Miloš Kovačič: Od študentskih let je moje življenjsko vodilo: uživati v delu in se tudi zabavati

Življenje zajema z veliko žlico. Deloma tudi zato, ker mu je bilo nekako podarjeno. Nemci so med drugo svetovno vojno bombardirali hišo, ko je bila doma vsa družina. Oče je umrl, Miloš je postal 70-odstotni vojni invalid. In tega ni nikoli opazila nobena od njegovih žensk, doda z donjuanovskim nasmeškom. Zelo dobro pa so dame lahko opazile, da je Miloš Kovačič kavalir, ki zna pritisniti na prave tipke ženskosti, da iz njih izvabi vzdihljaje ugodja in jih s tem priveže nase, pri čemer pravi, da hitro prepozna tiste, ki se nalepijo nanj samo zaradi denarja.

Saj. Miloš je vitez. Ampak zares. To je potrdil tudi mednarodni viteški red sv. Fortunata, v katerega so ga sprejeli pred letom dni. In Miloš je Krka. Poosebitev podjetja, iz katerega je ustvaril enega izmed gigantov med proizvajalci zdravil v vzhodni in srednji Evropi. Preden je leta 1985 prevzel vodenje podjetja, je bil že star maček v zunanji trgovini. Kot edini farmacevt v tedanji Jugoslaviji, ki je imel t. i. zeleni karton (dovoljenje za samostojno delo v zunanji trgovini, za kar se je dve leti učil toliko, kolikor se ni vsa leta študija!), je začel v Farmisu (tedaj prisilno združena Krka in Lek), ki je z njim doživel pravi poslovni razcvet.

S spretno razpredenimi lovkami, ki so segale v Indijo, Indonezijo, Pakistan, Nigerijo, Kenijo, Kitajsko … in z dobrimi pogodbami s farmacevtskimi industrijami na Zahodu si je tlakoval poslovni teren. To mu je še kako koristilo, ko mu je legendarni ustanovitelj Krke Boris Andrijanič ob razpadu Farmisa leta 1965 ponudil mesto komercialnega direktorja. Ambicioznemu in postavnemu Milošu s prirojenim občutkom za ravno prav v komunikaciji so se vrata kar sama odpirala in kmalu je spoznal, da v poslu največ štejejo neuradni stiki.

V sproščenem ozračju in z drobnimi pozornostmi si je najlaže pridobiti zaupanje poslovnih partnerjev in zagotoviti njihovo zvestobo. Socialistično razkošje kongresov in sindikalnih izletov je z visokim proračunom za požrtije, na katerih sta v potokih tekla konjak in viski z ledom, mlademu Kovačiču, ki je bil takrat s številnimi birokratskimi funkcijami z eno nogo že globoko v politiki, zelo hitro ponudilo priložnost, da to uporabi sebi v prid. Rezultat: z Rusi sklenjena pogodba za milijon dolarjev (pred tem je imela celotna Juga od izvoza le pičlih 300 tisoč dolarjev dohodka).

Jah, gaspadin Miloš je pač car. In do potankosti obvlada svoj posel. Neizprosni pogajalec, ki je na »ti« z največjimi osebnostmi v zdravstvu in politiki po svetu in se ob srečanju s šefom ruske dume objame in »dvakrat kušne«, je tudi po naši osamosvojitvi zlahka nadomestil Krkino izgubo jugoslovanskega trga s tujim …

Meloš Kováčič, kakor izgovarjajo njegovo ime Dolenjci (rojen je bil v Šentjerneju in odraščal v Kranju), tako iskreno pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in poklicne peripetije, da kar boli. In da kar ne veste, ali bi staremu lisjaku še verjeli. Odgovarja zverzirano in naučeno, a ker to počne tako sočno, postane vse drugo nepomembno. Kovačič je igralec.

Za stasitega Marlona Branda z mefistovskim pogledom (komaj opazno gleda le na desno oko, ker je med vojno na levo popolnoma oslepel), se zdi kar malo neverjetno, da so ga v gimnaziji kot fanta s kmetov sošolci zafrkavali zaradi »dalejnskega naglasa«. Ko se prostodušno pobaha s svojim imetjem sredi razkošne pisarne, si ga težko predstavljate kot revnega študenta, ki je prvo noč v Zagrebu, kamor je šel študirat farmacijo, moral prespati na – železniški postaji. (Mimogrede: težavo je urgentno rešil z oglasom za stanovanje, v katerem je najemodajalcu ponudil v zameno za brezplačno sobo zastonj počitnice na Bledu in dodal še privlačno sliko brunarice – sicer v lasti podjetja gozdnega gospodarstva – zaradi česar je dobil kar dvajset ponudb in lahko »pobral le smetano z mleka«.)

Iz Miloša Kovačiča so prav pomanjkanje in frustracije v mladosti naredili bojevnika brez primere. Ker se zaveda, da je življenje eno samo in da ga je treba izkoristiti do obisti, je njegova zasebna in poklicna pot pravi mozaik eksotičnih doživetij. Za Playboy je tokrat razkril še nekaj več: o svojih ščegetavih izkušnjah z gejšami, o lepoti ženskih stegen in uporabi viagre.

Po italijanski kapitulaciji so Nemci bombardirali vašo hišo, ko je bila doma celotna družina. Edini ste odnesli celo glavo. Zajemate življenje z veliko žlico tudi zato, ker vam je bilo nekako podarjeno?

Ja, zagotovo. Malo možnosti je bilo, da ostanem živ – okrog mene je bilo veliko mrtvih. Tisti, ki je sedel zraven mene, mu je odneslo peto in brado, ker je padlo med naju. Jaz sem popolnoma slep na levo oko – poglejte mojo zenico, ki je premaknjena (nagne se nad mizo, pokaže oko in zaviha rokav leve roke, kjer je pri komolcu zarisana globoka zareza, op. p.). No, tukaj sem dobil pa bombo – vse mi je odneslo in levo roko imam le delno pokretno. Oče ni preživel, mama in brat sta bila težko poškodovana, jaz sem 70-odstotni vojni invalid.

In tega menda nobena od vaših številnih dam ni opazila?

Ne (s ponosnim in skrivnostnim nasmeškom, op. p.). Nikoli.

Odraščali ste v Šentjerneju in Kranju ter odšli študirat v Zagreb, kjer ste že zelo hitro pokazali trgovske spretnosti, ko ste iskali stanovanje …

Haha, res je, a bom začel pri otroštvu. Živeli smo na kmetih, zelo skromno. Iz Šentjerneja, kjer smo bili do mojega enajstega leta, smo se po osvoboditvi preselili v Kranj. Ker je bila mama vdova z invalidsko pokojnino, nismo imeli dovolj denarja za izobraževanje – preselili smo se v Kranj k sorodnikom, kjer sem se vpisal v gimnazijo. To obdobje me je posebej zaznamovalo, ker sem se moral dokazovati v bolj razvitem Kranju kot mulc iz kmečke sredine, iz Sant Bartolomeja, kakor smo rekli Šentjerneju. Vsi so se mi smejali, ker sem zavijal po »dalejnsko« …

Zato mi je zelo pomagalo, ko so me sošolci, pozneje evropsko in svetovno znani športniki, vzeli pod svoje okrilje. Ko so šli trenirat, so me povabili zraven – na plavanje in vaterpolo sem hodil s plavalci: Dragom Petričem – očetom svetovno znanih plavalcev Boruta in Darjana Petriča, pa Lojzetom Gorjancem, Rudijem Hlebšem. Potem so mi Matija Franko (oče Jureta Franka), Lojze Gorjanc, tedaj svetovni mladinski prvak, pa Šumi, Tinče Mulej in drugi rekli: »Gremo v Planico, bomo tam kar v skednju spali in te naučili skakati.« In sem poizkusil – na dvajset-, petindvajsetmetrski skakalnici – to ni bil noben problem.

Šport mi je pomagal zgraditi samozavest, čeprav sem bil zelo uspešen učenec – fajn sem maturo naredil, denarja pa nisem imel dovolj, da bi si plačal študij arhitekture, gradbeništva, matematike …, za kar sem bil nadarjen. Vsi so bili bogatejši kot jaz, štipendije so pa takrat na občini kar ukinjali. So rekli, da mi jo dajo, samo če grem študirat nekaj, kar potrebujejo. No, na vsem Gorenjskem ni bilo niti enega moškega farmacevta, pa sem šel v Zagreb, ker se je edino tam dalo študirati. In jasno, z zamudo, ker še nisem imel štipendije, pridem v Zagreb na postajo s kovčkom, v katerega mi je kuharica, ki jo je imela mama v Šentjerneju, še celo blazino dala.

Zagreba takrat še nisem poznal, še hrvaško nisem dobro znal in nisem vedel, kam bi šel spat. In sem prenočil kar na postaji. Pa sem dal oglas v Vijestnik, da miren in priden študent v zameno za brezplačno sobo ponuja zastonj počitnice na Bledu ali v Bohinju. Zraven sem dal sliko privlačne brunarice, ki jo je imelo Gozdarsko podjetje Gorenjske. Ker sem poznal kranjske športnike, sem vedel, da jo bom lahko uporabil, a mi potem nikoli ni bilo treba.

Dobil sem kar dvajset ponudb in izbral najboljšo. Potem sem imel, jasno, razne pogoje teh lastnic iz »zagrebačkih purgerskih familija«, haha! Pa mi je rekla ena, da ima še klavir, če znam kaj igrati, drugi je pa mož prepovedal, da bi jaz tam spal, ker je bil »gastarbajter« in je imel mlado luštno ženo, ki je bila veliko sama …

Že takrat ste bili eden redkih, ki si je lahko namesto kolesa privoščil vespo, da je z njo vozil dame po Zagrebu.

(Zamaknjen pogled in nasmešek, op. p.) Ja, to je bilo malo pozneje, ko sem že dovolj zaslužil z inštrukcijami matematike. Bil sem daleč najboljši matematik. S kranjsko osnovo. Na farmaciji je bila matematika prvi pogoj, vendar mnogi niso imeli pojma – so slišali za sinus in kosinus, pa se jim je kar zmešalo. In sem dobil idejo, da bi jih jaz učil – napisal sem skripto Repetitorij srednješolske matematike in jo prodajal.

Z inštrukcijami vred sem takrat ogromno zaslužil – trideset jurjev na mesec, pri čemer je bila štipendija tri jurje. Kar nekako sem se znašel … Brez težav sem delal izpite, se ukvarjal s športom in zraven služil, da sem si lahko privoščil dobre obleke, izlete na morje, zvečer ples. Od tedaj je moje življenjsko vodilo: uživati v delu in se tudi zabavati.

Še danes je videti, da se prešernega uživanja v razkošju in nebrzdani zabavi (velikokrat tudi skupaj s poslovnimi partnerji!) po dobro opravljenem delu ne sramujete.

Doseči dober izid pogajanj, narediti dober biznis, je veliko, a ni vse. Z nekom moraš to veselje deliti. Ni samo tistih dvajset milijonov dolarjev. V našem poslu mora biti tudi malo »lepote in ljubezni«, kakor pravimo. Po napornih dnevih pogajanj se sprostite, greste v dobro družbo, si kaj privoščite …

V New Yorku greste na Broadway, si v kiosku na cesti kupite klobaso in pivo, greste na kakšno predstavo ali na koncert v džez klub. Šele tako je posel zaokrožen in ti prinese neko zadovoljstvo. Se je pa treba znati prilagoditi načinu mišljenja in življenja ljudi v državi, kjer sklepate posel. Včasih smo veliko delali na Japonskem, ker je imela Krka tam predstavništvo. Zvečer smo šli v gejša klub ...

Ste imeli priložnost bolje okusiti kakšno gejšo?

Ja, sigurno. (smeh) To ni nič, saj jo skorajda morate! Ampak to niso cenene punce za zabavo, ki bi jo plačali! Le v najboljših hotelih s petimi zvezdicami je napisano: »Pri nas so gejše.« One so spremljevalke – izobražene dame z uglednimi službami v inštitutih, bankah, zavarovalnicah … V ponos jim je, če jih izberejo za gejše. Ko se tako lepo namaskirajo in oblečejo (doživeto z nežnimi gibi rok obide svoje telo in obraz), so pripravljene za spremstvo. Ves dan ste skupaj z njimi in če se med vama ne rodi simpatija, se pač zvečer razideta.

Ker gejše ne znajo angleško, so večinoma tiho, le smehljajo se in pogovarjajo z obrazno mimiko. Na papir vam rišejo podobe, da vam predočijo, kako bo potekal večer; kaj boste jedli, kje se boste zabavali … Ona vse to lepo ureja in ob tem kleči na kolenih.

Ampak dejansko so gejše, kljub svoji dovršeni zunanjosti, zelo aseksualne – skrite za debelimi plastmi pudra in nenaravne šminke na obrazu, od vratu do stopal tesno ovite v obleko, ki prikriva vse obline in golo kožo.

Ja, odvisno je, s katerega otoka je. Japonke iz Tokia so nežne, nizke rasti (še plesati ne morete z njo!) in nič seksapilne. Tiste iz Sapora, z otoka Hokaido, pa so visoke, lepe, tudi večje prsi imajo.

Če bi primerjali seks z Japonko, Rusinjo in Evropejko?

(smeh) Japonke so veliko bolj nežne od Evropejk, veliko bolj. Pri njih je najpomembnejša predigra. Pravijo, da v Evropi to delamo barbarsko in se vse prehitro konča. One pa prej pripravijo »štimung« … Dvajset let sem hodil pet- do šestkrat na leto v Tokio. V nedeljo sem šel, denimo, na hipodrom na dirke in sem vzel kakšno elegantno tokijsko spremljevalko s seboj. Potem sva šla na čaj in na večerjo, bila je lepa ko sam vrag v tistem kimonu, in me je okopala ... A če te okopa, to še zmerom ne pomeni, da bo tudi spala s teboj! (Doda skoraj vznemirjeno in tiše nadaljuje, op. p.)

Kopalnice imajo vse v lesu, sedite na leseni pručki, gejša vas našamponira, potem gresta v bazenček … In ko sleče kimono … pa to je nekaj posebnega! In vas masira s telesom  … Veste, kaj to pomeni? Telo na telo. Potem, aaah, te imajo pa neko čisto posebno, čustveno dušo in so veliko lepše, kot so v povprečju Evropejke – Leningrajčanke so ene najlepših žensk!

Ne morete jih primerjati z Nemkami, Italijankami, Francozinjami, Angležinjami, Švedinjami … Tako nežne so … Kitajke pa … so zelo estetsko grajene, ampak za časa Mao Cetunga, ko sem hodil na Kitajsko prodajat kontracepcijske tabletke, so bile vse napravljene v tiste hlačne kostime, nikjer se ni smelo nič videti, vse so bile ostrižene, da ja ne bi kdo začutil kakšnega poželenja, ker je bilo Kitajcev že itak preveč.

Če smo že pri Kitajcih – Krka jim je ob izvozu kontracepcijskih tablet ponudila tudi to, da skrbi za vse »ponesreči« narejene Kitajčke do osemnajstega leta, čeprav se noben »Krkin« otrok od tam ni javil.

Ko smo testirali kontracepcijske tablete Stediril, ki smo jih v Krki prvi delali po ameriški licenci (Američani niso delali nič s Kitajci, Rusi tudi ne, vsi smo bili takrat skregani), so Kitajci lahko dobili zdravila iz Amerike le prek Jugoslavije. Tako smo proizvajali že leta 1968 v Novem mestu prve antibaby tablete – Stediril in Stediril D – in jih prodajali tudi Kitajcem. Pri testiranju teh tablet smo morali imeti vso dokumentacijo – zato smo imeli dogovor s študentkami in z medicinskim osebjem, ki je testiralo zdravila, da to počno pod nadzorom, in podpisali, da če katera kljub vsemu zanosi, mi finančno skrbimo za otroka do njegove polnoletnosti. Ampak drži, nihče se nikoli ni oglasil.

Ali so Rusinje v družbi prav tako uslužne, le okrasek brez jaza za moškega, kakor so Japonke?

Mislim, da Rusinje niso v tako inferiornem položaju glede na moškega, kot so Japonke, pri katerih me je že kar motilo, ker niso imele nobene vloge. Rusinje hočejo biti enakopravne z moškimi, mogoče še veliko bolj kot Evropejke. In res so strašno spoštovane punce. Pri njih je osmi marec največji praznik, saj tri dni ne delajo.

Ko sem na ta praznik prišel v neki lokal v Moskvi, so tam ženske vso noč lahko izbirale moške za ples. Takrat sem šele spoznal, kako se ženska počuti, ko sedi in čaka, da jo moški povabi na pijačo ali na ples. Ja, saj to ni tako enostavno izbirati, ampak zavrniti povabilo tudi ne! Ne vem, katera vloga je težja … Vsak moški mora doživeti tudi zavrnitve.

Ooo, ne verjamem, da so gospoda Kovačiča ženske prav velikokrat v življenju zavrnile …

No, ko sem prišel med »zagrebačke purgere« iz kmečkega okolja, se nekaj časa nisem znašel med »ljubim rukice« pa fino naštimanimi puncami in fanti z »leptir mašnami« okrog vratu … Naenkrat sem bil zadnji v mestu, v gimnaziji pa ves čas prvi na vasi – v Kranju smo se športniki kot pavi šopirili okoli punc in vse so komaj čakale, da bo šel kdo od nas z njimi plesat.

V Zagrebu sem pa šel do ene lepe in ji rekel: »Molim lijepo za ples«, pa me je zavrnila, ker si je mislila: »Ma, neki Slovenac, brucoš …« Ko kaj takega doživite še nekajkrat, si mislite, da je nekaj narobe s svetom ali pa z vami – sem tako slab, grd ali se ne znam vesti? A porazi, zavrnitve, to človeka kali in vzgaja. Ampak jaz sem bil od nekdaj fajter – nikoli me nihče ni denarno podpiral, vse sem ustvaril sam. Tudi pri športu sem se naučil ponosno prenesti poraz, kar ni tako enostavno.

To je dobra šola tudi za posel – imate strašno konkurenco na trgu, pogajanja vedno ne uspejo, a treba se je bojevati naprej in verjeti, da bo jutri bolje. In tudi ko mislite, da je zmaga zagotovo vaša, še ni! V finalu prvenstva v namiznem tenisu sem v petem setu že vodil s 17 : 11 in sem si rekel: saj je konec, zmagal sem, punce so me gledale – pa ni bilo tako. Naenkrat me je začel loviti, pri 20 : 20 sva bila že skupaj, takrat se mi je roka zatresla in sem izgubil. Ne smete popustiti do konca! Tudi ko sem že doštudiral, sem mislil – imam papir in to je zdaj to. Pa ni res! Šele ko greste v službo, se začnete zares učiti!

Kako vas je po končanem študiju farmacije zaneslo v politiko?

Med študijem sem imel še toliko časa, da sem študiral tudi politiko. Ko sem se iz Zagreba vrnil v Kranj, sem se zaposlil v Apoteki, a kmalu spoznal, da bo to dolgčas. Potem sem se začel ukvarjati s številnimi aktivnostmi – pa sem se vključil v Turistično zvezo pa v prvi delavski svet v Jugoslaviji, vodil sem nekaj političnih diskusij o samoupravljanju in nagrajevanju po delu … Malo sem preštudiral zakone, javno nastopanje mi je bilo v užitek, govoril sem kot strgan dohtar, ni mi bilo nerodno nastopati, zato so vsi rekli: pojdi v politiko!

Menda so dame skoraj jokale od navdušenja, ko ste kot predsednik Zveze farmacevtov Jugoslavije v Opatiji vodili kongres?

Drži, ampak to je bilo malo kasneje – tri tisoč farmacevtkam sem govoril kot v transu, da so bile vse prevzete, haha! Nobene treme nisem imel, le užival sem! Že na fakulteti so se vse moje sošolke tresle pred ustnimi izpiti, jaz sem pa komaj čakal, da bom lahko govoril, haha!

Prišel sem na izpit k profesorici, ki je predavala farmacevtsko kemijo, vendar nisem imel pojma in sem rekel: »Gospođa milostiva, nisem dosta učio, budem došel kasnije.« Pa me je ona takole za roko prijela (me prime za roko in se nagne proti meni, op. p.) in reče: »Pa daj, Miloš, znaš ti to.« In sem govoril in ona me je ves čas za roko držala in sem kar naredil! (smeh) Na nobenem ustnem izpitu nisem padel, ker sem se znal izražati.

Že zelo mladi ste imeli priložnost spoznati Josipa Broza Tita in Jovanko.

Najprej sem postal predsednik slovenskih farmacevtov, bil sem tudi v. d. nekega šefa komiteja v Kranju in tako sem občasno šel tudi na Brdo pri Kranju. Takrat je tja hodil Tito obiskovat Jovanko, ki je imela tuberkulozo, pa so jo premestili na Brdo z Golnika. Vedno sem prinesel cviček, ki ga je Tito rad malo cuknil, ker je imel rahel diabetes. Na koncu mi je rekel: »Miloš, pošalji mi račun!« (gromki smeh, op. p.)

Tisto poletje leta ‘60, po moji poroki 9. aprila, me je Tito povabil na križarjenje po Jadranu. Rekel je, naj s seboj pripeljem nekaj dobrih slovenskih pevcev, pa cviček, da ga bomo skupaj kaj srali, ker je on rad lumpal! Takrat sem prvič v življenju šel na Lošinj, na Pag … V Novalji smo vso noč pili in plesali …

Zakaj in kako se je končala vaša tako obetavno začeta politična kariera?

Imel sem že veliko birokratskih funkcij in vsi so me prepričevali, naj grem v Beograd – tja so takrat šli skoraj vsi kranjski politiki. V »sekretariatu inostranih poslova« bi me naučili dela v zunanji trgovini … Takrat sem se odločil, da vse pustim in se začnem ukvarjati s stroko – samo ne z apotekarstvom, ker je tudi Tito rekel takrat: »Pa nisi ti za apotekara, ti si rođeni diplomat!«

No, in ravno takrat je v Sloveniji partija ustanovila Farmis, Farmacevtsko industrijo Slovenije, v kateri sta bila prisilno združena Krka in Lek. Iskali so mlade ambiciozne ljudi, glavni cilj pa je bil izvoz, ki ga tedaj sploh ni bilo. In sem se prijavil na razpis. Generalni direktor Farmisa je bil Uroš Rupreht, farmacevt, ki je po politični liniji prišel iz Beograda. Mene so, takrat predsednika slovenskih in jugoslovanskih farmacevtov, že vsi poznali in me vzeli v službo. Takoj sem se začel študirati za izpite iz zunanje trgovine – toliko, kolikor sem se takrat učil, se nisem nikoli na fakulteti!

Moj prvi projekt so bile države v razvoju, jasno. Jugoslavija je imela z njimi dobre odnose – v Lagosu, Adis Abebi, Tripoliju, Alžiru, Bagdadu, Teheranu, Bombaju, Bejrutu … smo ustanovili predstavništva – izvozna organizacija, ki je združevala Galeniko, Lek, Krko, Plivo, se je imenovala Jugofarm. S farmacevtskimi industrijami z Zahoda sem podpisal pogodbo za prodajo zdravil v vse komunistične države in posel v Farmisu je kar cvetel … Ampak ker sta bila v njegovem okviru tekmeca Lek in Krka prisilno združena, je leta 1965 Farmis razpadel.

Ampak našli ste dobro tržno nišo v strokovnosti – v tedanji Jugoslaviji ste bili edini farmacevt z dovoljenjem za samostojno delo v zunanji trgovini.

Res je. Takrat so temu certifikatu rekli zeleni karton. Prav zaradi njega so me pozneje v Krki vzeli v službo. Nobenega farmacevta s tem znanjem niso imeli, poleg tega so tudi načrtovali, da bi Krka začela izvažati. Do takrat so iz Ljubljane izvažali le drobiž.

In vi ste postali komercialni direktor Krke, dobili avtomobil in sobo na gradu Otočec, kjer živite še zdaj. Kako to, da vam je vse to kar pripadalo ob tej funkciji?

Krka je iskala dobre, sposobne in ambiciozne kadre v farmacevtski stroki. Dali so mi boljše pogoje kot druga podjetja – in sem se odločil zanjo.

Ko ste leta 1964 vodili kot predsednik Zveze farmacevtov Jugoslavije, zaposlen v Farmisu, njihov kongres v Opatiji, so se vsi otepali ruske delegacije – le vam se jih je ljubilo voziti po Sloveniji, zaradi česar ste kmalu zatem sklenili sanjski posel z Rusijo.

Na kongresu v Opatiji so se vsi potegovali za Madžare, Poljake, Čehe, Amerikance, Nemce, za Ruse so pa rekli: klinc jih gleda! In so jih prepustili meni. Jaz pa Ruse, bumf, v avto in smo šli lumpat na Bled. Na poti tja smo prespali v pravkar odprtem motelu Medno, Boris Liber je bil njegov prvi direktor. Bili smo prvi gosti, le še en par, kakor jim rečejo, kurb, je bil tam, haha! No, čez eno leto, 1965., grem pa jaz v Moskvo, ker mi je Boris Andrijanič (direktor Krke) rekel, da moramo začeti izvažati v Rusijo, ker tam potrebujejo zdravila.

Sem šel kar z vlakom v Moskvo, ker ni bilo letala, z vlakom sem se peljal v Moskvo. Tam sem imel v Hotelu Ukrajina rezervirano sobo. Naslednji dan sem šel na veleposlaništvo, kjer je bil ekonomski ataše iz Srbije Mišo Lovdanović. In mi je rekel: »Kranjski Janez, šta ti očeš?« Sem odgovoril, da bi prodal kakšna zdravila. In me je peljal na farmacevtsko upravo, ki se je imenovala Glavna medicinska oskrba. Načelnik je imel razkošno pisarno, kot je tale moja, v kateri sva, in Stalinovo sliko na steni. Pa ga gledam, takole je sedel – bil je človek, ki sem ga peljal na Bled in ki je z mano spal v isti sobi v motelu Medno, ker nismo imeli denarja za dve sobi, haha!

Ko me je zagledal, me je objel kot svojega sina (bil je trideset let starejši od mene) in rekel: »Ja, Mišo, zakaj si pa prišel?« Mislil je, da prihajam po kakšni politični liniji, pa sem mu razložil (takrat sem bil že v tri mesece v Krki komercialni direktor), da bi rad zdravila prodal. In je poklical načelnico, neko šefinjo partije. Tiboga! Prišla je noter, predstavil naju je, povedal, da imam ta in ta zdravila in da bodo nekaj od mene kupili. Samo takole je naredila s tisto mojo ponudbo: čk, čk (namišljeno dvakrat z roko odkljuka, op. p), pa se je podpisal na vse.

In bi se še na kakšen papir, pa ga je ona ustavila in rekla: »Saj je dovolj, gaspadin načjalnik, moramo najprej videti, ali znajo delati.« In to je bilo prvo naročilo. Za milijon dolarjev, ki mi jih je plačal vnaprej. Prej je imela pa vsa Jugoslavija za 300 tisoč dolarjev izvoza! Andrijanič mi ni mogel verjeti, ko sem se vrnil – seveda čez štirinajst dni, ker sem si pač privoščil – tak pač sem …

In pri tej pogodbi ste menda prvič pokazali svoje izjemne pogajalske spretnosti?

Ja, to je bilo pa takole: prodajal sem tablete proti diabetesu. Ker sem se kot komercialni direktor Krke šele uvajal v posel, sem telefoniral Andrijaniču, koliko nas stanejo. Ko sem zvedel, da nas stanejo en dolar, sem Rusom ponudil ceno treh. Pa je rekel ataše – je bil pa pregnan ta Srb, veste! – da moram začeti s 3,50, če hočem prodati na koncu po tri dolarje. Pa sem premišljeval: Krka sicer lahko izdela za jugoslovanski trg 20.000 škatlic zdravila proti diabetesu, toda ker je Rusov desetkrat več, jim bom rekel, da zanje lahko naredimo 200.000 škatlic. Potem sva šla z atašejem na sestanek.

Rusom se je zdela moja ponudba nesprejemljiva – hoteli so 400.000 škatlic po tri dolarje. Takrat sem rekel: Ne. Če to zdajle sprejmem, moram nazaj z vlakom domov, tam partijo vprašati, ali je to v redu, priti spet nazaj … Ne, ne bo šlo! Pa je bil tam tudi neki tamkajšnji narodni heroj – med pogovorom je spil že celo steklenico konjaka – in je rekel: »Če ste načelnikov prijatelj, se bomo pa zmenili! Predlagam, da greva na polovico. Vi hočete 3,50, jaz 3 – torej bo končna cena 3,25.« Pa smo podpisali.

Ste takrat prvič ugotovili, kako pomemben je za uspešno poslovanje stik s poslovnim partnerjem, vzpostavljen v neformalni situaciji?

Ja, posebno pri Rusih, kjer sicer ne bi ničesar prodal! Nemcu bi se fučkalo za te stike, Rusi so pa zelo čustveni.

Najdemo Slovenci z Rusi kaj laže skupni jezik, ker smo sorodne, slovanske duše?

Zagotovo. Rusi nas imajo radi, »Sloveni« so …Ampak vseeno se jih morate navaditi, ker so drugačni. Če začuti, da ga imate radi, da ste »njihov«, bo za vedno vaš prijatelj. Ministra za zdravstvo vedno povabim za 1. maj v Slovenijo. S Seleznjovom, šefom dume, sva kot brata, kadarkoli lahko pridem v dumo, le telefoniram v njegov kabinet! Ampak poslovnim partnerjem se je treba posvetiti, jih kam peljati … Ker so tako čustveni, rečejo potem: Ja abnimaju tebja! (Jaz te objemam, op. p.) In vas objamejo in poljubijo.

Moji pobje (zaposleni, op. p.) bi umrli, če bi koga od njih Rus kušnil, haha! Ampak vi morate to znati ceniti! Se spomnite, ko je Jelcin Clintona skoraj zadušil, tako ga je objel! Bogastvo je vzpostaviti in negovati stike s temi ljudmi. Ampak ko gledam Slovence, ki trgujejo z Rusi … Slovenci so načeloma slabi v komunikaciji, kar se pozna tudi pri ekonomskih rezultatih pogajanj. Z nekaterimi državami se sploh ne uspemo ničesar dogovoriti!

Moskva ima 12 milijonov ljudi, pa ne moremo enega slovenskega modrčka prodati, porkadibigule! Jaz bi ga, če bi imel čas, samo moram zdravila prodajati! Ampak Slovenci ne znajo do tega priti, ker se ne znajo pogovarjati! Moj prijatelj, s katerim zdaj tudi veliko poslovno sodelujeva, Janez Škrabec iz podjetja Riko Ribnica, on je eden redkih slovenskih poslovnežev, ki obvlada tudi komunikacijo s poslovnimi partnerji. Njemu bom vedno pomagal, zastavil besedo zanj pri Rusih, ker poba je tapravi! Janez Škrabec, Andrej Polenc, generalni direktor Iskratela, zelo educiran človek, top klase, in direktor Heliosa Uroš Slavinec. To smo štirje. Špice. Potem je pa že bolj tako tako.

Krka ima nekatere zelo razkošne marketinške prijeme, kot je safari v Afriki, kamor ste peljali tuje poslovne partnerje …

Takole je bilo: vse Krkine pomembne poslovne partnerje – mnenjske voditelje v zdravstvu – šefe medicinskih klinik, ministre za zdravstvo, načelnike raznih zdravstvenih komitejev, ki so registrirali in preizkušali zdravila, smo – to je bila ena izmed marketinških potez – peljali za šest dni v Kenijo. Tam smo si ogledali Krkino tovarno, peljali smo jih v bolnišnice, kjer so lahko videli primerke bolezni, ki jih ne morejo nikjer na svetu …

In ker smo že tam doli, sem rekel, bomo pa združili prijetno s koristnim: se bomo zapeljali do Bombase in si zraven še safari pogledali, da bodo videli slone in žirafe v živo, z balonom bomo leteli, ne s helikopterjem … – to je doživetje! Vse smo sami organizirali – hotele, varnostnike – sprejeli smo riziko za dvajset ljudi. Pripeljali smo Ruse, Litovce, Ukrajince, Estonce, Čehe, Poljake, Slovake … V njihovih državah so vedeli za to in so sprejeli tako, kakor je bilo zamišljeno – kot zanimivo ekskurzijo, na kateri se partnerji bolje spoznajo med seboj, se informirajo o stroki in se poleg vsega fino imajo.

Pa sploh ne gre za denar! To so ljudje, ki ga imajo toliko, da gredo lahko vsak teden v Kenijo! Potem so pa meni rekli v marketingu Krke: Zdaj smo pa že vse tujce peljali, dajmo še Slovence. Fantje, sem rekel, Slovencev se ne pritaknite! Vseh ne morete peljati, če jih boste le nekaj, bo nevoščljivost strahotna! Tisti, ki bodo doma ostali, bodo udarili nasproti onim, ki bodo šli in jih bodo po glavi dobili. So rekli v marketingu: Neee, se bomo že zmenili!

Pa ste se res uspešno dogovorili ali je prevladala slovenska zavist?

Smo se vse zmenili, peljali eno skupino dol, a zaradi tistih šestih dni v Keniji so Slovenci govorili: Pa kaj je bilo treba hoditi v Afriko za to! Tako je to, vidite …

Kdo je zaslužen za pospeševanje prodaje zdravil s subtilnim načinom prepričevanja zdravnikov, da začnejo predpisovati Krkina zdravila?

To je medicinska promocija, ki smo se je naučili od Američanov (trideset let smo delali z več ameriškimi tovarnami) – rečejo jim »medical representatives« (ali krajše »medical reps«). Zdravniki nimajo dovolj časa za nenehno spremljanje novosti iz farmakologije in farmakokinetike in radi vidijo, da nekdo pride k njim na obisk in jim v petih minutah predoči novosti.

K njim pošljemo farmacevte ali zdravnike, ki so ravno prav sposobni (ne preveč, da bi solili pamet zdravniku) in všečni – nekdaj so bile to privlačne farmacevtke, ker je bilo več zdravnikov, zdaj je obratno, ker prevladujejo zdravnice. »Medical rep« sodeluje z zdravnikom in jasno, da ta laže sprejme simpatično osebo kot pa kakšnega tečnega dedca ali gospo. To je posebna znanost, veste – kako se z njim pogovarjati, vzbuditi njegovo zanimanje, kako doseči, da si zapomni ime zdravila in ga začne predpisovati.

Blagovne znamke zdravil so izredno pomembne. Če imate, na primer, tri zdravila za holesterol (to je največji biznis na svetu, obračajo se milijarde dolarjev!), si mora on zapomniti ime prav tistega, ki ga vi promovirate. Medicinski informator mora na dan obiskati osem do deset zdravnikov, ne sme govoriti več kot o dveh do treh zdravilih hkrati, ker potem ni učinka.

Lahko verjamemo zanimivim zgodbicam, da ste zdravnicam ponudili marsikaj eksotičnega, da bi prepričevanje za predpisovanje določenega Krkinega zdravila bolj gladko teklo?

Ja, to je čisto jasno. Vodilna revmatologinja v Moskvi ne bo sprejela mojega sodelavca – priti moram jaz, ker me pozna, povabim jo na kosilo, na ogled predstave v častni loži Bolšoj teatra, pa na strokovni kongres v Mehiko jo peljem … In če bo ona predpisovala neko zdravilo, ga bodo še vsi drugi zdravniki v Moskvi. Je pa res, da so bili takrat, ko sem se jaz s tem ukvarjal kot direktor marketinga v Krki, drugačni časi.

Takrat Rusi niso imeli recimo 15 tisoč mark za nakup zadnje izdaje knjige interne medicine, ki je izšla v Londonu. In sem jo jaz prinesel zdravnici. Pa me je že drugače sprejela. Vedeti moraš, kaj kdo potrebuje, kaj mu veliko pomeni. Res pa je, da sem jaz to počel v lažjih ekonomskih razmerah – ker niso imeli deviz, smo šli: naftni derivati za zdravila – sem ter tja. Laže je bilo tudi zato, ker so oni čakali, da bodo dobili zdravila – meni zdravnikov ni bilo treba tako, kakor danes, prositi in prepričevati, da bi začeli predpisovati neko zdravilo.

(Pogovor prekine telefon. Ko konča, veselo pojasni, op. p.)

Ooo, Andrejček je klical (Andrej Šifrer, op. p.), da gremo na škampe na buzaro čez eno uro!

Če se ne motim, je Andrej Šifrer vaš bratranec?

No, moj daljni sorodnik. Njegova mama, Pavla Šifrer, zelo nadarjena pevka, je bila sestrična mojega očeta. Bili smo zelo povezani. In ko sem bil po bombardiranju naše hiše ranjen in veliko časa po bolnišnicah na Gorenjskem in v Nemčiji, sem stanoval nekaj časa tudi v Stražišču pri Andrejevi mami.

Potem to, da ste nekoč igrali pozavno in še danes radi zaigrate na harmoniko, niti ni tako naključje?

Ja, malo štimunge mora biti. Veste kaj, v Sloveniji ne znajo tujcem pričarati vzdušja. Zato morate biti maher. Ko pripeljemo v Slovenijo poslovnega partnerja, vemo, da ga ne zanima Inetrcontinental, Hilton pa to. Klinc, to njega ne zanima! Mi mu v sproščenem vzdušju predstavimo tovarno, ga peljemo v domačo gostilno ali pa v Krkino zidanico na Trški gori. To imajo najraje – da jih direktor pelje na svoj vikend, jim tam ponudi domači cviček in jim zaigra Rozamundo na harmoniko.

In menda imate za vsak slučaj, če bi se zmotili, nekje v ozadju spremljavo na kaseti?

Ne, ne, bilo je takole: pri Petru Liparju v Kranju sem se deset let učil klavirsko harmoniko. Potem sem pa diatonično kupil, ker lahko daš kaseto vanjo. Slaka sem prosil, naj mi posname svoje najboljše šlagerje – samo harmoniko, brez spremljave, pa mu nisem povedal, zakaj. Dobil sem kakšnih pet takih kaset. Potem dam kaseto v harmoniko in začnem igrati. Obvladam jih pa tako, te šlagerje, da okrog mene ne opazijo, kako jaz vlečem meh, pritiskam na base, glasba je pa iz kasete. Kako to igram! Samo gledajo me in nihče ne verjame! Je prišel Slak k meni v zidanico, pa je rekel: ti boga, saj ti pa bolje igraš kot jaz! Pa sem igral njegove posnetke! (smeh)

Ko ste na srečanju lastnikov ferrarijev iz vse Evrope, ki ste ga priredili pred dvema letoma na gradu Otočec …

… jaaa, takrat sem se vozil s ferrarijem 250 kilometrov na uro!

… ko ste morali na večernem izboru za miss ferrari na odru sodelovati z voditeljico Tajdo Lekše, ste ji – brez pretiranega sramu – škilili v globok dekolte, cvičkasto odsotno zamomljali nekaj imen lepotic in se smeje odmajali z odra … Če seštejem vse podatke in vtise, ki sem jih dobila o vas, ste prav simpatično brezbrižni. Je to profesionalna igra ali se zares tako požvižgate na to, kaj si ljudje mislijo o vas?

Ne, tak sem zares. Ja, zakaj bi pa karkoli skrival?! Saj se mi ni treba ničesar sramovati!

Kako dobro je lahko delovalo zakonsko in družinsko življenje nekoga, ki je bil polovico leta od doma in je skorajda zbolel, če ni bil vsaj enkrat na teden v letalu?

Ja, zelo dobro. Za vikende sem prišel domov, četudi iz Tokia. So kar čakale vse tri punce name. Imam dve hčeri, Majo in Diano, pravi visokorasli lepotici! (Smeh. Iz delovne mize ponosno prinese fotografiji hčera, op. p.) Ko sem bil doma, sem se res posvetil družini, vedno smo kam šli, zmislile so si, kar so si želele. Veliko smo tudi skupaj potovali, obvladata več jezikov, imata že svoji družini. Ja, nono sem že …

Diana je rodila hčer Ester v avtu! Popadke je dobila, pa smo rezervirali v porodnišnici na Reki sobo, a ni zdržala do tja! Rodila je v Osorju (med Cresom in Malim Lošinjem, kamor hodimo na dopust) – kar se tam ni zgodilo že 76 let! Pa sta prileteli ginekologinja pa babica in jima je moj prijatelj ginekolog Parešić po mobitelu dajal navodila, si predstavljate?! In potem so prišli trije škofi, da smo naredili v cerkvi na Osorju koncert in krst Ester, haha! O, mater, to je bil eden težjih dni v mojem življenju, ker sem bil nenehno na telefonu in do zadnjega nisem vedel, kako se bo razpletlo.

Če bi vsej garnituri žensk, s katerimi ste bili kdajkoli skupaj, lahko brali misli, kaj bi rekle o Milošu Kovačiču kot o ljubimcu, o moškem?

Vse bi rekle: rade ga imamo. Kadar končam s katero telefonski pogovor in ker je »in english«, vsaka na koncu reče: I love you! (gromki smeh)

Kaj vas pri ženskah najbolj privlači – imate kakšen skrivni fetiš, ki nam ga lahko zaupate?

(Krajši premislek, op. p.) Na obrazu lep nasmeh – bleščeči zobje, lepe ustnice. Na telesu bi vsaka ženska morala znati poudariti najlepše, a žal jih veliko izpostavlja tisto, kar je njim všeč, pa morda v resnici sploh ni vredno tega. Bognedaj, ko so začele vse hoditi v mini krilih! Bolj ko je imela debele noge, bolj je hotela svoja bedresa kazati! Če nima dobrih nog, naj jih ne razkazuje, razumete?!

Najlepši del telesa ženskega telesa je (stegne nogo in pokaže, op. p.) noga od kolka do kolena. (smeh) Če ima lepa, naj jih poudari. In prsi seveda. Ni treba, da so pretirano velike, ker potem so že mlitave, kot pravijo Hrvati, mlahave, haha!

Ali začutite, če se ženska prilepi na vas samo zaradi imetja in ne zaradi tega, ker bi ji bili všeč kot človek?

Ja, sem in tja govorijo, da se lepijo name predvsem take Rebeke Dremelj (ena najbolj dejavnih misic Slovenije, izbrana leta 2002, op. p.). Sem preveč občutljiv na take ženske, prepoznam jih in prekinem stike z njimi … Nimam rad takih ... Če bo ženska kaj hotela od mene, bo morala ona dati za to denar, haha!

Ste v leglu naslade, na Tajskem, kdaj okusili »ljubezen za dolar«?

Ne, to me pa ne veseli – preveč jih je tam pa vse so enake – to ni to. Nič nimaš od tistega seksa – to je potem brez veze, šport, eksersajzing. Drugo pa je, ko grem k stricu, bogatašu v Bangkok, kamor se recimo za vikend zapeljem iz Moskve z Aeroflotom. Veliko me stane, samo za tri dni, ampak se splača. Tam grem na poseben tretma – rad imam obrede.

Zjutraj grem k de luxe frizerju – tam me babe čakajo, me oblečejo v tako lepo modro mornariško tuniko, dve mi manikirata roki, tretja me šamponira in maže, pa to … same lepotice. To je uživancija! Saj ni treba, da je tudi seks! Aaaa, me rade poslušajo šentjernejske ženske, ko jim to pripovedujem. Po maši ob nedeljah pridejo k Majzelnu (bratu Toneta Majzlja, op. p.) v gostilno in samo name čakajo, ker jaz tam fruštkam vsako nedeljo ob devetih s prijatelji. »Eeee, gospod Meloš, kje ste biu pa za vekend?« vprašajo v narečju z značilnimi širokimi e-ji in ga hitro naročijo še liter, da bolj jezik teče, pa poslušajo kot hudič …

Kaj pa kriza srednjih let pri moškem? Ali je vas zaobšla?

Ooo, prosim vas lepo … Nimam je!

Tudi viagre še niste potrebovali?

Oh, viagra. Uporabna stvar, ampak, veste kaj, jaz sem … Zdaj so tudi že drugi pripomočki za boljšo prekrvavitev. Če je pa cirkulacija krvi v redu, viagre ne potrebujete. Odvisno tudi, s kom to počnete. Sicer je pa viagra milijardni biznis po vsem svetu! To je strašno drago! Tableta stane deset dolarjev, v Moskvi celo dvajset. Moški tam nimajo kaj jesti, viagro pa kupujejo.

Če smo že pri (pre)doziranju – kaj pa druga navodila za uporabo zdravil – stranski učinki, previdnostni ukrepi … – na kaj vas vse to asociira v povezavi z vami?

Doziranje? (nasmešek) Pri mojih letih moram biti pri že bolj pazljiv – da imam normalen ritem življenja – dela in zabave. Ne smem več predozirati – včasih sem znal lumpati tri dni in tri noči skupaj, se ga na mrtvo napiti, sem imel včasih taaakega mačka (pokaže z rokami) – glavo polno žvepla od belega vina, haha! Danes se bolj pazim. Je pa res, da me zdaj hitro kakšen išijas stisne, ker se mi poleti, ko vozim cabrio tam čez Liko, ne ljubi strehe zapreti, haha!

Besedilo: Nina Orel

Foto: Borut Kranjc

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del