Nežne bojevnice

Slovenske različice Bridget Jones so lani z navdušenjem hlastale po plakatih, ki so vabili na tae-bo razgibavanja v bližnjo telovadnico. In vse kaže, da ob letošnji bližajoči se sezoni potenja v za to specializiranih prostorih ne bo nič drugače.

Magistra Petra Zaletel Černoš, asistentka na ljubljanski Fakulteti za šport, pravi: »Pred desetimi leti se je začelo z aerobiko in od takrat naprej je tudi naš trg poplavljen z raznimi izpeljankami. Pri tae-boju gre za kombinacijo aerobičnih elementov z borilnimi veščinami, kar pa nikakor ni primerno za začetnike.«

Tako tae-bo ni narejen za tiste, ki bi želeli shujšati, namenjen je predvsem razvijanju motoričnih sposobnosti. Pri začetnikih lahko pride do večjih poškodb in ne do aerobnih učinkov, ker tako intenzivnega tempa vadbe njihova telesa enostavno ne morejo zdržati. »Prav zaradi tega v tujini tae-bo že opuščajo in menim, da bo tudi pri nas kmalu prišlo do zatona,« napoveduje Petra Zaletel Černoš.

Kaj pa elementi borilnih športov, so se v tae-boju znašle zaradi potrebe po samoobrambi ali gre za kaj drugega? »Menim, da so borilne veščine samo eden od 'rekvizitov', ki so se v letih pridružili aerobiki, torej da ni smisel tae-boja v učenju samoobrambe,« ugotavlja asistentka na Fakulteti za šport in dodaja, da so k obsedenosti – predvsem ženskega dela občinstva – največ prispevali prav mediji.

Billy & Polonca

Medije bi lahko krivili tudi za začetek masovnega razgibavanja v dvoranah, katerega prvi val se je sprožil v osemdesetih. Tisto, kar je pred dvema desetletjema predstavljala prva aerobičarka Jane Fonda, v začetku novega milenija nosi ime Billyja Blanksa. In njegovega tae-boja, kombinacije borilnih veščin ter aerobične preteklosti, nad katero se je pred nekaj leti navduševala tudi prva dama ameriških ekranov.

Ko je tae-bo vzniknil v Sloveniji so se nad njim navduševala domača znamenita (ženska) imena. Kot trdi spletna stran enega od slovenskih znanilcev tae-boja, se novi skušnjavi ni mogla upreti niti Polonca Dobrajc, na seznamu navdušenih brcarjev pa najdemo tudi Brigito Bukovec, Teo Hegeduš in Roka Ferengijo.

In kaj sploh je tae-bo? Izumitelj Blanks na spletni strani zatrjuje, da je ustvaril kombinacijo, ki ni izziv samo za telo, marveč tudi za pamet, dušo in voljo. Dolgoletno nabiranje borilnih veščin je združil z glasbo in nastal je tae-bo. Potem ko je dobro napolnil ameriške medije in športne dvorane, je prišel tudi k nam.

Vendar pod drugačnimi imeni, saj Billy Blanks že od samega začetka ljubosumno ne dovoli, da bi poleg njega še kdo drug uporabljal ime tae-bo. Strogo varovanje imena so nam potrdili tudi v Studiu Moderna, ki ima pravice za prodajo Blanksovih videokaset na slovenskem trgu. Zato v Sloveniji najdemo sky-bo, sunny-nii, tai-kick, pa taerobiko in še kakšno izpeljanko.

Klub zaščitniškemu Blanksovemu odnosu do imena tae-bo pa med Slovenci in izumiteljem sodobnega načina miganja potekajo dogovori. Kot pravi Maja Umek iz Studia Moderna, se ravno te dni s podjetjem NCP (katerega lastnik je Blanks) pogajajo, da bi pridobili pravico do uporabe imena tudi za področje vadbe. »Dogovarjamo se še, da bi Špela Perc (strokovna vodja Akademije za fitnes in aerobiko, op. p.) odpotovala do Blanksa in pri njem dobila licenco,« je Maja Umek razkrila načrte.

Kje so licence?

Zakaj tolikšna manija? »Ker je vadba dinamična, raznolika in dopolnjena z elementi borilnih veščin,« meni Viki Mušič, ki je – kot nam je sveto zatrdil – prvi, ki je v slovensko prestolnico prinesel tae-bo. Kasneje je, da bi se ločil od ostalih vaditeljev, svoje učne ure preimenoval v sky-bo in za uporabo tega imena pridobil tudi ustrezno licenco. In v čem se, poleg predpone, razlikujeta Billyjev in Vikijev način vadbe?

Viki Mušič, ki je s sky-bojem navduševal gledalce Pop-TV, odgovarja: »Billy Blanks uporablja več elementov aerobike, pri sky-boju pa je od aerobike ostala le glasba.« Nekdanji tekmovalec v tae-kwon-doju, ki se je tae-boja učil pri samem Billyju Blanksu, je prepričan, da je pri tae-boju najpomembnejše prav znanje borilnih veščin.

Tudi Sabina Muhič, ki ji tae-bo predstavlja telovadbo stoletja, pritrjuje besedam Vikija Mušiča. Nekdanjo tekmovalko v tae-kwon-doju je obisk telovadnice v Santa Monici pred tremi leti popeljal v svet tae-boja, za katerega doma do usodnega srečanja v Ameriki še ni slišala.

Kot meni Muhičeva, se pri tae-boju teža enakomerno porazdeli po telesu, rezultati pa so vidni že po treh mesecih redne vadbe. »Danes živim za to vrsto športa in želim, da jo ljudje spoznajo v pravi obliki in pravilno izvajajo,« je navdušena Sabina Muhič.« Na prvem mestu v definiciji tae-boja je tae-kwon-do, sledi mu boks in navsezadnje tudi aerobika.«

Z zadnjo trditvijo pa se ne strinja Špela Perc, nekdanja vrhunska gorska kolesarka, zdaj strokovna vodja Akademije za fitnes in aerobiko. Tudi ona je znanje tae-boja pridobivala v Ameriki, vendar se je odločila, da bo njena učiteljica Janice Caffel, sicer Blanksova konkurentka.

Toda Špela ne izhaja iz borilnih veščin, po njenem mnenju je osnova skupinska vadba. »Nekdo lahko kupi kaseto Billyja Blanksa in vodi skupino na podlagi njegovih vaj, vendar je sporno, ali je ta 'inštruktor' tudi v resnici usposobljen za vodenje skupinske vadbe.

Enako vprašljivi so tudi (bivši) tekmovalci v borilnih veščinah, vprašanje je, če imajo tudi 'filing' za skupinsko vadbo?« Špela Perc tako bolj kot samoobrambo in borilne veščine poudarja, da dobrega voditelja skupinske vadbe odlikujejo predvsem izkušnje ter pravi občutek za koreografijo in vodenje.

Billy v vsako slovensko vas

Se pa tako tisti, ki poudarjajo borilno plat tae-boja, kot tudi tisti, ki vidijo smisel tae-boja v skupinski vadbi, strinjajo, da lahko z nepravilnim pristopom kar dobro poškoduješ ljudi. Žal pretiranega nadzora med takšnimi in drugačnimi učitelji tae-boja pri nas ni. Bolj kot okoli ustrezne usposobljenosti voditeljev se kopja lomijo ob samem imenu.

»Dobili smo uradno obvestilo, da je uporaba imena tae-bo za način vadbe prepovedana,« pravi Sanja Škrabec, lastnica enega od ljubljanskih centrov za razgibavanje telesa. In dodaja, da njihovi vadbi sunny-nii in sunny-boo ne kopirata vadbe Billyja Blanksa, res pa je, da se v obeh »sončnih« športih uporabljajo elementi, ki jih v svoji vadbi prakticira Blanks.

»V Sloveniji obstaja ogromo različic na to temo,« ugotavlja Sanja Škrabec in dodaja, da je bilo to pravzaprav pričakovano – videokaseta z miganjem Billyja Blanksa in njegove spremljevalne skupine se lahko kupi na vsaki bencinski črpalki in od tod se njegove veščine bliskovito selijo tudi v športne dvorane.

Ena od slovenskih variant tae-boja sliši na ime tai-kick. Prakticirajo ga v Mariboru, kjer je bila omenjena različica tae-boja lani ultra moderna. Letos pa je, po besedah Katje Kupljen iz društva Bodifit, čas za tai-step. »Nova zvrst rekreacije je kombinacija stepa in borilnih veščin tae-kwon-doja in kick-boksa,« je eno od zadnjih slovenskih izpeljank opisala Katja.

Slovenske oblike razgibavanja, ki ima v ozadju borilne veščine, obiskujejo predvsem ženske. In kje so moški? »Zdi se mi, da skupinsko vadbo še vedno preveč povezujejo s plesom in glasbo,» je močan vpliv aerobičnih osemdesetih razložila Špela Perc. In dodala, da so tudi pri nas na voljo bolj moško pobarvane vadbe. Takšen je na primer body pump ali po vzoru vadbe ameriških marincev prikrojen body attack.

TEKST: Špela Žabkar

FOTO: Uroš Deu

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord