»Na Erjavčevi je stanoval, tako čeden fant. In kako je znal!« se ga spominja ena izmed oboževalk. Letnik 1927. Tako kot Riko. »Bil je znan ljubljanski plejboy. Dandy. Veleljubimec, kot je zapisal Taras Kermauner. Zaradi njega so se punce zbirale na ljubljanski promenadi. Pa v Petričku. Na plesu v Narodnem domu. In na njegovem vrtu.

Še vedno dobro ve, s katero je bil kje. In kdaj. In kolikokrat. Nikakor ne izda vseh imen. Gentleman. Tudi desetletja pozneje. V imeniku njegovega mobilnika pristanem pod kategorijo 'frfotava, simpatična'.

Škarpena a la Riko

V življenju je počel veliko stvari. Ko je bila kriza, je risal zemljevide. Ko ni bilo krize, je delal v lesnem podjetju. Osvajal je v časih krize in v časih izobilja. Vedno je osvojil. Danes gospem ponuja svoje usluge na spletni strani za kulinariko. Pečena škarpena s krompirjem a la Riko.

»Imate tudi recept, kako ujeti dobro ribo, frajlo, mrho?«

»Punco! Jaz sem imel punce,« se razjezi. »In ni recepta. Baje so se rade naslonile name, ker sem tako topel, ker imam tako vročo kri.«»

»Pravile so tudi, da ste lovili predvsem device.«

»Najprej morate vedeti, da so bile takrat device tja do petindvajsetega leta. Hotele so z mano, ker so imele občutek, da 'ta pa zna'. Jaz sem se vedno potrudil za punco!«

Potrudil se je tudi za gibanico in domače piškote. Košček čokolade mi pade na kožo pod razpeto bluzo. Ujamem njegov pogled. Mlado razgaljeno dekle in oblečen gospod grickata pecivo v senci dopoldanskega sonca. Prikrita erotika Manejevega Zajtrka v travi. V nekaterih urejenih meščanskih družinah pred vojno so materine dobre prijateljice poskrbele za sinov prvi seks. Strogo naju opazuje. S slike v sosednji sobi. Blizu je mama. Prvi stik moškega z žensko.

»Moja mama je bila zelo stroga. Jaz še čez planke nisem smel pogledati, kaj šele, da bi katera prišla k meni, ali da bi imel kaj z njenimi prijateljicami!« Doma so imeli tudi sobarice in kuharico. Erotična socialna skupina. Šelestenje spodnjih kril. Tanke dolge nogavice, vse tja do čvrstih stegen ...

Rokenrol pod Rožnikom

S prvo punco je spal šele po vojni, kmalu po prihodu iz taborišča v Auschwitzu. Še danes sta prijatelja. In prišel je čas rokenrola. Petdeseta. Še več deklet.

»Takrat smo največ hodili v Narodni dom. Kako so bile luštkane!«

»Pa potem, z Vami?«

»Sva rekla, da ne bova o številkah!« V tem trenutku se spomni mlade Bernarde Jeklin.

»Lepa gostobesedna rdečelaska. Čez dan smo fantje najraje zasedali pri Petričku. Tam so bile tudi bolj preproste punce. Enkrat sem se z eno zmenil. »In kdaj boš prišel?« je vprašala. »Circa ob enih!« Pa se je tako razjezila, češ da sem pozabil njeno ime, da ona že ni 'Cirka', ampak ne vem kdo že! Niso in niso vedele, kako bi nas zapeljale. Ampak jaz sem jih vedno jemal resno. Nikoli nisem nobene vzel na silo! Si se moral potruditi, z njo hoditi, ni bilo tako enostavno kot danes ...«

Listava album fotografij. Same čedne punce. Svetle. Temne. Dolgolaske. Frufrujevke. Lolite. Grandes dames.

»Kaže, da niste imeli posebnih zahtev ...«

»Najprej sem moral začutiti notranje bistvo, potem zunanjost. Čeprav – nikoli nisem bil z neprivlačno žensko. Še iz tako hude potrebe ne! Vedno misliš, ježeš, kakšen bo pa moj otrok!«

»Pa ja niste z vsako delali otrok?!«

»Nikoli se ne ve! Če prva ženska, s katero spiš, zanosi, začneš paziti.«

Ženske čare je najraje iskal v naravi. Proti Rožniku, pri Čadu na desno, ob potočku. Tam je bilo tako romantično kot na njegovem vrtu, kjer je izgubil nedolžnost. Kjer so izgubljale nedolžnost. Mnoge so kmalu zatem izgubile še njega.

Fotografija iz izložbe

»Nikoli nisem varal, punci sem prej vedno vse razložil.«

»Tudi svojim prijateljem?«

»Pollak Riko ni nikoli zapeljeval deklet prijateljev! Z Mojmirjem Sepetom sva bila dobra prijatelja. Enkrat sem ostal sam z Majdko Sepe na morju. Plesala sva cel večer. Luštkana, prisrčna! Potem sem jo pospremil do bungalovčka in šel v svoj šotor.«

Riko je poznal, ostanimo pri tem nevtralnem glagolu, veliko pevk iz obdobja zlate popevke.

»So nekateri avtorji res spolno nadlegovali mlada dekleta?"

»Dajte no! Celo Bojan Adamič se je moral pošteno potruditi, da je imel kaj s kakšno punco. Sam nikoli nisem razmišljal o tem, da sem bil uspešen pri dekletih, da so drugi veliko težje prihajali do čednih punc. Verjemite. Ko sem bil star triindvajset let, je moja fotografija visela v izložbi Foto studia Potrč, ne da bi za to sploh vedel. Punce pa so pri Potrču skrivaj naročale kopije ...«

Koktejl s Selmo

Neko punco je imel tako rad, da je šel za njo v München in se tam zaposlil kot strugar. Po šestih mesecih so ga izgnali iz države. Žarko Petan je takratnemu ministru Ribičiču poslal pismo, kjer je trdil, da Pollak tihotapi čez mejo. Ko so Petana v Beogradu zaprli zaradi vohunstva, so hoteli tudi Rikovo izjavo. "Pa sem jim samo rekel, da človek takega značaja, kot je Petan, vohun sploh ne more biti! Zdaj čakam, da se odprejo beograjski arhivi. Petanu sem se zelo zameril zaradi nekega dekleta. Znanci so mi rekli, da je v igri gotovo Selma!«

V Ljubljani je leta 1952 snemala film Dalmatinska svatba. »Bila je tako luštkana! Predvsem pa je imela nekaj, česar ni imelo mnogo deklet: majico z naramnicami.« Spoznal jo je v Trnovem, na cesti. Njuna pogleda sta se srečala in povabil jo je na na koktejl v Messing bar. »Natakar je namešal tak atomski napitek, da je bila Selma takoj fajhtna! Skoraj sem jo nosil čez Tivoli, ubogo revico.«

Tik preden se razideva, me spreleti: »Vam je žal, da v vseh teh letih niste ...?« »Meta Rupel je bila svojčas zelo občudovana punca. Lepo dekle. Bila sva skoraj soseda. Stanovala je čez progo. Žal nikoli nisem bil njen tip moškega.«

Več kot očitno. Danes bi se ji podal vsaj Orlando. Belolas kot gospodar. Najlepše sfriziran pes za Bežigradom. Negovan. Ljubkovan. Ljubljen.

TEKST: Mojca Mavec

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ