Milena Zupančič: "Pozneje so mi za takšne prizore ponudili dublerko, pa sem odklonila!"

Pri najbolje odigranih filmskih vlogah se nam zdi, da so nekako samoumevne. Da se itak ne bi dalo drugače, ker bi vsak normalen v, recimo, Scorsesejevem Taksistu pred ogledalom ponavljal »Are you talking to me?« točno tako, kot je to počel Robert de Niro, vsak Boter momljal tako kot Marlon Brando ali pa, če gremo k naši tokratni sogovornici, da bi vsaka Presečnikova Meta dahnila »mož in žena ... za vse življenje ...« enako, kot je Milena Zupančič v Cvetju v jeseni, v filmu, v katerem, kot bi rekla sama, vse štima.

To seveda ne drži. Če bi jo odigrala katera druga, piše v spominih na ta film njen soigralec Polde Bibič, najbrž ne bi dobili Mete, ki pa naj je bila še tako nesrečna, celo nebogljena v svoji ljubezni do dohtarja, je bila vendar polna neke mladostne, radožive samozavesti. Kakšna druga, domneva Bibič, bi bila veliko bolj resnično pohlevna, podrejena moškemu svetu, šibka, bolehna. Ne tako seksi, skratka, ne tako zanimiva, da bi jo (kot Mileno zaradi Mete) ljudje v anketah postavljali pred Dušo Počkajevo, ko izbirajo najboljšo slovensko igralko vseh časov.

Milena Zupančič je v svoji karieri posnela približno 30 filmov. Nekaj po zaslugi Matjaža Klopčiča, ki jo je zasedel v sedmih filmih, nekaj zato, ker je imela srečo in je cvetela v zlatih časih Jugoslavije, kjer je bila cenjena enako kot v ožji domovini. (Danes verjetno celo še bolj. Ko se je leta 2002 Drama SNG prvič po vojni odpravila na gostovanje v Beograd, je delegacijo, v kateri je bila Milena Zupančič, pričakalo 50 novinarjev, gostitelj pa jo je napovedal kot slovensko blagovno znamko, »pomembnejšo od Alpskega mleka in Triglava«.)

Ko se je njen svet skrčil na desetino, je zmanjkalo tudi vlog zanjo. V slovenskem filmu so zavladali neki novi klinci, ki jih labirinti ženske duše po štiridesetem niso zanimali. Tako kot večini njenih kolegov je tudi njej ostalo gledališče, Drama, v katero je že pred mnogimi leti prišla iz Mestnega in nato Slovenskega mladinskega gledališča in v kateri si je kot edina slovenska igralka priigrala Prešernovo nagrado (1993), čez šest let pa še največje stanovsko priznanje, Borštnikov prstan.

Milena Zupančič je Gorenjka, še danes doma v Bohinjski Beli, slikoviti vasici pod skalnim prelomom, kak kilometer iz Bleda proti Bohinju. Vsakodnevno pot do prestolnice in nazaj izkoristi za obnavljanje besedila z eno roko na volanu in, sklepam, s cigareto v drugi. Ni videti, da bi od svojega ožjega plemena podedovala kakšne pregovorne napake, recimo 'vohernijo' ali iz nje porajajočo se ozkost. Poznamo jo kot prvo slovensko Unicefovo ambasadorko, precej glasna je bila tudi pri zadevah, ki so ji šle na živce. Ob referendumu o biomedicinski pomoči pri oploditvi samskih žensk, ob sovražnem govoru v slovenskem parlamentu in podobnem.

Pred pogovorom sem na hitro pogledal spored Drame in izbral Prostrano deželo, tragikomedijo, v kateri nastopa. Da vidim, kaj počne. Izbira ni bila najbolj posrečena, saj se na odru pojavi dvakrat po pet minut, in to v vlogi edine brezmadežne osebe v igri. Ampak dobro, dovolj, da sva prebila led.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste bili zelo zasedeni z vajami. Za kaj vadite?

Zupančičeva: Za kar nekaj. Danes sem začela nove vaje za Okus po medu, ki je bil pred časom tudi zelo uspešen film. Star tekst sicer, ampak zelo zanimiv. Potem sem imela vaje za vskok Maše Derganc v En španski komad, potem obnovitvene vaje za Smoletov vrt režiserke Mete Hočevarjeve, imam obnovitvene vaje za Fužinski bluz, s katerim gremo na Borštnikovo srečanje, takrat ko sva se pa začela dogovarjati za intervju, sem imela zadnje vaje za Schnitzlerjevo Prostrano deželo, ki je doživela premiero v oktobru. Tako da mi dela trenutno ne primanjkuje.

V Prostrani deželi igrate majhno vlogo?

Zupančičeva: Zelo zelo majhno, ki me res ne zadovoljuje. Pa ne zato, ker je majhna vloga, ampak zato, ker v njej ne najdem izziva. Včasih je lahko vloga zelo majhna, pa vidiš nekaj v njej, kar te vznemiri. Ta je pa ena taka, kakršnih sem odigrala že veliko. Pa še to: igralci pravimo, da smo kaznovani, kadar moramo odigrati vlogo, ki je sestavljena iz dveh majhnih prizorov, enega na začetku in drugega na koncu predstave. Vmes je namreč ogromno izgub­ljenega časa.

Vas zato po koncu torkove predstave ni bilo na oder?

Zupančičeva: Na premieri sem se klanjala, potem pa ne več, ker se ne hodi klanjat tudi nihče od igralcev iz tretjega dejanja, tudi moj soigralec Ivo Ban ne, s katerim sva imela zrežiran skupni poklon. In potem se mi zdi nepotrebno in celo nespodobno, da bi se hodila klanjat. Seveda lahko tako malo prej grem. Do konca predstave ravno slečem kostum in spravim šminko z obraza. (smeh)

Koliko časa pa morate vaditi za tako vlogo?

Zupančičeva: Priznam, da sem bila dogovorjena, da mi ni treba hoditi na vse vaje, ker sem imela veliko drugega dela, ampak zadnjih 14 dni, tri tedne pa kar veliko. Čakaš sicer, ampak moraš biti navzoč. Običajno trajajo priprave za predstavo v povprečju dva meseca, zjutraj in zvečer (če zvečer ni predstave) od desetih do štirinajstih in od sedmih do pol enajstih zvečer.

Se morate vloge lotiti z entuziazmom ali po 40 letih igranja zadostujejo izkušnje, znanje, rutina?

Zupančičeva: Vedno je fajn, če se je lotiš z veseljem, in čisto nič ni prijetno, če ti ni všeč. Že tako pridejo obdobja kriz, ko se ti ne da več. Takrat je fino, če imaš pred seboj delo, ki te veseli. Tisto, ki te ne, je v bistvu napor. In ta vloga je zame, odkrito povem, napor. Res je, nobene skrbi nimam, ali bom znala tekst, ne nosim ne vem kakšne odgovornosti. Vem le, da moram delo opraviti skrajno profesionalno. Prosila sem, da te vloge ne bi delala, glede na to, da imam polno drugih predstav in obveznosti. Režiser je vztrajal – režiserji so zmeraj taki – češ da nobena druga tega ne more ... (smeh)

Prebral sem intervju z vami izpred kakih deset let, v katerem ste trdili, da je občinstvu z leti težko ponuditi vedno kaj novega.

Zupančičeva: Absolutno, to drži.

In da bi vas zato zanimala vloga moškega. Ste že dobili to priložnost?

Zupančičeva: Ne, na žalost. No, v Kralju Learu sem igrala Norca, ki je nekako brezspolno bitje, ampak ga razumemo kot moško vlogo. Bila mi je v veliko zadovoljstvo, čeprav je bila vloga zelo težka. Daleč nazaj sem sicer igrala neke vloge, ki pa niso bile prave moške, ampak vloge žensk, ki se preoblečejo v moškega. Recimo v Slugi dveh gospodov pa v Mestnem gledališču v Zbogom, Charlie, če se prav spomnim, ampak to ni to.

Ker moški vendarle občasno nastopajo v ženskih vlogah?

Zupančičeva: Kot da imajo premalo moških vlog, ne? (smeh) Moška vloga bi mi bila izziv, pa ne katerokoli moška vloga, ampak Rihard III. Zakaj? Ker se mi zdi, da v dramski literaturi ni nobenega takega ženskega karakterja, tako strahotno zlobnega. Saj obstaja Lady Macbeth, ampak to še zdaleč ni to. Vznemirjal me je ta posebni karakter, ta posebna oseba. No, to se ni zgodilo in zdaj me je tudi ta želja že minila.

Pa režiserji, ko preberejo to jasno izraženo željo, ne trznejo?

Zupančičeva: Ne trznejo. Režiserji vedno sami sebi izbirajo tekste, nikoli ne prisluhnejo igralcem, ne zaznajo njihovih želja. Igralci smo vedno bili in vedno bomo v podrejenem položaju. V življenju nisem nikoli šla, pa res nikoli, v nobenem gledališču do kakšnega režiserja in rekla: Jaz bi si pa to želela. Dvakrat, trikrat sem prosila, da ne bi delala kakšne vloge, to je bilo vse. Čeprav bi pa težko rekla, da sem trpela pomanjkanje vlog, ali pa, da so se mi dogajale kakšne krivice. Se mi niso.

Niste imeli privilegijev, čeprav imate režiserja v hiši?

Zupančičeva: Pri nas doma se teater neha. Za to je prostor izključno samo v gledališ­ču. Midva sva pravzaprav, če pogledam ves svoj opus, ki obsega približno sto predstav, zelo malo delala skupaj. Zasedel me je edino takrat, kadar je mislil, da sem prava za vlogo. To se je zmeraj izkazalo za zelo pametno in dobro odločitev. Predstave, ki sva jih delala skupaj, so imele zelo velik odmev in so bile uspešne. Nikoli pa ni bilo to na silo ali pa zato, ker sicer »naša uboga Milena ne bi nič igrala, bom pa jaz kaj ...« Ne, ne, to bi bilo grozno.

Obstaja pa področje, na katerem imate slovenski igralci in igralke podobne težave, in sicer v slovenskem filmu.

Zupančičeva: Ja, to je bil pa vedno problem. Pri filmu je veljalo tako, da dokler si mlad, si ljubica oziroma kurbica, po domače povedano, potem vmes kar nič ni, dokler nisi za vloge starih mam ali tet, in te vloge so ponavadi zelo majhne. Neverjetno, da pri filmu režiserji ali scenaristi nikoli niso imeli v glavi, da bi se lahko pomembne stvari dogajale ženskam srednjih let, med 40. in 50. letom, čeprav so to lahko zelo ustvarjalna leta za žensko in lahko ponujajo vsebinsko bogate in zelo dramatične zgodbe. Če gledam velike igralke svojih let po svetu, lahko vidim, da one še vedno igrajo velike, zanimive in svojim letom primerne vloge.

Mislil sem bolj na to, da so v slovenskem filmu glavno vlogo prevzeli naturščiki.

Zupančičeva: Nekaj časa so, ja, ampak se mi zdi, da so se zadnje čase vendarle vrnili k igralcem, kar je razumljivo. Naturščik je lahko zelo dober, dobro izbran za en film, ker pač ustreza določenemu liku, ampak to se ponavadi konča z enim samim filmom, ker ni igralec, ni sposoben transformacije v različne vloge. Bilo je obdobje meni nerazumljivega nezaupanja mladih režiserjev do igralcev. Ker tudi pri filmu je še kako pomemben odnos med igralcem in režiserjem. Režiser mora znati voditi igralca. In če ima občutek, da bo laže vodil naturščika, ki mu bo slepo sledil, je to verjetno zanj lažja pot.

Vaš mož, Dušan Jovanovič, je pred leti v Delu objavil kolumno, v kateri je pred­lagal, da bi igralce kar pobili.

Zupančičeva: Ja, takrat so se filmarji razburjali. Po mojem zelo neupravičeno. Žal ne dovolijo o sebi nobene kritike, naša majhnost pa razširi zamero še na sorodnike. (smeh)

Mnogi govorijo o renesansi slovenskega filma v zadnjih letih. Se strinjate?

Zupančičeva: Žal moram reči, da je še ni opaziti, razen v zapisih v časopisju. Ne vem ... Na festivale se je hodilo že prej, in to na pomembne festivale, pa se tega ni obešalo na veliki zvon. Zdaj se piše o vsakem festivalčku, kot da je ne vem kaj. Hvala bogu, če bo renesansa, in hvala bogu, če verjamejo vanjo. In zelo si želim, da bi končno nastal slovenski film, ki bi zmagal na primer v Cannesu ali na katerem drugem pomem­bnem festivalu in bi dobil distribucijo povsod po svetu. Želim si, da bi slovenski film postal prepoznavna znamka. Ampak trenut­no mislim, da to res še ni.

Kakšno je pa vaše mnenje o Janu Cvitkoviču kot vodilnem predstavniku mlade generacije režiserjev?

Zupančičeva: Sodelovala sem pri podeljevanju njegove prve nagrade, in sicer za igralca leta za vlogo v filmu V leru. Ta film mi je bil zelo všeč. On se mi je zdel odkritje. Seveda sem jih pa takrat slišala z druge strani. Kako zdaj naturščika proglašam za najboljšega? Ampak bil je res odličen. Film Kruh in mleko se mi je zdel zelo dober film, toda televizijski. To še vedno trdim. Izvrsten televizijski, ne pa kinematografski film. Zmanjkalo mu je dolžine, obsežnosti. Tudi tema me ni presenetila, ker so bile podobne v televizijskih dramah pred 20, 30 leti že velikokrat obdelane. Čeprav je kljub temu izvrsten film.

To je bil razlog, da mu na portoroškem filmskem festivalu niste podelili glavne nagrade?

Zupančičeva: To je bil edini razlog, ker za to zvrst ni bilo kategorije. Hvala bogu, da se je potem izkazalo, da so ga ljudje radi gledali, vendar mislim, da je bil takrat napad lobijev vendarle malo neprimeren. Tudi nagrade, ki jo je dobil v Benetkah za obetavnega režiserja, sem bila zelo vesela. Mislim, da si jo je zaslužil, zelo zaslužil.

Če takole površno pogledamo nazaj, se mi zdi, da je obstajalo obdobje, ko je bil slovenski film priljubljen in je imel gledalce, potem pa jih je izgubil. Se vam kaj zdi, s katerim filmom se je začela kriza?

Zupančičeva: Saj je bilo pravzaprav vedno nekako razporejeno. Če je bil film bolj hermetičen, ni imel publike. Veliko sem delala s Klopčičem in sem to lahko opazovala. O Cvetju v jeseni sploh ne bova izgubljala besed, to je pač slovenski mit, pa recimo Vdovstvo Karoline Žašler, ki je imel tisto leto v Ljubljani več gledalcev kot Let nad kukavičjim gnezdom. Ampak njegova Iskanja ali pa še kateri drug film, Oxygen na primer, so imeli pa nekaj tisoč gledalcev. Res pa je, da ko danes gledamo starejše filme – Tistega lepega dne, Balada o trobenti in oblaku, Vesna in tako naprej – ugotovimo, da so to bili dobri filmi, ker jih še vedno radi gledamo. Poleg tega takrat ni bilo televizije in so ljudje čakali na slovenski film.

Se vam ne zdi, da si je slovenski film tudi sam kriv za to krizo, ker se je loteval samih težkih tem?

Zupančičeva: Gotovo. Prevečkrat se je zadovoljil s tem, da je bil sam sebi všeč. V tem zadnjem obdobju se mi pa zdi, da je bila storjena napaka, za katero upam, da je že minila, in sicer, da so bile kar naenkrat vse teme iste, vse zgodbe iste. Zgodba mladih ljudi, droge, diskov v Ljubljani ... Fajn, mora biti, ampak mora biti tudi še kaj drugega.

Krivda za krizo slovenskega filma je padla tudi na igralce. Najpogostejši očitek je bil, da igrajo preveč gledališko.

Zupančičeva: To so vedno izgovarjali samo režiserji. Pa seveda kakšni njim naklonjeni kritiki. To pa prav mirne duše rečem, da v slovenskem filmu edino igralci niso delali kiksov. Pa če govorim od prvih filmov naprej. Igralci so bili vedno odlični. To je tako zelo enostavno reči: Mi jih ne zasedemo, ker igrajo gledališko. Povem vam, da če bi marsikaterega od teh režiserjev vprašali, kje recimo stoji ljubljanska Drama, kje Mestno gledališče, ne bi znal povedati, kaj šele, da bi vedel, kaj ti igralci delajo tam in kako igrajo.

Gledališče je danes nekaj drugega, kot je bilo pred sto leti. Res je, da so včasih naprtili igralcem krivdo za preveč okoren, preveč literaren jezik. Toda pravilna slovenščina je bila zapovedana, zato je lahko krivda igralcev le delna. Je pa seveda tudi res, da so veliki igralci govorili prepričljivo, čeprav v pravilni slovenščini. Duša Počkaj, Miha Baloh, Lojze Rozman, Majda Potokar, Štefka Drolc ...

Je slovenski igralec sploh kdaj lahko izbiral med filmskimi vlogami?

Zupančičeva: Lahko izbira, samo si tega ne more privoščiti. Če bi pri nas snemali veliko filmov in bi dobil igralec na mizo pet scenarijev in bi lahko izbiral med njimi, bi bilo super, samo tega ni bilo nikoli. Ko sem še veliko snemala, ker sem še ujela tisti srečni čas in posnela kakšnih 30 filmov, če ne več, sem res nekaj vlog zavrnila, ker sem si to lahko privoščila.

Zakaj ste jih zavrnili?

Zupančičeva: Niso mi bile všeč ali pa sem menila, da zanje nisem primerna. Včasih zaradi dela v gledališču ni bilo mogoče uskladiti terminov.

Ni bil razlog vaše zavrnitve mogoče zahtevana golota, ki je je bilo v slovenskih filmih v sedemdesetih kar nekaj?

Zupančičeva: Ne, ne. Včasih so mi mlajše igralke v zadregi rekle: Pa ne bom snemala tega filma, ker je goli prizor ... in sem jim odgovorila: Joj, punca, veš, kako hitro bo prišel čas, ko te nihče več ne bo prosil, naj se slečeš. (smeh) Že v Oxygenu sem morala odvreči zgornji del in mi je bilo grozno in obupno, ker takrat še ni bilo vse preplav­ljeno z nagoto. Pozneje so mi za takšne prizore ponudili dublerko, pa sem odklonila. Vedela sem, da če bom sama snemala, bom storila samo to, kar zahteva vloga. Dublerka bi storila vse, kar bi od nje zahtevali. Čeprav mi ni bilo enostavno, sem gole prizore vedno raje sama posnela. Gledalci bi tako ali tako verjeli, da sem to jaz.

Pravite, da niste imeli dvojnic.

V Vdovstvu Karoline Žašler je prizor, v katerem z Borisom Cavazzo strastno padeta z mize v moderni kuhinji. Sta to sama odigrala ali so uporabili dvojnika kaskaderja?

Zupančičeva: Vse to sem sama naredila. Celo to se je zgodilo, da smo ta prizor posneli, vse fino in prav, potem pa razvili – takrat še ni bilo možnosti sprotnega pregledovanja posnetega materiala – in kaj smo ugotovili? Da je bil točno ves tisti trak, s katerim so posneli tisto sceno, neuporaben, tako da smo jo morali ponavljati.

Tudi tisti prizor v istem filmu, ko se Cavazza pelje z motorjem po kamniti poti, polni res ostrih kamnov, in se mu Karolina obesi za motor, če se spomnite, in za katerega so pa res pripravili kaskaderja, sem posnela sama. Kaskader je bil pripravljen, že oblečen, da bo vskočil. Jaz do ključne točke, potem pa on naprej. Ampak Boris je potegnil, jaz sem se oprijela motorja, kamere niso ugasnili, tako da sem tudi to sama naredila. Kaskader je bil malo užaljen, ker sem mu konec koncev vzela posel, ampak saj je dobil ravno tako plačano.

Moški naj bi odigral vašo vlogo?

Zupančičeva: Moški, ker je zgledalo dokaj nevarno. Pri tistem padcu z mize pa sploh nismo razmišljali, da bi to napravil kdorkoli drug.

So vas na akademiji učili tudi takih reči?

Zupančičeva: Ja, ampak takrat, ko sem hodila na akademijo, so to v glavnem počeli fantje, igralci, ženske pa pravzaprav niti ne toliko. Je pa res, da sva z Borisom veliko delala skupaj, bila sva uigran par in je bilo laže. Če si z nekom prvič in ne poznaš njegove odzivnosti, če ne veš, kako se bo odzival na tvoje impulze, on ne ve, kako se boš ti na njegove, je verjetno teže.

Midva sva se pa vseeno že toliko poznala, da je šlo. Mene je na akademiji gospa Juvanova naučila bistvene stvari. In sicer, da nikoli ne rečeš za nobeno stvar, da je ne znaš ali da je ne zmoreš. Tako da nikoli nisem priznala, da česa ne znam, ampak sem vedno rekla, da lahko, da bom. In sem. Če zgrešiš, zgrešiš, ampak poskusiti pa moraš.

Kje je bilo »najhuje«, kar se tiče golote? Je bil to Krč?

Zupančičeva: Nasprotno, najbolj enostavno možno. Bili smo v silni časovni stiski, ker je sonce že zahajalo in sva prizor z Banom posnela v petih minutah. Ni bilo časa za strah in nelagodje. Itak so te scene ... ljudje mislijo, da imaš priložnost uživati. Neumnost. Čisto blizu stoji kakih deset ljudi. Eden udarja klapo, drugi tišči mikrofon, tretji te pudra ... Pa saj jaz nisem odigrala veliko golih scen. Ostale so v spominu, ker so takrat veljale za nekakšen pogum. V Strahu sem ležala v postelji in Ljuba Tadić odgrne pregrinjalo, odejo ... Mislila sem, da bom umrla od samega ljubega sramu. Takrat mi je zelo pomagal Tadić, ko mi je rekel, da nič v poštenem igralskem delu ni sramotnega.

V Hladnikovih filmih niste nikoli igrali?

Zupančičeva: Ne, sem pa sinhronizirala glavno žensko vlogo v Maškaradi. Potem sva se dogovarjala za snemanje dveh filmov, pa se nisva dogovorila. Ne zaradi golote. Ne bom govorila, za katera filma gre, v enem sploh ni bilo golote.

Kako je bilo pa sinhronizirati tisto ljubezensko stokanje? Je bila to takrat navada, da se je ton posnel naknadno?

Zupančičeva: Takrat še. Tudi prvi film Mrtvo ladjo sem kompletno nadsinhronizirala, kar je bilo hudo naporno. Ja, pri Maškaradi je bilo bolj ali manj vzdihovanje (smeh), ampak kolikor se spomnim, je bilo kar zabavno.

Maškarada je bila posneta dve leti pred Cvetjem v jeseni. Gledalci Cvetja za vašo pomoč pri Maškaradi najbrž niso vedeli?

Zupančičeva: Ne, ne ... Od Cvetja v jeseni je letos, koliko že, 33 let? Še danes, kamorkoli pridem, zaigrajo na citrah tisto iz filma ... kar je lepo, ne, jasno, ampak po drugi strani je pa tudi hudič, obremenitev, nositi ta mit vedno s seboj. Hvala bogu mi je Klopčič potem dal igrati različne vloge, drugo za drugo, ker če bi bila serija samih Met, bi bila pokopana.

Spomnim se, da smo pred Cvetjem posneli televizijski film Avtostop po Dušanovem (Jovanovićevem, op. p.) scenariju, igrala sva z Racem, mlad par, ki je seveda govoril tako, kot smo takrat v sedemdesetih govorili. Hipiji, kletvice, raznorazni izrazi. Film je šel v bunker za dve leti, ni bil primeren za prikazovanje. Ven je prišel za Cvetjem in mi je nekdo pisal pismo, da kako lahko Meta govori take grde besede, pismo pa je končal z besedami: »Vedite, da je Cvetje v jeseni v naših srcih ovenelo za zmeraj.« (smeh)

Kaj pa kajenje? So vam ga kdaj očitali? Presečnikova Meta tudi kadila ni?

Zupančičeva: Ne, Presečnikova Meta res ne. Se najde kak zagrizen nekadilec, ampak jaz pravim, pustite me. Jaz k tistim, pri katerih doma ne kadijo – pa to spoštujem – ne grem, ker je kajenje zame več kot razvada. Jaz sem res zasvojenka, priznam. Vsemu se lahko odpovem, temu hudiču se pa zaenkrat še ne morem. In se pač izogibam prostorom, kjer se to ne sme. Popolnoma razumem nekadilce in prav imajo, ampak malo čez mero je pa tisto, da mi kadilci najbolj zastrupljamo naš svet. Ne vem ... nihče še ni napravil statistike, koliko več jih je umrlo takrat, ko so še vsi kadili. Včasih sem se veliko vozila z avtobusi, v katerih se je takrat še kadilo. Saj to je bilo pa res grozno ...

Se je v gledališčih kdaj smelo kaditi? V kinodvoranah se je ...

Zupančičeva: Ne, to pa mislim, da nikoli. Točno, v kinih se je kadilo. Včasih, ko vidiš kakšnega, da si prižge cigareto na platnu, bi jo tako potegnil ... Ne, v gledaliških dvoranah pa ne. Vsaj kar sem jaz na svetu, se ne spomnim. V gledališču nas je kar nekaj, ki kadimo. Jaz, če le morem, imam eno cigareto pripravljeno na eni strani odra, drugo na drugi strani. Ko imamo bralne vaje, ki potekajo v zaprtem prostoru in so med nami nekadilci, smo potem fer in ne kadimo. Potrpim, čeprav sem tako živčna, da je groza. Edino, če grem ven, v hribe, ne potrebujem cigarete, sploh ne pomislim nanjo, ali pa če na vrtu delam. Čez tri urce, ko sedem in ... Če pa kuham, pospravljam ali se učim besedilo, pa kar naprej vlečem.

S Poldetom Bibičem sta po Cvetju v jeseni postala tak ljudski par in sta, če se ne motim, sodelovala tudi na porokah.

Zupančičeva: (smeh) Jaz sem bila poročno darilo. Klical me je neki ženin in razložil, da ne more dati svoji bodoči ženi lepšega poročnega darila kot to, da pridem na poroko. Sem rekla, da če je tako, bom z veseljem prišla, če bom le prosta. Potem me je vprašal, ali bi mogoče še gospod Bibič prišel ... Polde je bil takoj za. Šla sva na to veliko poroko. Malo sva zamudila, obred se je že začel pred hišo, in ko naju je nevesta zagledala, so se ji od sreče ulile solze. To je lepo.

Si kdaj ogledate svoje starejše filme?

Zupančičeva: Včasih, ja, če jih ujamem na televiziji. Edini, ki sem si ga ogledala od začetka do konca v kinu, pred dvema ali tremi leti, ko je bil Filmski festival v Celju in so naredili novo kopijo filma, je bil film Cvetje v jeseni. Povabljeni smo bili vsi, ki smo sodelovali pri tem filmu, vsi, kar nas je še živih. Ta film sem potem videla od začetka do konca in je res fajn. Vsi igralci, z menoj vred, smo tako dobri, da se kar čudiš.

Nostalgija?

Zupančičeva: Ah, ne. Zdaj pa že tudi jaz na to gledam kot gledalec. Nostalgično je v tem smislu, da se ob posameznih prizorih spomniš, kako je bilo; kje smo bili, kako smo se imeli, kakšna energija je vladala, kakšno počutje ... Tovrstna nostalgija, ja.

In je dober film?

Zupančičeva: In je dober film, ki ga naši kritiki nočejo uvrstiti med najboljše filme, ampak natančno vem, zakaj. To je profesionalno zelo dobro narejen film, režijsko, snemalno, glasba, igralci ..., vse štima. Zgodba je, ampak ker je preveč slovenska, to se pa ne spodobi. Da bi to mi uvrščali na neko top lestvico, je pa preveč domačijsko. Malo smešno.

Ko sem se pripravljal na intervju z vami, sem imel nekaj težav, predvsem zato, ker je nekdo na Delu, kamor hodim po te reči, izgubil vašo dokumentacijo. Se pravi, da bolj malo vem o tem, kako ste pristali med igralci. Iz Bohinjske Bele jih ni ravno veliko.

Zupančičeva: Iz Bohinjske Bele ne, z Jesenic, kamor sem hodila na gimnazijo, se pa kakšen že najde. Kaj jaz vem ... V bistvu pravzaprav na to vprašanje nikoli ne znam prav odgovoriti. Kot otroci smo imeli vsak dan drug poklic, tudi jaz. V gimnaziji sem pa že zelo natančno vedela, kaj si želim početi. Če si hočem racionalno razložiti, zakaj se je to zgodilo, potem vidim, da ni moglo biti drugače, ker je bilo otroštvo strašno bogato, pestro, čustveno razburkano, fantazija je delala tisoč na uro, izmišljali smo si igre ...

Ko sem prišla v pubertetna leta in postala sramežljiva – danes sem manj, čeprav sem še (smeh) – si na glas nisem nikoli upala izraziti, pokazati vseh čustev, občutkov, ki bi sicer bruhali iz mene. Za vse to je bila igra idealna. Skozi igro svoji duši, umu in telesu dam svobodo, ki si je zasebno ne bi nikoli upala. Seveda se moraš s talentom roditi, brez njega si ne moreš pomagati. Žal se nisem rodila s talentom za pisanje, ampak dobro ... Potem sem prišla na akademijo, polna te čustvene vznemirjenosti in nekaj talenta in mi je bilo prvi dve leti zelo težko, ker je bilo treba zelo pristriči čustva in se naučiti racionalnega, združiti čustveno energijo in racio, potem je šele nastalo tisto ta pravo.

Kaj je pa mama rekla, ko je izvedela za odločitev?

Zupančičeva: Nič, nič, absolutno nič. Ni mi postavljala nobenih vprašajev, nobenih ja ali ne, čeprav seveda ni bilo enostavno. Je bilo treba nekako preživeti študij. Prva leta sem vzela študentsko posojilo, ki sem ga potem tudi vrnila, potem sem pa že začela delati, da je šlo. Ni bilo enostavno, ampak je šlo.

Očeta ste poznali?

Zupančičeva: Ne. Svojega očeta nikoli nisem srečala. Nekajkrat sva si pisala, več pa ne. Pri nas je vladal matriarhat ... Srečala ga nisem nikoli.

Vas ni nikoli zanimalo, kdo je, kakšen je?

Zupančičeva: Mogoče me je malo zanimalo v tistih najstniških letih, takrat, ko si poln nekih kompleksov, takšnih in drugačnih, ko hočeš imeti vse in vse urejeno. Pa niti ne pretirano, ker smo imeli krasno družino tudi brez očeta. Imam še dve polsestri. Mama nam je ustvarila najtoplejši dom. Že naša stara mama je kmalu ostala brez moža, ker je zgodaj umrl. Imela je veliko otrok, pa sem tako imela veliko bratrancev in sestričen, s katerimi smo si skoraj tako blizu kot bratje in sestre. Že stara mama je sama držala vajeti v rokah. Mogoče sem zaradi tega tudi jaz samostojen človek. Mislim, da imaš moškega zraven sebe zaradi ljubezni, ne pa zato, da bo namesto tebe urejal življenje. Sem pač tako živela, da praktične in življenjske reči urejam sama.

Bohinjska Bela je vas, v kakršni je Karolina Žašler naletela na hude težave. Vi jih niste imeli nikoli?

Zupančičeva: Ne, sploh ne, ne, ne, nikoli. Dobro, kakih deset let sem živela v Ljubljani, razen čez vikende, ko sem se vračala tja, ampak sicer pa ves čas živim tam. In sem vaščanka, njihova. Vse se spreminja in je zdaj precej drugače, kot je bilo. Seveda zaradi ljudi. Veliko jih je pomrlo, moja generacija se je raztepla, prihajajo novi, s katerimi pa nikoli ne vzpostaviš istih stikov kot s tistimi, s katerimi si gor rasel. Jasno, da so spremembe.

V knjigi Poldeta Bibiča Soigralke sem prebral o nekem zanimivem običaju umivanja lobanje, ki vas je doletel.

Zupančičeva: A o tem je Polde tudi pisal? To sem že malo pozabila. Ja, tega zdaj ni več, ko so v glavnem povsod upepelitve. Včasih, ko je bila samo krsta, je pa to bilo in je bilo po svoje zanimivo, po svoje pa tudi strašno. Ko si odkopal grob – seveda toliko in toliko let po zadnjem pokopu, ko je truplo strohnelo – je bila navada, da je treba lobanjo tega, ki je bil prej pokopan, umiti z žegnano vodo in zaviti v bel prt in pustiti tam. Naslednji dan, ko je bil pogreb, se je to lobanjo prvo položilo na krsto v grobu. Imela sem to smolo, da sem bila kot otrok vedno zraven pri smrtih najbližjih. Zaradi tega sem se smrti dolgo bala, še zdaj se je malo. To ostane.

Takrat, ko je veliko prezgodaj umrla najstarejša teta, nisem bila več otrok. Pokopali smo jo v grob, v katerem je bil že prej pokopan stari oče, ki sem ga poznala in pri čigar smrti sem bila tudi zraven. Doma je bilo veliko dela, vse je bilo treba urediti, vse postoriti, ker so včasih ležali mrtvi doma tudi tri dni. In mi stara mama pravi: »Veš kaj, prosim te, pa ti to naredi.« Seveda nisem rekla, da ne bom, ampak groza me je pa bilo. Vedela je, kako mi je, pa mi je rekla, naj grem po neko starejšo gospo, ki je stanovala blizu pokopališča, in naj gre ona z menoj. Grem, pridem do nje: »Ježeš,« je rekla, »a vidiš, da imam nogo zlomljeno.« Res je imela nogo v mavcu in mi ni preostalo drugega, kot da grem sama. Bilo je že mračno in seveda nikogar na pokopališču. Tesnoba, strah sta se me popolnoma polastila. Potem sem prišla k sebi, vzela v roke lobanjo starega očeta, ki sem ga seveda poznala, s katerim smo se igrali in zafrkavali, umila sem jo, postorila vse, kar je bilo treba. Med opravilom je strah popuščal.

Pomirila sem se in danes – to moram priznati – grozno rada hodim na pokopališča. Zdaj imam že veliko svojih gori na pokopališču na Beli.Žal, ker v naši veliki družini mnogo, mnogo prezgodaj umirajo. Skoraj vsak dan grem tja, rada grem in se tam na svoj način dobro počutim. Zelo vesela sem, če ni nikogar, da se ni treba pogovarjati. Res, neverjetno, tista energija in tisti mir tam me umirjata. Pa ne samo to. Veliko potujem po svetu, pa še več bi, če bi mogla. Najraje bi bila ves čas na poti. In ko kažem fotografije s poti, ugotovim, da imam največ fotografij s pokopališč. Kjerkoli sem, obiščem tudi pokopališče. Neverjetno, povsod občutim podobno energijo. Neki mir, neko posebno energijo. Zakaj? Kamorkoli greš, pa naj bodo to muslimanska pokopališča, inkov­ska, starogrška, krščanska, kjerkoli, povsod vidiš, da so za mrtve izbrali najlepše in posebne prostore.

Potemtakem ne bi imeli težav z odigranjem prizora, v katerem Hamlet nagovarja lobanjo dvornega norčka?

Zupančičeva: Ja, verjetno res ne. Tako je: v igri si moraš veliko izmisliti, ampak izkuš­nje pa tudi nekaj pomenijo. Zelo pomemben je čustveni spomin. Čustveni spomin, ki te spomni na to, kako si se v določenih situacijah počutil. Na čustveni spomin pripeto profesionalno znanje naredi vlogo.

Poznamo vas tudi kot ambasadorko Unicefa. Kaj pravzaprav počnete v tej vlogi?

Zupančičeva: Zadnji dve leti zelo malo v primerjavi s prejšnjim šestimi. Takrat je bila to kar ena služba zraven, brezplačna seveda. Joj, kaj vse pa lahko naštejem? Potovanja v ogrožene dele sveta. Z Unicefom sem šla vsega štirikrat ali petkrat. Ko potujem zasebno, potujem vedno s težavami otrok v glavi, nikoli ne grem na turistično potovanje, ampak grem v take kraje, kjer imajo otroci težave.

Obiski revnih predelov sveta, da se seznaniš s tem, kje so najhujše težave in kje bi bilo treba najprej pomagati, po drugi strani pa preverjati Unicefove urade, kaj so že naredili, nekakšen nadzor, kam gre zbrani denar in kaj se je naredilo z njim. Veliko sem morala delati z novinarji, ker brez tega njih vedenja o vsem tem ne moreš širiti, ogromno je bilo obiskov po šolah, da ne govorim o obiskih raznoraznih podjetij in napornih naprošanj za sredstva. Ambasador je pač človek, ki promovira Unicef, ki razlaga, kje so težave, nagovarja ljudi za pomoč ...

Sprašujem zato, ker so se tudi v našem tisku pojavile kritike delovanja Unicefa.

Zupančičeva: To je pa zelo moderno. Vedno pravim, da dobrodelnosti nikoli ne bo preveč. Ampak zadnje čase pa opažam, da je za nekatere dobrodelništvo postalo modno. Ne bom naštevala, kdo vse, od misic, ki se slikajo z otroki ... Dobro se spomnim, ko smo leta 1998 šli proti Daulagiriju, je Davo Karničar poleg vse opreme vlačil s seboj še celo vrečo medvedkov in jih dajal tamkajšnjim otrokom. Kako so bili tisti otroci srečni, ampak se Davo ni nikoli v nobenem časopisu hvalil, da nosi medvedke. To je zame dobrodelnost. Do kakšnih, pri katerih pa slutim, da je njihova dobrodelnost del imidža, sem pa kritična. In taki ponavadi napadajo Unicef.

Napadel ga je tudi Tomo Križnar.

Zupančičeva: Ja, ga je napadel, ja. Po krivici. Tomo je hodil izključno k Nubam in napadal Unicef, da s svojo pomočjo v resnici podpira drugo stran, je pa na tistem območju pred tem umrlo že nekaj Unicefovih delavcev pri razdeljevanju pomoči Nubam. Ne moreš tako, ne moreš udrihati po nekom, za katerega niti ne veš natančno, kaj počne. Razni popotniki teh območij, ki sem jih jaz obiskala z Unicefom, tamkajšnjih težav ne poznajo, ker tja niti priti ne morejo. Na pamet pa ne smeš govoriti. Neki popotnik je pisal, da sem se slikala nekje v Indiji, pa v Indiji sploh nikoli nisem bila. Če bi preračunala vse ure, ki sem jih porabila za delo z Unicefom, predvsem za delo doma ... Ampak s tem se ne gre hvaliti.

So pa stvari, za katere bi morala poskrbeti država. Otroška klinika, zavetišče za pretepene ženske, centri za odvisnike, medicinski aparati ..., to bi morala urediti država, ne pa prostovoljci. Potem pa zmanjka sredstev za tiste, na katere se prevečkrat pozablja. Na otroke revnih staršev. Ko stopijo v osnovno šolo, so že tretjerazredni državljani. Vsi gredo v šolo v naravi razen njih, ker starši nimajo denarja. Nimajo ne vem kakšnih znamk superg na nogah, pa jih sošolci zafrkavajo, in ti otroci počasi ne upajo nikamor več, tičijo doma. Občutek manjvrednosti se vseli vanje za zmeraj. Ta preseravanja z rojstnimi dnevi, na katere vabijo samo sebi enako bogate. To se mi zdi nedopustno. Ti otroci potrebujejo našo pozornost.

V parlamentu poteka interpelacija zoper Vaska Simonitija, ministra za kulturo, se pravi vašega ministra. Si jo zasluži?

Zupančičeva: Kar se tiče novega zakona o medijih, zagotovo. Ne moremo reči, da smo bili kdajkoli obveščeni čisto o vsem, ampak tako, kot smo pa zdaj ... To pa poteg­ne za seboj veliko. Ostalo je zelo malo novinarjev s trdno hrbtenico. Večina se ustraši in te samocenzure je že toliko, da te kar srce boli. Na tem področju si jo zasluži, gotovo. Kar se tiče pa konkretno našega področja, gledališkega, pa ni ne bolje ne slabše. Od nobenega ministra nismo dobili kaj posebnega. Imam občutek, da jih gledališče preveč ne zanima.

Kritika kulturnega ministra nima nobene zveze z vašo siceršnjo politično opredelitvijo?

Zupančičeva: Ne ...

Nastopali ste na predvolilnih plakatih LDS.

Zupančičeva: Ja, takrat je LDS močno zmagala. Moje ravnanje so mi nekateri očitali. Moj svetovni nazor se nagiba v levo in ne vem, zakaj bi to tajila. Zakaj bi se tega sramovala? Nikoli pa nisem bila članica nobene stranke. Ne v onem, prejšnjem, ne v zdajšnjem. Podprla sem LDS, ker je zagovarjala tiste ideje kot jaz sama: biomedicinsko pomoč pri oplojevanju samskih žensk, nedelitev državljanov na prave in neprave itn. Nisem človek, ki se ukvarja s politiko, ampak ko gre za težave v družbi, sem pa vedno glasna. Tudi če gre za napad na Irak. Mislim, da se sveta z vojnami ne rešuje. To sem vedno mislila in vedno bom.

Ko omenjava polemike, ob katerih ste se zavzeli, od zakona za biomedicinsko pomoč samskim ženskam pa proti sovražnemu govoru v parlamentu, vse so nekako propadle.

Zupančičeva: So, ja, a nič ni za večno. Kratek spomin ljudi me najbolj boli. Spomnimo se (tisti, ki se še hočemo spomniti), koliko je bilo pritoževanja, da »naš pa že ne bo služil vojske v Peči, naš pa že ne bo šel v Sarajevo, v Beograd ...«, zdaj so pa zadovoljni, da hodijo v Afganistan pa v Irak, Iran, v Kongo, zdaj je pa vse v redu. Moramo to res sprejeti za normalno? Zato so mediji tako zelo pomembni. Zato ker večina ljudi še vedno reče: tako je res in prav, saj je bilo na televiziji, v časopisu. Zato je tako pomembno, ali dobivaš samo enosmerne informacije ali imaš na voljo izbiro.

V televizijskem pogovoru na TV Slovenija ste potožili, da so danes največje zvezde frizerji pa stilisti in podjetniki.

Zupančičeva: Saj je res. Zoprno se mi je pritoževati, ker mimogrede izpadeš smešen in beden. Smo pač v času, ko absolutno nič drugega ne šteje več kot samo denar. Nihče me ne bo prepričal, da znanost še kaj pomeni, da umetnost še kaj pomeni. Nič. Samo denar. Če nisi kapitalist, če nimaš veliko denarja, si niče. Ni več nobenega spoštovanja do poklicev, ki ne prinašajo kapitala.

Opažate razliko v spoštovanju do igralskega poklica med nekoč in danes?

Zupančičeva: Veliko. Danes se ne bi več odločila za ta poklic. Ideje so izginile, vsakdo se peha samo še za tem, da bo preživel oziroma da bo zaslužil. Pomembni so vizualni in komercialni učinki. Občutek imam, da nas imajo tisti, ki nam odmerjajo denar za naše ustvarjanje, za nekakšne svoje lutke, ki jim morajo dati to, kar od njih pričakujejo. Pričakujejo pa žal le zabavo in našo hvaležnost.

Mediji so vas opazili tudi na sojenju Milici Makoter.

Zupančičeva: In so zelo hitro napletli neko zgodbo.

O filmu, ki naj bi bil posnet po sojenju?

Zupančičeva: Ja.

Ste bili veseli, ko je bila oproščena?

Zupančičeva: Seveda sem bila. Ves čas sem ... težko bi rekla, da sem to z gotovostjo pričakovala. Bila sem prepričana, da se ji je zgodila krivica, nikoli pa ne moreš vedeti, kako se bodo stvari obrnile. Na to zadnje sojenje bi šla, ampak sem imela ravno predstavo v Wiesbadnu. Zelo sem bila vesela zanjo, saj je dala skozi pekel. Spoznala sem jo v obdobju, ko je bila na prostosti med dvema priporoma, povabila me je v svoje podjetje. Prej o njej nisem veliko vedela, razen tistega, kar je pisalo v časopisih. Potem sem se z njo veliko pogovarjala, pa ne samo z njo, tudi z njenimi zaposlenimi in s sokrajani.

Zelo me je zabolelo, kako lahko tako enostavno nekoga obsodiš, ne da bi poslušal njegove argumente, ne da bi do konca raziskal. Nato sem jo obiskovala v zaporu, v Mariboru, na Dobu, veliko sva se pogovarjali, tudi čisto take običajne reči. Upala sem na obnovo procesa z upoštevanjem vseh dokazov obrambe. Zadnjič, že po tem, ko je bila oproščena, je praznovala 25-letnico svojega podjetja. Prišlo je 700 ljudi, županov, poslovnih partnerjev, zastopnikov gospodarstva, delavcev ...

Ste kdaj v svoji karieri odigrali kakšno podobno vlogo, v kateri se je znašla ona?

Zupančičeva: Hja, po mojem niti ne. Saj se zdaj niti ne spomnim. V kakšnih detajlih že. Predvsem si je v resničnem življenju ne bi želela. Ko sem zelo intenzivno sprem­ljala argumente ene in druge strani, me je postalo nekam strah. In sicer, kolikšna je moč, ki te lahko mimogrede spravi v težave, in kako malo možnosti imaš, da dokažeš nasprotno.

Tadej Golob