Solo okoli sveta?

Leta 1969 je sir (no, tedaj še ne) Robin Knox - Johnson po 313 dneh plovbe pristal v Plymouthu in tako postal prvi človek, ki je nepretrgano obplul svet. Naslednji omembe vredni dosežki so se začeli v devetdesetih letih z začetkom regate Vendée Globe Challenge. Na prvi ediciji je zmagal Tituan Lamazou s časom 109 dni, čez 12 let pa je Michel Desjoyeaux ta čas skrajšal na 93 dni.

Ker so jadrali na 18-metrskih enotrupcih, je obstajalo mnenje, da bi solo jadralec zlahka stresel rekord, če bi mu le uspelo objadrati svet na maksi večtrupcu. Tega projekta se je tedaj v največji tajnosti lotila mlada angleška heroina Ellen Mac­Arthur, ki je naročila izdelavo novega, posebej za njeno 1,55 metra visoko postavo prirejenega trimarana. Z dolžino dobrih 22 metrov je obljubljal bistveno večji potencial, če … Če bi ji le uspelo obkrožiti svet.

A vendar je njena ekipa pripravljala račun brez krčmarja, saj je Francis Joyon najel stari 25-metrski trimaran Charal, ga malce preuredil ter z osupljivo plovbo obkrožil svet v 72 dneh, 22 urah in 54 minutah. Če je bil poprejšnji rekord že skorajda trivialen, je z novim rekordom vrag odnesel šalo. Vrhunsko pripravljen projekt z vrhunsko ekipo ter vrhunsko motivirano jadralko je potil krvavi pot vso pot okoli sveta ter na koncu ujel rekord za poslednjo dlako v repu, s časom 71 dni, 14 ur in 22 minut.

Javnost je doživljala ekstazo, saj je bil rekord zaradi muhastega vremena vprašljiv vse do zadnjega metra. Ellen, imenovano tudi Wondergirl, sta na pomolu v Plymouthu pričakala večstotisočglava množica in viteški naziv. S tem je postala poleg slavnega pirata sira Francesa Draka edini član britanskega imperija v zgodovini, ki ga je viteštvo pričakalo že na pomolu.

Uspeh sosedov je zagotovo spodbudil večje apetite Francozov, tako da se je Thomas Coville lotil novega projekta 33-metrskega trimarana za naskok na solo rekord. Coville, ki ga je krepko podprl prehranski gigant Sodeb'O, je zastavil vrhunski 'all-money-can-buy' projekt nasled­nje generacije ter ciljal na rekord britanske tekmice. Majhen, a strupen hakeljc pa se je skrival v dejstvu, da je v istem času, toda znova v največji tajnosti, podoben projekt zastavil tudi Francis Joyon, ki si je spet želel priboriti rekord.

Skoraj enako velik, a tehnološko preprostejši trimaran IDEC2 so zgradili v krajšem času kot Sodeb'O, ga prej pripravili na plovbo in startali slab mesec pred tekmecem. S tem so Covillu izpred nosa snedli lep kos medijske torte, sam pa se je znašel med kladivom tekmeca in nakovalom javnosti. Če bo startal, se bo pomeril s človekom ki je s svojim zavzemanjem za ekologijo ter preprostostjo že osvojil srca javnosti. Če ne bo, bo še slabše, saj bo s skoraj dvakrat dražjim plovilom vnaprej klonil pred tekmecem in se tako znova očrnil v očeh javnosti.

Med plovbo je imel Francis nenavadno ugodne vremenske razmere, postavil 24-urni rekord, rutinsko prečkal zahrbtne vode južnega oceana, medtem ko je njegov tekmec doživljal vse mogoče ovire in težave. Še najbolj mu je nagajalo vreme, saj so mu brezvetrja sledila kot za stavo. Da bi se jim ognil, se je spustil globoko proti jugu, v naročje Antarktike, globoko pod 50° južne širine.

Ob jezdenju globoke depresije je postavil nov 24-urni rekord, pol ure po tistem pa se je trimaran stresel in upočasnil. Zavetrni plovec je srečal kos ledu in zgodbe o rekordu je bilo konec. Sodeb'O je odšepal v Južno Afriko, Joyon in njegov IDEC 2 pa sta se s časom 57 dni, 13 ur in 34 minut zapisala v zgodovino z drugo najhitrejšo plovbo okoli sveta vseh časov. Francis lahko zdaj mirno spi: seveda le do naslednje zime, ko bo Sodeb'O dobil nov plovec ...

Skodelica čaja in cojones grandes

Odprtomorski rekordi se po svoji naravi razlikujejo od absolutnega hitrostnega rekorda kot dan in noč. Medtem ko je pri slednjem pomembna le brutalna hitrost, pa bo, kar bo, so pri odprtomorskem jadranju pomembna čim višja povprečja na večdnevni, tedenski ali večmesečni plovbi. Pri odprtomorskih rekorderjih tako srečamo tehnično dognana, a relativno konservativna plovila, ki so osupljivo hitra, a hkrati vendarle sposobna prenesti še tako težke razmere.

Prvi zabeleženi rekorderji oceanske plovbe so bili veliki čajni kliperji, ki so s tovori čaja v trebuhu divjali proti Londonu v boju za slavo in dodaten zaslužek, saj je kapitan, ki je prišel prvi, svoj tovor lahko prodal za dodatnih deset šilingov na tono čaja. Najhitrejši angleški kliper, Cutty Sark, je v 24 urah zmogel prepluti 360 milj s povprečno hitrostjo 15 vozlov, ameriški Champion of the Sea pa je leta 1854 zmogel osupljivih 467 milj s hitrostjo 19,47 vozla (36 km/h).

Čajni kliperji so ostali nesporni kralji oceanov vse do pojava modernih večtrupcev. Tako je šele čez 130 let, leta 1984, trimaranu TAG Heuer uspelo premakniti prečko na 512 milj (21,35 vozla), s tem pa je odprl vrata novi dobi. Vseh rekordov ne bomo naštevali, navedli bomo le najprelomnejše. Eden od takšnih mejnikov je bil postavljen leta 1994, ko je Laurent Bourgnon z 18-metrskim trimaranom Primagaz preplul za tiste čase osupljivih 540 milj (22,5 vozla). In kar je še osupljivejše – na krovu je bil sam!

Čeprav je isto leto posadka 26-metrskega katamarana Explorer rekord popravila za borih sedem milj (na 547 navtičnih milj), je bilo treba na nove rekorde čakati do konca tisočletja, ko je v valove zarezala nova generacija 30- in večmetrskih katamaranov. V naslednjih letih so prečko zlahka premaknili više, presegli za tiste čase magično mejo 600 milj in v letu 2002 dosegli zenit tik pod vrhom, na 694,8 milje (28,95 vozla).

Kljub temu so bili njihovim rekordom šteti dnevi, saj so v francoskih hangarjih že nastajali novi monstrumi. Orange II, 40-metrski katamaran, je tako leta 2004 z lahkoto prebil do tedaj čvrsto mejo 700 milj na dan, jo čez dve leti premaknil celo na 766 milj (31,95 vozla), toda že čez slabo leto je Groupama 3, manjši, a tehnološko veliko bolj dovršen trimaran, pokazal, kaj zna, ter v manj kot ugodnih razmerah s 794 preplutimi miljami in povprečno (!) hitrostjo 33,08 vozla za las zgrešil mejo 800 milj.

Toda tudi njegovemu rekordu so šteti dnevi, saj v hangarjih starega nemškega podmorniškega oporišča v Lorientu že nastaja nov rekorder, 40-metrski trimaran Banque Populaire V.

Medtem ko so ekipne rekorde stresali kot zrele hruške, je Bourgnon 24-urni solo rekord postavil tako visoko, da ga dolgih 11 let kljub številnim poizkusom ni dosegel nihče. Šele leta 2005 je to uspelo Francisu Joyonu, velikanu nežnega srca, za katerega pravijo, da je kot deblo – ni mu treba jesti, ni mu treba spati, ampak dneve in dneve v najzahtevnejših razmerah s svojimi lopatastimi rokami krmari svoj trimaran. Poklicna zavist ali spoštovanje? Verjetno oboje.

Francis je leta 2005 uporabil stari 25-metrski trimaran, namenjen posadki, ga malce preuredil ter postavil solo rekord okoli sveta, transatlantski rekord, hkrati pa še 24-urni rekord s 542,7 milje. Rekord ni obstal dolgo, že naslednje leto je to uspelo Laurentovemu mlajšemu bratu Yvanu Bourgnonu s trimaranom Brossard, ki je bil istega razreda, toda mnogo modernejši kot Primagaz. Z njim je v divji jagi, ki bi ga dvakrat skoraj stala življenje, preplul okroglih 610 milj.

V letu 2006 na prizorišču rekordov znova srečamo Francisa z novim, 30-metrskim trimaranom, namenjenem podiranju rekordov. V odličnih razmerah južnega indijskega oceana je preplul 612 milj, slab mesec za njim pa je to uspelo tudi njegovemu tekmecu Thomasu Covillu na skoraj sestrski jadrnici Sodeb'O, ki je iztisnil 619 milj, pol ure zatem pa trčil v kos ledu in odstopil.

Kaj pa enotrupci?

Ob zatonu čajnih kliperjev enotrupci nikakor niso mogli dohajati večtrupnih tekmecev. Velike in težke 25-metrske jadrnice, namenjene regati okoli sveta Whitbread, razen z dvigovanjem oblakov pene niso ravno navduševale s hitrostjo. Njihove 20-članske posadke so v svoji zadnji ediciji leta 1989 le s težavo preplule 360 milj na dan, pri čemer se vsiljuje primerjava med Davidom in Goljatom, saj je čez slabih 20 let, na lanskem Transatu 650, Andraž Mihelin iz svoje šestinpolmetrske jadrnice Adria Mobil 510 iztisnil kar 294 milj!

V devetdesetih letih so maksije izrinile modernejše 19-metrske jadrnice whitbread 60, ki so v ugodnih razmerah zglisirale in odprle nove horizonte ter med letoma 1994 in 2002 mejo rekordov premaknile s 428 na 484 milj ter s tem dosegle svoj zenit. No, manj politično korektni so omenjali slepo ulico, saj so jih 18-metrske jadrnice razreda open 60, namenjene solo jadralcem za regato okoli sveta, prehitevale po levi in desni.

Volvo, novi lastnik regate, se s tem porazom ni sprijaznil, ampak je raje odprl natečaj za novo generacijo jadrnic, ki bi Volvo Ocean Race spet zasidrale na prestolu najhitrejših oceanskih enotrupcev. Novi dirkalniki so v svoje koncepte vključili več tehnoloških posebnosti solističnih jadrnic open 60, naredili večjo jadrnico, vse skupaj združili z močjo desetčlanske posadke in rezultat ni izostal.

Na lanski regati smo bili priča osupljivim prizorom in hitrostim, ki se jih pred desetimi leti ne bi sramovali niti najhitrejši večtrupci. Tako je mlada posadka jadrnice ABN AMRO TWO že v prvem delu regate postavila rekord s 563 preplutimi miljami (23,45 vozla), iskanje skrajnih meja in sposobnosti pa žal ni bilo brez žrtev. Med divjanjem čez severni Atlantik so zidovi razpenjene vode, ki so redno pometali izpostavljeno palubo, s seboj odnesli člana posadke rekorderske jadrnice.

Ocean je znova opozoril, da je za iskanje mej tu in tam treba plačati najvišjo ceno.

Enako osupljiv napredek lahko opazimo tudi na solo jadrnicah razreda open 60, prvenstveno namenjenim nepretrgani regati okoli sveta. Čeprav njihovi začetki segajo v pozna 80. leta, so največji razvoj doživele ravno v zadnjih štirih letih.

Nova znanja v navtični arhitekturi in razvoj materialov so omogočili doseganje enormnih razmerij med stabilnostjo, površino jader in težo, oziroma po domače, arhitektom so omogočili, da v jadrnico nabutajo čim več 'konjev'. Seveda so bili enakih želja tudi v preteklosti, vendar je šele nedavni skok v sposobnostih palubne opreme, vitlov in prenosov omogočil solo jadralcem obvladovanje te moči.

Ob koncu prejšnjega leta smo lahko opazovali prvi spopad jadrnic najnovejše generacije, ki so se pomerile v oceanski areni, in pri tem z zanimanjem ugotavljali, s kakšno lahkoto sta Alex Thomson in njegova jadrnica Hugo Boss preplula 500,02 milje ter postavila nov rekord razreda. Mnogi poznavalci so presenečeno ugibali, kaj nas čaka na letošnji novembrski regati okoli sveta Vendée Globe, če je rekord padel že sedaj, in to v vse prej kot idealnih razmerah!

Crossbow, funnies in alternativci

Absolutni rekord na 500 metrov dolgi progi je natanko to, kar pravi njegov naziv: absolutni hitrostni rekord za katerokoli na veter gnano plovilo, ki se premika po vodi. Prvi zabeleženi poizkus je leta 1972 izvedla angleška ekipa Tima Colemana z nenavadnim, asimetričnim katamaranom (no, lahko bi mu rekli tudi proa) Crossbow s hitrostjo 26,3 vozla. Coleman je v naslednjih letih še sedemkrat popravil svoj rekord in do leta 1980 dosegel 36 vozlov, vendar se je njegov čas že iztekal. Na prizorišču so se prikazali srfarji, ki so leta 1986 svet opozorili nase z novim rekordom – kar 38,6 vozla!

Do leta 1991 so srfarji rekord še štirikrat popravili in prečko čvrsto zasidrali na 44,66 vozla. Srfarski primat je že nekaj časa glodal, a do tedaj še nikoli tudi pregrizel avstralski jadralski projekt Yellow Pages, nenavadni križanec med katamaranom, jadralno desko in letalskim krilom. Leta 1993 je Yellow Pages le prebolel otroške bolezni in tehnične težave ter doživel idealne vremenske razmere. Rezultat: hitrostni rekord 46,52 vozla, kar sicer ni prav daleč od srfarja, a vendar je rekord ostal nedotaknjen dolgih 11 let!

V tem času smo videli več projektov, od 18-metrskega Hydropera, trimarana s hidrokrili, do najrazličnejših futurističnih projektov iz ogljikovih vlaken, ljubkovalno imenovanih funnies, a so vsi boleče spoznali, da je voda pri 40 vozlih hitrosti trda kot kamen. Novembra 2004 so se srfarji znova udarili ob kanalih des Sainte Mairie v notranjosti obale Lyonskega zaliva.

V primernem vremenu, močnem mistralu, ki je dosegal 50 vozlov, je Finnian Maynard postavil nov rekord (46,82 vozla), ga naslednje leto presegel s hitrostjo 48,7 vozla in ga letos prepustil Antoinu Albeauju, ki je 500-metrski kanal predrvel v dobrih 19 sekundah. Hitrost: 49,09 vozla (92 km/h). Magična meja 50 vozlov (93 km/h) tako ostaja nedotaknjena, vprašanje pa ni, ali jim bo uspelo preseči to mejo, temveč le, kdaj se bo to zgodilo.

Tekst: Kristian Hajnšek

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec