Na poti z vetrom

»Zdoma sem približno dve tretjini leta, od tega tri mesece na drugih celinah,« pravi Tine Slabe, poklicni windsurfer iz Kopra. Petindvajsetletnik, ki se mu je uspelo prebiti med svetovno elito v disciplini freestyle in zdaj tekmuje v različnih disciplinah (mimogrede: z 38,08 vozla ali 70,5 kilometri na uro je tudi slovenski rekorder). Lani je na vodi preživel 147 dni in zato na lovu za najugodnejšim vetrom prebil v zraku (na letalih) približno 100 ur. Prevoženih kilometrov z avtomobilom ne šteje in pristavi: »Mislim, da sem vsaj že dvakrat obkrožil svet.«

Letošnja Tinetova pot je potekala takole: treniral je v Capetownu (JAR), nato odpotoval naravnost na tekmovanje v Izrael, od tam pa v Avstralijo na fotografiranje za sponzorje. Potem je bil na tekmovanju na španski Tarifi, od koder je odletel naravnost na trening v egiptovski Dahab.

Končno je priletel domov in se takoj nato odpeljal prek Švice na tekmo v južni Franciji, natančneje v Leucate pri francosko-španski meji. Sledila je vožnja do Neusidler Seeja, jezera pri Dunaju, kjer je bila že naslednja tekma. Nato je preživel kar ves teden doma! Takoj zatem se je odpeljal na Lago di Como na naslednje tekmovanje, prve junijske dni pa je preživel na Blatnem jezeru na Madžarskem, kjer je bil promocijski festival.

Ja, za vrhunske dosežke v srfanju mora človek imeti rad potovanja. Je že tako, da vsak zaliv ali malo večje morje ni dovolj dobro za profesionalce. Vetru je treba slediti in se pojaviti na krajih, kjer prevladuje stalna in dovolj močna sapa.

Med srfarji velja za tak kraj Capetown v Južnoafriški republiki in pozimi se na treningu pod Mizasto goro zbere »krdelo« poklicnih deskarjev. Skupaj trenirajo in skupaj živijo v najetih stanovanjih. O treningu v Capetownu pravi Tine takole: »Prideš tja, se nastaniš in od takrat razmišljaš le o srfanju. Tudi vse debate se vrtijo okrog tega. Ponoči sanjaš o trikih na vodi in zjutraj, ko se zbudiš, greš na morje in jih poskušaš.

Potem greš nekaj pojest in takoj nazaj na morje. Utrujen se zvečer s prijatelji spet pogovarjaš o trikih in potem le še zaspiš. Zgodi se tudi, da kdaj ne piha, in takrat se sprostiš. Greš morda v kino ali pa malo teč. Seveda kdaj tudi požuriramo, a ponavadi pogledamo napovedi in gremo ven le, če je za naslednji dan napovedan slab veter.«

Prav veliko časa za zabave med poklicnimi srfarji torej ni. Vse je veliko bolj resno, kot nam kažejo hollywoodski filmi, v katerih je srf le orodje, da mišičasti in zagoreli mladec čim prej položi nekaj za-obljenih deklin. O teh Tine pravi, da so pri nas vsaj tako zanimive kot na kakšni bolj eksotični obali. Tam so za evropsko in svetovno elito jadralnih deskarjev pač najpomembnejše priprave za tekmovanja.

»Na morju smo največji nasprotniki, na obali pa po večini največji prijatelji. V tem športu ni trenerjev in ekip, ki bi te podpirale, zato si moramo med seboj pomagati. Smo kot velika družina. Brez mojih prijateljev srfarjev iz vse Evrope ne bi mogel početi tega, kar počnem. In tudi počutil bi se preveč osamljenega po dveh mesecih v JAR.«

Kot eden izmed sedmih demonstratorjev je Tine sodeloval tudi pri pripravi knjige Tricktionary – The Ultimate Windsurfing Bible, ki so jo že izdali v angleščini, nemščini, francoščini in italijanščini. Tudi windsurferska biblija je torej sad skupinskega dela.

Tudi Boruta Lukiča je iskanje pravih valov odpeljalo daleč stran proti jugozahodu, vse do obal Čila. »Tam so najboljši valovi na svetu! Pa še veter je močan in nenehno piha. In zelo malo srfarjev je, tako da ni gneče in bojev za val.«

Borut v nasprotju s Tinetom ne tekmuje, tudi v svoji najmočnejši disciplini ne. »Nimam razloga za to. Zanima me zgolj wave disciplina. Pa tudi tam bi bilo zelo težko nabrati dovolj sredstev za preživetje. Tekmovanje bi tudi pomenilo, da bi se moral povsem posvetiti temu športu, kar pa ni zame. Je preveč ozko usmerjeno. Moram početi tudi kaj drugega, da sem zadovoljen.«

In ker ni profesionalec, mora za svoja potovanja denar nekako zaslužiti. »Nisem redno zaposlen, ker bi bilo nemogoče imeti toliko dopusta. Sem svoboden, kar mi pomeni največ, zato delam samo pogodbeno. Tako zaslužim dovolj za potovanja pa še dopusta imam, kolikor pač finance dopuščajo.« Za takšno svobodno življenje se je odločil po končani srednji šoli, toda s srfom se je zastrupil že davno – v petem razredu osnovne šole. Od nekajdnevnih začetkov na velikih starih jadralnih deskah je napredoval na manjše, okretnejše srfe, bližnjo plažo pa je zamenjal za oceane. Nekajdnevne počitnice so zdaj postali meseci, ki jih Borut preživi na vodi.

»Srfam od 100 do 150 dni, torej od tri do pet mesecev na leto. To je odvisno od vremena in finančnih zmožnosti pa tudi drugih mojih interesov. Nekaj srfanja je tudi enodnevnega, na primer v Istri, ampak tega ne štejem. Za srfanje porabim veliko časa tudi zato, ker je za wave treba potovati na ocean. Drugje pač ni primernih valov.«

Poleg srfanja so torej potovanja skupni imenovalec vseh, ki srfajo resno, pa naj bo to poklicno ali ne. To seveda niso organizirani izleti s potovalnimi agencijami. »Vsako potovanje se začne enako – veliko je živciranja z letalskim prevozom. Skoraj vse letalske družbe ti do konca požrejo živce zaradi prevoza srfa, druge opreme in cene. K sreči se na koncu zmeraj nekako (srečno) izteče,« pripoveduje Borut.

Povsod tudi ni stanovanj, ki bi jih lahko najeli. Na Madagaskarju ali pa v Čilu, ki sta za srfarske častilce valov velika raja, jadralci spijo v šotorih in ob večerih na obali pečejo ribe. Na Kanarskih otokih sta novanja in apartmaji so, toda vse je podrejeno turizmu, »medtem ko je Cape Town živeče mesto, v katerem se tudi srfa,« razloži utrip južnoafriškega mesta Tine Slabe, ki je pred nekaj časa celo diplomiral na ekonomski fakulteti, vendar so njegovi dnevi precej drugačni od tega, kar bi pričakovali od novopečenega ekonomista. Nič pisarn, nič kravat. »Menim, da se bom s takim načinom življenja, ki ga drugi imenujejo 'svobodno', zelo veliko naučil in si razširil obzorje, kar mi bo še kako prav prišlo nekega dne, ko se bom morda zaposlil.«

In takšno svobodno življenje navsezadnje tudi ni tako preprosto. Pri Tinetu je odvisno od športnih uspehov, ki pa jih ni brez volje, motivacije, ki je nujna že samo za potovanja od enega jadralskega kraja do drugega. »Veliko ljudi misli, da je življenje poklicnega jadralca na deski zelo svobodno in odlično. Meni je všeč, ker sem tip človeka, ki zelo rad potuje. Zanima pa me, koliko ljudi bi bilo pripravljenih nenehno potovati s 120 kilogrami prtljage! In ko po 11 urah leta in sedmih urah vožnje prideš domov, moraš naslednji dan spet odpotovati na deveturno vožnjo do kraja, kjer se potem čez en dan začne tekma. Povrh vsega pa moraš vse to prepotovati sam!«

Svoboda torej zahteva svoj davek, a če človek sam pri sebi razčisti, kako in kaj, so vrata odprta tako v srfanje kot v druge smeri. Tako smo razumeli Boruta, ko je za konec navrgel:

»V življenju poskušam uživati tako, da počnem stvari, ki me veselijo in pri katerih se lahko tako fizično

kot duhovno izpopolnjujem v celoti. Zato poskušam biti čim bolj svoboden in neodvisen. Le tako sem vedno sam svoj gospodar in sam odločam o tem, kaj bom počel. To je tudi edini način in srfanje je le dejavnost, ki mi to ponuja. Prav lahko bi se ukvarjal s smučanjem, jadranjem ali čem drugim, a vse bi počel enako.«

Seveda različne discipline windsurfinga niso: izkoristile vseh možnosti uporabe vetra in deskam podobnih plovil. Ena zadnjih pogruntavščin je na primer kite surf, nekakšna zmes padalstva, jadranja, srfanja, letenja itd. Poteka na vodi in v vetru, zato marsikdo, ki obvlada druge oblike lovljenja vetra v jadra na vodi, citira Đorđa Balaševića – princip je isti, sve su ostalo nijanse.

Morda je malce drugačno srfanje na valovih. Nacionalni šport Avstralcev, in Američanov na Havajih in na južni obali Kalifornije je po besedah Tineta Slabeta precej bolj množičen kot jadranje na deski, a ker najdemo primerne valove za to dejavnost samo na obalah oceanov, se pri nas ni mogla bolj razširiti in ni Slovencev, ki se ukvarjajo z jahanjem oceanskih valov ni prav veliko. Med te posebneže seveda sodita Tine in Borut, ki jima obalne vode oceanov pomenijo poligon za uživanje. Tudi takrat, ko valovi so, veter pa izgine ne-znano kam.

Najbolj priljubljeni

kraji za jadranje na deski se zaradi različnih disciplin med seboj nekoliko razlikujejo. Toda vseeno velja:

• Capetown (stalen in močen veter, zanimivo mesto)
• Kanarski otoki (stalen veter, turistični raj)
• Čile (veter in veliki valovi, še brez prevelike gneče)
• Madagaskar (veter in veliki valovi, neokrnjena narava)
• Namibija (veter ter kombinacija puščave in morja)

TEKST: Urban Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord