Maska ne skriva, ampak razkriva. Za masko, v kostum se vendar skriješ, da bi postal nekdo drug! Lik, ki ga človek izbere, prevzame nadzor. Maska narekuje vaše vedenje. In to hočejo izkusiti vse te množice, ki v desetih dneh karnevala prihajajo k nam, v Benetke,« je prepričan mojster Gualtiero Dall' Osto, eden redkih, ki v mestu, katerega karneval je sinonim za radožive zabave zamaskiranih ljudi, še delajo maske na star način.

Črnolasa Alessandra, ki ima zdaj za sabo tri leta nekakšne vajeniške dobe pri Gualtieru, se muza: »Precej je zapeljevanja med ljudmi v maskah. Tudi poljubov. Za masko je to tako lahko! Raziskuješ, kako daleč ti maska pusti iti. Vendar take stvari ne trajajo. Ko ljudje snamejo masko, odigrajo svojo vlogo in se vrnejo v realni svet.«

Maska za spomin

V Benetkah ni pravih in nepravih mask. »Nočemo soditi,« pravi Alessandra in zato govori o tradicionalnih in netradicionalnih maskah. »Masko lahko le okrasiš ali pa jo tudi narediš. In to je razlika med nami ter stotinami drugi prodajaln v Benetkah. Sami ohranjamo starodavno tradicijo izdelovanja mask iz papirne mase.

Nič kemije, nič umetnega sušenja, le rastlinske, naravne snovi kot nekoč. Zato posamezno masko izdelujemo več dni, torej ne more biti poceni. Nekateri to razumejo in znajo ceniti. Drugi pa bi radi poceni spominek v obliki maske za deset tisoč lir in ti pač ne vedo, kaj je beneška maska. Naj torej kupijo, kar hočejo!«

Da bodo množice slovenskih turistov med razgledanimi, prilagamo recept. Najprej je treba narediti glinene skulpture in iz njih negative, glinene modele. Potem pride na vrsto papirna masa. »Uporabljamo dve vrsti papirja. Temu modremu pravimo kar volneni papir, carta lana, saj ima veliko vlaken, je mehak in je z njim preprosto delati. Na ta sloj prilepimo še plast belega papirja, ki je zelo močan in daje maski njeno osnovno strukturo. Nato je treba okrepiti šibke točke vsake maske, torej predele okrog oči in nosu ter robove.

Zadnji sloj je navadna gaza, material, ki je zelo lahek, a vendar dovolj močan, da drži obe spodnji plasti skupaj. Sočasno je tudi dovolj higienski, da lahko pokrije obraz,« pojasnjuje Alessandra med delom, ki se ga lahko naučiš le v delavnicah. »Kot pred stoletji! Šol za to ni. Učiš se fazo za fazo in traja leta, preden se res dobro naučiš, kako vložiti papir v model, da ga ne strgaš, zmečkaš, da ne nastanejo mehurčki …«

Po urah vlaganja vlažnih papirnatih lističev v model se mora maska še posušiti. Tedaj jo lahko vzamejo iz modela, da pa bi jo lahko začeli krasiti, je treba seveda previdno poskrbeti za odprtine za oči in nos ter masko premazati z osnovo, ki jo v Gualtierovi Tragicomici pripravljajo z malce prirejenim receptom iz 15. stoletja: »Zmešati moramo lepilo iz zajčje kože – danes uporabljamo rastlinsko lepilo – z nekaj bolonjske krede, torej prahu.Vse skupaj zmešamo nad ognjem, tako dobimo tekočino in z njo premažemo masko.«

Zbrušena je zdaj pripravljena na okrasje: zlate lističe, barvo, bleščice, peresa … Sledi prozorni rastlinski premaz ali čebelji vosek, ki da maski tudi nekaj leska. »Nazadnje pritrdimo trakove, ko delamo maske, ki prekrivajo le pol obraza, pa nanje pogosto pritrdimo paličice. Take so predvsem všeč ženskam, ki morajo paziti na svoj naličeni obraz.«

Gualtiero je tisti, ki naredi skulpture in iz njih negative. Le on sme maski izrezati odprtine ter jo ustrezno obrezati. Alessandri je za zdaj dovoljeno delati s papirjem. Pri dekoraciji se njena vloga konča. »Veliko se moram še naučiti. Konec koncev imam diplomo iz angleške književnosti!« Toda spoznala je, da ji je najpomembnejše njeno ročno delo, saj »s svojimi veščinami izražam tisto, kar je v meni. Zato pa je nujna resnično velika strast! Biti moraš vesel, da lahko delaš z rokami. Nič me tako ne sprošča.«

Tudi Gualtiero na vprašanje, kako izbira sodelavce, odgovarja, da je najpomembneje, »da to počnejo radi, da čutijo. Tako ne le sledijo navodilom, ampak znajo ustvariti tudi kaj novega.« Sam je v začetku sedemdesetih prišel v Benetke študirat na Umetnostno akademijo, potem pa spoznal, da se v izdelovanju tradicionalnih mask tako lepo združujeta kiparstvo in slikarstvo, ter se odločil v Benetkah ostati. »In sem postal črna ovca v družini arhitektov, geometrov, gradbenikov …«

Beneške maske izvirajo iz 15. stoletja. »Veliko je tradicionalnih oblik, ki so take že od nekdaj. Pulcinella je taka maska, pa Pantalone, ki je res pravi lik iz Commedie dell' Arte. Njeno ime izhaja iz zveze 'nastaviti leva, piantare il leone', ker je to lik trgovca, ki je po legendi leva nastavil povsod, kjer se mu je odpiral nov trg. Uvajamo tudi nove oblike, denimo sonce, luna, veter, Eolo, kar precej jih je.

Te velike maske pa bodo del scenografije v gledališču. Pomislite na gledališke predstave! Tam so na odru elementi, ki vas opominjajo, da je dan, noč, da so to Benetke …« kaže Alessandra na maske v delavnici, nekaj sto metrov stran od trgovine nasproti rojstne hiše Ostržkovega »očeta« Carla Goldonija.

Toda karneval, katerega korenine segajo v čas, ko so z veseljačenjem v maskah v tednih pred veliko nočjo, ko so bila gledališča zaprta, igralci romali od vasi do vasi, od mesta do mesta in zabavali radovedne, je v 18. stoletju začel izgubljati čar. »Postajal je stvar za otroke in bil je pravi škandal, če je na njem sodeloval odrasli.

Sčasoma so tako izginili tudi pravi izdelovalci mask in zato smo se v sedemdesetih skupaj z nekaj drugimi umetniki in obrtniki odločili tradicijo obnoviti. Znanje izdelovanja mask je izginjalo, nikogar ni bilo, ki bi se s tem še ukvarjal. Hkrati smo se odločili vdahniti življenje tudi karnevalu in ta je v zadnjih dveh desetletjih doživel pravi razcvet,« pojasnjuje Gualtiero in se nasmehne ob misli, da je na prenekaterem karnevalu več fotografov kot mask.

Koliko je beneški karneval predstava za turiste in kaj sploh pomeni Benečanom? »V časopisih lahko preberete, da je to turistični karneval. Toda to je preprosto zato, ker ljudje toliko več in laže potujejo. V Benetkah živim že 25 let in vem, da se Benečani tudi sami zabavajo na karnevalih. Res pa je, da jih je težko videti, saj se zabavajo zaprti v svoje hiše. Ulice so tako polne turistov, domačini pa se umaknejo za zidove.

Imajo velike zabave, kupujejo kostume, maske … Vsako leto zamenjajo svojo karnevalsko opravo.« Tako Alessandra, Gualtiero pa doda, da tisti, ki se nimajo kam umakniti pred turisti, v karnevalskem času zapuščajo mesto. Takih »mrkih Benečanov« je menda še vedno odločno preveč.

Dober biznis

Da gredo maske dobro v promet, Gualtiero ne skriva. Med na videz eklektično mešanico mask, kostumov in lutk Alessandra takoj najde največjo prodajno uspešnico: »To je bautta. Prava beneška maska. Nastala je v 16. stoletju in bila je namenjena celodnevnemu nošenju. Zakriva skoraj celoten obraz in človeka za masko je zelo težko prepoznati. Bautte veliko prodamo. Kdo namreč ne pozna Casanove? Klobuk, bautta, črn plašč …« Potem so na vrsti različni liki Commedie dell' Arte, ljudje pa kupujejo tudi bogatejše maske novejših oblik, kot so sonca in lune.

Cene se gibljejo od okrog pet tisoč za najbolj preproste do krepko čez dvajset tisoč tolarjev za z zlatimi lističi, perjem in drugim bogatejšim okrasjem obložene maske. »Izdelujemo tudi usnjene, kakršne so nekoč nosili igralci. So pa zelo drage, zato večina mask seveda ne more in ni mogla biti takih. Alternativa je bil od nekdaj papir.«

Mojster Gualtiero je poskrbel, da je Tragicomica popoln karnevalski servis. Izdeluje in prodaja maske in kostume, v času karnevala sam organizira razne dogodke, živahna pa je kakopak tudi izposoja.

»To je kostum, ki ga bom nosila 2. februarja na Casanovovem plesu,« se Alessandra postavi ob bok čudovito opravljeni in globoko dekoltirani lutki ter na hitro odpravi vse pomisleke o morebitni silni premraženosti zaradi razkritih pljuč: »Malo nas že zebe, ampak v glavnem bomo notri, v palazzo, za zunaj pa imamo debel črn plašč.«

Ballo di Casanova in Mascheranda sta plesa, ki ju med karnevalom prireja Tragicomica, udeležujejo pa se ju njihovi gostje z vsega sveta. Kostume si pri njih sposodijo, marsikomu pa ga tudi izdelajo po želji: »To sta kostuma carja in carice. Naročil ju je par, ki prihaja na Casanovov ples. Mnogi naročijo tradicionalne kostume, kot je denimo Harlekin, hkrati pa iščemo nove ideje in materiale. Sicer pa delamo zgodovinske raziskave o oblikah in tkaninah ter pri šivanju uporabljamo natančne reprodukcije.«

Da bodo vsi gostje na Casanovovem plesu v popolni opravi, bodo pri Tragicomici poskrbeli za ustrezne klobučke, nogavice, srajce … in tudi lasulje.

Pa hodijo po modi izpred stoletij oblečeni ljudje po Benetkah tudi, ko ni karnevala? »Sedemnajsto stoletje je bilo zlata doba Benetk in tega se ljudje še kako radi spominjajo! V kostume tako smuknejo tudi na septembrski zgodovinski regati pa na različnih paradah in silvestrskih zabavah.«

TEKST: Barbara Bizjak

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ