Nekatere navade, ki jih ljudje pogosto označujejo za čudne ali slabe, so lahko pravzaprav znak nadpovprečnih kognitivnih sposobnosti.
Pametni ljudje niso vedno takšni, kot si jih predstavljamo. Ne govorijo nujno preudarno, ne delujejo vedno popolno in včasih imajo navade, ki bi jih marsikdo označil za nenavadne ali celo moteče. Prav zato jih pogosto podcenjujemo.
A znanost opozarja, da prvi vtis ni vedno zanesljiv. Nekatere vsakdanje navade, ki jih večina ljudi dojema negativno, so lahko povezane z učinkovitejšim razmišljanjem in bogatejšimi jezikovnimi sposobnostmi. V nadaljevanju predstavljamo dve takšni navadi, ki ju raziskave povezujejo z inteligenco, čeprav ju ljudje pogosto razumejo povsem napačno.
1. Govorjenje samemu sebi na glas
Ljudje, ki se pogovarjajo sami s seboj, so pogosto tarča začudenih pogledov. Marsikdo takšno vedenje povezuje z ekscentričnostjo ali ga celo razume kot znak, da nekaj ni v redu. V resnici pa znanstvene raziskave kažejo precej drugačno sliko.
Raziskovalca Gary Lupyan in Daniel Swingley sta v študiji, objavljeni leta 2012, ugotovila, da lahko govorjenje na glas izboljša osredotočenost in pospeši iskanje informacij. Udeleženci raziskave so morali med številnimi podobami poiskati določen predmet. Del sodelujočih je med iskanjem na glas ponavljal ime predmeta, drugi pa so nalogo opravljali v tišini.
Rezultati so pokazali, da so bili tisti, ki so besedo izgovarjali na glas, pri nalogi uspešnejši in hitrejši. Razlog naj bi bil v tem, da izgovorjena beseda pomaga usmeriti pozornost in možgane pripravi na učinkovitejše prepoznavanje tistega, kar iščemo, poroča Psychology Today.
Tudi novejše raziskave potrjujejo, da samogovor ni zgolj nenavadna navada. Povezan je z boljšim reševanjem problemov, učinkovitejšim delovnim spominom, samouravnavanjem ter lažjim preklapljanjem med različnimi nalogami. Po mnenju raziskovalcev gre za pomembno orodje, ki pomaga organizirati misli in usmerjati pozornost.
2. Preklinjanje
Preklinjanje pogosto velja za znak slabega izražanja. Marsikdo meni, da ljudje posežejo po kletvicah zato, ker nimajo dovolj širokega besednega zaklada ali ne znajo najti primernejših besed. A raziskave kažejo, da je ta predstava precej zgrešena.
Kristin Jay in Timothy Jay sta v raziskavah, objavljenih leta 2015 v reviji Language Sciences, ugotovila ravno nasprotno. Udeleženci so morali najprej v eni minuti našteti čim več besed na določeno začetno črko, nato pa še čim več kletvic oziroma tabuiziranih izrazov.
Rezultati so pokazali jasno povezavo: tisti, ki so bili boljši pri splošni verbalni tekočnosti, so poznali in navedli tudi več kletvic. Ljudje z revnejšim besednim zakladom jih niso našteli več, temveč manj.
To pomeni, da bogat besedni zaklad pogosto vključuje tudi širše poznavanje izrazov, ki veljajo za neprimerne ali tabuizirane. Preklinjanje zato ni nujno znak jezikovne revščine, ampak lahko kaže na večjo verbalno spretnost.
