Emisijski kuponi, trgovanje z njimi in: kaj ima z vsem skupaj opraviti Mercedez-Benz!

Nova resničnost je tukaj in z njo tekma za ohranitev našega planeta. Emisij toplogrednih plinov je ta trenutek enostavno preveč za stabilen obstoj Zemlje, kot jo poznamo.

Bistvo emisijskih kuponov je omogočanje posameznikom vlaganje v okoljske projekte kjerkoli na svetu z namenom, da bi sami izravnali svoje lastne ogljične odtise. Z drugimi besedami: emisijski kuponi so mehanizem za podjetja, da izravnajo svoj ogljik (ki ga oddajajo) z vlaganjem v projekte, ki bodisi odstranijo ogljik iz ozračja, ali pa se sploh ne izognejo njegovemu izpustu.

Zaradi svojega delovanja prav vsaka organizacija sprošča toplogredne pline v ozračje. Najpogostejši je ogljikov dioksid. Ta plin je lahko neposredna emisija, na primer dim iz elektrarne na fosilna goriva, ali pa posredna emisija. Ta se zgodi takrat, ko je električna energija kupljena oziroma potrošena za posredno delovanje organizacije. Takšne organizacije so na primer povezane s potovanji, dostavo, prometom in podobno.

Nad emisijskimi kuponi bdijo Združeni narodi, za njihov nadzor pa je odgovorna institucija UNFCCC (Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah). Shema kuponov se je kmalu izkazala za uspešno, zato so se ideje o omejitvi ogljikovih izpustov spustile nižje, na iz mednarodne na nacionalno raven.

Za Slovenijo je bilo na tem področju pomembno leto 2005.

Takrat je Evropska unija dokončno sprejela temeljno politiko za boj proti podnebnim spremembam, ki kot ena od osnov za omejevanje ogljičnih izpustov uvaja evropske emisijske kupone. Z njimi EU trenutno pokriva 40 % vseh emisij toplogrednih plinov držav članic, glavna razlika evropskih emisijskih kuponov z mednarodnimi pa je, da so omejeni in da se lahko z njimi tudi trguje.

Tukaj emisijski kuponi trčijo na pomembno vprašanje: zakaj se sploh lahko s škodljivimi emisijami trguje?

Ideja o trgovanju z emisijskimi kuponi sledi preprosti logiki trga. Bistvo je v tem, da Evropska unija vsako leto oziroma vsako dogovorjeno obdobje določi zgornjo dovoljenih izpustov. S tem določi tudi stroške za emisijske kupone in kazni, v kolikor bi emisije presegle zgornjo mejo. Ker je povpraševanja po emisijskih kuponih več, njihova cena naraste. To destimulira podjetja in jih prisili - ali lepše rečeno spodbuja - v nižanje emisij. Dodatno so tu še kazni, ki jih morajo plačevati tisti poslovni subjekti, ki presežejo zgornjo določeno mejo emisij.

Na nasprotni strani je avtomobilski konglomerat Stellantis kupil zelene kredite od brezemisijskega proizvajalca vozil Tesla in se na tak način ognil globi ter bolj »umazane« avtomobile proizvajal še naprej. Pa ima tako trgovanje sploh smisel? Ali koristi naravi?

Zagovorniki emisijskih kuponov bi odgovorili pritrdilno. Kuponi so eden od vzvodov za zmanjševanje izpustov. Njihov argument je vezan na vpliv toplogrednih emisij na globalno okolje. Zato prihaja do podnebnih sprememb. Ne glede iz katere države ogljična emisija izvira, ta takoj postane del ozračja. Zrak, ki ga dihamo, namreč ne pozna meja. Se pa verjetno vsi strinjamo, da je bolje, da je čist.