Če ste jo že kdaj videli, ste si jo zagotovo zapomnili - svoje delo opravlja predano in srčno.
Pogovarjali smo se z Majo Mekina, izjemno žensko, ki pade v oči (tudi) zaradi svojega videza. Je namreč velika ljubiteljica telesnih poslikav oziroma tetovaž, tako da jih ima kar precej. Po izobrazbi je zdravstveni tehnik, v svojem poklicu dela že vrsto let, poleg tega pa se ljubiteljsko ukvarja s fotografijo, ki postaja čedalje pomembnejši del njenega življenja. Povabili smo jo pred mikrofon in nastal je zanimiv pogovor, ki razkrije vpogled v to, kako ji je uspelo iz svojega konjička narediti nekaj, kar jo tako zelo izpolnjuje.
"Moja strast se je skozi leta nekako spontano razvila v ljubezen. Na prvem mestu je portretna fotografija, takoj za njo pa koncertna. Pri portretni fotografiji gre za čarovnijo, ki se zgodi v eni milisekundi med fotografom in človekom. Prav ta čarovnija mi je zlezla pod kožo. Ko sem se začela ukvarjati s fotografijo, se mi ni sanjalo, kako se bo ta hobi razvijal. S tem se tudi nisem preveč obremenjevala, raje sem se posvetila sedanjosti in danemu trenutku," nam med drugim razkrije simpatična fotografinja.
Maja, za začetek nam povejte, kdaj in kako ste se začeli ukvarjati s fotografijo.
Po poklicu nisem izključno fotografinja, vendar je ta hobi danes zelo pomemben del mojega življenja. S tem sem že več let tesno povezana, zlasti na področju portretne in koncertne fotografije, kjer se tudi počutim najbolj domače. Fotografija je zame način opazovanja ljudi in sveta, ne le delo ali hobi. Sicer me je fotografija pritegnila relativno zgodaj, že kot otrok sem namreč bila fascinirana nad tem, da je mogoče eno samo sekundo življenja ujeti tako realistično in barvno, da ta trenutek ostane shranjen za vedno. En klik in nekaj, kar bi sicer izginilo, ostane.
Začela sem zelo preprosto, s čebelicami in drugimi insekti na dvorišču za hišo. Čepela sem ob rožicah, čakala in bila potrpežljiva. Seveda na začetku ni šlo vse po načrtih. Fotografije so bile neostre, čebelice prehitre, a jaz trmasta. Nisem se vdala. Ko so se začeli pojavljati prvi rezultati, sem bila presrečna! Ob tem sem se postopoma učila tudi zapletenih fotografskih nastavitev in uporabe druge opreme, čez čas pa tudi studijske fotografije. Nabavila sem prenosni studijski set in fotografirala s temi softboxi večino prijateljev, družino in različne ljudi, večinoma kar v svoji dnevni sobi, ko je bila še pred procesom renovacije.
Kaj vas je pri fotografiji najbolj pritegnilo, da je pravzaprav postala vaša strast?
Vse se je v bistvu zgodilo zelo spontano. Bila sem na koncertu skupine CZD, takrat mi je ustanovitelj te slovenske prve punk skupine Dušan Hedl celo podaril knjigo o slovenski punk sceni. Pred nekaj leti me je kontaktiral in vprašal, ali bi za potrebe njegove založbe Kult center fotografirala njihove avtorje - šlo je tako za pesnike kot pisatelje in tudi glasbenike. Zaradi te enkratne priložnosti sem tako fotografirala okrog 25 ljudi, res zanimivih avtorjev. Med njimi so bili Tone Partljič, Borut Gombač, Vlasta Črčinovič Krofič, Rok Vilčnik, Milan Jazbec in številni drugi. Vsi portretiranci so izjemno zanimivi ljudje, tako da mi je to delo pomenilo pravi užitek.
V bistvu pa je tako: fotografija te prisili, da se ustaviš, gledaš in čakaš. In prav ta proces je neke vrste čarovnija, ki se zgodi v eni milisekundi med fotografom in človekom. Prav ta čarovnija mi je zlezla pod kožo. Na svoji foto poti sem ovekovečila najmanj 100 zelo različnih ljudi, nekateri so bili bolj sramežljive narave, drugi pa kot profesionalni fotomodeli.
Z vsako osebo, sploh z neznanci, vedno najprej poiščem neko 'iskrico', pomembno se mi zdi dotično osebo malo sprostiti, spiti z njim/njo eno kavico, šele nato pride na vrsto fotografiranje. Ljudi ali koncertov nikoli nisem in tudi nikoli ne bom jemala kot neke objekte ali kot samoumevne lutke in počela to na hitro. Ves skupek portretiranca z njegovo dušo, razmišljanjem, obrazom oziroma mimiko ter gibanjem telesa je tisto, kar mi je najboljši recept za uspešne rezultate, zelo pomembno mi je tudi to, ali so si na fotografijah všeč. No, moram povedati, da jih je bilo nekaj, ki jim končni izdelek oziroma fotografija ni bila všeč. A v veliki večini so zadovoljni.
Katere motive najpogosteje fotografirate?
Največ se ukvarjam s portretno fotografijo, in sicer na koncertih. Jeseni leta 2024 sem namreč po naključju kontaktirala osebo, ki organizira koncerte v dvorani Gustaf v Mariboru. Dejal je, da bi potrebovali fotografa ter da lahko pridem kar isti dan slikat nastopajoče.
No, sprejela sem izziv in tako fotografirala nastopajoče oziroma tri metal skupine. Seveda pa fotografiram tudi naravo in druge motive, ne samo ljudi, pri tem pogosto uporabljam Iphone, in moram povedati, da te slike res niso slabe. Ugotovila pa sem, da mi nekako najbolj "leži" prav koncertna fotografija. V bistvu združujem prijetno s koristnim, saj sem tudi sama ljubiteljica alternativnih glasbenih zvrsti. V mariborski Pekarni je tudi v preteklosti bilo veliko tovrstnih dogodkov, tam sem preživela dober del mladosti, tako da mi je vzdušje še kako domače.
Na koncertih nastanejo fotografije, ki jih je že veliko ljudi pohvalilo. Prav zadnjič mi je prijatelj rekel, da ni veliko ljudi, ki bi na take dogodke hodili s fotoaparatom, tako da so veseli, da se je našel nekdo, ki to počne z veseljem. Ravno zato se trudim. No, zdaj sem že uradna fotografinja dvorane Gustaf, kar si štejem v veliko čast. Tam delajo prijetni ljudje, s katerimi smo zdaj že postali pravi prijatelji. Naj dodam, da sem do zdaj fotografirala kakšnih 40 glasbenih skupin. To počnem zastonj, bandi oziroma skupine pa se mi oddolžijo tako, da mi podarijo kakšno svojo majico ali CD in me označijo oziroma "taggajo" na svojih družbenih omrežjih, ko objavijo kakšno mojo fotografijo.
Za fotografiranje ne dobim nobenega denarja, saj niti nimam srca, da bi glasbenikom, ki so na takih malih, alternativnih odrih, malo plačani, rekla za kakšen honorar. Jaz uživam na njihovih koncertih, na katerih se - v primerjavi s kakšnimi komercialnimi izvajalci - sicer zbere precej manj ljudi, a ti so pravi, srčni oboževalci. In to je tisto, kar me pritegne - glasbeniki na odru dajo vse od sebe, saj igrajo z dušo, kar je v končni fazi mogoče razbrati tudi s fotografij.
Prek fotografskega dela sem spoznala ogromno novih ljudi, sposobnih umetnikov, s katerimi smo večinoma še zdaj v stikih. Vesela sem, da obstajajo družbena omrežja - in sicer iz dveh razlogov. Pred koncertom vedno najprej vzpostavim stik z nastopajočo skupino, da jim povem, da jih bom fotografirala. Zelo lepo je, da pozneje glasbenike spoznam tudi v živo. Vedno gre za to, da jih "ujamem" na odru v pravem trenutku, kar pa je velik izziv. Zelo pomagata dobra osvetlitev in preostali efekti, ki so različni od prizorišča do prizorišča.
Zakaj ste se odločili ravno za alternativno sceno? Verjetno bi bili za fotografiranje komercialnih nastopov vsaj plačani.
V bistvu zato, ker na taka koncertna prizorišča zahajam že od najstniških časov. Takrat smo s sošolkami tudi prešpricale kakšno uro, saj je v Mariboru srednja zdravstvena šola samo nekaj korakov od Pekarne, kjer je dvorana Gustaf. Gre za prostore, ki so mi domači že zelo dolgo. Lahko bi rekla, da sem del alternativne scene že več desetletij in sem zdaj že nehala šteti vse noro dobre koncerte, na katerih sem bila.
Na koncerte hodim zaradi energije, ne popolnosti. Zanima me kaos, gibanje, znoj, iskrenost in seveda njihova glasba, tako najdem veliko dobrih 'neznanih' skupin in čudovitih ljudi. Takrat na koncertih tudi nastanejo najboljše fotografije - ne gre za poziranje, temveč za trenutek. To počnem z občutkom, ki sem ga razvila skozi leta in je tako rekoč moj tihi glas med fotografiranjem. Ugotovila sem, da mi nekako najbolj "leži" prav koncertna fotografija.
Rada bi dodala, da pa se najtežji del začne šele po nastopu oziroma takrat, ko urejam fotografije. Najtežje mi je izbrati tiste, za katere mislim, da so najboljše. Te potem pošljem nastopajočim, ki si sami izberejo, kaj jim je všeč in kaj ne. Imam srečo, da je tudi moj partner Bor aktiven na alternativni sceni - tudi sam je glasbenik, bobnar v skupini Toxic Rats. Skupaj hodiva na koncerte, deliva si interese in ljubezen do glasbe. Tako lahko oba uživava v nečem, kar nama veliko pomeni.
Načrtujete morda kakšno fotografsko razstavo? Ste že imeli kakšno?
V bistvu sem jo imela, in sicer v galeriji Karlinija v bližini mariborskega Evroparka, v sklopu Fotografskega festivala. Prijavila sem se kar tako, brez kakšnih velikih pričakovanj. No, že naslednji dan me je klical tedanji predsednik fotokluba Branimir Ritonja in me povabil v pisarno. Bila sem izbrana, tako da bodo moje fotografije razstavljene. Sledila bo prva samostojna razstava na istem prizorišču s portreti, ki so nastajali skozi leta, tega se zelo veselim. V bistvu pa ne načrtujem kakšne "klasične" galerijske razstave - načrt je, da se v Gustafu postavi velik zaslon, kjer se bodo samo menjavale moje koncertne fotografije, ko bo julija obletnica Pekarne.
Lepo je, da me je Fotoklub Maribor vzel pod svoje okrilje - hodim na delavnice, sestanke, dobila sem kar nekaj strokovnih nasvetov od drugih fotografov, kar mi res pomaga pri delu. Poleg tega pa sem spoznala veliko ljudi, s katerimi me druži ljubezen do fotografije.
Ste ljubiteljica tetovaž, kar je res očitno. Vas kdaj sprašujejo, kako to, da ste se odločili za tako opazno telesno poslikavo?
Tetovaže so že dolgo moje zveste spremljevalke. Vedno sem si jih želela imeti - ko sem se opogumila za prvo, sem načrtovala že naslednjo seanso. V bistvu je bilo tako, da sta spontano nastajali poslikavi obeh rok, potem še na nogah ... Res je, da me kdo včasih vpraša, kaj pomeni kakšen motiv. Ne vem, je res stvar v tem, da mora nekaj pomeniti? No, moj odgovor je: tetovaže so mi preprosto všeč - ko sem videla kakšno skico in pomislila, da pa bi to rada imela, sem si pač omislila tetovažo. Nastajale so kar nekaj let, ne naenkrat, in bile so čedalje lepša. Seveda opazim, da me kakšni posamezniki včasih postrani gledajo zaradi tega, a to me niti malo ne gane. Mislim si: "To ni moje, vaše misli so vaša stvar." A moram povedati, da je veliko več takšnih, ki so navdušeni, ko vidijo moje tetovaže.
