Nika Vajnhandl | 19. 3. 2022, 17:47

TRAGIČNA OSEBNA IZPOVED: Otroke in ženo je poslal v tujino, sebi je v begu reševal življenje

Slika je simbolična.

Profimedia

Kako težke razmere so v Ukrajini, nam je za Metropolitan povedal Ukrajinec, ki se vse od začetka vojne sooča z nepredstavljivimi stiskami ljudi, ki jim pomaga. Težko si je predstavljati, da je vse to res.

O plesnem ateljeju, ki sedaj služi kot zaklonišče za pribežnike s cele države, smo že pisali. Zaklonišče je ustvaril Ukrajinec Yevgen Frolov, ki je za Metropolitan spregovoril o svoji izkušnji doživljanja prvih dni vojne. 

Zanimala nas je izkušnja tistih, ki so se znašli v zaklonišču. Tako smo govorili z Ukrajincem iz Buche, ki je za Metropolitan zaupal svojo zgodbo. Njegov zapis objavljamo v celoti:

"Eksplozije, dim - vse se je slišalo in videlo ...

Vojna se je začela 24. februarja - ekplozije smo slišali takoj. Letališče Gostomel je zelo blizu, devet kilometrov od hiše. Šel sem nazaj v posteljo in razmišljal, kaj naj naredim naprej. 13-letna hči je jokala, ko je slišala kanonado.

25. zgodaj zjutraj je poklicala botra in rekla, da je našla možnost, da otroke obvarujemo tako, da jih odpeljemo v Ternopilsko regijo. Napolnili smo avto z gorivom, nato pa so žena in moji trije otroci odšli v kraj blizu Chortkiva.

Čeprav je moja žena bila bolna za koronavirusom, je vozila 14 ur.

Potem ko je tam ostala štiri dni, je otroka odpeljala na Poljsko in v Nemčijo, sama pa je z najmlajšo hčerko odšla na Nizozemsko k eni izmed najstarejših hčera.

25. sem mamo odpeljal iz devetnadstropne stavbe k sebi na dom. 26. februarja se je iz smeri Gostomela prebila ruska kolona. Prebili so se v ulico Vokzalnaya, približno 700 metrov od moje hiše.

Medtem ko so hodili, so ob poti streljali na trgovine, streljali po ulicah.

Sledil je dolg ulični boj. Na koncu je bilo vse požgano. Uničenih je bilo več hiš, v smeri kolone sta bili razbiti veliki trgovini.

Plina in elektrike ni več.

Dokler smo to še imeli, je bilo mogoče kuhati hrano v počasnem štedilniku in vodo segrevati z električnim grelcem. Spraševal sem se, kako bova z mamo preživela.

Nekaj dni po napadu, sem se sprehodil do mamine hiše, po njene stvari. V Buchi je stala le še ena lekarna in dve trgovini. Ko sem se vrnil s stvarmi iz materine hiše, sem spotoma naložil dva trupla v gazelo mrtvašnice.

Ubili so dva civilista.

Moška, stara 40 in 50 let, sta na cesti ležala skoraj dva dni. Najverjetneje so ju ubili med prebojem ruske vojske, namreč na ulici, kjer sem ju našel ni bilo vojskovanja - le med pohodom vojske se je eden od vojakov ustavil in zanetil ogenj na križišču.

27. sem izvedel, da je 24. februarja v sosednji hiši umrla starejša soseda. Zavili so jo v celofan in jo dali v hlev, namreč vsi klici v bolnišnico, na policijo, v županovo pisarno so zvonili v prazno.

Nikogar ni, ki bi pobiral trupla.

Ko razmere popustijo, ga bodo morda sosedje pokopali na vrtu.

Prvega so Rusi vstopili v Bucho. Svetloba je takoj izginila, z njo pa tudi voda. Sestreljena sta bila stolpa Irpin in Bucha.

Začel se je boj za preživetje.

Zjutraj sem zunaj sekal drva in kuhal čaj. Čez dan sem kuhal kosilo na ognju in upal, da bo dovolj tudi za večerjo. Zvečer sem skuhal čaj in vročo vodo nalil v steklenico, ki sem jo vzel zraven v posteljo, da me je grela. Tako je bilo možno zaspati.

Zvok kanonade ni pojenjal. 700 metrov od moje hiše je vrtec, v katerem so Rusi organizirali štab. Da sem preživel nenehne zvoke topniškega ognja, mi je pomagalo petje kanarčka. Večji kot je bil kaliber, glasneje je pel.

Dvakrat na dan sem vklopil telefon, da sem ženi poslal SMS z besedilom 'živ sem'. Signal je deloval samo na eni točki, v drugem nadstropju hiše. Klicati ni šlo. Prav tako ne polniti telefona.

Imel sem zaloge hrane za približno en mesec.

Do 6. marca ni bila odprta niti ena trgovina, vse so bile uničene in izropane. Hrane in zdravil ni bilo več. Svet je postal popolnoma črno-bel.

Po eni strani sem spremljal solidarnost neznanih ljudi, medsebojno pomoč, pripravljenost deliti najosnovnejše dobrine. Po drugi strani pa sem gledal roparje, ki so s trgovin vlekli stvari, ki so popolnoma neuporabne za preživetje.

Denar ni nič več pomenil, začela se je menjava dobrin.

Hiša se je katastrofalno ohladila. Vodo sem dobil iz sosedovega vodnjaka. Ljudje so začeli vdirati v majhne trgovine v iskanju hrane in alkohola. Na ulicah so ležala trupla mimoidočih, ki so jih ustrelili Rusi, ker so se jim zdeli sumljivi.

9. marca je bila napovedana evakuacija, a do nje ni prišlo. 10. marca sem se uspel dogovoriti s prijatelji v Bobritsi pri Kijevu, da k njim evakuiram mamo. Tja smo poslali 30 avtobusov - vsi so bili nabito polni. Mama se je vso pot vozila stoje.

11. sem po pogovoru s prijatelji o situaciji sklenil, da ni več mogoče ostati. Medtem ko so okupatorji v mestu, ni upanja da dobimo elektriko ali plin. Hrane ni kje dobiti, z vodo je vse težje.

Ljudje stradajo in začnejo ropati hiše.

11. marca sem spakiral majhen nahrbtnik: vzel sem denar, dokumente, nekaj srajc, nogavice, spodnje perilo in šel do mestne hiše, z željo iti iz Buche - iti kamorkoli.

Na srečo sem srečal sosede, ki so me odpeljali v Bilohorodko, od koder sem prišel do prijateljev in se povezal z mamo. 

Vse nove - od tri do pet let stare - stanovanjske stavbe v Buchi ob varšavski avtocesti so bile prestreljene ali požgane. Ob trasi ni ostal niti en objekt.

Na poti sem preštel deset obstreljenih trupel in več pogorelih osebnih avtomobilov - vsi ti so poskušali pobegniti. Vsi so imeli na sebi bele trakove, nekateri so imeli plakate z napisom OTROCI."

Ukrajinec, ki želi ostati anonimen, je sedaj v zaklonišču v Lvovu, kjer pomaga svojim sodržavljanom.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.