Dobri Pablo iz Medellina

Na začetku Escobar še ni razsipaval s svincem. V rodnem Medellinu je leta 1971 zadavil bogatina, ki je s posesti podil revne kmete. Od tedaj je Dobri Pablo. Sredi sedemdesetih, ko je tehacejevska generacija presedlala na kokain, je njegov kartel postal eden največjih dobaviteljev Američanom.

Vsaka pošiljka je Escobarju prinesla milijone dolarjev in ljudskih src. V revne četrti je napeljal vodo, zidal ter opremljal šole in stanovanja. Njegova slika je visela poleg podobe device Marije, original se je z lokalnimi mulci podil po nogometnih igriščih, ki jih je dal zgraditi. Robin Hood je brcal žogo in nosil zlati rolex.

Revnim je metal drobtinice, zaradi česar so ga imeli za polboga. Sebi je za 120 milijonov mark postavil palačo Los Napoles na 3000 hektarjih ob reki Magdaleni. Šest bazenov, zasebno letališče, hiše za uslužbence in do sto gostov. Po stenah van goghi, v garažah rolls-roycei. Escobarjeva najljubša zabava so bile dirke golih žensk po njegovi posesti. Zmagovalki je predal ključe športnega avtomobila. Zadnjo so pobrili do golega in ji v usta silili mrčes.

Narko-diplomat

Leta 1982 je bil Escobar že Kralj. Nadzoroval je več kot tri četrtine trgovine s kokainom, ki so ga vsak mesec pretihotapili v ZDA od 70 do 80 ton. Premogel je celo floto tihotapskih ladij, podmornic in letal, med katerimi je bil tudi boeing 727. Leta 1983 ga je kolumbijska oblast spustila v kongres in mu izročila diplomatski potni list. Escobar je prosto potoval v ZDA in kupoval stanovanja po Miamiju. Pred Reaganovim nosom se je nastavljal fotografom. Belo ozadje mu je pristajalo.

Leto kasneje je Kolumbija začela preganjati izvoznike kokaina in jih izročati ZDA. Escobarju so odvzeli poslanski sedež in imuniteto. Čas za maščevanje, čas za vojno. Dnevne eksplozije avto bomb, umori sodnikov in politikov, policistov, civilistov. Marca 1987 je v Los Napoles prijurišalo 1000 policistov in vojakov. Komaj jim je pobegnil.

Orgije v Katedrali

Devetnajstega junija 1991 se je Escobar vdal. Toda pod pogojem, da ga oblast ne preda ZDA. S tisoči smrti na vesti se je izmazal s priznanjem, da je sestrično seznanil z moškim, ki je sklenil eno samo čezmorsko kupčijo z mamili. Escobar naj bi odslužil zaporno kazen in odkorakal kot svoboden človek.

Kazen je prestajal v »Katedrali«, zaporu, ki ga je dal v bližini Medellina zgraditi sam. Po svojem okusu. To je bil hotel s petimi zvezdicami. Z njim so bili telesni stražarji, gostje so prihajali na bučne zabave z lososom in kaviarjem, se v drogeraški ekstazi namakali v džakuzijih ter z lepotnimi kraljicami spali na vodnih posteljah. V Escobarjevi videozbirki so bili trilogija Botrov in pornografski, prav tam posneti filmi.

Vroča linija

Agentje CIA so ves inventar unikatne ječe popisali šele julija 1992, nekaj dni po tem ko je Escobar pobegnil iz nje. Imperij je vodil po telefonu in radijskih postajah, v posebnem prostoru je bil shranjen arzenal avtomatskega orožja. Našli so celo kovinske obročke za golobe pismonoše, na katerih je pisalo »Pablo Escobar/Strogo varovan zapor/Envigado«.

CIA je izdelala profil svoje debelušne, 1,67 metra visoke tarče rjavih oči in črnih las. Vedeli so, da Escobar kljub ekstremnemu egocentrizmu ni norec. Znal se je odlično prilagajati okoliščinam, vendar hkrati ni zmogel prenašati frustracij, tekmovanja, izzivov lastni avtoriteti. Kadar je nasilen, je zapisala CIA, je neposreden in neusmiljen, brez vsakršnega obžalovanja.

Nič ne vidim, nič ne slišim

Medtem je 3000 policistov preiskalo 11.000 hiš, da bi ga našli. Pridružila se jim je tudi vigilantska skupina Los Pepes. Požigali so Pablove dvorce in luksuzne avtomobile ter metodično pobijali odvetnike, bankirje, pralce denarja, ubijalce in sorodnike. Escobar je bil čedalje bolj sam in osamljen, v skrbeh za najdražje.

Prav ljubezen do družine ga je stala glave. Vsakič ko je poklical ženo, najstniškega sina ali osemletno hčer, je zasledovalcem priredil pravi mali Las Vegas. Lučke na vrhunski vohunski tehnologiji – prispevku ZDA – so utripale, v slušalkah je žvižgalo. Drugega decembra 1993 so lovci ob oknu neke dvonadstropne hiše v Medellinu zagledali zaraščenega Escobarja, ki se je po mobilnem telefonu pogovarjal s sinom.

Kokainski kralj je umrl, kakor je živel. Krvavo. Na strehi sta ga dohitela dva od brezštevilnih strelov – eden ga je zadel v stegno, drugi v hrbet. Zadnji je šel naravnost skozi njegovo desno uho. Iz neposredne bližine, kakor so pokazale fotografije in obdukcija. Zasledovalci niso o tem vedeli nič.

Kralj je mrtev, živeli princi

Po Escobarjevi smrti so se okrepile manjše organizacije, ki so poprej delovale v senci kartelov. Osnovne surovine še naprej dobavljajo iz Peruja in Bolivije ter uspešno spodbujajo pridelovanje koke na domačih tleh, kjer raste na več kot 100.000 hektarih. Predelano jo po vodi ali zraku spravijo do trgovcev v Mehiki ali jo sami prek znova oživljenih karibskih poti pretihotapijo do Miamija ali New Yorka.

Najmočnejšo med temi združbami v severnem delu Valle del Cauca vodi Arcangelo de Jesus Henao-Montoya. Organizacija slovi po povezavah s paravojaškimi skupinami. V istem mestu operirajo Diego Montoya-Sanchez in njegovi sodelavci, ki nadzorujejo obrate za pridelavo kokaina v južni Kolumbiji in pošiljke surovin iz Peruja.

Brata Jairo Ivan in Julio Fabio Urdinola-Grajales sta sorodstveno povezana z družino Henao-Montoya. Že od sredine devetdesetih biznise urejata iz zapora. V ječi je tudi Juan Carlos Ramirez-Abadia, ki je posle začasno predal zanesljivemu Jorgu Orlandu Rodriguezu, vendar še vedno sprejema vse pomembnejše odločitve o delovanju svoje 2,6 milijarde dolarjev vredne mreže.

Podobne dobičke ima organizacija Huga Herrere-Vasqueza s sedežem v Caliju. Prek Srednje Amerike in Mehike njeni člani trgujejo z velikim deležem kokaina, ki ga razpečujejo po ulicah ZDA.

TEKST: Eva Nahtigal

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ