Intervju: Jaqueline Widmar Stewart

Pozneje, ko je začela raziskovati svoje korenine in odkrivati lepote Slovenije, se je lotila še pisanja knjige Finding Slovenia, A Guide to Old Europe's New Country. Knjiga bo izšla te dni v angleščini pri Mladinski knjigi, namenjena pa je ameriškemu trgu. Jaqueline želi, da bi bila ta knjiga most med dvema narodoma, med Slovenci in Američani. Predstavila jo bo v Chicagu, Clevelandu in San Franciscu.

Ste že od malega vedeli, od kod sta vaša starša?

Jaqueline: Vedno sem vedela. Potem pa sem še s staršema leta 1967 prišla v Slovenijo, kjer smo iskali njune rodne vasi. Takrat sem v Nemčiji študirala nemščino. Bila sem v Bonnu in prišla sta me obiskat. Vse, kar sta imela, je bil naslov ljudi, za katere nismo slišali že vse od druge svetovne vojne. Moji stari starši so namreč prišli v Ameriko še pred obema svetovnima vojnama. To so bili res slabi časi za svet, še posebej za Evropo. Tako smo se 67 let pozneje v sredini dvajsetega stoletja in brez stikov s sorodniki v Evropi znašli v Sloveniji. Imeli smo le njihove zelo stare  naslove, saj je nekoč moja teta dala babici naslov. Tako smo najprej našli sorodnike po mamini strani. Njeni starši so bili iz Zidanega Mosta, ampak njeni edini sorodniki so takrat živeli v majhni vasici v hribih. Ni mi bilo ravno prijetno, ker nisem govorila slovensko in se s sorodniki nisem mogla najbolje sporazumevati. Sem namreč že druga generacija, ki je živela v Ameriki, in starša nista nikoli z mano govorila slovensko. Oče je s sorodniki začel govoriti v otroški slovenščini, ki jo je uporabljal doma kot sedemletnik.

Ste se zato odločili, da se naučite slovenščino?

Jaqueline: Ja, to je v meni zbudilo željo, da grem študirat slovenščino, da se bom lahko pogovarjala s sorodniki. V Ameriki sem takoj začela iskati, kje bi lahko študirala slovenščino. Šla sem v Chicago, da se posvetujem, na koncu pa so mi uredili, da lahko leto dni študiram v Ljubljani. Tako sem v študijsko leto 1969/70 preživela v ljubljanskem študentskem naselju v Rožni dolini. Bilo je čudovito, z nekdanjo sostanovalko sva si še vedno zelo blizu. Sicer je Mariborčanka, a živi v Ljubljani. Pomagali so mi tudi sorodniki z obeh strani. Potem sem se začela vračati v Slovenijo. Zdaj imam odrasla otroka, sina in hčerko, ki sta bila ravnokar v Sloveniji. Vsi radi prihajamo v Slovenijo.

Čutite Slovenijo?

Jaqueline: Čutim, da sem z nogama tukaj in v Ameriki.

Veliko potujete?

Jaqueline: Ja, veliko potujem, ne samo po Evropi, bila sem tudi v Aziji, kjer sem obiskala prijatelje v Mongoliji in Indiji. Ko potuješ po svetu, vidiš, kako je svet majhen in da so si določene stvari povsod podobne. Kjerkoli živimo, povsod smo samo ljudje.

V Slovenijo pa ste začeli prihajati redno in jo spoznavali vedno bolje, kaj ste spoznali na svojih obiskih?

Jaqueline: Da je prečudovita. Rada imam tukajšnje morje, hribe, doline, vse mi je všeč. Všeč mi je tudi, kako Slovenci živijo zunaj doma, kako spoštujejo svojo naravo in kulturo. Mislim, da je Slovenija naredila dober posel s svojim predstavljanjem narave, kulture, zgodovine, gradov in muzejev. Te obožujem. V Ameriki nimamo toliko muzejev, resno. Celo v majhnih krajih, kot sta Ribnica in Metlika, so gradovi in zanimivi muzeji, v katerih predstavljajo lokalno zgodovino. Mislim, da je to odlično, ker je to zelo originalen način, da lahko ljudje ­marsikaj izvejo.

Ste se poglobili tudi v našo zgodovino?

Jaqueline: Sem. Seveda pa sem leta 1991 veliko razmišljala o svojih starih starših, saj vem, da bi tudi oni radi doživeli svobodno Slovenijo. Ko so jo zapustili, se jim niti sanjalo ni o tem. Za vse v svetu, ki so imeli kakršnekoli povezave s Slovenijo ali sorodnike, je bila to velika sprememba.

Verjetno pa večina v Ameriki ne ve veliko o Sloveniji?

Jaqueline: Res je, niti ne čutijo, da bi bilo potrebno. So pa skupine Slovencev v New Yorku, Clevelandu, Chicagu, San Franciscu … in oni močno čutijo za Slovenijo. Menim, da ti ljudje niso povsem zapustili Slovenije, da je košček njih ostal tukaj in se morajo še vrniti.

Kako to, da ste začeli razmišljati o pisanju knjige o Sloveniji?

Jaqueline: Ko ljudje pridejo v drugo deželo, je zelo pomembno, da ne gledajo samo lepote, ampak spoznajo tudi ljudi, način, kako živijo, so gostje, ne pa samo turisti, ki se peljejo mimo, in da cenijo kulturo ter zgodovino, navsezadnje tudi geologijo. Mislim, da je za vsakogar, ki je obiskal Slovenijo ali živi v njej, pomembno, da spozna tudi njeno zgodovino. Je prelepa dežela s številnimi lepimi kraji in te lepote si lahko deliš z domačini. V kakšnih drugih deželah potuješ le kot turist in nikoli ne vidiš domačinov, ampak greš samo skozi kraj. Za Slovence pa je značilno, da uživate v lepotah in hodite na izlete po lastni deželi. Hodite v hribe, v toplice, v gostilne in pijete kavo, se pogovarjate. Rada imam način, kako ljudje posedajo ob pitju kave.

Je naše življenje v Sloveniji precej drugačno od vašega v Ameriki?

Jaqueline: Ja, pri nas se vsem mudi, vse poteka prehitro.

Podobno kot s hitro prehrano?

Jaqueline: Ja, hitra hrana pri nas je grozna, vse je zamrznjeno, tukaj pa imate svežo hrano. Pri vas je vrt zelo pomemben, tudi mojima staršema je bil, kar je zelo slovensko. Imela sta tudi vrt, oboževala sta gobe in borovnice. Zato sem se tudi vrnila, da vidim, od kod so moje korenine. Zelo rada imam tudi zeleno solato. Tukaj imate zelo dobro in svežo hrano. Sploh se ne zavedate, kakšno srečo imate.

O čem bomo lahko brali v vaši knjigi Finding Slovenia?

Jaqueline: Lahko boste brali o geologiji in pokrajinah, je knjiga o tem, kako živite, o zgodovini, da ko vidiš spomenike, veš, zakaj in od kod so. V prvem delu knjige se posvečam zgodovini Slovenije, razložim politični sistem, pomembne ljudi in dneve. S tem približam ljudem, kdo je živel tukaj in kakšni so ljudje, lahko izveš, katera ljudstva so bivala tukaj in šla prek ozemlja Slovenije ter puščala za sabo določene vplive,  kar je podprto s fotografijami in ilustracijami. Omenjam pomembne ljudi, kot so Valvazor, Prešeren, Cankar in tudi Ivano Kobilico pa seveda Ivana Groharja. Želela sem dati ljudem več kot samo besede o Sloveniji, želela sem, da dobijo občutek, kaj se je dogajalo s Slovenijo, in da spoznajo ljudi, kot sta Prešeren in Cankar, njihova dela in kako so bili pomembni za pravice naroda ter jezik. S 190 stranmi, fotografijami in ilustracijami poskušam ljudem dati občutek, kakšna je Slovenija, ne gre samo za informacije o lepih krajih, ampak o sestavi, ozadju, da prepoznajo idejo ljudi o svobodi.

Sliši se kot nekaj ogromnega, zelo obsežnega …

Jaqueline: Ja, je. Poskušala sem predstaviti deželo na različne načine, poskušala sem vklopiti tudi humor. Da ljudje upoštevajo, kaj vse se skriva za tem, kar vidijo, da ne gledajo samo lepote, morajo poznati tudi sestavine, da lahko deželo razumejo čim bolje.

Kateri kraji v Sloveniji so vam najbolj všeč?

Jaqueline: Vse imam rada. Všeč mi je, da lahko hodiš po Ljubljani in se usedeš na kavo, mirno opazuješ lepote, hkrati pa imate povsod internet.

Smo Slovenci dovolj prijazni do tujcev?

Jaqueline: Prečudoviti ste. Moji sorodniki imajo gostilno. Opazovala sem, kako se je gostilna v 14 letih spreminjala. Ko smo prišli, je bila trgovina s kruhom in mlekom, trgovina s hrano, potem pa gostilna, kjer je bil center dogajanj s porokami, pogrebščinami, vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo v njej. Zelo zanimivo je bilo videti življenje v vasi. Tudi v vaseh se veliko dogaja. Všeč mi je tudi, kako tukaj potekajo poslovni dogovori, ker je vse bolj prijazno. Vaše tržnica je prečudovita, s krasno Plečnikovo arhitekturo, pa to, da je ob reki in je blizu Tromostovje. Lahko se usedeš za malo mizico, piješ kavo, vidiš mnogo lepih rož, diši po jagodah, obdaja te mnogo barv in celo burek lahko ješ. S knjigo želim tudi povedati, da kadar ljudje sedejo za mizo, ne smejo nikoli hiteti. Naj sedijo, se sprostijo, jedo počasi in uživajo, če nimajo vsaj eno uro časa, naj se raje ne usedejo. Ne maram naglice, upam, da vse to ne bo izginilo, ker je dragoceno.

Opozarjate, naj ljudje Slovenije ne gledajo samo z očmi?

Jaqueline: Prav to, morate imeti znanje o deželi, da jo lahko razumete, kar je nujno, da ste dober gost.

Kako sta vaša otroka doživela Slovenijo?

Jaqueline: Imata jo rada. Ko sta bila mlajša, sem ju peljala v hribe. Hčerka ima lepe spomine. Ko je bila stara približno osem, devet let in je šla na hrib s hčerko moje nekdanje sostanovalke iz študentskega naselja. Šli sta zgodaj zjutraj v gozd in nabirali rože. O tem je napisala pri angleščini v sestavku o svojih najsrečnejših trenutkih. Opisala je, kako je šla na hrib in nabirala rože, pa kako se je vrnila domov in jo je sorodnica Slavka, ki ima gostilno in največje srce na vsem svetu, ves čas spodbujala, naj je. Meni je tudi pomembno, da ima lepe spomine na Slovenijo in se spomni na njo. Zelo je podobna moji mami in vem, da ima rada Slovenijo kot ona. Tudi sin je bil že prej v Sloveniji, rad ima tukajšnjo hrano in ljudi. Zelo si je blizu z bratranci, kar je prav tako prijetno.

Niso vaša osnovna izobrazba jeziki?

Jaqueline: Nemščina in francoščina, iz francoske literature imam magisterij. Potem sem še doktorirala iz prava, ki je malo drugačno od jezikov, a se oboje dopolnjuje. Oboje mi je dalo možnost, da sem lažje razumela Evropo. Ker sem razumela zakone in pravice, mi je pomagalo, da sem razumela zgodovino na drugačen način. Prav tako poznavanje nemške in francoske literature.

Kaj je zdaj vaš osnovni poklic, s čim se ukvarjate?

Jaqueline: S pisanjem. Odločila sem se, da bom pisala knjige. Bistvo mojega življenja je, da poskušam najti, kaj moram narediti. Mož ni več zaposlen za polni delovni čas, tako imava priložnost potovati  s prenosnikoma in delava po elektronski pošti. To si zdaj lahko privoščiva, ker še nimava vnukov, otroci pa so že dovolj veliki.

Katere slovenske jedi radi pripravljate v Ameriki?

Jaqueline: Za božič naredim orehovo potico. Tudi jabolčni zavitek spečem.

Ste opazili kaj posebnega v Sloveniji?

Jaqueline: Opazila sem življenje, okus življenja, lepote, vaš način komuniciranja, ki ga imam rada. Pri vas se ljudje pogovarjajo bolj globoko in vsebinsko, o stvareh se ne pogovarjajo le površno.

Kaj navadno odnesete s seboj iz Slovenije v Ameriko?

Jaqueline: Rada grem v trgovine z ročnimi izdelki, tekstilnimi in keramičnimi.

Kaj pa vaš mož Američan meni o Sloveniji?

Jaqueline: Ima jo rad, ker so tu ljudje topli in prijazni. Po malem se je celo začel učiti slovenščino, da se bo lahko pogovarjal s sorodniki.

Top 5 krajev v Ameriki:

- Jezero Michigan
- Chicago
- Monterey Peninsula
- Yosemite National Park
- San Francisco

Top 5 krajev v sloveniji:

- Ljubljana
- Bohinj
- Piran
- Dole pri Litiji
- Trenta

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec