Matjaž Gantar: "Uspeš lahko, če si povprečno brihten, nadpovprečno priden in če si upaš!"

Ne, Zoran Janković, ki bi po prepričanju ljudi (upamo napovedati) moral biti prvi, je šele tretji, saj ga poseka tudi Gantarjev sodelavec Sergej Racman (namestnik predsednika nadzornega sveta KD Group). Sploh je Mercatorjev direktor edini, ki se mu je (po navedbah tednika MAG) uspelo vriniti med prvih sedem – da, vsi prihajajo iz Kmečke družbe oziroma KD Group, kot se zdaj že nekaj časa imenuje to podjetje, katerega poslanstvo je "ustvarjanje vrednosti investitorjem". Tako piše na njihovi spletni strani, s katere črpamo nekaj naslednjih podatkov.

Tako si lahko osvežimo spomin z informacijo, da KD Group prek finančne družbe KD holding obvladuje tako znane blagovne znamke, kot so Zavarovalnica Slovenica, Adriatic, Ljubljanski kinematografi s Kolosejem, prvim multipleksom pri nas, Mercator, GEA College, Globtour in Seaway, ki so v njeni popolni ali delni lasti. Da s svojimi tremi vzajemnimi skladi, Galileom, Rastkom in KD Bond obvladuje 59-odstotni tržni delež v Sloveniji, kar niti ne preseneča, saj grafi, ki prikazujejo rast vrednosti njihovih točk, peljejo zelo enakomerno in z zelo majhnimi nihanji nekam v nebo. (Po poročanju časnika Wall Street Journal Europe naj bi imel Galileo celo drugi največji donos na svetu.) In da je KD vedno bolj navzoča tudi v privatizacijskih procesih na ozemlju nekdanje Jugoslavije – Federaciji BiH, Republiki srbski in Črni gori.

40-letni podjetnik, rojeni Ljubljančan, soustanovitelj tega domačega finančnega imperija, zagotovo sodi med najbogatejše Slovence. On bi temu dejal "premožnejše", saj tudi za tovrstno označevanje upošteva kriterije naše nove federacije, Evropske unije, po katerih deset milijonov evrov, ki jih je, priznava, že dosegel, ne zadostuje.

Hm, nekam hitro je šlo tole, mar ne? Pred vsega dobrimi desetimi leti je bilo greh biti bogat in smo bili vsi nekako na istem in še malo pred tem je danes eden najvplivnejših Slovencev izgubljal čas z igranjem panka pri Lublanskih psih in Pankrtih. Pa nas je zanimalo ...

Še kaj vadite z bendom?

Gantar: Začeli smo pred kake tri četrt leta … Težko rečem natančno, ker imam bolj slab občutek za čas. Načeloma se dobivamo enkrat na teden, potem pa ti sestanki odpadajo, ker ta nima časa, nato on pa jaz. Se je pa Mario (Šelih, op. p.) zelo navdušil.

Mnoge nekdanje pankerje je odneslo v ezoteriko, vas pa v materializem?

Gantar: Kaj naj rečem? Jaz bi temu rekel prakticizem. Vedno sem bil bolj praktične vrste. Ne gre za to, da bi me zanimala samo materialna sfera, da bi ji posvečal vse, ne filozofiram pa kaj dosti o tem, ali je to akvarij (pokaže na akvarij v pisarni, op. p.) ali kaj drugega. To je pač akvarij, jaz to doživ-ljam kot akvarij.

Kakšno glasbo pa igrate zdaj? Gre še vedno za pank?

Gantar: Lahko tudi tako rečemo. Čeprav, ko danes poslušaš stare pankerske bende, je to čisto navaden rokenrol. Še stari posnetki Pištol proti enim Blinkom (Blink 182, ameriška pank skupina, op. p.) so zaspani.

Si kdaj v avtomobilu še zavrtite Sex Pistols?

Gantar: Ja, ja. Tam, kjer jih lahko dam bolj na glas. Doma ne morem. Sam sem bil itak vedno bolj radijski človek. V glavnem sem poslušal radio.

Ampak pank ni bil samo glasba, bil je tudi način življenja, ideologija. Danes verjetno v prostem času ne hodite okrog v zakovicah?

Gantar: Zakovice so bile v resnici za veliko večino le poza. Rekel bi celo, da se danes ljudje z outfitom bolj izražajo, kot so se nekoč, ker se izražajo bolj konsistentno. Sam sicer knofl pa zakovic – kakšen bedž že – nisem nosil, ker se mi ni zdelo pomembno. Da bi pa prišel pred blok tako kot eni in potem to spravil nekam, se mi zdi pa totalno idiotsko. Še danes se ne izražam z obleko. To, kar se moram, pa mi gre na živce. Raje bi takole napravljen okrog hodil (pokaže na Esada in name, ki sva prišla tja bolj vsakdanja, op. p.).

Meni je važno, da je obleka udobna. Nisem navajen biti suženj obleke. Nikoli in nikdar, razen kadar je mus. V biznisu pač veljajo neka pravila in potem jaz ta mus malo spoštujem, čeprav ga najraje ne bi. Ta upor proti nekakšni uniformiranosti izražajo nekateri podjetniki tako, da ne nosijo kravate. Illy, tržaški župan, recimo, je ne nosi, čeprav ko se navadiš, te ne moti več. Med ruskimi oligarhi je itak nihče ne nosi. Richard Branson niti slučajno, Bill Gates – a ste ga mogoče že videli v kravati? Ampak to je bolj poza. "Jaz si pa to lahko privoščim, meni pa tega ni treba." Tako da, okej, ta del uniformiranosti sicer sprejmem, generalno pa ne. In ženske se mi v tem kontekstu zdijo reve – da se ženska napravi za službo, je veliko večji spektakel kot pri moškem.

Pri moškem je tako – itak so vedno črni štumfi pa črni čevlji in potem moraš samo paziti, da gre srajca s kravato, in si že zmagal. One pa neke mikice, majčke, srajčke pa kiklce ... To je zame prenaporno. Zato mi oblačenje tudi v muziki ni veliko pomenilo. Tudi kar se tega tiče, sem bil prakticist. Meni se je zdelo fajn, če je muzika kaj povedala. Tako da na rokenrol gledam kot na nekaj širšega in ne bi pank časov kaj posebej opredeljeval. Pri nas se jim daje večjo težo, ker so z njimi povezane družbene spremembe.

Ste igrali glasbo zaradi žensk?

Gantar: Ne. Če bi jo, potem bi igral komercialo. Pred Lublanskimi psi sem imel en tak krajši izlet v komercialo in se mi je zdela boring (dolgočasna, op. p.). Muzika mi je bila in mi je še vedno način življenja, zabave. Ves večer špilat, to je naporno. Iti na špil, na fajn koncert je v redu, najbolj všeč pa so mi bile "kitariade", pet ali več bendov, žur do jutra. Zato ker je tebi osebno večer kulminiral s tvojim nastopom. Prej si bil malo nervozen, potem pa si se prav fino zabaval ... Nehal sem igrati komercialo, ker mi je bilo dolgcajt, pri rokenrolu pa je bilo fajn to, da so bili špili dolgi do ene ure pred njimi pa po njih je bil pa žur. Ženske se je dalo laže uloviti na komercialo, ker je bila interakcija med bendom in publiko pač daljša.

Veliko tedanjih pankerjev se je potikalo po cestah, viselo v Riu in Medexu in tam izgubljalo čas. Kakšna je bila vaša zgodba?

Gantar: Po naravi nisem zelo evforičen. In težko, da bi kam povsem not padel. Vse stvari jemljem kot del svojih aktivnosti. Sem tiste vrste, da lahko preskočim. V enem dnevu mi znese tukaj v službi nekaj početi, potem imeti s fanti vajo in z otroki sestavljati legokocke, prebrati roman in se še ukvarjati z mejli. Zaradi tega mi ni bila muzika nikoli 24-urno opravilo. S fanti najbolj znamenitega pankerskega benda tistih časov, Pankrtov, smo si bili, kar se tega tiče, podobni. Po kakšnih vajah smo šli v Uniona in se tam pogovarjali svašta, ampak o muziki v glavnem ne. Tisto smo rešili na vaji. Nočem reči, da smo se potem pogovarjali samo o ženskah, razen če je bil zraven Pero Mlakar, sicer pa niti ne.

Kaj pa seks, droge in alkohol kot spremljajoči fenomen igranja tovrstne glasbe?

Gantar: Nekatere zabave so bile divje, ampak to bolj pripisujem mladostniškemu življenjskemu obdobju. Seveda je pasala poleg neka poza metanja ob tla in podobno. Mislim, da je bilo s tem tako kot z vsako stvarjo – včasih ti je bolj, včasih manj blizu. Meni, ki nisem preveč evforičen, se mi je kaj zdelo tudi mimo.

Vi ste, če se ne motim, skrbeli za poslovanje Pankrtov?

Gantar: Do tega je prišlo po naključju. Nekoč smo igrali v Zagrebu in na nekem vrtu pred gostilno sem rekel Gregi (Tomcu, op. p.): "Ti, mene pa to malo zanima, a bi lahko jaz ..." "Ja, ja," je rekel, "ti kar daj." In potem sem začel skrbeti za njihov biznis. Takrat so oni šele začeli služiti. Grega je bil član benda z ne zelo izrazitim smislom za biznis in se nam je kdaj zgodilo, da smo šli kam igrat in smo ga vprašali: "Ti, Grega, kol’k pa plačajo?" "Mater, to sem jih pa pozabil vprašat!" S Pankrti bi se dalo nekaj zaslužiti, ampak fantje bi se morali bolj posvetiti karieri, preseliti, večkrat igrati v tujini.

Lahko bi šli v Anglijo, v Italijo ..., ampak je bilo tako, da je moral Slavc kasirati svojo vodo, Pero je moral šteti krave, ker je bil v službi kot novinar v Ljubljanskih mlekarnah, pa še na smučarske tekme je hotel ves čas hoditi ... Po svoje so mi bili zelo podobni. Imeli so toliko različnih stvari, ki jih niso hoteli pustiti, da bi samo z muz’ko nekaj naredili.

Menda ne sodite med tiste ljudi, ki bi se postavljali z denarjem. Zakaj ste potem postali menedžer?

Gantar: Nisem menedžer, ampak podjetnik. Mnogi tega ne ločijo, jaz pa. Razlika je, da mora podjetnik delati dobre stvari, menedžer pa mora stvari delati dobro. Menedžerski del mojega poklica mi, priznam, ni v prevelik užitek, raje sem podjetnik. Denar je side effect (stranski učinek, op. p.). Uspeš lahko s čimerkoli v življenju, če si povprečno brihten, niti ne nadpovprečno, če si nadpovprečno priden in če si upaš. Karkoli od tega trojega ti manjka, si v poslu že potegnil kratko. In denar pride sam po sebi. Če si dober zdravnik, si tudi poln denarja. Dober moraš biti. Ljudje, ki imajo potencial, so neuspešni, ker so leni ali ker si ne upajo. Dejstvo je, da je osem ur, če govorimo o neki profesionalni karieri, premalo. Meni denar ni cilj, ampak sredstvo.

Sredstvo za kaj?

Gantar: Za uresničevanje podjetniških priložnosti. Kolosej, recimo, smo šli delat zato, ker se nam je zdelo, da to Ljubljana potrebuje, da je to fajn. In seveda, če hočeš to stvar sezidati, moraš imeti denar. Tega ti ne dajo samo banke. V takšnem smislu je sredstvo.

Uživate v svojem delu?

Gantar: Ja.

Večina ljudi bi najbrž razmišljala takole – denar je treba zaslužiti za to, da potem ni treba delati ...

Gantar: Take jaz pomilujem. Smilijo se mi, no. Tisti, ki tarna, da nima za preživetje, si ali premalo upa ali pa premalo dela.

Ne verjamete v smolo?

Gantar: Ne, ne verjamem, absolutno ne.

Sedanji direktor stanovanjskega sklada Edvard Oven je nekoč izjavil, da je denarja dovolj in da ga imajo sposobni ...

Gantar: Strinjam se. Ampak drži tudi to, da imajo ljudje, ki imajo denar, bistveno večje težave kot tisti, ki ga nimajo. Tisti, ki ga nimajo, morajo nekako zbrati za štrom pa kruh, ljudje, ki ga imajo, se pa ponavadi tresejo, ali ga bodo imeli še jutri. Kam ga investirati, kaj zdaj z njim? Težava je v tem, da v glavnem obstajata dve prosti dobrini, dve dobrini, ki sta v neomejenih količinah, in to sta človeška neumnost in pohlep, in obe sta zelo dejavni prav pri finan-čnih vlaganjih.

Ampak tudi če nisi neumen in pohlepen, pa začneš to precej racionalno obdelovati in vklopiš malo zgodovine, boš ugotovil, da varne naložbe ni. Denar v žimnici ti itak miši požrejo oziroma inflacija, zlato danes ni več tak ohranjevalec vrednosti, kot je bilo včasih, firme propadejo, ker so sem pa tja kakšne recesije, kakšna bomba pade ... Rad navedem ta primer: imam znanca, ki je pustil službo in šel med podjetnike, ker je bil kao preskrbljen, ker je imel par lokalov v rodnem kraju Jajcu, pa so bili poškodovani v vojni in najemnine kar naenkrat ni bilo več. In kakorkoli se sliši že stokrat uporabljeno, je zdravje tista glavna vrednota, ki ti pomaga uporabiti to, kar nosiš na ramenih, vse drugo je nekaj začasnega.

Vi se ne tresete za svoj denar?

Gantar: Ne. Zakaj bi se pa tresel? Denar pa res ni smisel življenja, lepo prosim. Zdravje, potem pa to, da ti ni dolgčas. Dolgčas ti ne sme biti. Poglejte otroke bogatašev. Kakšne težave pa imajo? Dolgčas. Nič drugega. Dolgčas ti pa ni, če te nekaj zanima. Otrok se igra, odrasli pa počnemo kaj drugega. Po svoje se pa v bistvu igramo. Jaz celo mislim, da je tistemu, ki se ne zna igrati do smrti, pač dolgčas. Smilijo se mi tisti, ki se ne znajo igrati.

Nekje ste rekli, da se v državah Evropske unije meja bogatega človeka začne pri desetih milijonih evrov ...

Gantar: Za premožnega.

Ste se tej številki že približali?

Gantar: Po moje ja. Vedno sem mislil tako: zdaj gremo v Unijo in se bomo vklapljali v neko širšo celoto, in če ni prav veliko diskusij, kaj je dober avto, kaj je dobra ženska, kaj je dobra kuhinja, potem ne vem, zakaj bi morale biti diskusije o tem, kaj je bogastvo. Evropa je zelo podjetniška, Amerika še bolj, ampak velike ameriške korporacije, s tem pa tudi svetovne, so v velikih primerih "družbena lastnina" v obliki vzajemnih skladov in podobno. V Evropi ni tako, Evropo še vedno večinoma premikajo podjetniki, se pravi ljudje z imenom in priimkom, ki imajo v lasti podjetja. Tudi zato je pri nas tako malo tujih vlaganj, ker ti ljudje nimajo partnerjev na slovenski strani, s katerimi bi se lahko pogovarjali.

Omenili ste nujno potrebna oblačila, ki jih morate nositi. Si morate omisliti še kakšne druge statusne simbole, da vas ta svet upošteva?

Gantar: Ne, mislim, da ne. Saj jih nimam. Pri tej uniformi vztrajam zato, ker mi zjutraj, ko sem še matast, ker nisem jutranji človek, vzame daleč najmanj časa za oblačenje. Ko se čez vikend oblečem takole casual, imam veliko večje težave, ko stojim pred omaro – a bi vzel rdečo mikico ali mogoče kakšno drugačno. Pri službenem oblačenju imam s tem najmanj težav. Odprem omaro in vzamem prvo, pri oblekah se pa itak ve – dovoljene so vse barve, samo da so modre ali sive.

Ampak menda ste lastnik porscheja, audija A8, ladje ...

Gantar: Ja, ampak tega ne tretiram kot statusni simbol. Porsche je v bistvu vse, kar sem si privoščil v zadnjih petnajstih letih. V bistvu bi imel raje motor, ampak imam štiri otroke. S porschejem naredim včasih kak krog pa v službo se včasih peljem. Vrum, vrum ... Porsche je lep avto, tak, da bi si ga najraje postavil v dnevno sobo, pa dober zvok ima. Se je pa udobneje peljati z audijem. Zelo veliko sem razmišljal o tem, ali bi si ga privoščil: ima smisel, nima smisla, kaj bom zdaj s tem ... O tem sem malo razmišljal in sem ugotovil, da se v zadnjih petnajstih letih nisem z ničimer pocrkljal. Dobesedno z ničimer.

Človek pozabi na užitke ...

Gantar: Če si direktor rastočega podjetja, ne moreš prav veliko misliti na druge užitke. Jaz, v glavnem, ne bi imel denarja v firmi, katere direktorji preveč igrajo golf. Sigurno ne.

Menda pri golfu sklepajo posle?

Gantar: Ja, pa kaj še! Včasih so ga pa na tenisu.

Kdaj ste bili nazadnje brez denarja?

Gantar: Nikoli v življenju. Za cigarete sem imel vedno.

Niti pri šestih, ko ste turistom prodajali vodo in mivko?

Gantar: Šest let sem bil star, ko sem stal ob Karlovški ulici v Ljubljani, po kateri so se nemški turisti vozili na morje. Ne spomnim se, zakaj mi je to sedlo v glavo, da sem šel v klet, poiskal neke flaše in postavil štant.

Ampak zakaj mivko?

Gantar: Zdelo se mi je premalo, da bi ponujal samo en izdelek. Najbrž sem kot mulec ujel, da gredo ti Nemci zaradi vode in mivke na morje, pa sem si to malo po svoje razložil. Najbrž je šlo za to.

Vojsko ste odslužili v Nišu, in sicer kot novinar vojaškega časopisa. Kako to?

Gantar: Zelo sem si prizadeval, da bi postal novinar, ker sem bil v osnovi rekrutiran med niške diverzante, pri katerih sem preživel kake štiri dni. In ko so oni izvajali svoje rambo vaje, sem si rekel: "Ubi bože, grozno!" Ampak sem imel srečo, da so me poslali v odkomando v drugo kasarno, kjer naj bi se učil za vezista, in se tudi sem, a bi moral po vrnitvi znova skozi obuko z novo generacijo. Tistega pol leta, ko sem bil tam, sem se v glavnem trudil za to, da se ne bi vrnil. Potem sem pošiljal razne članke v Vojničke novine.

Je bilo zabavno, gledano z današnjimi očmi?

Gantar: Super sem se imel, sploh tisto drugo polovico, ko sem hodil po celotni armijski oblasti. Kapetan me je vprašal: "Gdje češ?" "Pa, tamo ..." "Ajde, idi." In sem šel. S foto-aparatom, ki je bil nemški vojni plen in v katerega si moral gledati na vrhu. Akcijske fotke, na katerih so tekli, sem delal tako, da so se postavili, kot da laufajo, in sem jih slikal.

Po vrnitvi iz vojske ste se zaposlili v očetovem podjetju?

Gantar: Ne, svojo obrt sem odprl, ampak z isto dejavnostjo (gradbeništvom). Ko sem prišel iz vojske, sem se odselil, ker sem takrat že imel punco, in odprl obrt. Sva pa z očetom sodelovala. Sem mu posodil kakšnega delavca, on meni. Ampak imel sem pa svoje skladišče ... čisto ločeno. To je trajalo približno leto in pol, potem sem pa ugotovil, da bom težko ... To je delovno intenzivna panoga. Rasteš, če imaš vedno več delavcev. Ti delavci so pa neobvladljivi. Ni tako, da bi jih zaprl za tekoči trak, ampak imaš tam en objekt in tam drugega in moraš skakati sem pa tja, oni pa so tam ali pa ne.

Zelo me je nerviralo, ker vlada v gradbeništvu kultura akontacij. "Daj, šefe, neki novac, nemam leb, da jedem." In fehta. Mu dam pet jurjev in se čez tri ure vrnem, njega ni. Se vrnem čez štiri ure, on tam mrtvo pijan in mi ponovi zgodbo: "Majstore, daj neki novac, nemam leb da jedem." Tipični so bili klici v nedeljo ob osmih zvečer. Kliče Mustafa: "Nema avtobus, da sutra dodjem na posao. Donesi neku akontaciju." Kar v prevodu pomeni, če ne bom prinesel denarja, ga jutri ne bo. In mi je šlo totalno na živce, da mi konkurira moj lastni delavec, ki nima nobenih davkov in ne plačuje nobenih prispevkov.

In ste firmo zaprli?

Gantar: Ja, zaprl. Eden od razlogov, da sem jo, je bil tudi ta, da sem si želel diplomirati, ker v tistem letu in pol na tem področju nisem naredil nič. Potem sem odšel na zavod za zaposlovanje, pogledal dva razpisa in telefoniral nekaj firmam, ki so imele objavljene logotipe ob telefonskih številkah v imeniku. Napisal sem kakšnih sto prošenj, zavrtel nekaj telefonov in dobil šest pozitivnih odgovorov.

Izbrali ste Kompas. Zakaj?

Gantar: Vleklo me je v štacuno, ker sem si v tistih časih predstavljal, da je biznis sklepanje prodajnih pogodb. Jaz tebi toliko blaga, ti meni denar, pa jaz nekaj zaslužim. (smeh) Tako da sem se v glavnem javljal na razpise in na pogovore, kjer so omenjali komercialo. Kompas me je pa pritegnil tudi zaradi tega, ker sem klical v kadrovsko in so rekli: "Ja, ja, ena naša pri investicijah nekaj rabi ..." Šel sem k njej na razgovor – danes je moja direktorica prodaje – potrebovala je nekoga, ki bi skrbel za njihove poslovalnice in pa za to, ker se bo zdaj začela nekakšna borza. To se mi je zdelo zanimivo.

Pred tem niste imeli borznega predznanja?

Gantar: Ne.

Zakaj ste zapustili Kompas?

Gantar: Zaradi različnih pogledov na razvoj dejavnosti. Sicer ne bi šel. Zgodila se je Markovićeva privatizacija Kompasa, ki je prinesla njegov razpad. Odšel sem v gospodarsko finančni sektor, moj šef pa je naredil družbo Kompas consulting in se začel ukvarjati s štacuno in z ruskimi posli, mene pa je veselje do komerciale minilo, do tiste simpl komerciale. To me ni več zanimalo.

Sprl sem se z nekaj kolegi in je prišlo do tega, da grem jaz ali oni, pa sem, ker jih je bilo več, šel jaz. Ob odhodu sem direktorju rekel, da mu napovedujem, da bodo v letu dni zaprli in da naj se kar fajn imajo. Tako se je tudi zgodilo. Nikoli mi ni bilo žal, da sem šel. Saj, moja današnja tajnica je bila nekoč njegova. Kar precej kompasovcev je zaposlenih pri meni.

Potem ste se pridružili kolegu v mali firmi, ki je po peripetijah zrasla do današnje Kmečke družbe?

Gantar: Ta kolega je bil mladostni prijatelj iz osnovne šole in se je ukvarjal s podjet-ništvom. In ker je računalničar, je v glavnem sestavljal računalnike. Prepričal sem ga, da to ni zgodba, da spominja na moje ploščice, da bo kak mesec imel za plače, kak mesec pa tudi ne. In sem ga ustrezno vzpodbudil, da se je začel s tem ukvarjati. On me je potem nagovoril, naj pridem k njim.

Odkod pa ime Kmečka družba? Nekam ... kmečko zveni?

Gantar: V bistvu ne. Ljudje čez čas itak pozabijo na pomen imena, ampak se ukvarjajo z imidžem družbe. Saj nas tudi nekdanja imena socialističnih firm ne motijo. Iskra, a je to fajn ime? Potem niti ne pomisliš več, kaj pomeni ime samo. Ime sem si jaz izmislil. Res je, da implicira neke sorte arhaičnost in bi, če bi se lahko vrnil v tisti čas, izbral drugo ime. Kakor tudi, če bi se lahko vrnil v mladost, ne bi šel na srednjo ekonomsko. Ampak mislim, da smo to zdaj itak prešli.

Takrat je bilo glavno zbiranje certifikatov in se mi je zdelo, da bomo s tem imenom dosegli večjo prepoznavnost pri naši ciljni publiki, kar se ni zgodilo. Naši kmetje niso happy, da so kmetje, in se jim ni zdelo dobro, da bi še svoj certifikat dali v neko kmečko, kmetijsko luknjo, ki hira in umira. Dogajalo se je, da so mi govorili, da bodo certifikate vložili v firmo, iz katere sem prišel, v Krono, kjer so si izmislili bolj amorfno ime s k-jem in r-jem, ki zazvenita.

Je to ime nastalo tudi zaradi sodelovanja s tedanjo Slovensko kmečko zvezo?

Gantar: Ja, naš fokus je bila kmečka populacija, seveda.

Je bil Marjan Podobnik njen šef?

Gantar: Ne, ne, bolj je šlo za Zadružno zvezo in njeni šefi so bili takrat Leo Frelih, Milan Kneževič, ki je bil v Šinigojevi vladi. Šele ko je Peter Vrisk postal predsednik Zadružne zveze, so postali bolj pravoverni.

Ampak povezovali so vas pa s Slovensko ljudsko stranko?

Gantar: To so me pa, ja. Ljudi najbolj nerviraš, če ne sodiš nikamor. Če se nekam ne uvrstiš sam, te pač drugi. In če te ne morejo uvrstiti, te skušajo eliminirati. Temu sem se kar nehal upirati.

Kaj pa Forum 21? Vas ne zanima? Vas niso vabili tja?

Gantar: Ne, niso.

In kaj sicer mislite o tem združenju?

Gantar: To je pa daljša zgodba.

Fino ...

Gantar: Prvič, po svoje se mi zdi malo deplasirano, da nekdo nekaj počne v preddverju parlamenta, po drugi strani pa ... Tudi sam mislim, da je spremembe v tej družbi naredila, niti ne bom rekel pank generacija, ampak ZSMS-generacija. Je pa treba te zsmsjevce ločiti na dva dela, vsaj jaz jih ločim. Na premikače, ki so res hoteli nekaj spremeniti, in na karieriste. Iz karieristov je ratal LDS. Neki tipičen zsmsjevec, niti ne čisto karierist, ampak človek, ki je hotel in ki je aktiven v politiki, je Janša. Zaradi tega se mi zdi, da je in da bo dominantna politična figura. Medtem ko so ta stari, Kučan in tile, ki delajo Forum 21, zsmsjevci nekega drugega časa. So dejansko komunistični podmladek, ampak so bili vseeno malo nacionalisti – kljub temu da smo Slovenci zelo prikriti nacionalisti, so pa znali šofirati za slovenske interese.

Vsaj ta del partije, ki mu ne bi mogli reči trdoročni del. Tako da mislim, da imamo danes problem v Sloveniji predvsem v tem, da tistega zdravega dela ZSMS, ki je povzročil spremembe, ni več nikjer. Neka zasnova tega je del, ki se odcep-lja od stranke mladih. Ker stranka mladih ni nič drugega kot izum – kar se mi je neki visoki eldeesovec pohvalil – LDS. Naredili so si svoj ZSMS. In so si ponovno lepe in pridne naštimali kao, naši ta mladi, uč’te se. Ti, ki se odcepljajo, bi morali biti to zdravo jedro. Vsi drugi so pa pajaci, ki ne vedo, kaj bi.

Toda ali Forum 21 ne pripada nekim drugim časom?

Gantar: Forum 21 so stari zsmsjevci, zsmsjevci petdesetih in šestdesetih let, ki jih je začelo počasi skrbeti, kam vsa stvar plove. Topogledno gledam na njih pozitivno, ker jim ni vseeno. Tako kot jim ni bilo v Jugoslaviji vseeno, pa so znali, kljub temu da je Beograd nekaj diktiral, peljati stvari v glavnem ugodno za Slovenijo. Saj se je našel vmes kak preveč zagnan jugoslovenar, tako kot bo zdaj polno "evropejcev". Zame danes ni nobene dileme, kdo je imel in kdo ni imel koristi od Jugoslavije. Mi smo imeli več koristi, kot pa smo dol dajali. Smo znali tako urediti. Ko je bilo treba investirati na nerazvita območja, je v Sloveniji nastalo cel kup nerazvitih občin … V novodobni slovenski zgodovini, ali kako bi temu rekel, vidim dve kleni jedri. Tisto postvojno okrog zdravih kmečkih fantov, ki so pravzaprav znali narediti narodnozabavno muziko, ki so jo znali izumiti in prodati vsemu svetu, česar se premalo zavedamo in smo na to pravzaprav premalo ponosni, in pa pank generacija osemdesetih.

Čeprav narodnozabavne glasbe ne poslušate, če se ne motim?

Gantar: Ne, ne maram je, ampak se zavedam, da imamo napačen odnos do tega. Ala jim vera! Niso šmirali kaj dosti levo ali desno, poskušali so plavati. Skratka, to obdobje veselic, moških pretepov, osvajanja punc, kako priti do fičota, a ostalo, naj tovariši tam bluzijo, kaj nas briga. Drugo kleno jedro je pank generacija, ki se še ni aktivirala in upam, da se bo ob neki točki, ali pa to zdravo jedro teh ljudi, ki so povzročili te družbene spremembe, ko smo se osamosvajali. In dokler ne bo tega več, ne bo z nami nič. V pank generaciji so bili Irwini, so bili Laibachi, fantje, ki so imeli zgodbo, šli povsod in se povsod tudi prodali. Vsemu drugemu pa rečem disko princip. Pejmo zvečer na ples, ampak ne bi pa kaj preveč motili. Grozno. Nas prehitevajo po levi pa po desni.

Včasih smo se zmrdovali, če so nas zamenjevali s Slovaki, danes se pa Slovaki zmrdujejo, če jih zamenjujejo z nami. To je treba vedeti, to je res. Volkswagen ima tovarno na Slovaškem, Peugeot tudi in še Hyundai jo odpira. Halo! Slovenija dosega 0,7 povprečja Unije. Ljubljana to stvar malo dvigne, gre proti ena, ampak ni ena. Bratislava ima 1,6, Praga pa 1,7. V teh državah sicer obstajajo večje razlike med mestom in podeželjem, kot jih imamo mi, ampak hočem reči, v drugih prestolnicah se res dogaja, v naši se pa nič ne dogaja oziroma imamo neko interno zabavo.

Je Slovenija poslovno neprijazno okolje?

Gantar: Absolutno. Slovenija je v resnici še vedno eno tako socialistično okolje. Egalitarno. Če si uspešen, potem kradeš, si lopov, če si pa neuspešen, si pa butelj. In vsi imamo nekako enako. Saj to je fino, socialna enakost, to je bil švedski eksperiment v šestdesetih letih. Ampak kaj se jim je zgodilo? Počasi so postali nekonkurenčni, kapital je šel ven in so morali ploščo obrniti, da se je vrnil. Pri nas se bo začelo dogajati podobno. Težko je narediti firmo, predolgo traja ... Meni osebno se sicer socializem v bistvu bolj dopade kot kapitalizem, ker je bolj human v smislu šole in bolnišnice za vse.

Vendar pa je kapitalizem bolj ekonomsko učinkovit zaradi zasebne lastnine. Ljudje se bodo pri nas zelo težko sprijaznili, da šole in bolnišnice niso več dostopne vsem, pa se bo pač treba s tem sprijazniti. Če bomo poizkušali z visokimi davki te storitve, ki so povsod po svetu zelo drage, še naprej delati dostopne kot nekoč, bomo ekonomsko nekonkurenčni in bo razvoj v Sloveniji zastal. Rešitev je lahko samo hiter razvoj, kar pa pomeni trdo delo, varčevanje, zasebno zavarovanje in tudi večja socialna neenakost.

Kaj pa delavci in sindikati? Se podjetniki ne bojite razrednega boja?

Gantar: Ne, mislim, da do tega ne bo prišlo in da je celotna Evropa, kar se tega tiče, v svojevrstnem slepem črevu, zaradi tega, ker se sindikati vseeno premalo zavedajo, kaj pomenita globalizacija in konkurenčnost. Štrajki nemških sindikatov, IG metala z zahtevami po večjih plačah so čisto nerealni. Nemčija pa vedno manj konkurenčna. Sindikati so malo izgubili kompas. In sicer v smislu, da je danes konkurenca globalna in da znajo Kitajci in Romuni isto stvar narediti pol ceneje. Gre za sistem vezne posode. V liberalni Ameriki in fevdalni Kitajski so delavske pravice bistveno manjše, tako da je to, da bo Evropa najbolj razvito ekonomsko okolje do leta 2010, o čemer govori barcelonska deklaracija, šala, in to precej slaba.

Absolutno bi sam raje videl, da ne stanujejo delavci pod mostovi pa da dobro živijo. To je že Ford pogruntal. Avto lahko prodaš, če ga lahko tisti, ki dela za tekočim trakom, kupi. Danes je težava v tem, da puncam v Muri konkurirajo delavke iz Romunije in Kitajske. Tukaj je Slovenija veliko zamudila, ker te punce seveda znajo nekaj preciznega delati z rok’cami in bi morale sešraufati skupaj izdelke z večjo dodano vrednostjo. Tukaj gre za obvladovanje tehnologij in know how, ki se pa ne prenaša zelo prosto. Kljub temu da je Amerika liberalno okolje, ti mora tam FBI dovoliti, da kot tujec kupiš ameriško firmo. In če je stvar tehnološko zelo razvita, ti tega ne dovolijo. Pika, amen, šlus! Imel sem prijatelja, ki je leta 1985 hotel kupiti Applovega macintosha, pa izvoz v Jugoslavijo ni bil dovoljen. Niso ga omejevali Jugoslovani, ampak Američani. Dodana vrednost danes izhaja iz obvladovanja tehnologije.

Vas vladajoča politika kdaj kaj vpraša, ste jim kdaj svetovali?

Gantar: Bolj švoh. Opozarjamo jo. So stvari, ki jih evidentno – zdaj, ko sprejemamo veliko evropske zakonodaje – prepisujejo iz nem-ških zakonov in so dobesedno napačno prevedene. Celo tega ne šmirglajo. Sam poznam te, ki se dotikajo moje dejavnosti, in sem nad njimi zgrožen, ker imajo zato nadzorniki oziroma regulatorji neomejeno moč. Velik problem v Sloveniji je davkarija. Davkarija na Slovenskem je kot mafija. Oni pridejo v hišo, da bi nekaj odnesli. Zato ker je davčni inšpektor stimuliran glede na to, koliko davčnih odločb izda. Pritožba ne zadrži izvršbe, moraš jo plačati, potem se pač toži. Ampak on je svojo stimulacijo itak dobil, in če je izdal napačno odločbo (jebiga, nije kažnjen), bo mogoče takrat, ko bo čez par let zadeve na sodišču konec, že itak drugje v službi. In zato delajo take nebuloze, da se ti utrga.

Vas pogosto obiskujejo?

Gantar: Vsake toliko. Dogaja se, da glavni davčni urad reče eno, posebni davčni rad pa drugo. Oni znotraj lastne hiše niso usklajeni. Za ene danes pada dež, za druge pa sije sonce.

Koliko se pa mora podjetnik vašega kalibra zatekati k političnemu lobiranju, koliko mora upoštevati strankarsko lastništvo nad gospodarskimi fevdi?

Gantar: V principu nič. Zelo je odvisno sicer, s kakšnim poslom se ukvarjaš, ampak normalno je, da za svoje otroke – in firma je tvoj otrok – itak poskušaš narediti najbolje. Seveda se zato tudi poskušaš dogovoriti. Ampak jedro uspešnosti je konkurenčnost. Če nimaš izdelka, ki je na trgu konkurenčen, te ne more rešiti nobena politika. Lahko ti kvečjemu odlaga propad. Kje bi se lahko pojavilo tako imenovano lobiranje? Pri kakšnih razmišljanjih ob sprejemanju zakonov, ki bi lahko slabo vplivali na naš posel. Tukaj se že trudimo. V principu gre vedno za to, da skušaš braniti konkurenčno pozicijo firme.

Če delaš čevlje in hočejo usekat ekstra davek na čevlje, na natikače pa ne, in teh ne delaš, jim skušaš dopovedati, da to ni fer in da naj potem obdavčijo tudi natikače. Ali pa recimo sprejemajo zakon, da če delaš natikače, moraš imeti najmanj šest ženskih pa pet moških stranišč, sicer ti ne bo dal sanitarni dovoljenja. In skušaš dopovedati, da to ne gre, ker imaš zaposlena samo dva delavca in sta oba moška. Da mogoče ne bi potreboval ženskega stranišča. Tovrstno lobiranje ja.

Kakšne mehanizme imate na voljo za lobiranje?

Gantar: Saj se v Sloveniji vsi poznamo. V principu je danes tako, da če si dolgo v poslu, si ti zdi že kar happening (dogodek, op. p.), če spoznaš človeka, ki ga na videz poznaš že dolgo, nisi pa imel še priložnosti govoriti z njim. "O, midva se pa še ne poznava! Kako čudno!" (smeh)

Govorimo o dovoljenih, legalnih pritiskih. Gre tudi kaj pod mizo?

Gantar: Za to ne vem, tako da me res zanima, kje je ta silna korupcija, o kateri govorijo. Moram reči, da jaz nanjo nisem naletel. Veste, kje sem naletel nanjo? V gradbeništvu. Zato sem se tudi s tem nehal ukvarjati. Zdelo se mi je izpod časti, da sem se tam z nekom najprej za mizo zglihal, koliko mu bom dal za neki posel, zdaj mu pa naj za to, da sva se dogovorila, še nekaj dodam. Tega pa ne bom delal, sem si rekel. Šlo je za šefe gradbišč. V tem sem se res nelagodno počutil. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem se nehal ukvarjati z gradbeništvom. Po tistem pa na korupcijo nisem več naletel.

Ko govorimo o lobiranju, sem imel v glavi vaš dvoboj z Mirkom Tušem za multikino v Mariboru. Ali niste skušali pri mariborski politiki doseči prednosti?

Gantar: Hja, mislim, da ne. Jaz ne vem, zakaj zdaj on ne dobi dovoljenja. Vem zelo približno. Mariborski multipleks zidamo in concerto s podjetjem, ki smo ga kupili v Mariboru, in to so Mariborski kinematografi, v katerih je dolgoletna direktorica Magda Medved, ki ji srce v glavnem bije za ta njen multipleks. Ko smo to firmo kupili, smo se najavili in prišli k njej na obisk in nas je precej hladno sprejela ter nam, še preden je ponudila kavo, dala vedeti, da smo mi niko i ništa. "Kdo ste pa vi?" "Delničar, ne." "O tem pa jaz nisem tako prepričana. Mi imamo predkupne pravice in vam bom jaz povedala, kdo je glavni delničar." Skratka, kar bojno. Ampak potem je rekla: "Moj delničar bo tisti, ki bo hotel z menoj zidati multipleks." "Ja, pa Magda, saj mi smo zato kupili to podjetje," smo rekli. "No, potem bo pa v redu." Skratka, ona je dejansko tisti glavni fajter v tem lokalnem okolju in verjamem, da poskuša tudi kaj nagajati naši konkurenci. Jaz gotovo ne in mi je potem včasih neprijetno ali nerodno, ko jemlje Mirko Tuš to kot nekaj osebnega proti njemu.

O tem se je dalo nekaj prebrati. Se pravi, nista sprta?

Gantar: Ne, sploh ne. Mirka Tuša pravzaprav občudujem. Medtem ko so se velika trgovska podjetja v zadnjih letih ukvarjala s tem, ali bi se združila ali ne, kdo bo direktor, kako bo firmi ime in podobne nebuloze, in so propadla ali pa jih je pokupil Janković, je Mirko Tuš postal tretji največji trgovec v Sloveniji. Takih, kot je on, je malo.

Čeprav ste – nekje sem prebral – izjavili, da je celo Mercator premajhen in da se bo moral prej ali slej povezati z nekim večjim tujim podjetjem.

Gantar: To sicer ni nujno, ker ima zelo močan lokalni položaj. Trgovski biznis je v veliki meri tudi real estate biznis, odvisen od percepije kupca itn. Če bi bila cena edina, ki bi veljala, potem bi zaprli vsi razen Aldija in podobnih. Zdaj se Mercator internacionalizira in vprašanje je, kako se bo znašel na drugih lokalnih trgih. Mercator vseeno prodaja slovenske izdelke, jih zna ustrezno marketirati in če hoče kdo kupovati mleko Ljubljanskih mlekarn, bo Mercator pri tem mleku večno najcenejši, ker je največji kupec in jih lahko pri ceni tudi najbolj stisne. Vendar je tako, da prehrambeni biznis v veliki meri obvladujejo korporacije s svojimi brendi (znamkami, op. p.). Rekel bi, da bodo slovenske prehrambne znamke sčasoma izgubljale. Pri svetovnih brendih pa Mercator ne bo konkurenčen, ker bo trgovec, ki je desetkrat večji od Mercatorja, pri recimo Nestleju dobil boljše nabavne pogoje.

Sosed, ki je direktor Tosame, mi je razložil, zakaj je Tosama prenehala izdelovati plenice. Zaradi tega, ker jo je samo nabava bombaža stala toliko, kot je firmo, ki izdeluje pampers, cela plenica. Premajhna je. In zato bo Mercator težko konkurenčen pri svetovnih brendih. Ampak tudi tu bo prišlo do povezovanj trgovcev, tako da ni nujno, da ne bo mogel preživeti. Je pa dejstvo, da je ta meja zanimanja tujcev povezana s številom ljudi. Ta meja je ravno nekje pri dveh ali treh milijonih. Še iz raznih statistik včasih izpademo, ker nas je premalo. Zato se najbrž tudi tujcev pri nas ne bo ravno trlo prav na vseh področjih.

A ni to po svoje sreča?

Gantar: Kaj pa vem, ali je to sreča. Mislim, da je konkurenca v redu stvar. Če nimaš konkurence, zaspiš in postaneš talec tistega, ki je sposobnejši. Če nekaj delaš, recimo zobotrebce, in jih uspešno prodajaš v Sloveniji, sta dva možna scenarija. Da jih boš enako uspešno prodal tudi v Avstriji, Italiji, ki sta blizu, ali pa jih sploh več ne boš prodajal, ker bo prišel Avstrijec, ki bo izdeloval boljše in cenejše. Meje so v glavi. Slovenci smo strašni zapečkarji in najraje se gibljemo doma, kar jaz sicer razumem.

Če se vrnem malo na zgodbo o odnosu z Mirkom Tušem. Koliko pa ti osebni odnosi med podjetniki vplivajo na poslovanje?

Gantar: Ja, vplivajo, povsod vplivajo, tudi pri nas. Posel je stvar, ki se odvija med ljudmi. Nekateri niso na isti frekvenci in med njimi nikoli ne bo prišlo do sodelovanja. Ne bi nikogar posebej izpostavil, lahko pa opišem tiste ključne karakteristike, ki jih cenim. Fajn je, da človek nima skritih namenov, da takoj pove, kaj bi rad, in da se tistega, kar se dogovorimo, drži. Pogodbe se danes delajo na besedo in kdor se ne drži besede in nekaj muti, s takim ne delam rad. Takih je kar nekaj, je pa tudi kar nekaj takih, ki rečejo takole in takole in tisto potem drži. V redu, saj potem sprocesiraš neko pogodbo, ampak tako kot pravi pravo – sicer nisem pravnik – ustna pogodba velja tako kot pisna. Tudi to je mogoče razlog, da ni več tujih investicij. In zato, ker je pri nas premalo podjetnikov. Ker se neka malo bolj strateška zavezništva vedno delajo med podjetniki, ne med direktorji. Zakaj ni BMW prišel v Slovenijo? Ker se ni imel s kom pogovarjati. Zelo preprosto. BMW je še vedno praktično večinsko v družinski lasti.

"Mešanica sramežljivosti, nevednosti in nesamozavesti, od koder izvirata nevoščljivost in pomanjkanje vizije," ste nekoč opisali slovenski narodni značaj. Bolj slaba popotnica za vstop v Evropo, ne?

Gantar: Ja. Premalo hodimo po svetu. Če bi šli malo okrog, bi hitro videli, da ni absolutno nobenega razloga, da bi bili sramežljivi ali nesamozavestni. Rekel bi, da smo idealen spoj balkanskega improvizatorstva in neke sorte germanske rigidnosti in deloma celo latinsko-italijanske podjetnosti. Problem je samo to, ker ždimo doma. Kjerkoli na svetu boš naletel na kakšnega Italijana, ki kaže neko brezvezno cev in razlaga, kako dobra je, in jo hoče prodati domorodcu. Poglejte, najbolj razvit del v Evropi je severna Italija. Potem se pa vprašaš, kaj pa delajo v Severni Italiji? Nič pametnega. Je tam kakšna korporacija? Po naključju mogoče kakšna. Ampak v vsaki šupi nekaj žagajo, potem pa tisto v kovček in, ajde, gremo tole komu prodat. Potem pa grejo in prodajajo Eskimom ledomate. In Eskimi kakšnega tudi kupijo. Če ne kot hladilnik, pa kot grelec.

Kaj pa za Kmečko družbo pomeni uvedba enotnega trga?

Gantar: Fajn. Naša strategija se je širiti na vzhod, zaradi tega, ker ta biznis, s katerim se mi ukvarjamo, tam še ni zelo razvit, kar pomeni, da je še možnost dobiti neki pameten, velik tržni delež, posledično pa prodajati te produkte, ki jih bomo na teh področjih izdelovali. Interes sveta investirati na emerging markets (nastajajočih trgih, op. p.) je pa tudi velik.

Kmečka družba je pred kratkim izstopila iz projekta novega slovenskega dnevnega časopisa. Zakaj?

Gantar: Kaj naj rečem, kaj več o tem ne bi mogel povedati. Mi – kot sem že večkrat povedal – gledamo na vsak posel pač kot na posel. Toliko verjetnosti je, da se bo zgodil, da se bo odvijal, tako kot smo planirali, in na podlagi tega se odločamo.

Ko ste se sploh odločali za ta projekt, se vam je zdelo, da je dvomilijonsko občinstvo dovolj številčno za še en dnevnik?

Gantar: Načeloma je dovolj, čeprav je ta časopisni trg že kar poln. Ampak saj se je tudi v Bosni, kjer so imeli neuspešen projekt Oslobođenje, to zgodilo zaradi tega, ker časopisov sploh ne berejo, so pa jih včasih. To pomeni, da bo nekoč naklada dnevnega časopisja spet takšna, kot je že bila. Slovenija je edina tranzicijska država, v kateri se ni pojavil noben nov medij. Je pa precej jasno, zakaj jim ni uspelo.

Niso imeli zadosti denarja – bilo je tako, da so bili v tistih obdobjih, ko so skušali pognati nov časopis, vajeni, da bo ta v prvem letu že pozitiven. Po svetu pričakujejo točko preloma, se pravi pozitivno poslovanje, po tretjem, četrtem, petem ali šestem letu. Ta projekt ima točko preloma postavljen nekam v bodočnost. Druga stvar, zaradi katere so bili prejšnji projekti ne-uspešni, je pa ta, da so se jih lotevali šarlatani, ki so hoteli, da bi bili mediji politično obarvani, kar mislim, da je na tako majhnem trgu absolutno problematično. Prodati moraš toliko in toliko izvodov, ljudje pa v principu partijskih glasil ne marajo brati in jih nikoli niso. Saj je imel tudi Komunist veliko naklado, pa se je valjal po mizah, ker ga ni nihče bral ali kupil za svoj denar.

Veljate za deloholika. Se strinjate s to oznako?

Gantar: Ja in ne. Bolj imam problem s tem, ker si zastavim neke cilje in potem ugotovim, ups, zdaj bo pa treba to dodelati. Tako da bi glede na to, da me veliko stvari zanima, raje videl, da bi delal kaj manj.

Do kdaj ostajate v službi?

Gantar: Do osmih.

Pričakujete to tudi od podrejenih?

Gantar: Da bi ravno pričakoval, to ne, jih je pa kar veliko takrat tam. Tega tudi ne smem pričakovati, saj poznamo zakon o delovnih razmerjih in tako naprej in nazaj ...

V filmih o ameriških podjetnikih lahko vidimo tudi igranje tenisa, golfa, skvoša ali česa podobnega. Se vi tudi ukvarjate s čim podobnim?

Gantar: Ne.

Pa vas ne skrbi za zdravje?

Gantar: To pa me. Počasi začenjam raz-mi-š-ljati o tem, da bi nehal kaditi in začel malo migati, ker prihajam v leta, ko se mi bo to začelo poznati pri zdravju, ampak zaenkrat se mi še ne. Moral bi najti kaj takega, kar mi ne bi vzelo preveč časa in energije, ker se zelo težko pripravim do tega. Mario (Šelih, op. p.) je nekoč zelo lepo rekel: "Šport je mučenje lastnega telesa." In je nekaj na tem.

Pijete?

Gantar: Pijem ja, samo ne v službi. Kakšno pivo ali vino.

Union?

Gantar: Danes mi je čisto vseeno in mi je vedno bilo. No, ko smo bili delničar v Laškem, sem pil samo laško. Če nekam vtaknem denar, mi preprosto ne gre, da bi kupoval produkte od konkurence. Tako imam še vedno Simobilov telefon. Tudi takrat, ko sem bil še v Simobilu, je bilo jasno – pri nas v hiši je bilo dovoljeno imeti samo Simobil. Kar se pa piva tiče, pa mogoče celo pogrešam malo več lahkih piv. Na vino se pa ne razumem prav dobro. Nisem poznavalec.

Ste drugič poročeni. Zakaj je prišlo do prvega stečaja?

Gantar: Tako je pač prišlo.

Gledate na to kot na nesrečo v nekem kozmičnem redu stvari ali kot nekaj, kar nam v bistvu narekuje naša poligamna narava?

Gantar: Na začetku sem bil tudi sam šokiran, da se je meni kaj takega zgodilo. Ampak smo del katoliškega miljeja, učili so nas drugače, pa sem bil malo presenečen. V resnici smo pa poligamna bitja in s tem sem se sprijaznil.

Bili ste v Hefovem dvorcu na praznovanju 50-letnice Playboya v Ameriki. Kako se vam je zdelo?

Gantar: Tako, kot sem pričakoval. Ne znajo oni delati dobrih žurov. Sem že bil v LA na kakšnih zabavah, tja hodimo vsako leto kupovat filme, in je tam povsod precej komorno. Na Playboyevo zabavo sem šel, ker bo možakar vsak čas ... no, ni najmlajši, kaj naj rečem, potem se bodo dediči stepli in bodo tisti mansion kar ukinili. In sem šel malo pogledat. Pa še neke opravke sva imela s Sergejem (Racmanom, op. p.) glede filmov.

So vam bile všeč tamkajšnje ženske?

Gantar: Tako, kot sem že večkrat ugotovil in dobil potrditev tudi na tisti zabavi, imamo Slovenci nadpovprečno veliko dobrih žensk. Tam sem bil pravzaprav negativno presenečen. Tole so plejmejtke? Prosim, halo? Hef je tak, kakršen je tudi v resnici, tak kot na sliki. Isti. One pa ne. To je stvar fotogeničnosti. Saj se tudi mi po vsakem izboru za miss Slovenije zgražamo, ampak to pa zato, ker jih oni narobe izbirajo. Te punce so verjetno – ne poznam jih prav veliko, če sploh kakšno – v živo prav fajn, ampak kaj, ko jih kamera ne mara. Oni znajo pa poiskati ženske, ki so dobre na slikah. Mi bi morali ta izbor čisto spremeniti, žirija ne bi smela ocenjevati v živo, ampak bi morala izbirati na podlagi fotoalbumov in promomateri-alov. In bi gotovo izbrali bolje. Prepričan sem.

Kot uspešen moški ste najbrž zanimivi tudi za ženske. Prejmete veliko ponudb?

Gantar: Niti ne. Saj sem vedno tu notri, vedno se mi nekam mudi. Še ko pridem domov, sem deležen precejšnje kritike, ker moram še tega poklicati pa poslati tale mejl ... V resnici bi to kdo mislil, ampak vedno tako zamujam, znan sem po tem, na kar nisem ponosen ... Tako, da se mi ne zgodi, da bi bil res relaksiran in bi imel čas za kakšne kontakte. Kar se tega tiče, moram reči, da živim na Luni.

Esad Babačić in Tadej Golob

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ