Nepozabno doživetje

Če bi se lahko dvignili nekaj metrov više in pogledali navzdol, bi pod seboj videli premikajoče se barvite pike tesno drugo ob drugi. Še posebno skupaj bi se gnetle v prostoru, kjer prodajajo vstopnice. Če bi poleteli še malo naprej, bi zagledali veliko lesketajoče se jezero – stvaritev sončne svetlobe, ki se odbija od vse te kovine. Še malo naprej bi videli dolgo debelo utripajočo vijugasto črto, kako se s počasnimi obrati premika h kovinskemu jezeru.

Nekako tako bi lahko opisali Milanski pohištveni sejem, če bi ga gledali s ptičje perspektive. Tudi zgodba o najemu hotelske sobe ni nič kaj privlačna. Tisti najvestnejši, ki si jo rezervirajo pol leta vnaprej, nimajo težav. A vsi tisti, ki jim možgani delajo na zadnji rok, jih imamo. Da je treba klicati najmanj 20 hotelov, še niti ni tako dramatično. Bolj dramatičen je podatek, da se cene dvignejo tudi za trikrat.

Ko se pretopimo v eno od pik, je milanski sejem tisti sejem, brez katerega težko opravljaš dejavnost, povezano s pohištvom. Tam je ves svet. Lahko bi le sedel in opazoval mimoidoče. In na trenutke ni povsem jasno, ali gre za sejem mode ali sejem pohištva. Čepice različnih oblik, vzorcev in globin, v ustih pipa, karirasti vzorci oblek, tigrasti vzorci kril.

Na stebričke prikovana obuvala, včasih do te mere, da je pogled ob podatku, da ima ta površina v sebi skritih osem ogromnih paviljonov, ki se razprostirajo na 365 tisoč kvadratnih metrih, postal boleč. Pri razstavljavcih je zgodba povsem drugačna. Šest dni imajo, da podpišejo pogodbe, sklenejo nova poznanstva, si pridobijo nove oboževalce, se zasidrajo v spomin čim večjemu številu mimoidočih. Neverjetne scenografije, dragi materiali, skrbna izdelava, širšemu občinstvu še nikoli videne novosti.

Italijansko podjetje Snaidero, ki je eden vodilnih izdelovalcev kuhinj in se ga drži sloves napovedovalca mode v svetu kuhinj, je za svoje odrsko delo porabilo milijon evrov. Naložba, ki ne tone kar tako v pozabo. Takšnih podjetij s še večjimi denarnimi vložki ni malo.

Tako kot pravi napev znane zimzelene »ali so vse pesmi že napisane«, se vsako leto v nemalo kateri glavi porodi vprašanje, kaj je v svetu pohištva sploh še mogoče narediti. Še marsikaj. Menjajo se barve in njihova svetlost, tkanje, njihovi vzorci, vračajo se obdobja v nekoliko obdelani podobi, drugačni so materiali, izumljajo se nove oblike ali le nekoliko izpilijo.

Svet interjerja bo od jutri dalje siv. Grafitno siv, golobje siv, vijolično siv. Za popestritev in v manjši količini vznikne vijolična kot samostojna barva, nemalokrat tudi rumena. Tisti nekoliko drznejši se poigravajo z umeščanjem roza in ciklamne barve v svoje pohištvene linije. Nekako tako kot to počne eden vodilnih industrijskih oblikovalcev Karim Rashid.

S toplo sivo pa se bomo srečevali povsod. Pobarvan zid, ravne kamnite zidne obloge, grobe strukture, gladke sijoče strukture v steklu, pritrjenem na prednji del omar in kuhinjskih elementov, posteljnih ogrodjih, sedežnih garniturah. Da je siva nadvse učinkovita tudi v spalnici, je dokazalo italijansko podjetje Flou. S pogumno uporabo golobje sive kot glavne barve, linijami s pridihom petdesetih, s poudarkom na eleganci in z barvito uporabo različnih materialov, jim je uspelo ustvariti prostor, za katerega bi bilo nemogoče reči, da si siva ne zasluži slave.

Da je kamen večni material, nas bodo opominjale predvsem klubske mize. Tudi tukaj je zaznati pridih petdesetih. Marmornate plošče so se svetlikale povsod. Sivo bele, rjavkasto bele, bele s prelivajočimi črnimi se žilami pravokotnih, okrog­lih ali zaobljenih linij. Kadar so klubske mize iz materialov, ki se jih da laže oblikovati, se nemalokrat srečamo z množico variacij najrazličnejših oblik. Od podobe drevesnega lista, rože do nedoločljivih linij, ki zaživijo,

ko so odete v nasičene barve. Velik poudarek pri tovrstnem dizajnu je bilo mogoče opaziti tudi pri Calligarisu, ki ga je vredno omeniti, saj je, cenovno gledano, njegovo pohištvo dostopno tudi mladim ljubiteljem drugačnega.

Domišljija s svojimi neskončnimi obrazi se izraža tudi v dnevnih sestavih. Premetavanje kock levo, desno, vmes kakšen pravokotnik, drsna vrata, navadna vrata, kje kakšna odprtina, včasih dve, zadaj barva, včasih je v barvi drsni del, včasih je barvnih več kock v različnih postavitvah, včasih le vrata. Tovrstne igre sestavov precej spominjajo na fatalno obdobje Bauhausa, ko je v sebi skrivalo kubizem.

Za občutek topline so sestavi poudarjeni z lesom. Vidne strukture letnic, nežni neopazni premazi, da je kreacija matere narave čim manj pohabljena. Pogosto se pojavi skoraj neobdelan kos lesa, ki deluje star in tak, kot da bi ga pozabili do konca pobrusiti. A njegova lepota je čarobna, še zlasti ko je v kombinaciji s sivim kamnom.

V nekoliko lahkotnejši podobi je iz množice razstavljavcev kukalo italijansko podjetje Presotto. Dizajn za prav vsak dom. Preprost, a drugačen. Ker tudi razvojni oddelki ne mirujejo, se na trg prebija premazno sredstvo, ki preprečuje vidne madeže, ki nastanejo od prstnih odtisov. Zelo zaželen dodatek pri odpiranjih na dotik. Če si želite mirno uporabo omaric brez ročajev, Misura Emme in podjetje Rimadesio sta že dva, ki se lahko ponosno pohvalita. Če te je pot zanesla mimo razstavnega prostora podjetja Twils, si se moral ustaviti.

Sijoče lila pobarvano usnje na posteljnem okvirju, ki se bohoti na steklenem podestu, pod katerim je posuta mivka. Pridih peščene plaže. Čutno oblikovano vzglavje vijugastih linij, za dodatek mehko rdeče krzneno pregrinjalo. Da te obnori. Predvsem hormone. V tem videnju so vsi ti številni prehojeni koraki nagrajeni, lila barva pa dobi še nekaj dodatnih točk. Številni, ki pa so to posteljo videli, se bodo laže in samozavestneje odločali za umestitev v prostor.

Medtem ko se nekatera podjetja trudijo z opaznostjo, je podjetje Gervasoni pravo nasprotje. Lahko bi mu pripisali slavno misel: V preprostih rečeh je čar. Dreves­na debla, spretno zbrušena, visoka nekaj deset centimetrov in pobarvana v sijočo črnino. Izdelovalec vrtnega pohištva ni presenetil le s tem. Iz teže uničljivih PVC-materialov fotelji, udobne garniture, luči. Iz skrbno zvijugane kovine je nastal gugalni stol. Nič novega, a zaradi preprostosti drugačno. Dokaz, da je včasih dovolj že košček domišljije in že imamo uporabno stvaritev.

Ko pa se poglobimo v sedežne garniture, je zgodba precej podobna preteklim letom. Poudarjeni šivi, ki so daljši, krajši, ožji, poudarjeni robovi, včasih so linije vihravih oblik, spet drugič strogih. Če je naslon le nekoliko valovit, po možnosti še sedalo, že je ob njem kopica občudovalcev. Za končni vtis še pravilen izbor tkanine, v tem primeru mora biti precej opazna, že zadovoljni očividci veselo segajo po katalogih.

Še vedno pa so na prvem mestu tisti modeli, ki delujejo nevsiljivo, ki so izčiščenih linij in umirjenih barv. A ko se v nas začne zajedati tisti znani občutek, da na obzorju ni nič, kar bi nas lahko razveselilo, in se to dogaja dlje, kot je naše povprečje, ter vse skupaj doživljamo le kot sprehod po paviljonih, je čas za zamenjavo lokacije.

In tudi sicer tovrstni sejem nikakor ni končan, dokler si ne ogledamo še razstavljavcev v samem središču Milana, dokler se ne sprehodimo po predelu Zona Tortona. Razstavljavci razstavljajo ali v svojih salonih ali posebej za to priložnost najamejo prostor. Nepozabno doživetje, še zlasti če po naključju padeš tja, kjer se cedita šampanjec, vino in kjer so okusni prigrizki. Pri tovrstnem sprehajanju je glavnina razstavljavcev,
ki jih srečaš, naključje.

Greš mimo, vidiš nekaj zanimivega, vstopiš in občuduješ. Tisti, ki so imeli srečo, da jih je pot odnesla v Natuzzijev salon, so zagotovo ostali brez besed, ker so imele oči toliko dela. Salon, kot jih je v našem slovenskem prostoru zelo malo, še zlasti ker ima njihov tudi lastno grajsko dvorišče.

Na tem dvorišču je bilo tako pravljično, da ni bilo težko pozabiti, kje si in zakaj si prišel. Točili so šampanjec, nosili prigrizke, žuborela je voda, zrak je polnila nežna glasba. Ko si pogledal navzgor in naokoli, si lahko občudoval stoletno rastje skrbno negovanih rastlin. Majhne sveče, večje sveče, v kamnu skrite nežne lučke modre, vijolične in rumene barve. Pomislili so na prav vsak še tako majhen detajl – romantično ozračje.

Prijazna postrežba, zadovoljni gostitelji, ki so se sproščeno gibali po prostoru. Sicer takšna zgodba, kot nam jo je zrežiralo to podjetje, ni na vsakem koraku, a vse drugo, kar ponujajo drugi razstavljavci, tudi ni zanemarljivo. Včasih si postrežen s pivom, drugič z vinom. Ko se večer konča, se naslednji dan sicer ne spomniš povsem natančno, kako se je odvijala pot do hotela, a navsezadnje, tudi to je Zona Tortona in sestavni del milanskega sejma.

Saša Vale

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del