Intimnosti popolnih tujcev

Torej, bil je eden tistih dni, ko nisem pričakoval nič posebnega, razen običajne torture vračanja iz službe. Če ste že bili v petek zvečer ob šestih na železniški postaji Waterloo v Londonu, potem veste, kakšna človeška tortura je to. Mati vseh tortur. Spontana predstava muzikala Les Miserables, Nesrečniki, v živo. Človeško mravljišče, ki je zaradi obupnega stanja britanskih železnic vsako leto – spet ga bom omenil – v večjem kurcu. Vlaki zamujajo, vlake odpovedujejo, vlaki, signalizacija in kaj vem, kaj še vse, se pogosto kvarijo.

»Milijon« ljudi, od vsakodnevnih vozačev, ki zaradi vsega naštetega sranja begajo sem in tja, blebetajo in lajajo v mobilne telefone (kaj nam je bilo teh treba), kupujejo priljubljeni popoldnevnik The Evening Standard, ki je tako obvezno čtivo vozačev, kot je bila – pojma nimam, ali vam bo ta primerjava kaj povedala – Borba obvezno čtivo oficirjev JLA v drugi Jugoslaviji, do nesrečnikov, ki se v petek zvečer podajajo na še grozljivejša medkrajevna potovanja z železnico in z Eurostarom pod Rokavskim prelivom, skratka ne samo pod zemljo, ampak tudi pod vodo, točneje pod zelo veliko vode, na celinsko Evropo.

Vsako večerno potovanje z vlakom po pol šesti uri je manjša drama, ki ob petkih postane srhljivka, tu in tam celo grozljiva srhljivka. Vlaki so približno tako polni kot avtobusi v Indiji. Edina razlika je v tem, da ljudje ne molijo nog skozi okna, ker stekla niso razbita. To, kar najmanj razumem, pa je, da kakšen Britanec zaradi vsega tega redkokdaj popizdi, vsaj javno.

S tem plačujejo visoko ceno za to, da niso nikoli vstali proti oblasti. Jebeš industrijsko revolucijo, ki so jo edino doživeli. Družbene revolucije, tresenje gat oblastnikov, z giljotino odrezane kronane glave so dobra stvar … Kako? Da Playboy ni glasilo železničarjev in revolucionarjev? Vem, vendar če ne bi bile britanske železnice v tako velikem kurcu, kot so – ne bi pa bile, če bi imeli na Otoku za seboj kakšno revolucijo – potem tudi te zgodbe ne bi bilo …

Samo še tole. Namesto da bi popizdili, stiskajo zobe, se drug drugemu opravičujejo, ko se tlačijo v vagone z zafukanimi nahrbtniki (takoj za mobilnimi telefoni moji sovražniki številka dve med potovanji z vlakom), ki še bolj omejujejo življenjski prostor v ribji konzervi podobnih vagonih, in poskušajo brati omenjeni The Evening Standard. In to naj bi bil kakšen, pomislim, večerni (evening) standard? Standard … česa? Potovanja? Standard moj kurac (pa se je vrnil v zgodbo)!

Stiskal sem zobe in upal, da bo standard indijskega avtobusnega potnika minil brez dolgotrajnega ustavljanja tam, kjer ni postaj, brez dramatičnih sporočil prek slabih zvočnikov, da se je pokvarilo to in ono. Zaman sem poskušal brati The Evening Standard, ki sem ga z levico držal visoko v zraku, in poskušal preslišati najrazličnejša zvonjenja mobilnih telefonov in orjaški pivopivski trebuh preznojenega tipa pred seboj, ki se najbrž že dolgo ni oprhal, ko je vlak brez zastojev ustavil na prvi postaji: Vauxall.

Samo še tri, dve postaji in deset minut – pa bom na svobodi svoje postaje, pomislim, ko se odpro vrata … Ne, skoraj zakričim, ko se začne v že povsem poln vlak tlačiti nova skupina potnikov. Zadnji trenutek, ko se že sliši pi-pi-pi, ki oznanja zapiranje vrat, se v vagon skoraj vrže potnica in človeška masa jo neusmiljeno pritisne obme.

»What the fuck …« se hočem razburiti, ko me ustavi melodičen, topel, nekoliko hripav ženski glas.

»Oprostite, moj naslednji vlak v Reading odpelje šele čez pol ure,« v opravičujočem tonu reče potnica pred menoj in se nasmehne. Pogledam jo. Ni ravno Demi Moore, čeprav ima podoben fukovabni glas, vendar sploh ni slaba. Slabo vest imam zaradi tistega … what the fuck, kar ni ravno kaj za vraga, je pa nekaj podobnega. Lep nasmeh ima. Lepe zobe. Lepe oči. Hmmm … In kar veliki, čvrsti dojki.

Vem, da sta čvrsti, ker ju čutim na prsih. Visoka je ali pa je na visokih petah. Kakorkoli že – gledava se iz oči v oči. Tudi sam se opravičujoče nasmehnem in pogledam vstran. Ona tudi. Čez trenutek se najine oči spet srečajo. Nov nasmeh. Oba sva v zadregi, jaz, ker čutim njeni čvrsti dojki, ona, ker ve, da jih čutim. Vsak premik naju samo še bolj zbliža. Spet pogledava vstran, ona desno, jaz levo. Vlak se prav počasi tresoče odpelje s postaje. In se ustavi. Pa spet odpelje in spet ustavi. Najina pogleda se spet srečata.

Oba zavijeva oči, češ, ta britanska železnica, vendar ne rečeva nič. Bolj kot z železnico sem se ukvarjal z mislijo, ali ima na sebi, pod puloverjem, nedrček ali ne. Nima ga, presodim, ker sem prepričan, da vse bolj čutim njeni bradavici. Otekata ji. Vse večji sta, vse trši, vedno bolj ju čutim. Pogledam proti njej, vendar vztrajno gleda proč. Je zardela? Aha. Tudi ona se zaveda nabrekanja čarobnih konic svojih čvrstih dojk in seveda tega, da se ga zavedam tudi jaz. Ko se poskusi premakniti, ju še bolj čutim.

Končno se najina pogleda spet srečata. Prav ko se vlak znova ustavi in glas v zvočniku sporoči, da se opravičuje zaradi počasnosti potovanja. Kriva je okvara na signalizaciji pred naslednjo postajo Clapham Junction, ki je eno največjih železniških križišč v Britaniji. Rdečica v njenih licih je še izrazitejša. Mi bere misli, ko se sprašujem, ali ji bradavici samodejno otekata zaradi trenja ali morda česa drugega, na primer spolnega vzburjenja? Ima tako občutljivi? Nenadoma se zavem, da sva tesno drug ob drugem tudi niže.

Med najinima trebuhoma ni ničesar. Čutim tudi njena stegna. Skušam se odmakniti, premakniti stopala. Uspe se mi nekoliko razkoračiti, vendar je prostor, ki sem ga s tem sprostil, takoj poln. Pritisk človeške mase potisne njeno levo stegno med moja stegna. Tako tesno sva drug ob drugem, kot bi bila zaljubljena. O, fak, ne, skoraj glasno rečem, ko začutim, da mi začenja kri dreti v kurac. Definitivno mi nabreka, najprej počasi, nato pa vse hitreje. Mora ga čutiti. Poskušam se izogniti njenemu pogledu, vendar se ne morem. Fak, bo začela vpiti, da sem perverznež, pokvarjenec ali kaj podobnega?

Bo od sopotnikov zahtevala, naj pokličejo transportno policijo? Počutim se kot šolarček, ki ga je učiteljica zasačila s plonk listkom v rokah. Kurac pa se ne meni za moje dileme in trileme, ampak se važi, raste, debeli, vzpenja po trebuhu navzgor, mojem in njenem. V licih začutim vročico. Ne vem, kdaj sem zadnjič zardel. Skoraj proseče jo pogledam, češ, ne me razglasiti za perverzneža, nisem jaz kriv, on je kriv, ta moj kurac, ki me je že velikokrat spravil v težave. Moj bog, usta odpira.

Ne, prosim, ne! »It’s okay,« komaj slišno zašepeta. V redu je? V redu je. Več kot v redu je, pomislim, ko na kurcu čutim pritisk njenega trebuha, ki ga, mislim, ni povzročila masa teles. Vlak spet stoji. Moj kurac tudi. Nenadoma ugasnejo luči. Najprej je popolna tema, potem pa se oči privadijo teme in spet jo vidim. Ustnice premika, vendar brez glasu. Ne, ne premika jih. Drhtijo ji. Ne. Drhtijo ji in premika jih. Nekaj mi hoče povedati. Kaj? Poskušam ji brati z ustnic.

Ta … kaj? Tač? Tač mi? Dotaknem naj se je. Dotaknem naj se je? Stvari postanejo resne. Nisem se mislil dotikati nobene ženske, samo domov sem hotel. Roki imam ob telesu. Poskušam premakniti desnico. Spet premika ustnice. Tač preberem takoj, maj tudi … pu…si. Tač maj pusi. Touch my pussy, sporoča. Za pizdo naj bi jo prijel. Poznam, hočem reči, njeno telo čutim šele četrt ure, pa mi pravi, naj jo primem za pizdo. Skoraj jezno vnovič premika ustnice z istim sporočilom: tač maj pusi.

Z ritjo sune nazaj in moja desnica, očitno že pripravljena, zdrsne med najini mednožji. Na sebi ima krilo. Vse zavore nenadoma popustijo. Roko imam med njenima ravno prav razmaknjenima nogama. Meseno vroče mednožje ima. Močneje pritisnem sredinec in to čudežno meso, po katerem enako hrepenim, kot sem takrat, ko sem ga prvič odkril, se odpira. Roka mi zadrhti skoraj hkrati z njenim telesom. Očitno sem takoj zadel njen klitoris. Vlak in kurac še stojita v temi.

Konica sredinca desne roke (z levico pol slabše božam pizdo) drsi, gor in dol, levo in desno, kroži. Ritem, važen je ritem, brez ritma ne gre, si dopovedujem. Očitno sem ujel zanjo pravi ritem, saj zapre veke, nekoliko odpre usta in ne poskuša preprečiti tresenja spodnje ustnice. Nenadoma začutim njeno desnico, ki se rine med najini telesi, pod moj pulover in potem pod pas. Zdaj jaz sunem s telesom nazaj in roka ji zdrsne pod pas. Njena dlan poskuša objeti kurca, vendar ga ne more, ker preprosto ni prostora. Kaj takega še ne! Ženska mi hoče drkati kurca, pa mi ga ne more, ker je premalo prostora.

Zato mi boža nabreklo glavico. Jaz sem precej uspešnejši z njeno pizdo, ki je, vsaj v danih okoliščinah, na veliko boljšem kraju. Golo jo hočem čutiti. Ko umaknem roko z njenega mednožja, me prestreli s pogledom, vendar je že trenutek pozneje potolažena, ker ve, kaj hočem. Palec, kazalec in sredinec si podajajo njeno krilo, ga vlečejo navzgor. Ni lahko, ker je zadaj utesnjeno zaradi pritiska človeške mase, vendar sem vse bliže cilju. Roko mi končno uspe potisniti pod krilo in pod miniaturne hlačke (na vrhu dlani sem dobro čutil, da so bile povsem vlažne) in končno sem imel roko na njeni vroči, vlažni in nabrekli pizdi z odprtim sramjem.

Na vrhu dlani sem čutil njen napeti venerin grič in gosto krzneno stezico, sredinec je že spet oral klitoris, medtem ko sta kazalec in prstanec uživala na robovih njenih mogočnih sramnih ustnic. Kako lepo je prvič božati novo pizdo! Nič ni lepšega. Njene veke so vnovič zaprte, ustnice pa se spet premikajo kot bi mi hotele nekaj povedati. Kaj? I … vona … fak? Definitivno. I wanna fuck. Fukati hoče. Hvala enako.

Že dolgo se ni nihče tako dolgo in prijetno igral s kurčevo glavico in v ledjih in ritnicah sem čutil neznosno željo po porivanju. Enako dobro kot jaz je vedela, da je njena želja neuresničljiva. Saj mi ga niti drkati ni mogla. Niti iz hlač ga ne bi mogel vzeti, kaj ji ga šele vtakniti. S temi besedami se je spodbujala. Bila sva intimna tujca, željna fukanja. Človeških teles, ki so naju stiskala, nisva več čutila. Čas, vlak, morala, bližnji in daljni sorodniki in podobne reči naju niso zanimali.

Njena pizda je bila vse bolj mokra, utapljala se je v lastnem soku. Tudi gola glavica mojega kurca je bila vse vlažnejša in srečnejša, ker že dolgo ni bila tako na tak način v središču pozornosti. Njena usta so bila vse bolj odprta, njene prsi so se pospešeno dvigale in spuščale (in me dušile) in bila je zelo blizu orgazma, ko so se nenadoma prižgale luči in je vlak sunkovito, skokovito odpeljal.

Njene oči so bile polne razočaranja. Moj sredinec je hitel, vendar ji je orgazem ušel, zafukani britanski ajzenponarji so ji ga dobesedno ukradli. Tudi sam sem bil ogorčen, vendar časa za to ni bilo. Pred nami so bile luči Clapham Junctiona, kjer se navadno izkrca vsaj četrt potnikov, vendar jih zamenja nova četrtina. Moja roka se je nerada poslovila od njene razbeljene in užaljene pizde, njena roka je čvrsto stiskala glavico, v kateri sem čutil jezne nohte.

Hej, nisem jaz kriv, sem ji sporočal s pogledom, in ona se je končno nasmehnila, češ, vem. Kaj pa zdaj? Nič. Peljeva se naprej, premiki človeške mase so naju nehote ločili. Njene ustnice sprašujejo, kam se peljem. Neslišno ji odgovorim in na njenem obrazu berem paniko. Še ena postaja in potem izstopim. Zanjo vem, da gre do konca (sami veste, na kaj sem ob tem pomislil) oziroma končne postaje, ker je bil to njen izgovor za to, da se je skoraj vrgla v prepolni vagon.

Spet mi nekaj govori. Aj … lajk … jor … dik. I like your dick. Všeč mi je tvoj kurac. Odgovorim ji z nasmehom in besedami: spoznala si samo glavico. Ona odgovori, da ji je bila všeč, ker je bila visoko in ker je velika in debela. Kako naj moški reagira na kompliment kurcu? Sporočim ji, da ima čudovito pizdo. Malo zardi, vendar že čez trenutek spet berem z njenih ustnic. Ju … kant … liv … mi … haj … and … draj. You can’t leave me high and dry!

Dry sicer res pomeni suho (v tej frazi pizdo – zakaj se ne bi mimogrede učili tudi angleščine?), kar ni bila, vsaj še pred nekaj minutami ne, vendar v danih okoliščinah ta fraza ne pomeni nič drugega kot to, da ne morem oditi, ne da bi jo zadovoljil. Skomignem z rameni, češ, oprosti, nič ne morem več narediti. Ona najprej odkima, potem prikima in spet odpira usta. O… jes … ju … ken … get …of … et … d … nekst … stejšn. O, yes, you can, get off at the next station.

O, seveda lahko, izstopi na naslednji postaji, mi sporoča. Čez trenutek se odpro vrata na … naslednji postaji. Ona hitro izstopi. Jaz ne izstopim za njo. Ona se ne obrne. Pi-pi-pi … vrata se bodo vsak čas zaprla. Poženem se iz vagona. Ona se obrne in nasmehne. Stojiva pred napisom postaje: Eearlsfield. To je ena manjših postaj, ki so v polmraku. Potniki, ki so izstopili, se še vedno drenjajo pred preozkimi izhodnimi vrati, midva pa kar stojiva in se meriva s pogledi.

Naslednji trenutek sva objeta in se strastno poljubljava. Intimna popolna tujca. Kurac je v nekaj sekundah spet pripravljen na bitko, moji nemirni roki pa se spoznavata z njenima jedrima, napetima dojkama, na katerih spet hitro rasteta bradavici. »I wanna suck and fuck your dick,« mi zašepeta, da hoče sesati in pofukati mojega kurca. Prime me za roko, se ozira naokrog in že sva na skrajnem koncu postaje, kjer mi v popolnem mraku vleče kurca iz hlač. »Oh, my god, rada ga imam,« reče in že se glavica topi v njeni ustih, medtem ko ga njena desnica odločno vešče drka, levica pa žonglira moda.

Vsekakor ve, kaj dela. Pa jaz vem, kaj delam? Kurca imam v ustih popolne tujke. Nič ne vem o njej. Kaj pa, če je blazna in mi ga bo hotela odgrizniti? Spomnim se na Demi Moore, vendar ne zato, ker ima podoben glas kot tujka, ki mi sesa batino, ampak zaradi junaštva Michaela Douglasa, ki mu ga je Demi že sesala v filmu Odkritje, pa ga je vzel ven in odšel domov k ženi. Očitno nisem junak ali pa moja tujka veliko bolj slastno sesa kurca, kot ga je Demi.

Z Demi je ustavil konje, bolje rečeno kurca, ne pa z grozno Glen Close v Usodni privlačnosti (se spomnite njegove mlahave riti, ko jo je nasadil nad kuhinjskim pomivalnim koritom?). »Fuck me,« me je iz misli iztrgala sopotnica, ki se je spretno iznebila hlačk, se naslonila na ograjo, dvignila desno nogo in me z njo objela okrog pasu, prijela kurca in z glavico drgnila lepljivo sredico svoje mesene pizde. »What a head, what a dick!«

Kakšna glavica, kakšen kurac, je dejala s tresočim glasom, medtem ko je z njegovo bleščečo konico drgnila klitoris. Še je čas, da ga prisiliš v hlače in greš, si rečem, ona pa ga že usmerja med nogi, k odprtemu ustju vagine, ki že objema glavico. »Porini,« reče in poslušno porinem, jo primem za čvrsti napeti ritnici. Ona me še z drugo nogo objame okrog pasu in že sem Herkules, ki sopotnico meče na kurca. Ona aktivno sodeluje. S telesom in glasom Demi Moore na železniški postaji Earlsfield.

»Yes, yes, yes,« reče vsakič, ko se nasadi. Čutim, da bom vsak čas eksplodiral. Ko ona nenadoma krikne »Ooooh, my god,« se mi kurac napne in brizgne mogočen curek, na mračni postaji pa zadoni njen glasni krik.

Čez nekaj minut pod lučmi in v precejšnji zadregi, skupaj s še nekaj potniki, čakava na vlak. V njem je še veliko prostih sedežev. Vseeno sedeva drug nasproti drugemu. Spet sva tujca. Brez besed. In potem luči moje postaje. Vlak se ustavlja. Pogledava se.

»Hočeš mojo telefonsko številko?« vpraša.

Zelo počasi odkimam. Ona enako počasi prikima.

»Thanks,« reče, ko se vlak začne ustavljati, in jaz vstanem. Angleška vljudnost.

»Hvala tebi,« odgovorim in hitro zapustim vlak, da si ne bi premislil.

Zelo hitro se kot grozeči oblaki na nebu v glavi zbirajo neprijetne misli. Fukal si s popolno tujko. Brez kondoma. Nisi mogel seči v denarnico, v kateri imaš vsaj dva. Kaj pa, če ima aids in se hoče maščevati moškemu rodu tako, da okuži čim več moških? Ali sifilis, ki je v Londonu spet zelo razširjen? Spet bomo ob vsaki priliki pozorno ogledovali kurca, da bi videli, ali razpada!

Pa kako si jo napolnil! Kaj pa, če bo zanosila? Hvala kurcu, da je London tako veliko mesto. Zelo velika verjetnost je, da je ne boš srečal nikoli več. Ali pa morda že v ponedeljek zvečer. To je loterija. Bo hotela spet fukati? Te bo zasledovala, če ti ne boš hotel, in se pojavila na tvojih vratih? Nori faker si, točno to, nori faker.

Na srečo na koncu prevlada ena sama misel. Kako že pravijo Srbi? Saj še razumete naš nekdanji jezik? Posle jebanja nema kajanja. Točno to. In to bi si kazalo dobro zapomniti, pomislim, ko odprem oči, se odtisnem od sopotnice, ki se me je enako nehote tiščala kot jaz nje, stopim z vlaka in z lahkim korakom stopim proti domu. Kako? Da sem si to zadnje izmislil? Morda. Presodite sami. Sam sem vztrajal pri trditvi, da nimam pojma, od kod so v žep mojega plašča prišle seksi črne čipkaste vlažne hlačke, ki jih nisem našel jaz.

TEKST: B. B. Kastelic

FOTO: Mizuno

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord