Po letih pritiskov okoljevarstvenih organizacij so članice ZN v Kjotu 11. decembra 1997 sprejele sporazum, ki temelji na predpostavki, da so za dvig globalnih temperatur krivi človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida iz izgorevanja fosilnih goriv. Do januarja 2009 je Kjotski protokol podpisalo 183 držav, ki so se s tem obvezale, da bodo zmanjšale izpuste ter tako preprečile napovedane katastrofalne podnebne spremembe.

Tudi v Sloveniji že plačujemo za izpuste ogljikovega dioksida in bomo še več: leta 2011 se namreč po vsej EU začno dražbe dovoljenj za izpuste CO2 – nakupiti si jih morajo vsa podjetja, ki pri svoji proizvodnji izpuščajo omembe vredne količine ogljikovega dioksida. Pri pričakovani ceni 30 evrov za tono se nam bo zato samo elektrika podražila za najmanj 30 odstotkov. Kar bi bilo seveda povsem pravično, če bi človekovi izpusti CO2 zares povzročali nevarno ogrevanje ozračja.

Zato bi morala biti senzacija podatek, da se ozračje Zemlje dejansko ohlaja, čeprav človekovi izpusti in atmosferska koncentracija CO2 še vedno rastejo. Padle so tudi druge napovedi o katastrofalnih posledicah človekovih izpustov toplogrednih plinov, ki so temeljni razlog za oblikovanje Kjotskega protokola.

Po napovedih zagovornikov teorije, da so za ogrevanje ozračja krivi človekovi izpusti toplogrednih plinov, bi se morala poleti 2008 arktična ledena plošča bistveno zmanjšati (glede na poletje 2007) ali celo povsem stopiti – dejansko se je povečala za 30 odstotkov. Rastejo tudi ledeniki na Antarktiki. Mehiški znanstvenik Víctor Manuel Velasco Herrera meni, da je rast ledenikov v Andih tako hitra, kot da bi se bližala ledena doba.

Ena najbolj katastrofičnih napovedi teorije o človeških vzrokih globalnega ogrevanja je povečanje števila ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni. Vendar njihova energija dejansko upada od leta 2006 in se približuje najnižji vrednosti v 50 letih! Upadala je tudi med letoma 1998 in 2002, prav tako v obdobju rasti CO2.

Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) svari pred katastrofalnimi posledicami dviga morske gladine, ker naj bi se zaradi ogrevanja stopili ledeniki. Vendar meritve kažejo le, da morska gladina raste in upada v desetletnih ciklih in da v 20. stoletju ni mogoče opaziti nobene pospešene rasti. In še bi lahko naštevali nesporno izmerjene podatke, ki zanikajo tezo o človeških vzrokih za ogrevanje ozračja.

Kako je mogoče, da nam na podlagi take teorije uvajajo nove davke ter druge stroške in omejitve, ki naj bi zmanjšali domnevno škodljive izpuste? Zato ker teza o ključnem toplogrednem učinku človekovih izpustov CO2 nikoli ni bila znanost. Bila je in še vedno je samo politika.

Neprijetne resnice

Nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore je za 'svoj' dokumentarec Neprijetna resnica prejel oskarja in leta 2007 skupaj z IPCC še Nobelovo nagrado za mir »za njihova prizadevanja pri oblikovanju in razširjanju obsežnejšega znanja o s človeško dejavnostjo povzročenih klimatskih spremembah«. Toda resnično neprijetna resnica je, da je IPCC v svojih poročilih zanemaril množico znanstveno potrjenih podatkov, ki teorijo o vplivu človekovih izpustov toplogrednih plinov na podnebne spremembe povsem razvrednotijo.

Al Gore je svoj dokumentarec med drugim začinil s spektakularnimi posnetki topljenja grenlandskih ledenikov. Toda količina ledu na Grenlandiji je v tem času dejansko naraščala: v letih 1992–2003, ko so bile meritve opravljene, se je led pod nadmorsko višino 1500 metrov v povprečju stopil za dva centimetra na leto, a je nad 1500 metri rasel za 6,4 centimetra na leto.

V zalivu Glacier Bay na Aljaski je mogoče natančno spremljati rast oziroma umikanje ledenikov v zadnjih stoletjih. Najobsežnejše topljenje ledenikov se je v Glacier Bayu dogajalo med letoma 1794 in 1907 – kar očitno ne more biti v nikakršni zvezi s sodobnimi izpusti toplogrednih plinov.

V 20. stoletju so se temperature dvignile za dobre 0,7 stopinje Celzija, od tega večino za 0,4 stopinje Celzija v obdobju 1900–1940, ko je bila stopnja industrializacije in porabe fosilnih goriv relativno majhna. V obdobju množične industrializacije po koncu druge svetovne vojne in skokovitega porasta izpustov toplogrednih plinov so se globalne temperature dejansko najprej znižale in potem oscilirale, tako da so šele leta 1975 dosegle enako raven kot leta 1940.

V obdobju 1975–2000 so se temperature dvignile za 0,3 stopinje Celzija – ob približno desetkrat večjih izpustih toplogrednih plinov imamo torej le 75-odstotno rast v obdobju 1900–1940.

Modeli, ki ogrevanje ozračja trenutno pripisujejo človekovim izpustom toplogrednih plinov, napovedujejo, da naj bi se temperature relativno enako povečale skozi višinski presek oziroma bi moralo biti povišanje relativno največje na višini približno deset kilometrov (zgornja plast troposfere). Meritve kažejo, da se je ozračje ogrevalo predvsem ob površju, na višini deset kilometrov pa se je dejansko ohladilo.

Predvsem pa bi resna znanost morala upoštevati dejstvo, da je Zemlja celo v človeški zgodovini doživela mnogo toplejša obdobja davno pred časom množičnega izkoriščanja fosilnih goriv.

Na primer, severna polobla je med 9. in 14. stoletjem doživela tako imenovano srednjeveško toplo obdobje, ko so bile povprečne temperature skozi štiri stoletja za dve do tri stopinje Celzija višje, kot so v zadnjih 50 letih. V tem času so v Angliji uspešno gojili vinsko trto in Vikingi so naselili Grenlandijo (zeleno deželo). Vinogradi so uspevali v Ljubljani na Rožniku in v Bohinjski Bistrici.

Da je bilo bistveno topleje, kot je danes, potrjujejo celo zapisi o pobranih davkih, ki pričajo, da so kmetje v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in drugje želi pridelke po dvakrat na leto! Pozimi so neprekinjeno gradili veličastne gotske katedrale – z apneno malto, ki bi pod ničlo zmrznila.

Srednjeveškemu toplemu obdobju je sledila ohladitev, od sredine 16. do sredine 19. stoletja je v Evropi vladala tako imenovana mala ledena doba. Vikinške naselbine na Grenlandiji so propadle, od vinogradništva so v Angliji ostala le krajevna imena in nazivi ulic (Vineyard Church, Grape Street v Londonu).

O tem hladnem obdobju nam ostajajo zanimiva pričevanja v literarnih in likovnih delih: zgodbe ter slike iz teh časov kažejo, da so pozimi nizozemski kanali, Temza in ribniki v južni Angliji tako na debelo zamrznili, da so ljudje na njih drsali.

In kaj se je v teh obdobjih dogajalo z ogljikovim dioksidom? Nič. Podatki iz ledenih vrtin, na katerih temeljijo modeli IPCC, kažejo, da se je v srednjeveškem toplem obdobju koncentracija atmosferskega CO2 gibala od 279,5 do 284,1 ppmv (volumskih delov na milijon) s povprečjem 282,2 ppmv. Med malo ledeno dobo je atmosferski CO2 nihal od 276,4 do 285,2 ppmv s povpreč­jem 279,3 ppmv. Razlika je le 2,9 ppmv, samo 1,03 odstotka.

In kako so poročila IPCC upoštevala srednjeveško toplo obdobje in malo ledeno dobo? V tretjem poročilu (IPCC-TAR 2001) je skušala Medvladna komisija za podnebne spremembe z lažnimi znanstvenimi podatki obstoj toplejših obdobij preprosto zanikati; ‘novi dokazi’ naj bi potrjevali, da se je temperatura skozi vso človeško zgodovino gibala skladno z meritvami CO2 iz ledenih vrtin – graf zgodovinskih temperatur, ki ga je IPCC objavil, je postal znan kot hokejska palica.

Ker že zaradi množice znanstvenih publikacij (ne le klimatoloških) obstoja srednjeveškega toplega obdobja in sledeče male ledene dobe vendarle ni mogoče zanikati, je IPCC v četrtem poročilu (IPCC-AR4 2007) temo enostavno izpustil.

Znanstvene napake IPCC

Teza, da so za (sedaj že preteklo) ogrevanje ozračja krivi človekovi izpusti toplogrednih plinov, temelji na podatku, da je v 20. stoletju atmosferska koncentracija CO2 višja kot kdaj prej in da se še strmo dviga, daleč nad zgodovinske vrednosti. IPCC utemeljuje takšno gibanje CO2 na dveh virih podatkov.

Za čas po letu 1956 so vir neposredne zračne meritve observatorija Mauna Loa na Havajih z napako pod 0,1 odstotka. Za obdobje pred letom 1956 pa podatki temeljijo samo na meritvah CO2 z ledeniških vrtin na Antarktiki, in ti so zelo sporni.

Merjenje pretekle koncentracije CO2 v ledeniških vrtinah temelji na predpostavki, da so v ledu ujeti mehurčki zraka 'konzervirani' vzorci atmosfere. Toda znanstveniki opozarjajo, da zrak v ledenih mehurčkih ni izoliran kot v laboratorijski bučki: skozi ledenik namreč pronica voda, v kateri se ogljikov dioksid dobro topi, zato je vsebnost vse bolj enakomerna, globlje ko jo merimo.

Čeprav se IPCC za podatke o CO2 pred letom 1956 zanaša samo na ledeniške vrtine, obstajajo tudi starejše zračne meritve – in te daleč odstopajo od ledeniških podatkov. Na primer: po ledeniških virih naj bi bila leta 1828 atmosferska koncentracija CO2 290 ppmv, sočasna zračna meritev kaže 480 ppmv; za leto 1880 da meritev z Antarktike 290 ppmv, zračna meritev 270; za leta 1930 do 1950 je z antarktičnih ledenikov mogoče sklepati o majhni enakomerni rasti od 300 do 310 ppmv, takratne zračne me­rit­ve kažejo bistveno večjo variacijo, od 330 do 470 ppmv, in potem upad na 320 ppmv in tako dalje.

Zagovorniki teze o toplogrednem učinku človekovih izpustov CO2 zavračajo stare atmosferske meritve kot nezanesljive, ker je bilo merjenje kemično (točnost od eno- do triodstotna) in ker so bile izvedene v Evropi ali ZDA, torej bliže človeškim naselbinam, ki so viri ogljikovega dioksida (observatorij Mauna Loa pa stoji na pobočju aktivnega vulkana).

Vendar celo neobdelani podatki z ledeniških vrtin ne potrjujejo hokejske palice, teze, da se je zračna vsebnost CO2 šele v zadnjem stoletju dvignila daleč nad koncentracije v preteklih stoletjih. Surove meritve z vrtine Siple na Antarktiki za leto 1897 denimo kažejo vsebnost 328 ppmv – kar je enaka vrednost, kot je bila na Mauna Loi izmerjena leta 1970! Ampak končni, 'revidirani' podatki iz Siple so zamaknjeni za 83 let, tako da sloj iz leta 1897 velja kot meritev iz leta 1970, kar se seveda povsem sklada s hokejsko palico.

Katastrofične napovedi IPCC temeljijo samo na računalniških modelih, ki so izjemno nestabilni in nezanesljivi. Najboljši modeli ne morejo napovedati vremena za teden dni vnaprej z več kot 50-odstotno zanesljivostjo. Dejansko so napake v računalniških modelih splošnega kroženja ozračja (GCM) vsaj dvakrat večje od vrednosti ogrevalnega prispevka CO2, ki ga izračunajo!

Napovedi, ki jih IPCC objavlja na osnovi takih modelov, so zato le skrajne vrednosti nestabilnih matematičnih izračunov, ki jim ni mogoče pripisati realne verjetnosti. Ampak medije in politike zanimajo predvsem skrajnosti.

In potem še politika

IPCC pogosto poudarja, da je znanstveno telo – vendar niti ne izvaja niti ne financira nobenih raziskav. Veliko večino svojega proračuna porabi za plačilo potovanj (za leto 2009 bo IPCC porabil dobrih 75 odstotkov proračuna za 809 potovanj in nekaj več kot 24 odstotkov za stroške centralne administracije). Pri tem se iz proračuna IPCC plačujejo le stroški profesionalnega vodstva IPCC (in 13 uslužbencem centralne administracije), drugim, ki sodelujejo v delovnih telesih, plačajo potne in bivalne stroške vlade, ki jih imenujejo.

IPCC ne zbira znanstvenih podatkov o klimatskih spremembah in njihovih vzrokih, ampak (kot piše v ustanovnih načelih) le »ocenjuje […] informacije […], relevantne za razumevanje tveganja človeških vplivov na podnebne spremembe, njihovih možnih posledic …«. Torej: če bi IPCC ugotovil, da so človeški vplivi na zemeljsko klimo zanemarljivi, bi s tem dejansko zanikal potrebo po lastnem obstoju.

V pripravi poročil IPCC naj bi sodelovalo več tisoč znanstvenikov – vendar vlade imenujejo večino članov iz vrst politikov, okoljevarstvenih aktivistov, državnih uradnikov in vodij državnih inštitutov, mnoge s strokovnih področij, ki z znanostjo podneb­ja nimajo nikakršne zveze. Znanstveniki, ki na svojih področjih dejansko raziskujejo in objavljajo, imajo na končno poročilo bore malo vpliva.

Najpomembnejši del poročila, Povzetek za oblikovalce politike (Summary for Policymakers, SPM), napiše le ozek krog članov centralnega biroja in ga uskladi z vladami članicami (ne z znanstvenimi člani) – in samo ta del preberejo politiki ter povzamejo mediji.

Kako malo lahko znanost vpliva na zaključke v SPM, je postalo še zlasti očitno po objavi četrtega poročila (IPCC-AR4 2007): IPCC je povzetek sicer poslal v komentar svojim članom, a pripomb najprej ni hotel objaviti, potem pa jih je shranil v arhiv knjižnice, ki je bila zaprta zaradi obnove.

Ko so pripombe končno prišle v javnost, se je izkazalo, da so avtorji SPM povsem ignorirali več kot polovico prispevkov, ki so zavračali tezo o človeških vzrokih sodobnega ogrevanja ozračja.

Ko IPCC v svojih poročilih objavi dolg seznam znanstvenikov, ki naj bi pri pripravi sodelovali, ne pove, da večine prispevkov tistih, ki v svojih raziskavah ne potrjujejo teze o človeških vplivih na ozračje, sploh ne upoštevajo! Mnogi so zato zahtevali, da IPCC odstrani njihovo ime s poročila, in v nasprotnem primeru celo zagrozili s tožbami.

Nekateri so celo javno izstopili iz IPCC. Na primer klimatolog Christopher Landsea, strokovnjak za orkane, »ker je delo IPCC postalo spolitizirano … ne morem več v dobri veri prispevati k procesu, ki je po mojem mnenju motiviran z vnaprejšnjimi odločitvami in je znanstveno neustrezen«.

Novozelandski kemik Vincent R. Gray: »Celoten proces je goljufija.« Paul Reiter, britanski strokovnjak za malarijo: »IPCC-jeva obravnava tega vprašanja (širjenja malarije zaradi podnebnih sprememb, op. p.) temelji na pomanjkljivih podatkih, je pristranska in znanstveno nesprejemljiva.«

Medtem ko se Medvladna komisija za podnebne spremembe rada pohvali s sodelovanjem »tisočev znanstvenikov« (navajajo številke od 1500 do 3000), je poročilo NEvladne mednarodne komisije za klimatske spremembe (NIPCC), ki povsem razvrednoti tezo o vplivu človeških izpustov na podnebne spremembe, podpisalo 30 tisoč znanstvenikov! Ampak drugačna mnenja mediji redko povzamejo in politiki nanje slabo slišijo.

Pravi vzroki podnebnih sprememb

Nobenega dvoma ni, da se je ozračje v drugi polovici 20. stoletja segrevalo, da je v tem času rasla zračna vsebnost CO2 ali da so naraščali človekovi izpusti ogljikovega dioksida. Vprašanje je, ali so ti trije podatki v vzročni povezavi, kot trdi IPCC.

Teza o človeškem vzroku globalnega ogrevanja pade že ob nespornem dejstvu, da se ozračje od leta 2005 ohlaja, čeprav koncentracija CO2 in človekovi izpusti še vedno rastejo. V znanosti zunaj krogov IPCC najdemo bolj kredibilno razlago opaženih sprememb, ki se dejansko sklada z meritvami.

Podnebne spremembe na Zemlji povzročajo razlike v sevanju Sonca.

Zvezo med številom sončnih peg in toplimi oziroma hladnimi leti naj bi prvi zaznali že srednjeameriški Maji. Zgodovina sončnih peg nam je dobro znana prav zato, ker astronomi že vsaj 600 let napovedujejo dobre oziroma slabe letine (topla oziroma hladna poletja) na osnovi števila peg na Soncu, in so jih zato vestno beležili.

Prvi znanstveni članek, ki povezuje sončne pege s podnebjem, je že leta 1801 napisal angleški astronom William Herschel: opazil je, da so v letih z velikim številom peg (topla poletja) cene žita nižje, in obratno.

Ozračje Zemlje iz vesolja stalno obstreljujejo visokoenergetski delci, to je tako imenovano kozmično sevanje. Ko ti delci priletijo globlje v ozračje, na višini okoli deset kilometrov povzročijo kondenzacijske sledi – pojav je dobro znan vsem študentom fizike, saj je eden najstarejših instrumentov za opazovanje poti subatomskih delcev prav Wilsonova ali meglenična komora, ki deluje po načelu kondenzacije ob poti nabitih delcev.

Mikroskopske kapljice, ki nastajajo ob poti visokoenergetskih delcev, tvorijo kondenzacijska jedra in ob primerni vlažnosti povzročijo nastanek oblakov. Oblaki zelo učinkovito odbijajo sončno svetlobo, zato več oblakov pomeni hladnejše vreme.

Ampak sončni veter, tok plazme s Sonca, kozmične delce 'odpihuje' proč od sončnega sistema (brez sončnega vetra življenje na Zemlji najbrž sploh ne bi bilo mogoče). Sončne pege so veliki viharji, ki tvorijo odprtine v najvišjem delu sončne atmosfere, in zato odprejo pot za večji dotok plazme iz notranjosti. Ob velikem številu sončnih peg je zato sončni veter močnejši, 'odpihne' večji delež kozmičnega sevanja, zato ga manj prodre v naše ozračje, povzroči manj oblakov, ki zato odbijejo manj sončne svetlobe – in vreme je relativno toplejše.

In obratno: kadar je peg malo, je sončni veter šibkejši, 'odpihne' manj kozmičnega sevanja, zato ga več prodre v ozračje, povzroči več oblakov, ki zato odbijejo več sončne svetlobe – in vreme je relativno hladnejše.

Zvezo potrjuje tudi dolgoročna zgodovina temperaturnih sprememb: hladna obdobja sovpadajo z relativno večjim tokom kozmičnega sevanja, in obratno.

Teorija se sklada s sodobnimi meritvami temperaturnih sprememb po višinskem preseku: zaradi večje osončenosti se je ozračje ogrelo predvsem pri površini, na višini deset kilometrov pa se je zaradi manj oblakov dejansko ohladilo. Število sončnih peg se redno spreminja v kratkem ciklu povprečne dolžine 11 let, vendar največje vrednosti niso vedno enake. Zgodovinsko dobro znano obdobje izjemno majhnega števila sončnih peg je Maunderjev minimum (1645–1715), ki sovpada z najhladnejšim obdobjem male ledene dobe.

V zadnji tretjini 20. stoletja je bilo število sončnih peg nadpovprečno veliko, od leta 2005 pa je izjemno majhno in Nasina sonda Ulysses je v septembru 2008 izmerila, da je tok plazme s Sonca najmanjši v zadnjih 50 letih.

Človekovi izpusti CO2 so bili leta 2007 približno 26,4 Gt (gigaton), kar je pomenilo 3,43 odstotka naravnih virov, in to v obdobju, ko se je ozračje že ohlajalo. Za primerjavo: gnitje rastlinja je oddalo 220 Gt, dihanje (živali in rastlin) nadaljnjih 220 Gt in oceani 330 Gt.

Največji vir (in ponor) CO2 so torej oceani, in vsi plini se v hladnejši vodi bolje raztapljajo (ali počasneje izločajo) kot v toplejši. Zato opažamo majhne razlike med zračno vsebnostjo ogljikovega dioksida poleti in pozimi: ko je na severni (naši) polobli zima, je na južni polobli poletje, tam pa je tudi bistveno več morske površine, ki, toplejša, bolj izloča (ali manj absorbira) CO2 – zato se v naši zimi atmosferska koncentracija CO2 dvigne.

In obratno: ko je pri nas poletje, je nad večino svetovnih morij na južni polobli hladneje, in zračna koncentracija CO2 upade.

Majhne vsakoletne variacije zračne vsebnosti CO2 nastajajo zaradi ogrevanja in ohlajanja zgornjih plasti oceanov. V spodnje plasti pa toplota zelo počasi prodira, in oceani so zelo globoki – povprečna globina svetovnih morij je 3800 metrov. Zato večji porast ali upad zračne koncentracije CO2 zaostaja za dvigom oziroma padcem temperatur za 800 let.

Dvig zračne koncentracije ogljikovega dioksida, ki smo mu priča predvsem v 20. oziroma 21. stoletju, je torej v največji meri posledica ogrevanja pred 800 leti – med srednjeveškim toplim obdobjem!

Kapital proti znanosti

Zakaj potem mnoge vlade (vključno z EU) še naprej vztrajajo v predvsem komercialnih ukrepih za zmanjšanje domnevno škodljivih izpustov CO2, če ti očitno niso imeli resnega vpliva na (sedaj že preteklo) ogrevanje ozračja? Zakaj denimo EU z letom 2001 uvaja obvezne dražbe dovoljenj za izpuste, če se ozračje ohlaja? Zakaj celo ZDA (ki Kjotskega protokola niso podpisale) uvajajo ukrepe za omejitev izpustov in trgovanje z dovoljenji (cap and trade), čeprav jim znanstveniki nasprotujejo? Ali res majhna skupina oblikovalcev poročil IPCC vleče za nos ves svet?

Da, ampak pri tem ima veliko pomoči politike, kapitala in medijev. Vlade vedno rade izkoristijo vsak izgovor za povečanje obdavčitev. Na primer, davek na osebni dohodek je leta 1798 prvi uvedel britanski ministrski predsednik William Pitt mlajši kot namenski in začasni davek za pokritje stroškov napoleonskih vojn. Britanci še danes plačujejo dohodnino, in mi jo tudi. In z davki na izpuste domnevno škodljivih toplogrednih plinov ni nič drugače.

Od politike dejansko nesmiselnega zmanjševanja izpustov CO2, vedno s komercialnimi prijemi, so že dobro zaslužili različni ponudniki 'čistih' tehnologij. Lobi proizvajalcev vetrnih elektrarn je lep primer, kako uspešno promovirati drago in ne posebno učinkovito tehnološko rešitev.

Na primer, skupna nominalna moč vseh delujočih vetrnih elektrarn v Nemčiji je leta 2003 znašala 14.700 MW; ob tem so te vetrne elektrarne v istem letu proizvedle povprečno moč 2112 MW ali le 14,37 odstotka instalirane moči, kar je pomenilo 3,1 odstotka proizvodnje električne energije v Nemčiji. Za to dejansko zanemarljivo proizvodnjo dobijo vlagatelji v vetrne elektrarne velike državne subvencije, distributerji pa so vetrno elektriko obvezani odkupovati po štirikratni ceni.

Ker so vetrne turbine nepredvidljiv vir, mora omrežje imeti tako imenovane vroče rezerve (tipično elektrarne na premog ali plin z vrtečimi se turbinami), da lahko v trenutku nadomestijo zmanjšanje vetrne energije. Kljub tem sta tako Nemčija kot Danska že doživeli električni mrk ob večjem izpadu vetrnih elektrarn. Zato sta obe začasno ustavili nove projekte.

Največji dobiček pa si od 'globalnega ogrevanja' obetajo borzni posredniki in špekulanti. Že v letu 2008 je samo v EU trgovanje z dovoljenji za izpuste CO2 doseglo 100 milijard evrov, v prvem kvartalu 2009 že 28 milijard evrov in napovedujejo mu kvartalno stopnjo rasti najmanj 54 odstotkov. In to dve leti pred 2011, ko se po vsej EU začnejo dražbe karbonskih kreditov, in štiri leta pred 2013, ko bo postalo plačevanje izpustov CO2 povsod obvezno.

Karlu Marxu pripisujejo misel, da je znanost (le) dekla kapitala. V primeru več kot uspešne promocije znanstveno povsem neutemeljenih tez IPCC pa lahko vidimo, kako malo se upošteva znanost, kadar ni dekla kapitala in politike, ki ga podpira.

Za izpuste ogljikovega dioksida že plačujemo

Slovenija sme na leto izpustiti 18,8 milijona kiloton CO2, vendar pa jih 20 milijonov kiloton. Presežek znaša približno milijon kiloton ton, zato bo treba na trgu kupiti bone, kar bo na leto stalo 20 milijonov evrov, v štirih letih torej 80 milijonov evrov.

Kot so poročali mediji, Slovenija med letoma 2009 in 2012 za izvajanje nedavno sprejetega operativnega programa za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov do leta 2012 potrebuje 604 milijone evrov. Po besedah ministra Erjavca bo 80,4 milijona evrov zagotovljenih iz proračuna, 242 milijonov bo evropskih sredstev, 281 milijonov pa bo treba pridobiti iz drugih virov. Eden od virov je dodatek k ceni elektrike, ki ga že plačujemo, s čimer naj bi se nabralo 170 milijonov evrov.

Za zagotovitev sredstev za nakup pravic do izpustov toplogrednih plinov naj bi do konca leta sprejeli uredbo, s katero bo uvedena okoljska dajatev za obremenjevanje okolja z CO2, in sicer se bo nanašala na pogonska goriva. Po Erjavcu naj bi bilo treba na liter goriva plačati 0,02 evra, s čimer naj bi zagotovili sredstva za nakup teh izpustov.

Slovenija bi z neizpolnitvijo obveznosti kjotskega protokola kršila pravni red EU in evropsko sodišče bi jo lahko finančno kaznovalo tudi z globo do 50 tisoč evrov na dan. Do izpolnitve obveznosti pa sodišče lahko določi plačilo pavšala, ki bi lahko šel v milijone.

Izgubljeni podatki?!

CRU (Climatic Research Unit – Enota za podnebne raziskave) je osrednji skrbnik podatkov o temperaturah, ki se zbirajo po vsem svetu. CRU omogoči dostop do surovih podatkov le peščici izbranih akademikov, vsem drugim je pripravljen pokazati le obdelane rezultate.

Zaradi suma, da so v obdelanih rezultatih napake, je vrsta znanstvenikov zahtevala vpogled v osnovne baze, iz katerih bi lahko rekonstruirala spremembe globalnih temperatur – kar je CRU vedno znova zavračal. Direktor CRU profesor Phil Jones je avstralskemu klimatologu celo odgovoril:

»Celo če se WMO (Svetovna meteorološka organizacija, op. p.) strinja, vam še vedno ne bom predal [surovih] podatkov. Vanje smo vložili približno 25 let. Zakaj bi vam jih dajal na razpolago, če je vaš cilj le, da poskušate v njih najti napako?«

Ko so raziskovalci leta 2007 zahtevali vpogled na osnovi zakona o svobodi informacij (Freedom of Information Act, FOIA), je CRU zahteve najprej zavrnil, češ da so podatki posredovani iz drugih držav na osnovi sporazumov o varovanju tajnosti. Tudi teh sporazumov CRU večinoma ni mogel pokazati, javno dostopni (denimo s Španijo) pa so eksplicitno dovoljevali razširjanje podatkov za javno rabo.

Ker se CRU zahtevam na osnovi FOIA ni mogel več legalno izogniti, je sporočil, da surovih podatkov sploh nima, da so bodisi izgubljeni bodisi so bili po pripravi obdelanih rezultatov odstranjeni.

Povzeto po: Andrew Orlowski: Global Warming ate my data; The Register, Environment, 13. avgust 2009. www.theregister.co.uk/2009/08/13/cru_missing/

Mišo Alkalaj

Ilustracija: Goya

Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del