Krpana vredni bicikli

Večina Slovencev je za znamko koles Cult prvič slišala junija 2008 ob obisku Georgea Busha v Sloveniji. Vodja svobodnega sveta se je iz 'majhnega koščka nebes', kot je našo državo poimenoval ob svojem prvem obisku sedem let prej, vrnil bogatejši za odlično gorsko kolo, narejeno po meri, vzeti v Logatcu. Tam ima sedež podjetje, katerega ustanovitelja sta ne tako davno sanjala, da bi imela svojo štacuno, pa če bi se dalo z mehanikom, da bi si kdaj lahko vzela prosto soboto.

Uroš Gnezda, naš sogovornik in eden treh solastnikov Culta, se je kot 16-letnik vpisal v Slogo, idrijski kolesarski klub. Kot veste, je Idrija mestece, stisnjeno med strme hribe ob Idrijci, ki je svetu bolj kot po kolesarstvu znano po enem najstarejših rudnikov živega srebra v Evropi in drugem največjem na svetu. A ta za našo tokratno zgodbo ni pomemben. V Slogi sta se srečala dva najstnika, vrstnika, poleg Uroša, ki je bil takrat kolesarski novinec, še Boštjan Felc.

Boštjan je bil že mladinski jugoslovanski kolesarski prvak, z Urošem sta postala prijatelja in nekaj poznejših let skupaj preživela na tekmovanjih po Jugoslaviji, njuni nekdanji domovini. Ponavadi edina iz Idrije med številčnejšimi tekmovalci večjih klubov, a sta kljub temu uspešno dirkala in prinesla domov veliko pokalov. Ko sta postala člana, sta se njuni športni poti za nekaj časa ločili, vsak si je poiskal svoj, večji klub, a sta se po tekmovalni karieri spet našla, takrat v idrijskem podjetju Čuk Staneta Velikanje. To se je ukvarjalo s prodajo in tudi izdelovanjem koles, v njem pa sta bila zaposlena kot mehanika in trgovca.

»Takrat, v osemdesetih,« razlaga Uroš, »v Sloveniji ni bilo prav lahko priti do gorskega kolesa. Cestno si že dobil, ker si ga lahko šel iskat v Italijo, gorskih pa ni bilo. Naročil si model, kakršnega si si želel, čakal nanj tri mesece, in ko ga ni bilo, vzel pač tisto, kar je bilo na voljo.« Pa so se odločili, da poskusijo sestaviti svoje gorsko kolo. Odšli so v Italijo, kjer je takrat nastala približno polovica vseh koles na svetu, izbrali sestavne dele, jih po last­nih zamislih sestavili in znak poimenovali Cult.

To jim je nekaj časa uspevalo, Čuk se je se Cultom razširil še za dve trgovini v Ljubljani in Tolminu, potem pa se je ta koncept začel lomiti. Proizvodnja okvirjev in sestavnih delov za kolesa se je iz bliž­nje Italije vse bolj selila na Daljni vzhod, kupci so tudi v Sloveniji postajali vse izbirčnejši in zahtevnejši, kolesa so morala biti oblikovalsko dodelana, boljše je moralo biti njihovo trženje, in Uroš ter Boštjan sta se odločila, da poskusita sama. Šla sta na svoje, in ker sta verjela v znamko Cult – saj sta kmalu ugotovila, da v svoji prodajalni ne znata prodati nobenega drugega kolesa –, sta se z nekdanjim lastnikom te blagovne znamke dogovorila za njen prevzem.

»Imela sva tudi srečo,« priznava Uroš, »da sva takrat spoznala Marka Smoleta, častnega konzula Sejšelskih otokov v Sloveniji, »ki nama je odprl oči. Idrija je le luk­nja, iz katere dostikrat ne vidiš prav daleč.« Smole je lastnik hiše, v katerem sta danes prodajalna Tandem in sedež podjetja Cult.

»Ohrabrena sva najela posojila, čeprav nisva podpisala še nobene pogodbe za najine bodoče izdelke. Bova, sva rekla, pa potem ugotovila, da nama samima vendarle ne bo uspelo, da ne bova mogla predvsem zaradi tega, ker ne poznava dobaviteljev. Obrnila sva se na Matjaža Debelaka, ki je imel izkušnje pri distribuiranju kolesarskih delov za dve več­ji podjetji, bil že na Kitajskem, kjer je spoznal proizvajalce. Na začetku mu nisva mogla ponuditi nič, še plače ne, pa nama je leto dni pomagal zastonj v svojem prostem času, potem pa, ker je verjel v Cultovo zgodbo, pristal v podjetju kot eden treh enakovrednih solastnikov. In ker je najstarejši, je tudi direktor, odgovoren za prodajo.«

Cultova kolesa so slovenska, ker je blagovna znamka Cult slovenska, ker sta njihova zasnova in razvoj slovenska, ni pa niti en sestavni del izdelan v Sloveniji.

Sicer je pa to uveljavljen način dela v tej branži. V Logatcu izrišejo okvir, določijo geometrijo, materiale, izdelavo, dizajn, potem pa skice in načrti potujejo na Kitajsko ali na Tajvan, v Vietnam, Italijo ...

Začeli so z gorskimi kolesi, danes pa 13 zaposlenih poskrbi za vse modele, po katerih povprašujejo Slovenci, od cestnih do potovalnih koles. Njihova kolesa uporabljata dve domači profesionalni kolesarski ekipi, Perutnina Ptuj in Obrazi Delo revije. Prva je pred dvema letoma s cultom zmagala na evropskem pokalu kontinentalnih ekip, kjer se je spopadala s tekmeci z mnogo večjimi proračuni, ki so si lahko privoščili po več koles za kolesarja, specializiranih modelov za posamezne dirke in etape.

Kolesarji Perutnine Ptuj so morali obračunati z dirkami z enim ali dvema za vsakega kolesarja, kolesa pa so vendarle morala zdržati vse obremenitve in biti obenem še hitra. »Tudi sami nismo pričakovali, da nam bo tako uspelo,« se smeji Urošu, »nobenih težav niso imeli z našimi kolesi, nobenih defektov, in to je bilo vodstvu kluba seveda zelo všeč. V preteklih letih so imeli nam­reč kar nekaj tovrstnih slabih izkušenj, ki so jim preprečile boljše uvrstitve.«

Na Cultovem gorskem kolesu pa boste med treningom srečali tudi Boruta Božiča, zmagovalca etape na lanski Vuelti, dirki po Španiji, ki je za francoskim Tourom in italijanskim Girom tretja najmočnejša večetapna dirka na svetu.

Kolesa za obe profesionalni ekipi so narejena po meri za vsakega kolesarja posebej. To sicer ni pravilo, a če je treba, vzamejo pri Cultu mero tudi rekreativnemu kolesarju. Ne čisto običajnemu, seveda.

»Na voljo imamo sedem velikostnih okvirjev,« pravi Uroš, »a če se v trgovini pojavi Dino Radja, nekdanji košarkarski zvezdnik iz Splita, visok 211 centimetrov, seveda niti največji med njimi ni dovolj velik. Po njegovi zaslugi imamo zdaj v ponudbi tudi takšnega, izdelujemo pa še več­jega za 220 centimetrov visokega košarkarja, nekdanjega NBA-jevca.«

Ko se sprehajaš po prostorni trgovini in paseš oči po moderno in všečno oblikovanih modelih športnih koles, nenadoma trčiš ob neugledno rumeno pobarvano kolo, nekakšno tovorno živinče, ki nikakor ne sodi v Cultovo okolje. A je prav tako njihovo.

Gre za krpana, kolo, ki ga danes uporablja kar nekaj poštarjev v Sloveniji in tudi drugje. Nastalo je v glavi Matevža Fortune iz Kranja, ki se mu je, tako kot danes mnogim, podrla življenjska zgodba in je iskal nove projekte. Vedel je, da Pošta išče nova kolesa, in obrnil se je na Čuka, pri katerem so mu zagotovili tehnično podporo. Zgodba je bila uspeh, in ko se je preselil Cult, se je tudi krpan.

Štiri leta so sodelovali, delali z roko v roki, potem pa se je Fortuna upokojil in je Cult povsem prevzel ta posel. Zanj je odgovoren prav Uroš, ki pa se je moral precej potruditi, da je spoznal, kakšna morajo biti ta kolesa in komu so pravzaprav namenjena. »Pri športnih kolesih je vsaj polovica uspeha odvisna od njihovega videza, od majhnih detajlov, na katere pa moraš pri snovanju kolesa za poštarje kar pozabiti. Zanje je kolo delovni stroj, ki mora zdržati.

Obremenjena so maksimalno, poštar pa pri vožnji ne razmišlja, kako bi pazil na kolo, ampak predvsem na to, kako bi pazil nase. Za kolo bo prijel tam, kjer bo najlažje, pa čeprav bo to sedež in čeprav bi ga pri tem lahko odtrgal. Izračunali smo, da znaša povprečna obremenitev poštarskega kolesa 80 kilogramov. Dodajte še poštarja, pa težo kolesa in se približate 200 kilogramom!« Krpane poganjajo slovenski poštarji, poleg njih pa tudi tisti na Hrvaškem, v Bosni in v Srbiji.

Ali ob vsem delu ostane kaj časa za kolesarjenje? »Vsi kolesarimo,« se smeji Uroš, toda rahlo v zadregi. »Boštjan je še najbolj aktiven in je bil lani drugi na evropskem prvenstvu v spustu med veterani. Pa še to samo zato, ker zahteva ta disciplina med vsemi kolesarskimi najmanj treninga in ker je on izjemen motorik in potrebuje zelo malo vaje. Sam sem nehal dirkati s 23 leti in po koncu kariere pol leta nisem stopil na kolo. Preobjedel sem se ga. Potem sem počasi začel, zdaj pa vsako leto naredim več kilometrov. Navsezadnje, če hočem preizkusiti svoj izdelek, se moram tudi peljati z njim.«

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ