Miran Trontelj: Pet visoko razvitih držav proizvede čez polovico toplogrednih plinov

Naj kar takoj povemo tistim, ki ob četrtkih zvečer na POP TV čakajo na Trontljevo vremensko napoved in na bodice, ki jih je v njih namenjal aktualnim političnim abotnostim, da slednjih ne bo več. Bodic namreč, neumnosti bodo še vedno in vremenska napoved tudi. Zakaj? Ker ...

Ah, kar polistajte malo po našem kramljanju z inženirjem, ki ponuja dokaze za to, da se lahko pameten in pokončen človek, ki hoče samo pošteno opravljati svoje delo, zaplete s človeško neumnostjo tudi pri tako nedolžni dejavnosti, kot je spremljanje in opazovanje ciklonov in anticiklonov, vremenskih ujm in podobnih ‘nadčloveških’ dogajanj. In da, žalostno, pri dokazovanju svojega na Slovenskem večkrat ne pomagajo ne argumenti ne strokovna avtoriteta, celo priljubljenost in vseslovenska prepoznavnost ne zadostujeta.

To si je Miran Trontelj pridobil kot prvi slovenski televizijski meteorolog. Z globokim glasom, videzom prijaznega strička in prikladnim priimkom, ki ga z majhno korekcijo lahko preprosto prisodimo kakšni napačni napovedi. Teh ni bilo veliko niti v starih časih, ko so vremenske napovedi izdelovali »peš«, ampak je že tako – dovolj je ena sama, še manj, dovolj je že to, da samo nad napačno hruško dežuje, ko bi moralo svetiti sonce, pa se te prime ljudski glas tistega, ki zmeraj fali, ko pa gre z dežnikom v službo, lahko svojega pustite doma.

Pozabili smo ga povprašati, ali se je pozanimal, kakšno je bilo kaj vreme nad Ljubljano 17. maja 1940, ko se je rodil, pa najbrž ne ve, ker sodi med redke ljudi, ki se jim zdi vsako vreme lepo. Po končani fakulteti bi moral za učitelja matematike, pa se lahko srečnemu bratovemu namigu zahvali, da ga je odneslo na dodatni dvoletni študij vremenoslovja, za katerega do takrat sploh ni vedel, da obstaja.

Prvo in edino zaposlitev v življenju je doživel na Hidrometeorološkem zavodu, na katerem je 17 let, ker ni hotel med komuniste, ostajal prognostik, potem pa, ko to ni bilo več pomembno, postal namestnik direktorja. Ko so zavod po političnih kuhinjah pripojili Agenciji za okolje in s tem odpravili njegovo delovno mesto in ga kot svetovalca strpali v neko sobico, se je od svojega dela, ki ga je imel rad, poslovil z dokupom let in se umaknil v penzion.

Očetu dveh hčerk, dedku dveh vnukov in vnukinje kljub temu ni dolgčas. Že pred tem se je oskrbel s številnimi konjički, ki jih opravlja prav tako vestno kot prej svoje redno delo. Že dvajset let je predsednik Jadralnega kluba Ljubljana, je tudi jadralni in smučarski sodnik, in kot slednji je sodeloval na sarajevskih olimpijskih igrah. Je tudi predsednik Numizmatičnega društva Slovenije in pevec v pevskem zboru Lipa zelenela je. In če kdo misli, da je dal mir vsaj v teh hobijih, se seveda moti.

Na njegovo pobudo (1997) in po zaslugi njegovega dolgotrajnega nadlegovanja je leta 2001 ustavno sodišče vendarle presodilo, da Pirančani pri cenah privezov v svojem pristanišču ne smejo delati razlike med svojimi in »tujimi« Slovenci. Nazadnje se je pred kamerami kot nevremenoslovec pojavil konec lanskega leta, ko je kot predsednik Numizmatičnega društva Slovenije razlagal novinarjem in javnosti, da lahko Zmago Jelinčič svojo zbirko proda za kakršenkoli denar, če se bukovi državi ni zdelo vredno pobrati tistih »specimenov« (oziroma česarkoli že) slovenskega denarja, natisnjenega v Londonu, ko je bil čas za to. Ja, če kdo, potem prav naš tokratni sogovornik ve, da ni samo vreme nad Slovenijo zelo spremenljivo in težko napovedljivo, obvladljivo pa sploh ne.

Razsežnosti katastrofe v jugovzhodni Aziji so nas presenetile. Ali so tudi vas prevevali podobni občutki, osuplost?

Niti ne. V klimatologiji ali meteorologiji nas v povezavi s splošnimi podnebnimi spremembami nič več ne preseneti. Ker to, kar se danes dogaja po svetu glede vremenskih ujm in podobnih nezgod, lahko bolj ali manj pričakujemo.

Tektonski premiki so bili vedno, tudi močnejši, zato nas tak premik, kakršen je bil pri Sumatri, ne bi smel presenetiti. Zelo verjetno pa je presenetil nepripravljene oblasti na obalah teh prizadetih območij, ker je bil tolikšne razsežnosti in ga morda niso pričakovale, čeprav bi ga morale. Cunamiji so se vedno pojavljali. V nam znani zgodovini mogoče ne v tolikšnem obsegu ali pa tudi, predvsem na Japonskem.

Menda imajo Američani na Havajih vzpostavljen dober sistem opozarjanja pred cunamiji. Kako deluje?

Cunami je do Cejlona potoval več kot tri ure in v tem času bi morali zbrati toliko podatkov, da bi obvestili prebivalstvo na obali, da se je treba umakniti. Ponekod se ni bilo treba umakniti prav dosti. Na posnetkih se je dalo videti, da je bilo opustošenih tudi samo nekaj deset metrov v globino, in če bi se prebivalci umaknili samo za teh trideset, štirideset metrov, bi bili rešeni. Na posnetkih pa smo videli, da so bili na obali, da so gledali. Nihče jih ni opozoril, saj takih opozorilnih sistemov na tem območju ni.

Ali so takšni cunamiji mogoči tudi v Jadranu?

Ne. Morje ni take oblike, tudi preplitvo je. Pa še take prelomnice ni, kot je tista, ki poteka okrog Tihega oceana, kjer se zemeljske plošče bodisi narivajo bodisi spodmikajo. Če nastane tridesetmetrski prelom, saj to niti ni tako veliko, ampak tak prelom na taki globini povzroči premikanje morja, ki je lahko katastrofalno, in to potem povzroči cunami. Cunamiji se lahko pojavijo tudi pri nas, ne pa v tolikšnem obsegu. Če bi se, bi šlo vse. Trst, Izola, Koper ..., ta mesta so vsa na višini od enega do petih metrov in bi jih vsa odplaknilo.

Ali ima lahko ta katastrofa v jugovzhodni Aziji posledice tudi na vreme?

Na vreme direktnih posledic nima, ima pa indirektne. Pojavlja se tudi monsunski dež, so poplave, lahko so tudi posledice zaradi uničenega okolja, ampak ti vplivi so minimalni glede na veliko katastrofo.

Ljudje radi poenostavljamo in iščemo skupne vzroke za različne stvari. Se pravi, da tole, kar se zdaj dogaja v zahodni Evropi, nima nobene zveze s cunamijem v Aziji?

Ne, nobene zveze. Take poplave in neurja z vetrom se pojavijo vsake toliko časa. Sicer tako močnega vetra že štirideset let ni bilo, je pa običajen močnejši veter v tem zimskem obdobju, ko se cikloni sprehajajo iznad Atlantika proti vzhodu severneje in gredo čez del Anglije, čez Nemčijo, Dansko, južno Švedsko ... Cikloni se pomikajo tam čez in v teh ciklonskih tvorbah so pogosto močnejši vetrovi. Da bi pa pihali s hitrostjo 200 kilometrov in več na uro, kot zdaj trdijo, pa še nisem slišal. Običajno dosežejo do 180 kilometrov na uro.

Pri nas, recimo, so kraji, ki so podvrženi burji, bolj pogosto s podobnimi vetrovi, vendar je vse prilagojeno temu. So zgradbe prilagojene, je rastlinje prilagojeno. Drevesa so nagnjena in imajo manj vej na udaru burje. Za kraje, ki pa niso prilagojeni tako močnim vetrovom, je pa hudo, lahko tudi katastrofalno.

Je to, kar se zdaj dogaja v zahodni Evropi, še normalno? Ali vremenoslovci sploh uporabljate besedo normalno?

Ne, mi ne uporabljamo te besede. To je, recimo, redko, ampak se pa pojavlja. Besedo nenormalno uporabljamo za pojave, ki jih še ni bilo, vendar v zgodovini skoraj vedno najdemo podoben primer, tako da to ni nenormalno. Nenormalno je mogoče to, da se katastrofe, kakršnekoli že, zdaj pogosteje pojavljajo.

To je statistično dokazano?

Ja, pogostejše so, tako burja s točo kot močni vetrovi, niso pa to enkratna dogajanja. Saj tudi če imamo kakšen tak ekstremen pojav, če pobrskamo dovolj daleč nazaj, lahko iz opisa najdemo podobnega. Rekel sem iz opisa, saj takrat še niso merili in opazovali tako kot danes.

Slovenci smo se bolj slabo izkazali s pomočjo prizadetim območjem. Vas to preseneča?

Ne, nismo se slabo odzvali. Če primerjate bruto nacionalni dohodek Amerike in Slovenije, potem je odziv kar primerljiv. Je pa seveda res, da se Slovenci odzivamo na pomoč prizadetim bolj kontinuirano in recimo to, kar zdaj nekatere zahodne, razvite države, tudi Japonska in Avstralija, dajejo iz svojega budžeta v te sklade, to ni poseben denar. To je denar, ki je namenjen za takšne primere. In če ga bodo zdaj vsega dale za to katastrofo, ga bo za vse druge zmanjkalo. Kaj bo pa takrat?

Kar spomnite se potresa v Iranu! Tja ni prišlo niti deset odstotkov obljubljenega denarja. To me bolj skrbi. Te velike napovedi, veliki odzivi še ne jamčijo, da bo obljubljeni denar tja tudi prišel. Je pa najbrž skrajni čas, da se razvite države nekako oddolžijo za vse tisto, kar so iz teh držav potegnile, jih izkoristile. Kapitala, ki so ga odnesle s tega področja, s proizvodi, s surovinami, s čimerkoli, ne morejo vrniti.

Pa bodo to storile?

Ne, nikoli ne bodo vsega vrnile. In vedno bo revščina in vedno bo terorizem.

Slovenija je ratificirala kjotski sporazum, po katerem naj bi podpisnice do leta 2012 zmanjšale emisije toplogrednih plinov za osem odstotkov. Kaj to pomeni? Nekam malo se sliši.

Ne, to ni tako malo, po drugi strani pa so bila pogajanja silno komplicirana in so povzročila, da se je razvila trgovina. Tiste države, ki proizvedejo manj toplogrednih plinov, lahko s tem trgujejo, si kupujejo bonuse in prodajo kvote. Mislim, da je to premalo, kar zdaj delajo, in skrajno žaljivo za ves svet je bilo, da Amerika ni hotela podpisati sporazuma. Amerika proizvede največ teh plinov. Pet visoko razvitih držav proizvede čez polovico toplogrednih plinov in res je skrajni čas, da so se začele oziroma se bodo, saj se še niso, odzivati na te dogodke.

Statistike, vse statistike kažejo, da je vpliv segrevanja ozračja lahko ogromen. Ali je to res samo vpliv toplogrednih plinov ali gre tudi za običajne klimatske spremembe, niti ni važno. Klimatske spremembe so se dogajale vedno, ko se je Zemlja razvijala. Od ledenih dob, mini ledenih dob, sušnih let itn., saj vemo, da so dinozavri izumrli in marsikaj se je že dogajalo.

Kaj bi teh osem odstotkov pomenilo za okolje, če bi jih dosegli?

To je začetek procesa. In če bi dejansko za teh osem odstotkov – teh osem velja samo za nas – zmanjšali in bi se pokazali rezultati, bi potem zelo zelo hitro dosegli globoko strinjanje po vsem svetu, da se odstotek proizvedenih toplogrednih plinov še zmanjša, čeprav na račun napredka.

Pa bi se pokazali rezultati?

Domnevamo, da bi se. V industriji nam je uspelo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, problem je v prometu, ki se razvija. Ali bo proizvajalcem avtomobilov za nekoliko višjo ceno uspelo proizvesti vozila, ki ne bodo v zrak spuščala toliko ogljikovega dioksida in drugih plinov? To ni stvar velikih vložkov. To se da storiti že z razmeroma nizkimi stroški, seveda pa je potem profit industrije nekoliko manjši.

Če bo pa industrija gledala samo na to, kako bi izvlekla čim več profita ne glede na onesnaževanje okolja, je pa malo šans. Najprej se morajo zavedati tisti, ki pobirajo dobiček. In enako je z nerazvitimi območji v Afriki in Aziji, ki so jih kolonizatorske države dolga leta izkoriščale, samo izkoriščale, zdaj, ko morajo tja nekaj vrniti, so pa problemi.

Kdaj v zgodovini je bila nazadnje primerljiva otoplitev?

Ko sem pripravljal knjigo o vremenskih katastrofah, sem zasledil podatek, da smo v Evropi doživeli že triletno sušo, in to v poznem srednjem veku, torej ne tako daleč. Ali je to primerljivo z današnjim stanjem, je malce težko reči.

Napovedi, ki izhajajo iz ugotovitev o segrevanju ozračja, po eni strani grozijo s puščavami v Evropi, po drugi strani z novo ledeno dobo, ki naj bi nastala, če bi Zalivski tok spremenil smer.

Če bo Zalivski tok spremenil smer, lahko to pomeni katastrofo za velik del Evrope. Če pogledate splošne klimatske značilnosti Anglije ali pa južne Norveške, Islandije, bi na teh širinah moralo biti drugačno podnebje. Ravno tako na jugu, recimo, če pogledate na južni širini, obstajajo pokrajine s silno različno klimo na isti geografski širini. To pomeni, da ti tokovi ogromno pomenijo. In to prerazporejanje toplote – oceani so največji akumulator toplote – ogromno pomeni za spremembo podnebja.

Se to res lahko zgodi?

Tok v Tihem oceanu se že spreminja. Tako imenovani El Nino. Včasih se je ta tok obrnil na dvanajst let, zdaj imamo pa obrnjenega na par let. In če se bo to zgodilo še z Zalivskim tokom, bo res hudo.

Bi to neposredno vplivalo tudi na vreme v Sloveniji?

Tudi. Ne sicer tako močno, ker Slovenija ni tako odvisna od Zalivskega toka, ker je le toliko v notranjosti, bi pa.

Se vreme opazno spreminja tudi v Sloveniji?

Rekel bi, da se ne, zaenkrat. Razen da, odkar merimo, to pa počnemo od leta 1850, še ni bilo takega obdobja s tako visokimi temperaturami. Tako dolgega. Če pogledamo statistiko za Ljubljano, ugotovimo, da še nikoli ni bilo obdobja desetih let oziroma zdaj bo že petnajst let, ko bi imeli osem, devet najtoplejših let, odkar merimo. Tega še ni bilo.

Sodi ta zima v kontekst tega?

Ta zima je še kar normalna. Temperature so malce višje. Tudi lansko leto nasploh je sodilo k normalnim, ker je bilo manj ekstremnih pojavov. Ni bilo suš, ni bilo poplav, temperature so bile sicer višje od povprečja, vendar ne tako zelo. Zdajšnja zima, doslej, ko je je že skoraj polovica mimo, lahko rečemo, da je preveč suha. Da je premalo snega v hribih, če že nižine pustimo pri miru. Na Kredarici ga je le dober meter.

Smo Slovenci pripravljeni na toplejše podnebje?

Slovenci se poskušajo pripravljati. (smeh) Težko boste prepričali neko kmetijsko podjetje ali pa kmeta v severovzhodni Sloveniji, da ne bo več gojil silažne koruze za krmo, ampak neko drugo, ki bo v njegov žep prinašala nekoliko manj dobička, bo pa seveda uspevala, tudi če je malo bolj suho leto. Povsod je problem sla po dobičku, in dokler jih ne bo udarilo po žepu ali po glavi, bodo težko spremenili svoje mišljenje. Recimo, silažna koruza porabi desetkrat več vode kot navadna koruza in verjetno so ta razmerja precej podobna tudi pri drugih krmnih rastlinah, ki bi jo lahko nadomestila.

Ampak če dobiš za uvelo koruzo odškodnino, potem ...

Nič hudega, jasno. Saj naša država je bila do tega sloja prebivalstva zelo zelo dobrohotna. Če navadnemu človeku toča potolče avto, ga pošljejo na zavarovalnico, in če vozilo ni zavarovano, ne bo dobil nič. Kmetje pa zahtevajo povračilo za vsak stolčen paradajz. Že ta beseda me moti – zahtevek? Ko bi mu vsaj rekli vloga za nadomestilo škode ali pa prošnja, ne pa zahtevek.

Sodelovali ste tudi v komisijah za ocenjevanje škod, ki so jih povzročile suše?

Ja, sem, ampak samo eno ali dve leti. Tam je težko delati.

Zakaj?

Zaradi pritiskov. Saj vidimo, ko morajo zdaj kmetje vračati denar, ker so dobili preveč akontacije. Jaz sem vedno govoril, da pretiravajo in da so te komisije, ki določajo škodo, pod vplivom. Poglejmo samo povračilo za škodo na poljih sladkorne pese izpred treh, štirih let. Vemo, da sladkorne pese ne uporabljajo za krmo živali, ampak vso odkupi Tovarna sladkorja Ormož. To se pravi, da gre za edini pridelek, ki ga res lahko ocenimo. In smo imeli na eni strani pričakovani pridelek.

Že to izrazoslovje me je zelo motilo. Škodo so namreč ocenjevali na osnovi pričakovanega pridelka. Meni bi se zdel mnogo primernejši povprečen pridelek, ker pričakuješ zmeraj zelo veliko. Po tem, koliko je bilo škode, za koliko ton pričakovanega pridelka so priznali škode in za koliko ton so v Ormožu odkupili. Če ti dve zadnji tonaži seštejemo, je bil nadpovprečen pridelek, ker je bilo prijavljene toliko škode. Ampak so šli kar mimo tega.

Tam ste se srečali s kmečkim lobijem?

Ja. Komisiji, v kateri je bila kar primerna zasedba in ki jo je vodilo ministrstvo za okolje, so pokazali, recimo – enkrat samkrat sem šel na teren, potem pa nisem hotel več – vinograd na Primorskem, na katerem zaradi suše ni bilo pridelka. Vprašal sem, koliko je star. »Šest let,« so rekli. »Ja, pa je kdaj kaj bilo na teh trtah?« »Ne.« »No, pa tudi nikoli nič ne bo,« sem rekel.

Kot meteorolog sem vedel, da trta na takem terenu ne more uspevati. Prvič je bila na udaru burje, ker je bila zasajena direktno nasproti Nanosa, in drugič, bila je zasajena na čistem laporju, čisto nič zemlje ni bilo. In to so nam pokazali kot primer škode. Ali pa na Gorenjskem. So nam pokazali njivo s suho koruzo, sto metrov stran je pa rasla kar lepa koruza, in še eno njivo, na kateri je rasla ajda. Seveda, tam, kjer je bila koruza suha, je bilo pregloboko oranje.

Vemo, da je na Sorškem polju zemlja plitva. In če globoko orješ, pride na površino kamenje in pri takihle kuglah (pokaže za pest ali več debele, op. p.), nič ne pretiravam, je pač bolj malo ajde prišlo ven. Ja, kako ima obraz kazati take njive kot primer, da je suša uničila pridelek?

Kaj menite o postavitvi vetrnih elektrarn v okolici Ilirske Bistrice?

Na Hidrometeorološkem zavodu oziroma na Agenciji so izdelali študijo, ki je pokazala, da je primernega vetra tam samo za tretjino. Če mislijo postavljalci s tem vetrom pridobiti kaj prida elektrike, se najbrž motijo. Mi je pa jasno stališče Elektra Primorske, ki ga ta investicija nič ne stane, saj denar zanjo zagotavljata EU in država, in ki dobi za vsak proizveden kilovat trikrat več denarja, kot stane kilovat, proizveden v nuklearki v Krškem.

In razumem tudi, da so za vetrne elektrarne zavzemajo krajani Ilirske Bistrice, pa če jim vse pocrka, saj bodo, če bodo postavljene, dobivali rento. Tu mora stroka povedati svoje. Naravovarstvena je že, hidrometeorološka tudi, pa niso zadovoljni z odgovorom. Odločiti se bo morala politika. Sam sem sicer za obnovljive vire energije, ne zdi pa se mi sprejemljivo, da bi morali vsi davkoplačevalci plačevati tako visok račun za elektriko zaradi rente tamkajšnjih prebivalcev in dobička Elektra Primorske.

Ko sva se dogovarjla za intervju, sem vas imenoval vremenar, pa vam ni bilo všeč. Zakaj vam gre ta beseda na živce?

Ja, ta mi gre zelo na živce. Vremenarji so lahko špikerji na televiziji, ki niso vremenoslovci. Paralelno lahko uporabimo vzporednico v zdravilstvu med zeliščarjem in zdravnikom ali pa padarjem in zdravnikom. Ta končnica -ar ima lahko slabšalni pomen. Saj z menoj se vsi meteorologi ne strinjajo in jim je vseeno, meni pa ni.

Pri nas se je napovedovanje vremena na televiziji začelo z vremenoslovci. Zdaj je to na komercialni televiziji prešlo na laike. Vas to moti?

Moti me ne. V današnjem liberalnem času je vse dovoljeno. Moti me, kadar tak napovedovalec kaj po svoje pove, kar je zgrešeno. Meteorologi pripravijo tekste za napovedovalce, ki niso profesionalci, in če tak napovedovalec za svoj način govora to spremeni, in to tako, da je narobe, to me pa moti.

Vreme ste začeli napovedovati leta 1971 na nacionalki. Kako je prišlo do tega?

Televizija se je takrat trudila, da bi ljudem približala tudi to področje, se pravi vremenske napovedi. Začel je meteorolog Janko Pristov v kmetijskih oddajah enkrat na mesec. Potem je Vida Majda, tudi meteorologinja, začela enkrat na teden z rednimi napovedmi. In ker tega ni želela početi sama, je povabila k sodelovanju še mene.

Naredili smo nekaj prob in sem začel redno. Ampak politika se je na televiziji menjala, in ko kakšnemu uredniku to ni bilo všeč, oddaje enostavno ni bilo. Ko so me znanci spraševali, zakaj ni več oddaje, sem rekel, da to ni odvisno od mene. Potem so poklicali na televizijo in tam izvedeli, da jaz nočem. Kar ni bilo res.

Ste napovedovanje vremena na televiziji vzeli kot izziv, kot breme?

Kot dolžnost, ker sem čutil, da moramo meteorologi svojo profesijo predstaviti tudi na tak način. Meteorologija je takrat šele zaživela. Meteorologov je bilo malo. Pred menoj osem let ni nihče diplomiral.

Za koliko dni ste takrat napovedovali?

Za dva dni. Takrat smo počeli še vse klasično. Risali smo karte in potem iz izkušenj videli, kako se kakšna stvar obnaša, kakšno vreme povzroča. Glede na današnje čase in na današnji način prognoziranja so bili to pionirski časi.

Kako uspešni ste bili?

Okrog 80-odstotno.

Pa ste kljub temu morali prenašati šale o napačnih napovedih?

To itak. To se vedno dogaja, če gledaš vreme samo nad svojo glavo. Mi smo vreme napovedovali vedno za vso Slovenijo, takrat še celo za okolico, kjer bivajo Slovenci, ali za turiste ob morju. In vsak tak zlonamerni kritik gleda vreme samo nad svojo glavo. Sedemnajst let sem bil dežurni prognostik in sem imel priliko spoznati ljudi, ki so nam telefonirali in se pritoževali: »Ja, včeraj ste rekli, da bo sonce!« Potem ga pa vprašaš: »Kako se je pa glasila napoved?« Pa ne ve povedati.

In sem vzel časopis, ker edino tisto se mi je zdelo verodostojno, tam so bile naše napovedi objavljene, in mu prebral. »Aja, tako ...« V Sloveniji so namreč silno silno redki dnevi, da bi bilo po vsej državi enako vreme. In poslušalec, ki ne zna poslušati ali pa malomarno, šlampasto posluša, sliši samo to, da bo oblačno oziroma deževno. Če pa napoved natančno prebereš, pa vidiš, da smo napovedali recimo na Primorskem sončno, v zahodni Sloveniji delno sončno, v vzhodni Sloveniji pa dež. Kritik pa sliši samo dež.

Je ostalo samo pri telefonskih klicih?

Ja. Tožiti nas ne more nihče, ker gre za napoved. Potem bi tudi vsakdo, kdor igra športno napoved, lahko tožil loterijo, ker ni dobil. Torej, to je napoved, to ni dejstvo. Čeprav so se našli tudi taki ljudje, na primer predsednik Planinske zveze Slovenije, ki nas je kritiziral, ker v planinskih kočah ni zadosti obiskovalcev, zato ker so bile vremenske napovedi za konec tedna vedno slabe. Pa smo šli preverit: ena sama v vsem letu je bila za konec tedna zgrešena. In ali ni bolj primerno, da ljudem poveš, da bo slabo vreme? Saj pravi planinec bo šel vseeno v hribe, ampak se bo temu primerno napravil.

Kako uspešni bi pa bili, če bi vreme napovedali brez sodobnih računalnikov, zgolj s pogledom v nebo in kakšnim osnovnim pripomočkom, recimo z merilnikom hitrosti vetra, zračnega pritiska, termometrom?

Ja, je treba pogledati še kaj drugega. Saj se da kaj videti tudi iz smeri gibanja oblakov. Da se približno določiti ciklonsko in anticiklonsko območje iz tokov zgoraj, ker vreme se ne dela pri tleh, ampak v atmosferi. Tako smo vreme napovedovali pred štiridesetimi, petdesetimi leti. Danes se dela drugače. In če ne pogledaš vseh materialov, ki so na razpolago ...

Pri nas se odločajo med štirimi, petimi modelskimi izdelki, pa še ti se razlikujejo med seboj, in treba se je odločiti, kateri model bo za določen tip vremena na našem območju najbolj verjeten. Tako da prognoza še zdaleč ni nekaj eksaktnega, to je še vedno samo napoved.

Se spomnite kakšne svoje velike napake, ki ste jo storili pri napovedovanju vremena?

Svojih napak ne morem pripisati samo sebi, kajti to je timsko delo, ker je nemogoče, da bi en sam človek vse to pregledal in izdelal napoved. Še danes imajo ob 13. uri konzultacijo – imajo, no (nasmeh), jaz ne več –, na kateri se zberejo vsi meteorologi in tam si, ko dežurni prognostik razloži, kakšna je situacija, lahko vsak na petih monitorjih ogleda različne rezultate modelov, satelitske slike, radarske posnetke, lahko si ogleda tablo in steno, na kateri visijo karte, in se odloči za to, kakšno bo vreme.

Princip meteorološke napovedi je tak, da se moraš vedno odločiti za določen tip oziroma določeno napoved, tudi če je samo 51 odstotkov možnosti zanjo in je ona druga 49-odstotna. Odločiti se moraš za tisto, za katero je večja verjetnost, da se bo izpolnila, čeprav ta dva odstotka lahko pri vremenu, pri vremenotvornem področju, kakršno je pri nas, kjer se tudi kaj naredi, ne samo pripotuje z zahoda, pomenita zelo malo gotovost.

Laže je delati napovedi za Irsko ali za Anglijo, kjer sledijo procesu prek Atlantika. Večina vremena prihaja tam od zahoda. Pri nas so pa tu Alpe in Sredozemlje, tu je celina in s katerekoli strani pride določen proces, ga je treba obdelati na pravi način in potem predvideti. Pa še se lahko zgodi, da ravno tu, v severni Italiji ali na severnem Jadranu, nastane sekundarni ciklon.

Se pravi, da ste kdaj tudi ustrelili mimo?

A seveda, seveda. Spomnim se pred leti, ko so bile v Firencah velike poplave, bilo je okrog 1. maja, smo tri dni napovedovali, da bo proces šel naprej. Takrat še nismo imeli računalnikov. Pa ni šel in smo imeli ves čas lepo vreme. Četrti dan smo rekli: »No, saj, je najbrž ostal tam in se bo izčrpal.« Napovedali smo lepo vreme, pa je prišel proces in z njim dež in smo štiri dni zapored generalno narobe napovedovali vreme.

Napisali ste kroniko izrednih vremenskih dogodkov 20. stoletja na Slovenskem. Kateri dogodek se vam zdi najzanimivejši, najbolj spektakularen?

To je malce težko kategorizirati. Recimo, visok sneg 1952. leta je bil prav gotovo katastrofalen. Velike poplave leta 1926 so bile prav gotovo katastrofalne. Močan veter leta 1984 je prizadel vso Gorenjsko in je bil prav tako katastrofalen. Eno je veter, drugo so poplave, sneg pa še suše so bile. Vse to je težko primerjati med seboj. Kot bi primerjal hruške in jabolka.

Pravite, da je zelo težko napovedati vreme nad celotno Slovenijo, ker je tako raznolika. Po drugi strani pa se mi zdi, da nam je z najhujšim vendarle prihranjeno.

Tropskih ciklonov pri nas ni, ker so pač v tropskih širinah. Tornadi v manjših obsegih so. Recimo tisti zadnji, mislim, da je bilo leta 1987, ki je šel od Hotedršice do Bevk na Barju, je veliko porušil. Majhni tornadi, vrtinci, ki nastanejo pod nevihtnim oblakom, kar pogosto obiščejo Slovenijo, ampak v majhnem obsegu. Ta leta 1987 je bil še največji, poleg tistega, ki je leta 1965 porušil gozdiček pred Razdrtim in nadaljeval svojo pot vse do Rakovega Škocjana. Pri nas se pojavljajo takšni pojavi.

Spor s kmečkim lobijem ni bil vaš edini konflikt s politiko?

Ah, ne, s politiko sem imel vedno konflikte. Ne morem se strinjati z neumnostmi.

In v teh sporih niste bili vedno uspešni. V mislih imam postavitev meteorološkega radarja na Slavniku.

Na Slavniku smo propadli, ker so rekli, da bodo radarski žarki uničili vodo, ker če merimo z njimi oblak, pada potem ta z žarki »onesnažena« voda v njihove kapnice ... Skratka, neumnost non plus ultra. Ni nam uspelo in je bilo samo tam škode za 90 milijonov tolarjev. Začeli smo graditi z dovoljenjem, potem nam je pa vrhovno sodišče dovoljenje odvzelo. In to s tremi argumenti.

Prvič, da niso v lokacijskem dovoljenju in v gradbenem dovoljenju iste parcelne številke. Kar je logično. Ko iščeš lokacijo, še ne odkupiš zemljišča in še nimaš določeno, na kateri parceli bo stalo. Ta razlog se mi zdi za odvzem dovoljenja popolnoma nemogoč. Drugi razlog je bil, da gradimo manjši objekt, kot je v lokacijskem dovoljenju. To je iz formalnih vzrokov dovolj, da odvzamejo dovoljenje, iz realnih pa ne. Če bi bilo obratno, ja, ampak mi smo manjše gradili zato, ker ni bilo denarja.

In tretji razlog, ki so ga navedli, je bil, da nismo izdelali posebne naravovarstvene ekspertize o škodljivosti radarja. Mi, ki smo postavljali radar, smo vedeli, da ta radar škodi, če sedeš v anteno, ampak na tleh, ki jih radarski žarki nikoli ne bi dosegli, ali pa že na oddaljenosti nekaj deset metrov pa ni škodljiv. To se pravi, da ne bi imelo smisla delati posebne ekspertize.

Niste bili edini. Propadla je tudi postavitev radarja na Menini planini za potrebe vojske in civilnega letalstva.

Vojaški radar je vojska potem postavila na hrib pri Nadgorici pri Ljubljani, tam, kjer je stal že jugoslovanski vojaški radar. Ta radar sicer dela, obratuje, ampak ne za namen, za katerega je bil kupljen, ker stoji prenizko. Drugi radar, radar kontrole civilnega letalstva, pa še danes gnije v skladišču. Nikoli ni bil postavljen, stal je pa devetnajst milijonov tolarjev. In če upoštevamo škodo, da vojaški radar ne stoji tam, kjer bi moral, in da ne stoji naš, je škode z radarji več, kot je stal nakup falcona. Pa kakšen veter je bil z njim. Letalo bi vsaj letelo.

Pa ne zagovarjam nakupa falcona. Vsaj notranja oprema bi lahko bila skromnejša, ampak letalo mora biti dobro in varno. Naši politiki letajo s tem dvajset let starim lear jetom. No, saj zdaj so nehali, hvala bogu. Na postavitev radarjev sem opozarjal brez uspeha. Celo novinarji se niso nikoli odzvali, da je večja škoda zaradi nepostavitve radarjev kot pa zaradi falcona. Marjan Podobnik, ki se zdaj vrača v politiko, je bil tisti, ki je preprečil njuno postavitev. Ko je izforsiral svoj prihod v vlado, se je na naslovnici Dnevnika pojavila njegova izjava, ki je šla nekako takole: »Izpolnjujem obljubo, in ker sem prišel v vlado, radarjev na Menini planini ne bo.«

In za to ni nihče odgovarjal?

Ne, nihče. Samo pri nas je bilo škode, ker radar ni obratoval in ker smo ga morali poslati v ZDA na popravilo, pa ker smo morali sanirati zemljišče, za 200 milijonov tolarjev. 90 milijonov je stala sanacija zemljišča na Slavniku, več kot dvajset milijonov obnovitev radarja v Ameriki, da o tisti škodi, ko radar toliko let ni obratoval, sploh ne govorim.

Kakšno škodo je pa to pomenilo za slovensko vremenoslovje?

Toliko let je bilo brez pravih podatkov. Te škode se ne da izmeriti. Tisti radar smo potem postavili na Lisci, ga zamenjali z dvajset let starim, v katerega je treščila strela, uničila računalnik, da je bil popolnoma neuporaben. Ugotovili smo, da za stari radar ni pametno kupovati novega računalnika in novih programov, zato smo tisti radar odstranili in postavili novega.

Prebiral sem časopisno dokumentacijo, ki govori o vas in ki pravi, da ste imeli težave s politiki ne glede na njihovo barvo. Komunisti so vas ovirali pri napredovanju ...

Ne, niso me ovirali pri napredovanju. Jaz sem sam vedel, da ne morem napredovati, če ne grem v partijo. Zaradi tega se nikoli nisem pritoževal. Zavestno nisem šel v partijo in bil zavestno sedemnajst let prognostik. Za časa Šinigojeve vlade, ko ni bilo več pomembno, ali si član kakšne stranke ali nisi, ker je bila bolj pomembna strokovnost, sem preskočil dve šteng’ci in zasedel mesto namestnika direktorja. Zdaj sem se pa pritoževal. Direktorica, ki so jo pozneje tudi zamenjali, mi je znižala plačo, dobesedno jemala denar, ker je bilo na ministrstvu določeno, koliko znaša moja plača, ko so odpravili moje delovno mesto.

Na Hidrometeorološkem zavodu?

Ja, ni bilo več Hidrometeorološkega zavoda in potem ni bilo več treba namestnika direktorja. To je način, kako se znebiti koga. Moja plača je bila določena, ona mi je pa jemala. Tistega denarja sicer ni vzela zase, ampak meni ga ni dala.

Zakaj so pa odpravili zavod?

Ne vem.

Racionalizacija?

Racionalizacije ni nobene, čeprav so nekateri na Agenciji mnenja, da zdaj dobijo več denarja. Ampak sam sem jih trinajst let učil, kako je treba z denarjem. Vendar to ni vse. Imena nimajo. Agencija za okolje? Kje na svetu se Agencija za okolje ukvarja z vremenom?

Ste imeli radi svoje delo?

Ja, zelo. Bil sem absolvent na matematiki, brat je bil fizik, profesor na univerzi, ko sva jadrala in me je vprašal, kam bom šel v službo. Tako prijateljsko, bratsko sva se pogovarjala, pa sem mu rekel, da mi ni iti za šolmoštra. Pa pravi brat, ker sva ravno jadrala in sva se pogovarjala o meteorologiji: »Pa pojdi na meteorologijo.« »A ta študij sploh eksistira pri nas?« In mi je povedal, da ja, ker ga poučujejo na fiziki. In sem se vpisal, končal ... Vedno sem z veseljem opravljal to delo. Še med dopustom, če sem bil v Ljubljani, sem šel vsak dan v službo pogledat.

Radi ste imeli svoje delo, v meteorologiji ste strokovna avtoriteta, tudi znana osebnost ... Ali se niste mogli upreti odpravi zavoda?

Ne, nobene možnosti ni bilo. Nekateri so celo trdili, da je moje arogantno, da tako rečem, nasprotovanje reorganizacijo še pospešilo. To ni res. Bil sem povsod. V Sobotni prilogi Dela sva na dveh straneh s profesorjem Rakovcem govorila o tej anomaliji, v vseh časopisih, na televiziji, po radiu. Povsod sem nasprotoval in bil pri vseh, razen pri gospodu Drnovšku, ker on ni sprejemal takih malenkosti. Tudi pri Kučanu, ki je bil takrat še predsednik države, sem bil.

Ni mi uspelo, ker je bilo to takrat, žal, že malce prepozno, že v parlamentarni proceduri. Predsednik vlade se ne sme spuščati v parlamentarno proceduro. To mi je bilo rečeno. Je pa to pripravil že minister Gantar. Na obletnici zavoda na ljubljanskem županstvu, ki je on ni hotel financirati, tako da je to potem storila ljubljanska županja, jaz sem jo pa organiziral, sem rekel, da se mogoče zadnjič sestajamo, ker ne bo več Hidrometeorološkega zavoda, je Gantar vendarle stopil na govorniški oder in rekel, da ni tako črno, da je dal to v predal.

Skoraj sočasno, to je bilo leto dni pred volitvami, so dali odpravo v koalicijski sporazum. Mi smo lobirali na vse strani, poskušali tudi pri ljudski stranki, kjer so nam rekli, naj pripravimo amandma proti temu zakonu. Pripravili smo ga, vložili so ga, a ga tik pred glasovanjem umaknili, ker je bila ustanovitev Agencije del koalicijskega sporazuma.

Z ministrom Kopačem, ki je to izvedel, niste govorili?

Ah, Kopač je šel z glavo tja, kamor si je zamislil. Kam je prišel, smo pa videli.

Je vaše vpletanje političnih bodic v napovedovanje vremena na POP TV mogoče razumeti kot maščevanje politiki in politikom?

Ne, sploh ne. S temi kritičnimi pripombami sem začel ravno v zvezi z radarjem, ker sem bil kot namestnik direktorja zadolžen, da ga postavim. Takrat se je začelo, videl sem, da je odziv normalen, in sem vsako stvar, ki sem jo v minulem tednu opazil kot neumnost, vpletel z enim stavkom, s pol stavka, kakorkoli. To se je pred mesecem nehalo, ker so mi črtali.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Ivana Krešić