Pogovarjali smo se z Majo B. Kranjc, avtorico izjemno zanimivega romana Klopotec, ki je izšel pri založbi Beletrina.
Maja B. Kranjc, rojena leta 1978, je dramaturginja, klinična psihologinja, pesnica in pisateljica. Leta 2004 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala iz dramaturgije, leta 2007 pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz psihologije. Po diplomi iz psihologije se je zaposlila na oddelku za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, opravila specializacijo iz klinične psihologije ter z akreditacijo zaključila usposabljanje iz vedenjsko-kognitivne terapije. Leta 2024 je pri Hiši poezije izšel njen pesniški prvenec Mreža na dlani. Prozo in poezijo objavlja v literarnih revijah.
Klopotec je njen romaneskni prvenec, v katerem se pod drobnogledom "znajde" na prvi pogled navadna slovenska družina, znotraj te pa odnos med mamo Vero in hčerko Nino, so ob opisu romana zapisali na spletni strani založbe Beletrina.
Prostor med njima je od nekdaj poln zatajevanih zamer, sramu in hrepenenja, ki kasneje določajo tudi dva druga za Nino pomembna odnosa; tistega, ki ga ima do sebe in do klopotca, ki v njej neusmiljeno brbota že od malih nog, ter tistega, ki ga vzpostavi s partnerjem Bojanom. Čeprav ta ni čisto tak, kot bi si želela, glavna junakinja ob prvem srečanju začuti, da gre za "rok[o], ki jo bo morda lahko udomačila", in le kako je ne bi, ko pa bo ravno s to roko, tresočo od preveč popitega alkohola in z udarci, ki ji jih bo zadajala, znova in znova podoživljala vse tisto, kar pozna iz primarne družine.
Kot so še dodali na spletni strani Beletrine, gre za mojstrsko izpisan roman o medgeneracijskem prenašanju vzorcev, materinstvu, družinskem nasilju ... Gre za teme, ki dandanes zanimajo številne, predvsem tiste, ki sami iščejo odgovore na svoja notranja vprašanja. Majo B. Kranjc smo povabili pred mikrofon in nastal je zanimiv pogovor.
Klopotec je vaš prvi izdani roman, a napisali ste še enega, njegov naslov je Kjer teče košuta. Zanj ste dobili nagrado modra ptica. Kaj je naslednji korak?
Drugi roman bo izšel julija, pravzaprav je končan, čaka ga še pregled pri urednici, je v fazi urejanja. V njem gre za preplet več ravni pripovedi. V ospredju sta dva glasova, pripoved doživljamo skozi prvoosebni pogled fanta, prebežnika iz Sirije in pobegle gimnazijke. Pripoved se ves čas prepleta med njunima potema, zaradi perspektive prvoosebnega pripovedovalca in pripovedovalke se lahko še bolj vživimo v obe literarni osebi, zgodba romana pa se odvije v štirih oziroma petih dneh, in gre za kar intenzivno, lahko bi rekli tudi napeto dogajanje.
Prvoosebna pripoved omogoča, da smo potopljeni znotraj literarne osebe, mislimo, čutimo in zaznamo vse, kar zaznava ta oseba, hkrati pa imamo tudi svoj specifičen subjektivni pogled, z vsemi sencami in slepimi pegami, ki jih ta prinaša s seboj. V romanu Kjer teče košuta je tukaj še tretja raven pripovedi, ki je v bistvu tretjeosebna pripoved o pisateljici ter širši družbeni situaciji, v kateri smo.
Tudi zgodba v romanu Klopotec je zelo intenzivna, kajne?
V Klopotcu je intenzivnost predvsem v notranjem doživljanju, zamolkih in razpokah v odnosih. Zgodba se kronološko odvija skozi daljše časovno obdobje več kot 60 let, razlika je tudi v tem, da jo doživljamo skozi opise tretjeosebnega, skoraj-vsevednega pripovedovalca.
To, da se v tretji osebi pisateljica sprašuje o sebi, je nekaj res zanimivega.
Veliko sem se ubadala z vprašanjem, kako to, da o sebi pišem v tretji osebi, medtem ko o izmišljenih junakih v prvi, a to se je zgodilo povsem spontano. Morda sem na ta način pridobila več distance in sem o nekaterih okoliščinah spregovorila laže. Ker je tudi način pripovedi bolj dokumentarističen, mislim, da je to narekovalo drugačen pogled, ki ga lahko potem zavzame tudi bralka oziroma bralec.
Kako se je začela vaša pisateljska pot? V bistvu ste dramaturginja, klinična psihologinja, zdaj pa še avtorica romanov.
Pisala sem že kot otrok. Prvo pesem sem napisala v drugem razredu osnovne šole, prvo zgodbo v tretjem. Tudi zdaj se je vse pravzaprav začelo s pesmimi. Pesmi sem imela že zelo dolgo časa v predalu, tako kot kakšne osnutke, zgodbe, a tega nisem nikamor pošiljala. Pred dobrimi desetimi leti pa sem nekaj pesmi poslala uredniku Literature. Prebral jih je in rekel, da so mu zanimive, tako da jih je nekaj objavil. Osnutek oziroma prvo različico romana Klopotec sem najprej dala v branje nekemu slovenskemu pisatelju, ki pa se je odzval z zelo kritičnimi besedami - dejal je, da so to "sama čreva in notranji organi, brez kosti." V neki točki me je celo prepričeval, naj knjigo spremenim v kriminalko, tako da sem za nekaj časa roman postavila na stran. Ne bi rekla, da me je potrlo, bolj me je zaprlo, tako, da sem vse skupaj nekam pospravila.
Potem pa sem se neko jutro zbudila s spominom na sanje: bil je stadion, poln literarnih oseb, med njimi pa je bila tudi glavna junakinja Klopotca, Nina. Nekdo je prišel in jo ustrelil v prsni koš. Ko sem se spomnila na ta sanjski prizor, sem si rekla: "No, tega pa ne bom dovolila."
Kakšen je bil vaš naslednji korak po tem, ko ste dobili tako negativno mnenje?
Po teh sanjah sem si rekla, da potrebujem drugo mnenje - tako kot to včasih potrebujemo pri težkih diagnozah. Tudi naše pisanje ima včasih diagnoze in je preprosto dobro pridobiti drugo mnenje. Uredniku, ki je pred več kot desetletjem sprejel moje pesmi, sem poslala osnutek Klopotca. Kakšna dva ali tri mesece se mi ni oglasil, tako da sem pomislila, da je res tako slabo, da se mi niti reči ne upa, da je slabo.
Ko sem se skoraj že sprijaznila, da bo roman ostal v predalu, mi je urednik poslal sporočilo: "Samo da ne boš mislila, da je kaj narobe. Zdi se mi super, odlomek bi kar takoj objavil, potem pa ti sporočim, kako dalje." To je bilo v začetku leta 2023, potem so se pa stvari počasi odvile naprej. Urednik me je vprašal, ali ga lahko pokaže še komu, odgovorila sem mu: "Veš kaj, ti kar daj, ker očitno jaz ne bom." Tako da mogoče je v tem mikro vzporednica z glavno junakinjo romana, Nino, za katero se mi zdi, da je precej drugačna od mene, toda v delu, kako je ta roman potoval do urednikov, se skriva moja negotovost, pasivnost. No, potem je on prvo različico pokazal uredniku Urbanu Vovku na Beletrini, ki je potem roman sprejel. Je pa bilo potrebno zgodbo precej oklestiti, zastavila sem jo namreč precej na široko, zelo veliko oseb me je zanimalo, izvorno je bilo precej več literarnih oseb in tudi njihove perspektive sem raziskovala.
Poleg Urbana je nad romanom "bdela" še urednica Mateja Arnež. Med pisanjem sem bila, zdaj ugotavljam, kot otrok v razmetani sobi, ki mora začeti pospravljati in se odločati, zdaj ali bo voščenke, ali bo vodene barvice ... Ko pa se je bilo treba odločiti, mi je bilo hitro jasno, kaj je tista nit, ki vse povezuje in kdo so literarne osebe, ki bodo ostale. Od drugih sem se pač spoštljivo poslovila in jih "pospravila" v predal, morda za kakšno drugo zgodbo. Tako je kakšnih 100 strani odpadlo in tisto, kar je ostalo, je bilo treba še kronološko urediti.
Kljub temu, da je šlo precej ven in da sem pisala kronološko neurejeno, se je na koncu vse sestavilo. Lahko bi rekla, da očitno podzavest včasih stvari uredi kar sama - če ji pustimo delati. A hkrati ji ne gre pustiti preveč, ker je potem vse skupaj preveč zmedeno. Mislim, da z vsakim besedilom raziskujem druge smeri, do kod lahko grem pri kakšni stvari. Velikokrat sem šla skozi tekst, na koncu pa zgodba stoji na občutkih, na tem, kaj se dogaja znotraj mame Vere in hčerke Nine. Mogoče je občutiti, kako gre za pregovorni "prenos štafetne palice" naprej.
Bi lahko rekli, da se ta vaš del poveže z njeno zgodbo?
Ja, tako. To je iskanje svojega glasu, treba si je dovoliti, da ta glas še kdo drug sliši, to je zagotovo nekaj, kar mi je znano. Takrat sem potem spoznala, da gre z romanom zares, da bo izdan in sem v paniki izbrane pesmi oblikovala v zbirko ter jih poslala na razpis Hiše poezije, kjer so bile potem izbrane in izdane v zbirki Mreža na dlani, leta 2024. Panika je bila povezana z mislijo, da lahko tudi pesmim privoščim bralce, zadeva s Klopotcem me je namreč izučila. Spoznala sem, da sem prva ovira na poti kar jaz sama.
V vašem romanu je odlično prikazano, kako se prenašajo generacijske travme, to pa je tema, s katero se dandanes številni ukvarjajo - tudi pri sebi. Kako vi to vidite?
Zdi se mi, da to skušamo razumeti, čeprav gre za zelo intuitivno stvar, ki obstaja na neki čustveni, telesni ravni. Prav zato pogosto tega ne znamo niti dobro preliti v besede. Ideja za naslov ni prišla kar tako, da bi pomislila: "Aha, to bo Klopotec," in bi pisala z mislijo nanj. Prišla je zelo intuitivno - iz glavne junakinje Nine, ko je bila zapuščena, ko jo je doletel niz izgub. Oče se je odselil, pa dedka sta umrla, v odnosu z mamo je bil vedno ta nek prepad, ki ga ona ni znala premostiti oziroma ni vedela, kako naj si ga razlaga. In ona v določenem prizoru, ko se zaradi selitve od nje poslavlja tudi učiteljica, v sebi razmišlja: "Vsi pravijo, glej, luštna punčka z velikimi očmi, ampak slej ko prej ugotovijo, da je v meni nekaj gnilega, ta klopotec ..." . In klopotec se je potem pojavljal vedno pogosteje ter spontano postal najprej rdeča nit, nato pa je pristal tudi v naslovu.
Že od zgodnjih let, nato pa celo življenje oblikujemo svojo osnovno intonacijo, ki spremlja naše doživljanje sveta. Skozi delo in odnose z drugimi jo lahko tudi spreminjamo, ali pa jo utrjujemo.
Ko gre za travmo, se mi zdi, da obstaja dvojni odnos do nje. Včasih se je o tem govorilo premalo, danes pa je ta beseda v skoraj vsakem poljudnem članku, ki se ukvarja s temo medosebnih odnosov. Potem se ves čas išče neka travma, iščejo se krivci, vzorci, temu se daje veliko pozornosti. To pa je lahko tudi problematično. Na eni strani imamo lahko pomembne zlorabe, objektivno težke dogodke. Hkrati pa moramo vedeti, da gre pri travmatskem doživljanju vedno tudi že za interpretacijo dogodka.
Zato nekateri ljudje, ki so doživeli hude zlorabe, ne bodo razvili travmatskega odgovora, za nekatere druge posameznike pa so že manjše razpoke v odnosih lahko izvor hudega trpljenja, travme. V resnici se premalo pogovarjamo o psihološki odpornosti, varovalnih dejavnikih in virih moči. Tukaj je tudi naša največja moč, kako zdaj to razumeti in potem mogoče perspektivo obrniti in s tem dati možnost, da tudi začutimo nekaj drugega.
Roman Klopotec je zdaj pri bralcih. Kakšni pa so odzivi?
Najbolj pomembno je, da se je uboga ustreljena Nina iz sanjskega stadiona premaknila v knjigo in s tem vstopila v domišljijo, doživljanje drugih ljudi. Najpogosteje izrečeni odzivi so bili v smeri, da gre za intenzivno bralno izkušnjo, da so zares prav telesno doživljali z literarnimi osebami in da je kljub težki temi roman napisan tako, da vleče naprej v branje.
Pogosto bralke omenijo tudi, da jim je všeč lep jezik, slog pisanja. Ti opisi so me razveselili, saj kažejo, da je tudi o nekoliko "zateženih" temah mogoče pisati tako, da so prizori živi, liričnost lepa, dialogi sveži in roman kljub pomanjkanju zunanjih dogodkov zanimiv za branje. Pomembne so mi tudi uradne kritike in strinjam se, da je čustven register romana precej monotono melanholičen. Lahko bi rekla, da gre za sonato v a-molu.
Hvala za pogovor.
Hvala za vprašanja.
