Indiana je ena izmed najbolj konzervativnih ameriških zveznih držav. Na predsedniških volitvah vedno izvolijo republikance. Deset božjih zapovedi še vedno radi pribijejo na vrata šol in mestnih hiš, pobude za vpeljavo molitve v šolah so stalnica na dnevnih redih mestnih svetov.

V Bloomingtonu, majhnem univerzitetnem mestu sredi koruznih polj te države, nekateri verniki tako globoko komunicirajo z Bogom, da padajo v trans in govorijo v nenavadnih jezikih. Morda je to razlog, da mora človek, ki skuša najti enega najbolj cenjenih in hkrati najbolj zloglasnih inštitutov, posvečenim raziskavam spolnosti, vedeti, kaj išče.

Zgradba, v kateri Kinseyjev inštitut za raziskave spolnosti, spolnih vlog in reprodukcije deluje danes, je podobna vsem drugim stavbam v kampusu Univerze v Indiani. Nobenega napisa, nobenega zvonca. Do njegovih prostorov je mogoče priti samo z enim dvigalom.

»Ne, kar tako ne more nihče pohajkovati po inštitutu,« me svari receptorka. »Vsakdo pa se lahko prijavi na voden obisk, ki ga organiziramo dvakrat na mesec. Izjem ni.« Ko je leta 1998 tedanji senator Indiane John Waterman dvakrat nenapovedano obiskal inštitut in zahteval dostop do vseh prostorov, ga niso spustili naprej.

Odprta vrata

Vodene obiske so uvedli šele s prihodom Johna Bancrofta. Po nekaterih razlagah je postal direktor predvsem zato, ker je videti kot prijazen dedek in ne kot s seksom obsedeni nori doktor. Z gosto sivo brado in očali na koncu nosa je Britanec pravo nasprotje predhodnice June Reinisch, energične in ekscentrične Židinje iz New Yorka.

Ta je bila v neprestanih sporih z Univerzo v Indiani, po Bancroftovem mnenju bolj zaradi svojih nenavadnih prijemov kot resničnih težav. Na dan najinega srečanja je Bancroft hudo prehlajen in očitno utrujen, vendar vztraja do konca, čeprav se najin pogovor zavleče precej čez njegov delovni čas. Po stenah njegove male pisarne so slike njegovih otrok, na stolih in po tleh plišaste igrače.

»Čeprav je preučevanje človeške seksualnosti eno glavnih področij raziskav Kinseyjevega inštituta, se veliko ukvarjamo tudi s preučevanjem spolnih vlog in človeške reprodukcije,« me previdno uvede Bancroft. V okviru inštituta deluje zdravstvena ambulanta, v kateri zdravijo s spolnostjo povezane težave študentov Univerze v Indiani in ljudi od drugod. »Univerza v Indiani finančno podpira Kinseyjev inštitut,« pravi direktor, »vendar prispevek zadostuje le za vzdrževanje zgradbe.«

Preostalo podporo dobijo z darili posameznikov in od dobrodelnih organizacij, denimo Rockefellerjeve fundacije. Tudi farmacevtska industrija rada kaj primakne. Trenutno jih zelo zanimajo Bancroftove raziskave o vlogi hormonov pri človeški spolnosti, ker bi radi razvili žensko različico viagre. Bancroft ugotavlja, da zadeve pri ženskah niso tako preproste.

»Moški potrebujejo določeno količino testosterona, da lahko spolno funkcionirajo. Večja količina testosterona ne napravi nobene razlike. Ženske, ki se odzivajo na testosteron, se odzovejo na količine, ki pri moških ne bi imele nobenega učinka. Toda pri ženskah je variacij pri odzivnosti mnogo več.«

Moški in ženske

Na inštitutu raziskujejo tudi razlike med moškimi in ženskami pri uporabi erotičnega materiala. Dejstvo je, da se Playboy prodaja veliko bolje kot Playgirl in da slednjo menda najraje kupujejo geji. Bancroft še nima razlage, zakaj so moški bolj dojemljivi za erotiko: »Lahko bi poenostavili in rekli, da so moški pač bolj odzivajo na vizualne podobe. Toda to ni dovolj.«

Na Inštitutu ugotavljajo, da se ženske prav tako odzivajo, vendar je njihovo odzivnost težje meriti: »Moški imajo pač svojo ročico, ki gre gor ali dol, in tako vemo, ali je vzburjen. Ženske pa nimajo tako očitne odzivnosti. Korelacija med tem, kar subjektivno opišejo, in tem, kar pokažejo fiziološko, je pri njih veliko manjša.« Na inštitutu trenutno poskušajo dobiti finančno podporo za primerjalno študijo, kako ženske in moški uporabljajo internet kot spolni pripomoček.

Bancroft pravi, da so v prvih analizah opazili, da gredo ženske raje v internetne klepetalnice, kjer si najdejo sogovornike za spolne fantazije, moški pa raje poiščejo bolj vizualne pripomočke. V drugih projektih se osredotočajo na opazovanje spolnega odzivanja in inhibicije, spolno zdravje žensk in vplive čustvenega razpoloženja na spolnost.

Bancroft za hip zastane in nato ponosno opozori na ogromno zbirko podatkov, ki jo je ustvaril ustanovitelj inštituta Alfred Kinsey: »Še danes jo uporabljamo in posojamo drugim raziskovalcem.« Toda ne brez previdnosti. »Vsekakor sem prepričan, da ni namenoma izkrivil rezultatov svojih študij. Mislim pa, da je včasih nekoliko pretiraval, ko je bilo posebno pomembno, da so podatki prišli v javnost.«

Odkrivanje Amerike

Kinsey je začel kot fanatični entomolog, zbral 52.000 insektov, iz žuželkarske zamaknjenosti pa so ga zvabile ženske. Leta 1938 je Zveza študentk Indiane univerzi predložila prošnjo, naj v predmetnik vključi tudi izbirni predmet o zakonskem življenju. Dekleta, ki so v tistih časih šla študirat predvsem zato, da bi spoznala bodoče može, so hotela nedolžno obliko spolne vzgoje. Kinsey, obseden s trdo znanostjo, je hotel več. O seksu se takrat ni govorilo naglas in tudi znanstveniki se z njim niso hoteli ukvarjati.

On pa je hotel znanstvena dejstva, laboratorijske meritve, vprašalnike, grafe. Novopečeni seksolog je kmalu vsakega, ki mu je prišel na pot, videl predvsem kot predmet preučevanja. Odkrivanja spolnosti Amerike se je najprej lotil pri svojih študentih. Nato se je na svoje stroške odpravil v druga ameriška mesta, da bi našel prostovoljce iz preostalih družbenih slojev.

Leta 1947 je s štirimi najbližjimi sodelavci v Bloomingtonu ustanovil Inštitut za preučevanje spolnosti. Že naslednje leto je objavil knjigo Spolno vedenje moškega. Z več kot 250.000 prodanimi izvodi je v Ameriki postala popolna uspešnica, kmalu zatem tudi v mnogih drugih jezikih. Zato je čez pet let napisal še Spolno vedenje ženske.

Kinsey se je v obeh knjigah dotaknil vseh takratnih tabujev: zunajzakonske spolnosti, homoseksualnosti, biseksualnosti, oralnega seksa, masturbacije in prostitucije. Američani počno vse to in še mnogo več, je sporočil predstavnikom ameriške moralne večine, ki so se pretvarjali, da seksajo samo v misijonarskem položaju, pa še to le zavoljo reprodukcije.

Alfredove orgije

Takšne umazane stvari si je lahko izmislila le sprijena osebnost, so tedaj zavijale z očmi tercijalke in večina ameriške javnosti. Leta 1997 so Kinseyjevi sovražniki končno dobili zadoščenje. James Jones, nekdanji raziskovalec na Kinseyjevem inštitutu, je objavil njegovo biografijo.

Znanstvenik je imel menda že od mladega za tisti čas neprimerne spolne nagibe – bil je mazohist in je trpel zaradi spolne represije v strogi protestantski družini. S tem ko je še tako nenavadnim spolnim praksam z znanostjo dal pečat verodostojnosti, je hotel predvsem sebi dokazati, da ni z njim nič narobe. Takšno osvobajanje mu je očitno uspelo.

Na koncu je pri raziskavah menda pogosto uporabljal opazovanje s participacijo: seksal je s prostovoljci in z zaposlenimi na inštitutu, moškimi in ženskami. Sodelavce je spodbujal k širjenju obzorij s pogostimi zamenjavami spolnih partnerjev. Žena, ki je udeležencem Kinseyjevih orgij pekla pite, je sodelovala pri spolnih igricah svojega moža in pogosto seksala z njegovimi ljubimci in njen mož je to posnel na celuloid – za poznejše raziskave.

Konservativna skupina Zaskrbljene ženske za Ameriko (Concerned Women for America) je poslala prošnjo ameriškemu kongresu, naj uvede preiskavo dela in metod Alfreda Kinseyja. To se je zgodilo leta 1997, 41 let po Kinseyjevi smrti. Obtožbe, da je zlorabljal mladoletnike za raziskave o doseganju orgazmov pred puberteto, so še danes pogoste.

»Ko sem prišel sem, sem se tri leta več ukvarjal s takšnimi norimi obtožbami kot s svojim delom,« se priduša dr. John Bancroft, od leta 1995 direktor Kinseyjevega inštituta. »Zanimivo je, da nikogar od teh ljudi prav nič ne zanima, kaj počnemo zdaj. Še vedno uporabljajo Kinseyja kot grešnega kozla za vse probleme današnje družbe,« se čudi Bancroft.

Seks kot zarota

Zaradi tovrstnih izkušenj se izogibajo pretiranim stikom s politiko in politiki. V petdesetih letih prejšnjega stoletja bi inštitut skoraj zaprli, saj so McCarthyjevi lovci na komuniste Kinseyja obtožili zarote proti državi. Vsakih nekaj let kak republikanec zahteva preiskavo o preteklosti inštituta. Pred kratkim pa je Bancroft napravil izjemo.

Ameriški zdravstveni minister David Satcher, ki ga je imenoval še Clinton, ga je povabil k sodelovanju pri oblikovanju vladnih poročil za odgovorno spolnost Američanov. Ko se je vlada zamenjala, ultrareligiozni Bush o tem ni hotel slišati ničesar. Satcher je raziskavo na koncu objavil na lastno roko.

Kinseyjev inštitut je ena redkih svetovnih inštitucij, ki se ukvarja izključno s seksom. Bancroft upa, da bodo v prihodnosti lahko pogledali prek meja Amerike in začeli delati primerjave o spolnih praksah različnih kultur. Kaže pa, da jim dela tudi doma še dolgo ne bo zmanjkalo.

TEKST: Tinca Štokojnik

FOTO: Tinca Štokojnik, Ozren Drobnjak

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ