Hiška, v kateri je vsak dan praznik

Obešene so ob stenah, zataknjene za karnisami, kot pajkova mreža se oprijemajo vseh stropnih luči in jih povezujejo med seboj ter svetijo nad nami vsak dan in vsak večer. Nekatere svetijo ves čas, druge utripajo. Ne mine leto, da ne bi dodali novih.

Ko pride čas za praznično drevesce, nekatere lučke spustimo iz stropa in jih ovijemo okrog drevesca, spet druge lučke, ki v garaži potrpežljivo čakajo na svoj čas, dodamo. Lučke, ki so enkrat v naši dnevni sobi, ne spustimo več nazaj v garažo in v škatlo. Ostanejo z nami celo leto. So del družine.

Tisti del družine, ki so ga žena in otroci strašno veseli, jaz, moški, najvišja glava familije, pa zaradi njih po lastni dnevni sobi hodim sklonjen, kot bi se v muzeju med gostim laserskim varovanjem prebijal do bleščečih draguljev.

V naši hiški nimamo samo za zvezdnato nebo lučk. V naši dnevni sobi, ob odprtih stopnicah, ki vodijo navzgor v spalne prostore, imamo celo leto na steni prilepljenega božička. Takšnega rdečega, v otroški velikosti, ki se mu premikajo noge in roke. Enkrat pred leti smo ga prilepili in zdaj je tam.

Mimo njega hodimo, ko se odpravljamo spat. Mimo njega grem, ko me žena pokliče iz spalnice, naj ji pridem nekaj pomagati. Takrat odskakljam mimo kartonastega božička in mu pomežiknem. On že ve, da sem si pošteno prislužil darilo, ki me čaka na vrhu stopnic.

V naši hiški pa nimamo samo tisoče lučk in božička. Pri nas, v dnevni sobi, imamo čez celo steno pribit napis Happy Birthday. Celo leto. Ne da se nam ga sneti, ker nas je toliko, da nam prej kot slej pride prav. Mlajši najstnici imata rojstni dan januarja, moška v hiši praznujeva februarja, žena in njena najstarejša hči aprila in maja, potem je poletje, pa se nam ne da ukvarjati z napisom, ker smo večinoma zunaj pred hišo, potem ima rojstni dan sosed, ne dolgo zatem je december, ko praznuje rdeči kartonasti stric na steni ob stopnicah in smo naokrog.

Pri nas, v naši hiški, imamo mizo pogrnjeno s prtom, polnim prazničnih motivov. Celo leto. Všeč nam je. Se nam zdi, da vsak dan praznujemo. Tudi, ko sta na mizi samo kruh, maslo in marmelada. No, pa lešnikov namaz, seveda, konec koncev je v naši hiški polno najstnic in najstnikov.

V naši hiški so vse stene prekrite z nalepkami mačk, zvezd, dreves, mišjih lukenj, iz katerih moli mišji rep, ptičev na žici, mravelj, ki korakajo proti božičku, oblakov, na katerih jaha namišljeni junak, ter takšnih in drugačnih napisov. Naše stene že preveč let niso bile prepleskane. Nismo imeli srca. Mogoče naslednje leto.

V naši hiški nimamo veliko obiskov. Ne zmoremo, prenaporno je. Toliko težkih vprašanj postavljajo:

“Joj, koliko lučk, a vam ni žal elektrike?” ali
“A ima kdo rojstni dan, nič nam niste povedali!” ali
“Ja, kaj pa sredi julija božiček počne na steni?” ali

“A to je edini prt, ki ga imate doma?” ali

“A vam ni žal stene, a ne veste, da nalepke lahko uničijo barvo?”

V naši hiški na vrhu hriba vsak dan praznujemo. Hiška je polna glasbe, polna lučk in otroškega smeha. Naj traja.

Želim vam čudovite praznike in zdravo 2020.

Kamenko

Kolumna izraža stališča avtorjeve žene in ne odraža nujno stališča avtorja ali uredništva Metropolitan.si. Še več zgodb najdete na Kamenko.si, vsak zadnji petek v mesecu pa tudi na Metropolitan.si.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ