela na sebi, opisuje dr. Sanja Rozman. Pri nas na težave z nakupovanjem že od leta 1988 opozarja tudi ljubljanska Duhovna univerza. Ljudi peljejo v nakupovalna središča, kjer nezadržno polnijo vozičke, nato pa morajo vsak izdelek posebej mukoma zložiti nazaj na police. Pred leti so mediji poročali tudi o dognanju ameriškega psihiatra Lorrina Korana, ki naj bi s serotoninskim inhibitorjem (podobnim prozacu) zdravil nakupovalno mrzlico. A antidepresivno sredstvo je lahko le bergla, ki pomaga na poti ozdravitve, ni pa zdravilo.

Znane šopingholičarke

Imelda Marcos z obsedenostjo do čevljev. Nabrala naj bi si jih čez tisoč parov. Lepa prva dama ZDA Jacqueline Kennedy je omare polnila z oblekami, čezmerno zapravljiva pa je bila tudi žena predsednika, ki je odpravil suženjstvo, Marry Todd Lincoln.

Ples z angeli

Zgodovina se ponavlja, vsaj kar se tiče uživanja norih gob. Cenjene so bile med Indijanci v Srednji Ameriki, zanimanje za drogo je bilo seveda veliko v norih sedemdesetih, v zadnjem času pa je po pisanju Tatje Kostnapfel Rihtar spet naraslo. Psilocibin v gobah povzroča blažjo psihadelično izkušnjo kot LSD, vrhunec doseže dve uri po zaužitju in jenja po največ osmih urah. Redki naj bi bili primeri predoziranja, smrtonosni učinek je ocenjen na 2000-kratni psihoaktivni odmerek. Psilocibin pa naj ne bi, kar je bržkone tudi vzrok za naraščajočo popularnost, povzročal telesne odvisnosti.

Kanabis

Prvi naj bi ga za sprostitev in zabavo uporabljali v starodavni Kitajski. Pozneje se je navada razširila v Indijo. Prvič so v modernejših državah uporabo konoplje prepovedali leta 1928, v 60. letih prejšnjega stoletja pa se je uživanje spet razmahnilo, pišeta Andrej Kastelic in TaTja Kostnapfel Rihtar.

Čokodroga

35 dag čokolade vsebuje toliko kofeina kot ena skodelica močne črne kave. In 30 kilogramov čokolade povzroči enak učinek kot en džojnt marihuane! A po tolikšni količini zaužite sladkosti bi vas najmanj pekla zgaga, če ne še kaj drugega.

TEKST: Alenka Kotnik

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ