Doc. dr. Robert Oravecz | 28. 1. 2022, 18:17

Holokavst (ali zakaj dvomim, da nam je kot družbi uspelo osvojiti lekcijo sočutja)

profimedia
Holokavst (ali zakaj dvomim, da nam je kot družbi uspelo osvojiti lekcijo sočutja) (foto: profimedia)

Starejša pacientka mi je te dni prizadeto pripovedovala o tem, da bo morala zamenjati zaposlitev.

Pred mesecem dni se je zaposlila v podjetju, ki se ukvarja z vzrejo in predelavo perutnine. Njeno delo je pobiranje jajc ter pobijanje slabotnih, bolnih nesnic in petelinov. Razložila mi je, kako jih moraš zagrabiti za glavo in zavrteti okoli s telesom živali. To je nekakšen standardni postopek. Njej pa duša tega ne dovoli delat. Čustveno prizadeta pripoveduje, kako je naletela na slabotnega petelina, ki ga je nekam umaknila in mu nastavila hrano. Zgroženo je ugotavljala, da si sodelavci ne belijo glave z moralnimi zadregami, kot ona. Ko jim je dala vedeti, da za njo ni prav, kar počnejo, so ji ravnodušno rekli, da je takšna narava dela in da se bo že navadila.

Medtem ko sem jo poslušal, so se mi pred očmi začeli prikazovati prizori iz koncentracijskih taborišč in drugih množičnih morišč dvajsetega stoletja.

Dolga leta sem prijateljeval z gospo, ki je kot mladostnica, pripadnica odporniškega gibanja, več let preživela v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Bila je gospa s čudovito osebnostjo, pokončne drže do zadnjega trenutka svojega življenja. Poslovila se je pri 92-ih letih. Tekom let mi je večkrat pripovedovala o nepredstavljivem, nesmiselnem nasilju, ki mu je bila priča in kar je tudi sama izkusila na svoji koži. Po njenem pripovedovanju sem knjige Elie Wiesela, Imre Kertész, György Konrád, Primo Levi doživljal še bolj globoko, kot bi jih sicer.

Kot psihiater in psihoterapevt, se že več desetletij posvečam globoko travmatiziranim osebam, zato sem še posebej občutljiv na te zgodbe in se globoko poistovetim s trpljenjem žrtev.

Odraščal sem v Vojvodini, kjer so Židje in Romi predstavljali pomemben del prebivalstva. Bili so prijatelji, sošolci mojih staršev, poslovni partnerji, sosedje mojih starih staršev. Njihova tragedija je dokaj močno odzvanjala v 60-ih, 70-ih letih. Vojvodinski Madžari smo bili vajeni živeti v multietničnem okolju, tako smo se med seboj vedno spoštovali in sprejemali. Ukrep madžarske vlade, ki je izročila svoje državljane na milost in nemilost nacistične Nemčije je globoko presenetila in prizadela našo skupnost. Nasprotno vzdušju na Madžarskem, kjer se je antisemitizem ohranil tudi po vojni, je našo skupnost prepojil iskren občutek žalosti in žalovanja.

Toliko bolj, saj je nedolgo po Holokavstu Vojvodino prizadel nov val nasilja. Poboj tisočih, nedolžnih Madžarov ob koncu vojne. Dogodki so globoko zaznamovali tudi mojo družino. Iz teh izkušenj so se rodile vrednote, kot so strpnost do drugačnosti, spoštovanje človeškega življenja in brezpogojna podpora žrtvam vseh barv.

Moj prvi stik s travmo se je zgodil ob prihodu beguncev iz Hrvaške. Takrat sem sodeloval pri njihovi zdravstveni oskrbi.

V barake na Cesti dveh cesarjev so se vselile ženske in otroci iz Like, Gorskega Kotarja, celo iz Dubrovnika. Njihovo bivanje je trajalo le nekaj mesecev, svoje prostore so kar hitro prepustili beguncem iz BiH. Kot specializant psihiatrije sem takrat že sodeloval v mobilni skupini za psihosocialno pomoč.

Spomnim se, da sem se v begunskem centru v Celju pogovarjal z gospo, ki je s svojimi otroci ostala na svojem ognjišču v Bosni, med tem pa je mož delal v Sloveniji. En dan so prebivalce prignali na trg sredi vasi in jih postreljali. Gospa je z grozo v očeh povedala, da so hčere popadale čez njo, gledala je, kako je sin poskušal zbežati in kako so ga ustrelili sredi polja. Od petih otrok je preživela le hčera. Čez čas sta uspeli pribežati v Slovenijo. Med pogovorom se je stemnilo, vendar sem sedel nasproti nje okamenel, nezmožen zbrati moči, da bi segel do stikala in prižgal luč. Gospa sploh ni jokala, le gledala je predse z brezizraznim obrazom.

Ko sem se tisti dan vrnil domov, se nisem zavedal, kakšen pomen bo imel dogodek name.

Čez nekaj dni sem na televiziji poslušal čustveno nevtralen glas napovedovalca, ki je pripovedoval o tem, kako so ponovno pobili prebivalce neke vasi v Bosni. Takrat me je dohitelo. Iz globine je prodrl občutek groze, jeza, strašna nemoč.

Takrat še nisem vedel, sedaj pa že vem, da ni pomembna le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje. Pomemben je predvsem pogled, izraz, groza v očeh. Takrat prenehaš biti nevtralen opazovalec, saj tudi sam postaneš del zgodbe. Brezkompromisno pristaneš na strani žrtev, ne glede na njihove barve, politično opredelitev, narodnost, saj čutiš, doživljaš njihovo trpljenje. Temu rečemo v stroki sekundarna poklicna travma. Eni v tem izgorijo in zapustijo stroko ali celo postanejo sovražni do žrtev, drugi rastemo, postajamo boljši ljudje.

Upravičeno trdim, da smo tisti, ki delamo z žrtvami nasilja, z globoko travmatiziranimi osebami, vsekakor posebni ljudje.

Ne da bi se imeli za kaj več. Posebni smo v tem, da smo v nenehnem stiku s trpljenjem, bolečino, izgubo. Podobno kot policisti, pa vendar drugače. Nam ni dano, da se distanciramo od trpljenja, saj sprejemanje trpljenja predstavlja most do duše trpečega človeka. To soočanje s trpljenjem nam daje prav, da se postavimo za VSE žrtve, ki jim je bilo povzročeno trpljenje. Smo in moramo biti glasniki trpečih.

Poleg trpljenja pa se nas dotakne tudi ZLO, ki je odgovorno za nastanek trpljenja. Sprašujemo se , kaj lahko pripravi človeško bitje do tega, da brez lastne ogroženosti povzroča trpljenje drugemu človeškemu bitju.

Vemo, da nacizma nikoli ne bi bilo, če ne bi bilo nepravične mirovne pogodbe ob koncu I. svetovne vojne, ki je Nemčijo položila na kolena. Množice premaganih, opeharjenih, travmatiziranih vojakov, huda revščina, ropanje nemškega gospodarstva, bogatenje bankirjev in industrialcev so pomembna dejstva, ki so vplivala na to, da je Nemčija v upanju na boljše jutri izbrala brezkompromisno lojalnost Hitlerju in nacistični stranki. Pa vendar. Morali bi vedeti, da vsak totalitarizem skriva v sebi seme drugotenja, nasilja in ZLA.

Robert Merle je napisal knjigo o liku, ki ustreza zadnjem poveljniku Auschwitza, Rudolfu Hössu, ki je bil obenem arhitekt nacistične industrije smrti. Na sojenju na Poljskem so Rudolfa Hössa obtožili, da je ubil tri milijone Židov in drugih, za Nemce manjvredne ljudi. Zavrni je obtožbe, češ da je odgovoren le za smrt dveh milijonov in pol, saj so ostali umrli od bolezni in lakote.

Merle, kot pisec ponuja smiselno razlago, kako se otrok, ki odrašča poleg nerazumnega, blodnjavo religioznega očeta razvije v vojaka, razočaranega prostovoljca, pripadnika nacional-socialistične stranke da bi na koncu postal morilec milijonov ljudi. Lahko bi zaključili, da je bil psihopat, vendar zgodba zagotovo ni tako enostavna. Poleg osebnostnih predpostavk je potrebno razumeti še okoliščine, vplive, ki so mu pomagale na tej poti.

Horkheimer in Adorno, nemška sociologa, ki sta ob vzponu nacizma zbežala v ZDA sta oblikovala teorijo o avtoritarno dependentnih osebah, ki se čutijo »izgubljeni« brez podpore močne avtoritete, ki jih usmerja. Z veseljem se podrejajo ideologijam, vodjam, gurujem, se radi razkropijo v množici, ki jih odreši odgovornosti.

Hannah Arendt je spremljala sojenje Adolfu Eichmanu, ki ga je Mosad ugrabil in pripeljal v Izrael. Napisala je knjigo z naslovom »Banalnost morilca«. Eichman je bil namreč tisti, ki je organiziral celoten proces iztrebljanja evropskih Židov. O njegovi uradniški in politični vnemi govori dejstvo, da je leta 1944, v času, ko je Nemčija že izgubljala vojno in je potrebovala vsa prevozna sredstva in vse vojake, organiziral in izpeljal transport ter poboj 430 000 madžarskih Židov. Med procesom se je branil, da je bil le uradnik, ki je vzorno opravil svojo nalogo.

Uradniki so bili tudi tisti zdravniki in medicinske sestre, ki so z veliko vnemo pobijali obnemogle in hudo duševno prizadete osebe v plinskih celicah bolnišnice Hadamar. Med »zdravniškimi« procesi so se zagovarjali, da so le skrbeli za zdrav genetski material nemškega naroda in tako opravljali humano poslanstvo.

Množica, ki je prepojena v ideologijo, nacionalizmom posameznika odreši odgovornosti. Pojavijo se vzorniki, ki javno prestopijo civilizacijske meje, potem tudi drugi LAHKO. Ne obstaja več NE SMEM, saj LAHKO. Brez odgovornosti, brez moralnega mačka, brez občutkov krivde in odgovornosti. Temu lahko rečemo »decivilizacija«.

V 90-ih letih smo od blizu videli, kako se vsakdanji, povsem »normalni« ljudje popolnoma razčlovečijo pod vplivom nacionalističnih ideologij. Zgrožen gledam posnetek izpovedi Borislava Heraka, krvnika iz Sarajeva, ki nazorno prikazuje, kako so ga učili rezati vratove in kako je tudi sam pobijal, klal, posiljeval ljudi s katerimi je še pred kratkim živel v isti skupnosti. Iz enega samega razloga. KER MU JE BILO DOVOLJENO.

Nekoč je neki politik rekel, da je smrt nekaj ljudi tragedija, smrt milijonov pa je le statistika. Če kliknete na spletno stran Jad Vashem, centralnega izraelskega muzeja Holokavsta, bodo tisti milijoni dobili obraz, ime, zgodovino, kraj bivanja. Lahko zasledimo cele družine, rodbine … Lahko poslušamo izpovedi nekaterih preživelih. Lahko obiščemo Auschwitz, Dachau …

Judovska populacija je ogromno prispevala k evropski kulturi, predvsem v srednji Evropi. Judovski glasbeniki, znanstveniki, inženirji, poslovneži in bankirji so bili pomembni promotorji razvoja in prosperitete v začetku 20. stoletja. Lahko se le sprašujemo, kakšen potencial znanstvenikov, umetnikov, vrhunskih zdravnikov, športnikov se je izgubilo v nepregledni množici 5.5 milijonov žrtev Holokavsta. Lahko pa vržemo pogled na drugo in tretjo generacijo preživelih, na spremembo judovske mentalitete, bojevitost izraelskih vojakov in sovražnost do Palestincev.

Ko se spominjamo holokavsta, bi bili nepravični, če bi verjeli v to, da je trpel le narod Abrahama, saj so v koncentracijskih taboriščih množično umirali tudi Romi in Sintii. Njihovi tragediji rečejo »porrajmoš«.

Če obiščete Jasenovac, boste videli na stotin imen, »Finci« na seznamu pobitih. Poleg osovraženih etničnih skupin so trpeli in umirali tudi istospolno usmerjeni, pa tudi Jehovine priče, ruski vojni ujetniki in odporniki vseh evropskih narodov. In to je le še ena stan medalje.

Nikakor ne smemo pozabiti niti na brezštevilne žrtve boljševizma, na 23000 poljskih častnikov, na milijone Ukrajincev, ki so med dvema vojnama umrli od lakote, ali na žrtve gulagov.

Sprašujem se, ali smo lahko zadovoljni, da smo postali sposobni čutiti empatijo do piščancev in dvigniti glas za živino, ki trpi v nehumanih razmerah v klavnicah. Lahko bi sklepali, da se naša družba uspešno humanizira, vendar me je strah, da v vseh teh letih samostojnosti in demokracije nismo uspeli razviti občutljivosti za žrtve, za trpljenje človeških bitij, tako danes kot v preteklosti. Glede na pomanjkanje družbene artikulacije sočustvovanja sklepam, da so v naših miselnih vzorcih še vedno dobre in slabe žrtve. Je morda naša empatija selektivna ali povsem otopela pod vplivom brezčutnega prikazovanja grobega nasilja v filmskih produkcijah?

Rad bi naredil raziskavo populacije študentov, ali je kdo med njimi bral »Dnevnik Ane Frank«, »Noč« Elie Wiesela, »Ali je to človek« Primo Levi, »Arhipelag Gulag« Solženjicina, ali je kdo gledal film »Katin«, »Saulov Sin«, »Šindlerjev seznam« »Bralec«… Je že kdo bil v Auschwitzu, Terezienstadtu, Varšavskem getu, Gonarsu, Lidicah …

Sprašujem se, kdo bi moral tem mladim generacijam prenesti ta sporočila, občutljivost na žrtve, privzgojiti empatijo in altruizem brez politične barve, z neobremenjenim odnosom do polpretekle zgodovine?

Upam, da je danes kdo prižgal svečo tudi na grobu tistih nesrečnih Romov, ki so bili pobiti leta 1942 in prvotno pokopani pri Iški vasi.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.