Harakiri je v prenesenem pomenu postala tudi del jezikovne rabe v zahodni civilizaciji

V svojem izvoru je harakiri obredni samomor samurajev s kratkim mečem, pri katerem si posameznik razpara trebuh. Dejanje je znak časti ob porazu, neizpolnjeni pomembni nalogi ali drugačni povzročeni sramoto zase ali za družino.

Izvori segajo vsaj v 12. stoletje, uradno pa je na Japonskem prepovedan od leta 1868. Rezerviran je bil predvsem za samuraje, saj je japonska družba verjela, da kmetje, trgovci, redovniki in obrtniki bolečin ne bi zdržali.

Predvsem ob koncu druge svetovne vojne je na Japonskem obstajal strah, da bodo poveljniki vojaških enot množično izvedli samomor, kar pa se, razen pri izjemah, ni zgodilo. Zadnji znan haraki je leta 1970 izvedel književnik Yukio Mishima.

Zanimivo je, da Japonci za to obredno dejanje uporabljajo izraz sepuku, harakiri pa so v evropski in ameriški prostor vnesli predvsem misijonarji, ki so s tem želeli razvrednotiti pomen v japonski kulturi cenjenega in sprejetega dejanja.

V zahodni civilizaciji se je harakiri uveljavil kot prispodoba za zavestno dejanje, ki vodi v pogubo na številnih področjih. V poslovnem in političnem smislu lahko pomeni tudi dejanje, ki ima kot posledico konec kariere, v športu in rekreaciji pa hude poškodbe.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel