O ozadju sodne kalvarije: zakaj je bil svetovno priznani nevrokirurg dr. Dolenc po krivem obsojen?

Slovenija mora nevrokirurgu prof. dr. Vinku Dolencu v roku treh mesecev plačati nepremoženjsko odškodnino in povrniti stroške. Premoženjsko odškodnino naj bi obe strani dogovorili v roku šestih mesecev, v nasprotnem primeru jo bo določilo Evropsko sodišče.

Zdi se, da so desetletja mukotrpnega pravdanja prinesla olajšujoče zadoščenje, a izza njih so izgubljena leta in uničeno življenje ambasadorja slovenske znanosti.

Dr. Dolenc je pionir svetovne mikronevrokirurgije. Po njem se imenuje kar devet operativnih postopkov, njegove knjige so v svetovni medicini temeljni učbeniki o kirurgiji lobanjskega dna.

Leta 2013 je slovensko sodišče priznalo izraelsko sodbo (ne da bi se ustrezno prepričalo o pravičnosti sojenja v Izraelu pred tem, kot je letos oktobra ugotovilo Evropsko sodišče). Takrat se je razbilo marsikaj od tega, kar je nevrokirurg ustvaril. Odvzeli so mu celotno premoženje, dve tretjini pokojnine in vsa druga sredstva, ki so mesečno prihajala na njegov račun. Ostal je tako rekoč brez vsega.

Zaradi medijskih pritiskov in stresnih sodnih procesov, obtožb in obsojanj javnosti se je skrhala družina. Omadeževali so mu ugled. Morda pa je res kriv, so vanj pomenljivo pogledovali. Kdo je torej ta slovenski nevrokirurg z zgodbo, ki deluje kot filmska kriminalka, zarota ali maščevanje?

Pionir mikronevrokirurgije

Profesor dr. Dolenc (1940) je prejemnik številnih nagrad in priznanj, tudi srebrnega reda za zasluge Republike Slovenije in nazadnje oktobra letos nagrade za "izjemen doprinos k evropski nevrokirurgiji", ki mu jo je podelilo Evropsko združenje nevrokirurških društev (EANS). Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter drugih tujih in mednarodnih akademij.

Vključen je v številna združenja nevrokirurgov in druge vodilne nevrokirurške ustanove in je ambasador slovenske znanosti v svetu.

Medicino je študiral v Ljubljani, opravil specializacijo iz nevrokirurgije, magistriral in doktoriral. Leta 1985 je bil imenovan za predstojnika Nevrokirurške klinike pri UKC Ljubljana, ki jo je vodil do leta 2011. Bil je profesor kirurgije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam vodil nevroanatomski laboratorij, v katerem je učil nevrokirurge z vsega sveta.

Na začetku svoje kariere se je ukvarjal z mikrokirurškimi posegi na perifernem živčevju. S pridobljenim znanjem se je nato lotil počenih anevrizem v možganih in med prvimi na svetu zagovarjal posege v akutnem stanju. Potem je začel operirati del možganov (kavernozni sinus), ki ga do takrat sploh niso operirali. Prvič je tak poseg predstavil na mednarodnem kongresu leta 1981.

Operiral je več kot 10.000 ljudi od Japonske, Kitajske, Pakistana, Indije, Avstralije, Nove Zelandije, skoraj vseh latinskoameriških držav, dvaindvajset ameriških zveznih držav do vseh evropskih držav. Tisočim je rešil življenje. Pri enem se je zalomilo.

Operacija in prvi zapleti

Leta 1992 je v UKC Ljubljana uspešno operiral izraelskega državljana Elijaha Mesika in mu odstranil velik benigni možganski tumor. Operacija je bila uspešna, zapletlo se je pri nadaljnjem zdravljenju, ker se lahko telo burno odzove na spremembe, tako na tumor kot na njegovo odstranitev.

Pred leti je dr. Dolenc v pogovoru pojasnil: "Ko smo mi to maso odstranili, smo neizogibno povzročili t. i. kirurško travmo. Bolniku, ki je imel leta in leta zvišan pritisk na okolne strukture, je ta nenadoma prenehal. Na spremembo ravnovesja pa možgani reagirajo, a od primera do primera drugače. Kaj se je zgodilo pri njem? Bolnik je bil po operaciji povsem normalen in to je ugotovila tudi zdravnica anesteziologinja, ki ga je pogledala ob odpustu iz intenzivne in ga premestila na oddelek. Dejstvo, da bolnika ni napotila v centralno enoto intenzivne terapije, govori, da je bolnik dobro dihal, se pravi, da mu je možgansko deblo normalno delovalo in da so zgornji del hrbtenjače in drugi deli normalno delovali."

"Bolnik je torej odšel na oddelek v enoto intenzivne nege. Naslednji dan so na oddelku ugotovili, da pacient ne diha zadovoljivo. Zakaj se je to zgodilo? Verjetno zaradi tega, ker so žilne strukture, to so majhne žilice, ki potekajo od velikih žil proti hrbtenjači in spodnjemu delu možganskega debla, najverjetneje negativno reagirale na sprostitev pritiska po odstranitvi tumorja in je prišlo do krča teh žil, ki so zelo tanke in občutljive. To je povzročilo zmanjšanje motoričnih funkcij in oslabitev dihanja, zaradi česar se je bolnika premestilo v centralno enoto intenzivne terapije in priklopilo na respirator."

Potem se je stanje počasi stabiliziralo, premeščen je bil na oddelek in od tam prepeljan v Izrael. A ostal je invalid.

S prevaro vročena tožba

Tri leta kasneje (1995) je izraelski nevrokirurg dr. Dolenca povabil v Izrael, da bi, kot je že večkrat prej, pomagal pri dveh težkih operacijah. Izraelski kolega se je nato pred koncem druge operacije poslovil z izgovorom, da ima nujne opravke in bo operacijo pomagal dokončati njegov asistent. Ob odhodu iz operacijske dvorane je med vrati dr. Dolencu še dodal, da ga na njegovi pisalni mizi čaka paket, ki naj ga vzame. Dr. Dolenc je paket, ki je bil naslovljen na njegovo ime, res vzel in odprl, prepričan, da je v njem kakšna knjiga o Izraelu, darilo pacienta, kot jih je prejel že večkrat prej. V njem pa ni bila knjiga, temveč tožba Elijaha Mesika.

S tem, ko so ga s pretvezo povabili na operacijo v Izrael in mu s to nakano vročili tožbo, so dosegli pristojnost izraelskega sodišča in izsilili pravdanje v Izraelu v skladu z izraelsko zakonodajo, četudi je bila operacija izvedena v Sloveniji ter v slovenski javni zdravstveni ustanovi in ne v zasebni kliniki.

Če bi tožbo vložili v Sloveniji, bi lahko tožili le ljubljanski Univerzitetni klinični center in ne zdravnika ter dosegli več desetkrat manjšo odškodnino, kot so jo v Izraelu. Za denar je šlo.

Spomnimo se izjave odvetnika Ganiharja, zastopnika Elijaha Mesika, ki je leta 1998 v prispevku takratnega Delovega dopisnika iz Izraela Ervina Hladnika Milharčiča povedal: "Pravda na sodišču je kot košarkarska tekma. Če igrate na domačem terenu, so možnosti za zmago bistveno boljše. Če bi se moral Mesika pravdati v Sloveniji, bi moral najeti slovenskega odvetnika, s katerim bi se težko sporazumeval. Moral bi imeti zdravniška potrdila slovenskih zdravnikov. Običajno zdravniki ne marajo sodelovati kot priče v pravdah proti drugim zdravnikom in najbrž bi težave nastopile tudi tam."

Vse to je doletelo dr. Dolenca. Prisilili so ga v pravdanje v neenakopravni "košarkarski tekmi".

Poseg v državno suverenost

Dr. Dolenc je najel odvetnika v Izraelu, pripravil dokaze in izjave več kot dvajset prič, ki jih je izraelsko sodišče hotelo zaslišati prek videokonference z navzkrižnim zasliševanjem v angleškem jeziku na slovenskih tleh. Temu je odločno nasprotovalo tako tedanje slovensko okrožno sodišče v Ljubljani kot tudi ministrstvo za pravosodje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je leta 2004 zapisalo: "Izraelsko sodišče ne more nalagati slovenskemu sodišču nobenih nalog, lahko le zaprosi zanje v skladu z določbami konvencije o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Gotovo pa ne more zahtevati od slovenskega sodišča, da posluje v tujem jeziku, kar je v nasprotju z določbami 9. čl. konvencije, 104. čl. zakona o pravdnem postopku in ne nazadnje z Ustavo Republike Slovenije. Poleg tega naša procesna zakonodaja ne pozna navzkrižnega zasliševanja (cross examination)."

Istega leta se je odzvalo tudi slovensko ministrstvo za pravosodje in izraelskemu sodišču poslalo uradno preveden dokument, v katerem piše, "da naj bi se navzkrižno zasliševanje izvajalo v angleškem jeziku, kar pa skladno s slovensko notranjo zakonodajo ni mogoče, [...] da slovensko notranje pravo ne ureja pravnega instituta 'navzkrižnega zasliševanja', temveč se skladno z 238. členom ZPP priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje".

Rešitev iz tega zapleta bi bila povsem preprosta, če bi izraelsko sodišče upoštevalo haaško konvencijo o pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah (katere podpisnici sta tako Izrael kot tudi Slovenija). Po pravilih te konvencije bi moralo zaprositi naše sodišče, da pridobi dokaze. Na to pa izraelsko sodišče ni pristalo.

Ker ni bilo zaslišanja prič, je izraelsko sodišče izločilo vsa dokazna gradiva iz obrambe zdravnika ter ga leta 2006 obsodilo na plačilo 2,3 milijona evrov odškodnine.

Dr. Dolenc, ki je svojemu odvetniku že po neuspelem zaslišanju prič odpovedal sodelovanje, z Izraelom ni imel več stikov. Sodbe ni prejel, o njej ni bil obveščen in se nanjo tudi pritožiti ni mogel. Izraelsko sodišče bi v skladu s haaško konvencijo lahko poskrbelo za vročitev sodbe, saj je bilo ves čas znano, kje dr. Dolenc živi in dela (UKC Ljubljana), tako pa ponovno ni postopalo v skladu s konvencijo, katere podpisnik je.

Lov na čarovnice?

V Slovenijo je prišla zahteva po priznanju izraelske sodbe leta 2012. Slovensko sodišče jo je leta 2013 priznalo, višina odškodnine pa je takrat z obrestmi vred narasla že na več kot 6 milijonov evrov (danes na skoraj 10,1 milijona evrov).

Že takrat, leta 2013, ko so naša sodišča priznavala izraelsko sodbo, so na Inštitutu za primerjalno pravo na Pravni fakulteti Univerze oblikovali neodvisno strokovno mnenje o Dolenčevem primeru in v svoji ekspertni analizi izrazili vrsto pomislekov o izraelskem sojenju in sodbi. Sporna jim je bila že sama zvijača, s katero je bila izsiljena pristojnost izraelskega sodišča.

"V nasprotju s temeljnimi načeli slovenskega prava je priznati sodbo, do katere je prišlo z zvijačo oziroma s preslepitvijo tožene stranke, saj bi priznanje takšne sodbe pomenilo, da sodišče zvijačo in preslepitev priznava kot dovoljeno sredstvo za dosego ciljev."

Menili so tudi, da so bila kršena osnovna načela poštenega sojenja (fair trial), ker izraelsko sodišče ni zaprosilo našega sodišča, da pridobi dokaze, temveč so namesto tega izločili vsa dokazna gradiva v obrambo dr. Dolenca (čemur je oktobra pritrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice). V ekspertni analizi pravijo, da je "neenakopravnost obeh strank razvidna iz tega, da sodišče ni upoštevalo nobenih dokaznih gradiv v obrambo gospoda Dolenca in tudi sami niso v korist toženca izvedli nobenih dokazov, ki so bili predlagani v postopku in na podlagi katerih bi izraelski izvedenec lahko ocenil posnetek operacije, ki ga je predlagal toženec".

Dodali so, da "je takšen postopek, ki ne upošteva enakosti orožij obeh strank, v nasprotju s slovenskim procesnim javnim redom" in opozorili tudi, da "sploh ni jasno, kako sta navedeni sodbi izraelskega sodišča postali pravnomočni, saj očitno toženi stranki nikoli nista bili osebno vročeni". Dalje se sprašujejo, kako naj bi se toženec odločil, da posreduje svoje stališče po 45-dnevnem roku, kot pravi izraelska sodnica v sodbi, če ni bil obveščen in če mu sodna pisanja niso bila več vročena. In takšna kršitev pravice do pritožbe je, kot navaja ekspertna analiza, spet nekaj, kar je "v nasprotju s slovenskim javnim redom".

Pravdanje naletelo na gluha ušesa

Izsiljeno pravdanje na izraelskem sodišču po mnenju strokovnjakov kaže, da je "tožnik ocenil, da v Sloveniji odškodnine (vsaj v takšnem znesku) sploh ne bi mogel iztožiti". Zato ugotavljajo, da je

"z vidika javnega reda sporna tudi višina dosojene odškodnine, ki je bistveno in nesorazmerno višja od odškodnin za primerljivo škodo, ki jih določajo slovenska sodišča, saj vsaj petnajstkrat presega najvišjo kadarkoli dosojeno odškodnino v RS za škodo, ki izvira iz zdravstvene dejavnosti".

Po mnenju pravnih strokovnjakov v ekspertni analizi je bilo "s stališča načela pravičnosti nesprejemljivo, da je bil toženec obsojen pred izraelskim sodiščem v skladu s pravili izraelskega prava. Toženec je operacijo opravil v Sloveniji v okviru svojega delovnega razmerja z UKC in se je upravičeno zanašal na varstvo po slovenskem pravu. Res je bil pacient iz Izraela, vendar je prišel po storitev v Slovenijo in bi se moral zato sam podrediti slovenskim pravilom, ne obratno. Če pa v zvezi z opravo operacije ni bila sklenjena ustrezna pogodba, ki bi za morebitne spore jasno določala pristojnost slovenskih sodišč in uporabo slovenskega prava, je to napaka delodajalca in ne zdravnika, ki je operacijo opravil".

Vsi ti jasni pomisleki slovenskih pravnih strokovnjakov za mednarodno pravo, ki so jih leta 2013 zapisali v ekspertni analizi, so žal naleteli na gluha ušesa. Ko je slovensko sodišče leta 2012 obravnavalo in nato leta 2013 priznalo izraelsko sodbo, je direktor Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani prof. dr. Lojze Ude izjavil: "Slovenska sodišča se prav poglobljeno niso ukvarjala s problematiko od vročitve tožbe z zvijačo do (ne)poštenega procesnega obravnavanja toženca, zlasti z izključitvijo vseh dokazov iz Slovenije, in tudi ne z opozorilom Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani na kršitev javnega reda na materialnem področju, ker je vsebina sodbe v nasprotju z našim pravnim sistemom."

Temu so pritrdili šele letos v Strasbourgu. Takrat leta 2013 pa je izraelsko sodbo slovensko sodišče priznalo, zdravniku zaseglo premoženje in mu v skladu s pravnomočnim sklepom o izvršbi vsak mesec z bančnega računa trgalo vsa prispela nakazila ter dve tretjini pokojnine.

Po pravico na Evropsko sodišče

Ko je izčrpal vsa pravna sredstva doma, se je dr. Dolenc zatekel na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je oktobra letos razsodilo, da so mu bila kršena osnovna načela poštenega sojenja (fair trial) zaradi nezaslišanja ključnih prič in izločitve njihovih izjav iz sodnega spisa, slovenska sodišča pa se pred priznanjem izraelske sodbe niso ustrezno prepričala o pravičnosti sojenja.

Na vse to je opozarjala že ekspertna analiza slovenskih strokovnjakov za mednarodno pravo leta 2013. Žal se je ni upoštevalo. Zdaj smo v letu 2022. Evropsko sodišče je sicer presekalo gordijske vozle našega, a zdravniku so odšla leta. Desetletja.

Gospod ima 82 let. S svojimi nerazumnimi razsodbami ste uničili jesen življenja vrhunskemu slovenskemu nevrokirurgu, dolgoletni sodni in medijski pritiski pa so škodovali družini in jo na koncu razdrli. Ni cekinov, ki bi ta leta povrnili. In ni mila, ki bi lahko spral krvav madež na vaših rokah.

Prisluhnite pogovoru s prof. dr. Vinkom Dolencem v Sensinem podkastu Modra soba, v katerem smo spregovorili o sodni krivici, ki ga je doletela, o izraelski sodbi in njenem priznanju v Sloveniji ter večdesetletni sodni kalvariji, ki ga je vodila vse do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Je danes kaj lažje, ko je Evropsko sodišče razsodilo njemu v prid in Sloveniji naložilo plačilo odškodnine? Kako je zdržal hude psihične pritiske in sumničave poglede? A zvabili smo ga tudi v pogovor o možganih, njegovih pionirskih odkritjih, novih znanstvenih spoznanjih in o sodobni medicini, problematični farmakoterapiji, o (lažni) znanosti ter medsebojni soodvisni povezanosti vseh živih bitij.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec