Vse se dogaja v komunah, revnih soseskah. Rudimentarne zgradbe iz opeke, veličastni razgledi na mesto. Policisti vstopajo v komune le v nujnih, neizogibnih primerih, in še takrat v trumah. Paravojska in gverilci se za nadzor nad temi območji bojujejo tako, da ustvarjajo in prevzemajo tolpe.

Rojstni dan male Jennifer

Pravkar sem spoznal, zakaj otroci začnejo vdihavati lepilo: odvrne jih od lakote. Na koncu to počnejo ves dan in umrejo v treh, štirih letih. Danes je na ulicah Barria Tristeja zabava za malo Jennifer, ki je, ker vdihava lepilo, videti stara 12 let. V resnici jih ima 15. Kolumbijci tradicionalno praznujejo, ko kdo odraste, še posebno radi z valčkom, v katerem se vrtiš s 15 zaporednimi partnerji.

Z Jennifer plešejo: mali deček, ki vdihava lepilo, mladi poklicni morilec, policist, mož, ki je pijan zaspal na tračnicah in ostal brez obeh rok. Jennifer ga je držala za štrclje, pri tem se je odsotno smejala. Kakšen valček! Za darilo so ji dali obleko in torbo za njeno stekleničko z lepilom, izdelano iz istega blaga.

Roparski napad

Prvi pregled prizorišč. V Boston Parku in v hiši, v kateri je bil rojen Vallejo, snemam z majhno digitalko, ko za seboj zaslišim dretje. Moj prijatelj Eduardo vrešči žalitve: »mamojebec, gonoreja« itd. Teče, se ustavi na sredi ulice, pretvarja se, kakor da je nabil pištolo, ki je pravzaprav njegov mobilni telefon.

Mlad, lepo oblečen mož je pravkar porinil devetmilimetrsko polavtomatsko pištolo v njegov trebuh in medtem segel po njegovem mobilniku v zadnji žep. Eduardo je napadalcu izpulil iz rok telefon in zdaj hlini, da ima pištolo! Mladi moški naredi nekaj korakov proti meni, ljudje naju opazujejo, svojo desno roko skrije za hrbet. Hoče mojo kamero. Končno se mi ponudi priložnost, da uporabim poprovo pršilo.

Kamero držim z iztegnjenimi rokami in ga vabim, naj pride ponjo. Potegavščina je v tem: nisem videl pištole. Verjetno je mislil, da ima opravka z dvema norcema, kar je bilo preveč rizično. Kljub temu ni odšel praznih rok - dovolj časa je imel, da je najini voznici ukradel zlato verižico. Grozil ji je s pištolo in ji govoril, da bo še vse v redu.

Truplo

Minulo noč pred večerjo, danes pred kosilom. Opoldne sem s prijateljem Eduardom, tako kot vsak dan, odšel jest kakih pet minut stran od tod. Včeraj je bil v mrtvašnici in pri rdeči luči je prepoznal voznika in kombi, ki pobira trupla. Nedaleč stran je na tleh ležal zelo mlad moški, obkrožali so ga radovedneži in policisti.

Ko sem se čez manj kot pol ure vrnil, sem pomislil, da sem vse skupaj le sanjal: brez sledi krvi, otroci se igrajo točno tam, kjer je bil kadaver.

Uro poprej napeto streljanje in kričanje v moji ulici: sosedje streljajo na tatu koles. Upam, da ga niso zadeli.

Manrique

Dva prizora v filmu se dogajata v Manrique, soseski, ki je zaradi tolpe La Terraza postala ena najnevarnejših v mestu. Papa Giovanni nam je zagotovil varstvo, ki nas spremlja med izvidnicami po soseski, toda nemudoma opazim, da je tudi njemu neprijetno. Predstavil nas je 22-letnemu šefu tolpe, survivorju, rahlo debelemu, z vojaško pričesko, z modrimi, nemežikajočimi očmi.

Nikoli nikogar ne pogleda v oči. Zelo miren, z odmerjenimi gibi. Dobiš občutek, da strmi v grmade trupel izza osebe, s katero se pogovarja. Ne smeji se. Celo Eduardo, ki je zelo smešen in ki je navajen na take pojave, ga ne more spraviti v smeh. Tu je še en tip, ki se ves čas živčno smeji – sicario (najeti morilec), temnopolt, poln tikov. Baha se s tem, kako je hudoben, nekaj govori o motorni žagi. Nič nismo hoteli imeti s tem, želeli smo si, da jih ne bi nikoli srečali, hočemo, da pozabijo, da so nas kadarkoli spoznali.

Prebredemo vso sosesko. Odkrijem novo plat gangsterjeve osebnosti: dekleta poskuša osvojiti z ukazi – »Hej, pridi sem!« – ali s komplimenti, zmešanimi z opolzkimi zvoki.

Dekleta, celo najmlajša, že vedo, da se je nevarno odzvati na najneznatnejši način in zato hodijo naprej. Šef tolpe je videti ekstremno inteligenten, sprašuje prava vprašanja. Zagotovo je na šoli za kriminalce diplomiral z odliko in je zraven le pri najpomembnejših umorih. Medtem hoče zvedeti, koliko je vredna oprema, ki smo jo pripeljali.

Kot gesto dobre volje jih na koncu dneva peljemo na ocvrtega piščanca k Mariu, fast-food lokal pred hišo Carlosa Gardela. Ko pride čas, da šef bande zahteva plačilo, nam pove v zastrašujočem tonu: »Zanima me, koliko mislita, da sem vreden.« Medtem ko Eduardo piše znesek na pobotnico, rečem: »Mislim, da zapisuje le ničle.« Uh! Končno mi ga je uspelo nasmejati.

Ko se pripravljamo, da zapustimo restavracijo, se šef tolpe vrne in kot kakšen pikolovski obsedenec spravi stole za mizo, kjer smo sedeli, v popolni red. Kakor da nas tam nikoli ni bilo.

Todo bien

Dva bajkerja sta dohitela našega šoferja in mu v avtomobil zabrisala zmečkano kroglo papirja, na kateri je pisalo: Los PP's queremos al mono todo bien. PP-ji hočejo tujca, vse je v redu. V Kolumbiji takšno sporočilo običajno pomeni smrtno obsodbo. S svetle strani mislimo, da gre za izsiljevanje, in ne za napoved ugrabitve. Temna stran: to je le začetek, sledi lahko karkoli – streljanje na avto ali hišo.

Danes se bom sestal z enim najboljših varnostnih analitikov v državi, ki sumi šoferja. Čakamo na izide analize vzorcev pisave. Ne da bi povedali specialistu (nikomur ne moreš zaupati), smo navezali tudi stik s šefom policije. Od jutri naprej nas bosta spremljala dva do zob oborožena policista v civilnih oblačilih. Naša hiša bo postala prava trdnjava. Uradno bom živel na istem naslovu. Nikoli ne bom dvakrat zapored potoval v istem avtomobilu; moji vozniki bodo tudi moji telesni stražarji.

Eksekucija

Papa Giovanni nam omogoči priti v komuno Diamante. Včeraj, ravno ko smo se razšli, je pil pivo s prijateljem Olmanom, ki bi v filmu igral vlogo Napadalca. Moški je šel počasi mimo in ga od zadaj ustrelil v glavo. Odšel je enako počasi. Naboj ni izstopil, a je naredil bulo na Olmanovem čelu, ki se je mrtev zgrudil na mizo. Giovanni je globoko prizadet; ne more preboleti.

Moč pravega orožja

Ugotovil sem, da so mladi igralci v transu, če uporabljajo pravo orožje. Oči se jim svetijo, veliko bolj so zbrani, vloge igrajo veliko bolj resno. Včasih grem tako daleč, da jim pustim nositi orožje, čeprav to v prizoru sploh ni vidno.

Včeraj

Minulo noč so na stopnišču prvega asistenta – le pet ulic stran od bogate, mirne soseske Laureles, kjer vsi živimo – našli dve trupli. Lastnik avtomobila in tat sta ustrelila drug drugega.

Krvavi dež

Danes je bil spomina vreden dan v komuni Diamante. Med snemanjem mi je starejša gospa, ki je šla mimo, povedala, da imamo še kako prav, da imamo varstvo, saj je bilo v tej soseščini prelite že veliko krvi. Malo ponarejene krvi, glede katere ji ni treba skrbeti, je pozdravila kot dobrodošlo spremembo.

Najimpresivnejši del prizora je bil, ko je na sosesko padal krvavi dež. Ekipa za specialne efekte je pretiravala in vsi smo bili polni madežev, naša koža, naše obleke. Rdeče črnilo ni hotelo dol še tri dni. Običajni filmski dež, ki prične nekje na sredi padati dvakrat siloviteje in pordeči. Nebo, zemlja, vse postane rdeče in krvave reke tečejo povsod. Otroci kličejo ljudi, naj pridejo ven in si to ogledajo.

Vsi so bili ganjeni nad podobo in simboliko. Še zlasti gospa, ki živi v hiši, katere dvorišče je postalo glavni štab za kri. Tam smo mešali vodo in barvilo. Izgubila je dva izmed osmih sinov, enega pri 18, drugega pri 22. V oboroženih spopadih, ki potekajo vsako noč in ki jih lahko slišiš kot oddaljene odmeve iz središča mesta. Rekla mi je, da je to verjetno žalosten trenutek v filmu. Povedal sem ji, da je uganila.

Morilci mesečniki

Rohipnol je vrsta uspavalne tablete, ki so jo prepovedali v Evropi in ZDA pred petimi ali desetimi leti. Če potem, ko jo zaužiješ, ne greš spat, lahko sicer še funkcioniraš, vendar pozabiš vse, kar si medtem naredil. Najti se jo da kjerkoli na črnem trgu, v velikih količinah in poceni. Ne vem, ali jih Roche še izdeluje ali so ponaredki.

To je najljubša droga poklicnih morilcev, saj jim omogoča, da so v času »opravka« in po njem povsem hladnokrvni ter da nato vse pozabijo. Kličejo jih roches oziroma ščurki ali ruecas.

Rop

V banki Banco Popular v naši soseski Laureles imamo odprt račun. Včeraj je bil tam rop. Fantje so od blagajnika zahtevali, naj odpre blagajno. Razložil jim je, da mu varnostni sistem tega ne dovoli. Poškropili so ga z bencinom in ga, ker ukaza še vedno ni mogel izpolniti, zažgali. Umrl je od opeklin. Brez omembe v časopisju.

Barrio Triste

Pravkar sem zajtrkoval s Papa Giovannijem, ki mi je razložil, kaj se dogaja v soseski, v kateri dela kot mehanik. Montanerosi in Calenosi so v vojni za huecos (luknje, v katerih prodajajo in pijejo basuco). Slednji so iz Calija. Včeraj so poiskali enega izmed Montanerosov v njegovi luknji in ga šestkrat ustrelili v prsi. Tipu je še uspelo priti do ulice, poklicati taksi in se spraviti vanj. Umrl je na poti v bolnišnico.

Ti fantje hodijo naokoli oboroženi. Njihova najljubša grožnja je: »Ne nadleguj me,« ali »Bi me rad kdo nadlegoval?« Pred dvema dnevoma se je eden res razkačil, potem ko mu prazen taksi ni ustavil, čeprav ga je vztrajno poskušal priklicati. V besu je ubil voznika, pred pričami. Le malo zatem so se odprla zadnja vrata taksija in izstopil je nevidni potnik, možic, preplašen do meje brezujma. Nihče ni nič rekel, poravnava dolgov pač. Še ena.

Božič

Cecilia skrbi za gospodinjstvo in kuho. Verna je in zelo natančna. Bere knjigo Kako izvedeti, da se vaš sin drogira. Njen fant je star osem let.

Med montažo moramo piti veliko kave. Vsakič ko nam jo prinese, sliši nekaj filmskih prizorov. Kričanje in žalitve, goli moški, ne vedno isti, na postelji, ki se poljubljajo na usta. Tirade zoper papeža; naslednji dan zoper Simona Bolivarja. Pabla Escobarja hvalijo kot velikega delodajalca ljudstva. Potem še več streljanja, trupel, kletvic. In potem včeraj, kot vrhunec, dva moška v postelji in eden reče: »Bodi blagoslovljen, Satan!« Takrat sem opazil, da je bila resnično zaskrbljena.

Skrajni čas, da si najdemo nov kraj za montažo, začela je razlagati duhovnikom.

TEKST: Barbet Schroeder

FOTO: Arne Hodalič

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec