Nič ni dovoljeno, vse je resnično*

V iskanju kraja, ki je dal ime najbolj prevajanemu slovenskemu romanu: šli smo v Iran in tam osvojili Alamut!

»Le kje je Bartol dobil idejo za zgodbo o Alamutu?« sem se spraševala med Jusufovim samomorilskim manevriranjem dvajset-in-nekaj let starega paykana, avtomobila, brez katerega promet v Iranu ne bi bil tako kaotičen, kot je. Res sem bila vesela, da sem se znebila 14-milijonskega Teherana, ki je v meni naravnost vzbudil željo po iskanju »raja«, kot ga je v svojem romanu Alamut opisal Vladimir Barol.

Bartol sam je trdil, da se mu je ideja za snov, ki se drži zgodovinskih dejstev, porodila med sprehodom z bratrancem med prvo svetovno vojno, medtem ko se je »v daljavi pobliskavalo s soške fronte«. Z zgodbo, ki se je dogajala v 11. stoletju, je želel spregovoriti predvsem o večni aktualnosti diktatur in nevarnosti idej, ki so jih v njegovem času širili Hitler, Mussolini in Stalin, po dogodkih 11. septembra 2001 pa je zgodba o mladeničih, ki so pripravljeni iti v smrt za svojega vodjo in Alaha, spet posebno aktualna. Ti dogodki so bili res prelomni.

Fanatik posebne sorte

Jusuf ni bil prepričljiv šofer. Vsakič ko smo komaj zvozili katerega od ostrih ovinkov, ki so se nizali na poti iz Qazvina proti Alamutu, me je prebledelega obraza pogledal in se široko zarežal: »Vidiš, Jusuf bo pripeljal na cilj!«

Zamislila sem se – kaj tudi v mojem primeru cilj posvečuje sredstvo? V močni želji po obisku odročnega Alamuta se nas je peščica avanturistov odpravila na pot z edinim šoferjem, ki nas je bil voljan odpeljati proti trdnjavi, v avto pa je stisnil še svojega 13-letnega sina. Za Jusufa se je pozneje izkazalo, da je fanatik svoje vrste – če smo na zdelani vijugasti cesti v daljavi zagledali kaj premikajočega, se je začela gonja, ki bi bila na filmskem platnu kar zanimiva, v živo pa ni bila prav nič zabavna.

A odnehati nisem hotela, za vsako ceno sem se želela povzpeti k razvalinam trdnjave, v kateri je vladal skrivnostni Hasan Ibn Saba, legendarni ustanovitelj asasinov, skupine fanatično predanih mož, ki so bili pripravljeni umreti zanj in za doktrino, ki jo je razglašal. Čuden občutek me je preplavil ob misli, da morda tudi jaz postavljam na kocko življenje (okej, malo pretiravam) za dobro zgodbo, ko pa bi prav lahko zaloputnila vrata, brcnila v gumo in Jusufa poslala k vragu, namesto da sem ga prosila pri Alahu in vseh imamih, naj vendarle kdaj pa kdaj pritisne na zavoro.

Bartol, kdo?

»Alamut, seveda vem, kaj je Alamut,« se je režal Jusuf. »To so tisti kamni tam zgoraj, kjer so živeli tisti teroristi – asasini. Da, da, veliko turistov sprašuje po Alamutu.« Potem je sledilo težje vprašanje. »Bartol – kdo?!« je zabuljeno pogledal ob vprašanju, ali pozna knjigo našega avtorja. »Tudi v knjigah piše o tem kraju, daaa,« je važno nadaljeval in skušal prikriti dejstvo, ki me je presenetilo šele pozneje, ko smo se na poti proti Kaspijskemu jezeru izgubili in je postalo jasno, da možakar ne zna brati. Napačna oseba. Jusuf pač ni knjižni molj.

Razočaranje pa me je obšlo, ko sem začela ugotavljati, da je Bartolov roman med Iranci popolnoma neznan. Paznik ruševin, možak, ki se je izdajal za vodnika, mimoidoči obiskovalci … nihče ni imel pojma o Sloveniji, kaj šele o nekakšni knjigi slovenskega avtorja. Le lastnik prenočišča pod ruševinami se je spomnil, da so ga že obiskali Slovenci, ki so prišli »zaradi neke knjige«.

Zato pa me je toliko bolj presenetila Fatema, Teherančanka, katere naslov sem dobila od prijatelja, ki je Iran obiskal pred menoj. Fateme žal nisem nikoli srečala, v spominu pa mi je ostalo njeno sporočilo, ko je izvedela, da sem Slovenka: »Zelo spoštujem vašega pisatelja Bartola! Njegov roman Alamut je sijajen! Zgodbo o Alamutu sem poznala že prej, a nihče je ni opisal tako sijajno kot Bartol. Kot bi sam doživljal dogodke v 11. stoletju.«

Halina v raju

»Obveza je zdrknila Halimi raz oči. Ostrmela je. Sami vrtovi v prvem pomladnem cvetju so se razprostirali raz nje. Deklice, ki so jo obkrožale, so bile lepe kot hurije …«

Ruševine, ki označujejo kraj, kjer so raj na zemlji uživali omamljeni fedaji, so še danes impresivne. Le približno 20-minutni vzpon in nekaj sto stopnic je treba prehoditi do ostankov trdnjave, kjer se je »Šah rud (Kraljeva reka, op. p.) razcepil ob njej v dva kraka in jo z njima oklepal, kot da bi jo držal v precepu. Trdnjava je bila cela majhna naselbina, ki se je od spredaj proti ozadju postopoma dvigala … To je bila Alamut, najmočnejša trdnjava izmed petdeseterice v rudbarskem okrožju. Zgradili so jo bili deilemski kralji in govorilo se je, da je nezavzetna.«

Opojnih cvetlic ni več, tudi ne prijaznih tigrov in skakljajočih živali, še vedno pa se pod samotno pričo skrivnostne preteklosti v divjem kanjonu peni reka in se okoli ruševin dvigajo zasneženi vrhovi, ki še poudarijo veličastnost kraja.

Danes je Alamut ime, ki se ne uporablja le za ostanke Hasanove trdnjave (že leta 1256 so jo razrušili Mongoli, ki so uničili tudi njihovo knjižnico in s tem informacije, ki bi bolje osvetljevale njihovo zgodovino), ampak za celotno območje, na katerem so tudi ostanki nekaterih drugih utrdb iz Hasanovega časa, ki pa so veliko teže dostopne. Prebivalci okoliških vasi še vedno z zanimanjem pogledujejo maloštevilne tujce, ki obiščejo te kraje, odmaknjene od glavnih turističnih poti, in jih z veseljem popeljejo v svoja skromna domovanja.

Ko sem ameriškemu prijatelju Billu sporočila, da nameravam obiskati Iran, me je na vsak način želel prepričati, naj ne hodim v državo, ki ji vladajo hudodelci in verski manijaki. Ob kosilu pri Jusufovi družini sem se zgrozila ob misli, kako daleč je svet pripeljala propaganda vojne proti terorizmu. In bolj kot »dolgobradi klavci kristjanov«, ki so po hiši vneto brskali, kaj bi mi lahko še podarili ali pokazali, se mi je zasmilil nevedni Bill, ki iz svoje zlate kletke na Long Islandu spremlja svetovno politiko, kot mu jo narekujejo domači mediji.

Le kdo je žrtev?

Med malico na ruševinah Alamuta se je Jusuf razgovoril o iraško-iranski vojni: »Iraške čete so ujele 15-letnega iranskega dečka. Objokanega otroka je neki iraški častnik skušal potolažiti, češ rane se bodo že zacelile. Ko je slišal njegove besede, je vojaček padel v še hujši jok in izjavil: ‘Nisem umrl, bog me ne želi.’«

Med osemletno vojno, ki je zahtevala 500 tisoč iranskih žrtev, so se namreč bojevali mnogi dečki, nekateri od njih so šteli le devet let. Rekrutirani so bili za najnevarnejše naloge, večkrat so s svojim tekom čez minska polja utirali pot starejšim vojakom. Koliko jih je bilo, ni bilo nikoli objavljeno, a vožnja po iranskih mestih ponuja dokaze – na premnogih zidovih so upodobljeni v vlogi mučenikov, ki so padli za domovino.

»Pa bi svojega sina pustil, da bi se bojeval v prvih bojnih vrstah?« sem podrezala vanj. »Ne bi ga silil, a če bi se za boj odločil v Alahovem imenu, bi bil zelo ponosen oče,« je nadaljeval pred najstnikom, ki so ga daleč bolj kot teološke teme zanimale igrice na mojem prenosnem računalniku.

»In če bi koga ubil?«

»Bi bili to sovražniki Alaha,« je premišljeval med grizljanjem kruha.

»Sem jaz sovražnica Alaha, ker ne verjamem vanj?«

»Ne, ti nisi iz Amerike.«

Nekaj dni kasneje sem se v Yazdu, puščavskem mestu v osrednjem Iranu, pogovarjala s Pirouzom, upokojencem, ki je študiral in dolga leta delal v Nemčiji. »Alamut bi lahko postal začetek premostitve medkulturnih ovir, ki smo si jih postavili. Vem, da med nami obstajajo skrajneži, a večina Irancev nas je miroljubnih in gostoljubnih muslimanov. Moti me, ker me povsod, kjer se pojavim z iranskim potnim listom, obravnavajo kot terorista.

Od revolucije je minilo več kot 25 let in življenje v Iranu se spreminja. Počasi, ker ne želimo še ene revolucije, a zanesljivo lahko rečem, da si velika večina prizadeva za več demokracije v naši družbi. Če bi ti pred 20 leti tako nagajivo kukali lasje izpod rute, se ti ne bi dobro pisalo, danes pa se nihče več ne meni za takšne malenkosti. To so majhne spremembe, ki jih svet, ki se je obdal z visokim zidom strahu in posploševanja v smislu, vsi Iranci so nevarni, sploh ne opazi, mi pa jih razumemo in nam veliko povedo.«

Le kdo je žrtev manipuliranja z množicami? Nedolžne žrtve terorističnih napadov ali ljudje, ki jih politiki in verski voditelji (v imenu vere) držijo v nevednosti in jih ščuvajo k (sveti) vojni? In kdo je fanatik? Jusuf, ki se mu zdi, da bi bila sinova smrt za Alaha čast? Ameriški predsednik, ki za lastne interese pošilja v smrt mladeniče? Mladeniči, ki umirajo za domovino in boga? Morda jaz, ki neumorno iščem kraje svojih oboževanih zgodb in legend?

Kdo so izmailci:

Kot vsi muslimani izmailci za očeta priznavajo Mohameda, za njegove naslednike pa verske voditelje imame, ki so izšli iz rodu Mohamedove hčere Fatime. Zapletlo pa se je pri nasledstvu šestega imama Džafarja. Izmailci za naslednika priznavajo njegovega najstarejšega sina Izmaila. Skozi zgodovino so bili izmailci pogosto preganjani, zato so svojo vero širili skrivaj. V 10. stoletju je eden od imamov, Abdulah am-Mahdi, uspešno ustanovil fatimidsko državo v Tuniziji.

Ko so njegovi nasledniki osvojili precejšen del Severne Afrike, so sedež prenesli v Kairo. V 16. stoletju se je skupina pristašev 16. imama odcepila od glavne veje. To je bil začetek ločine druzov. Pomembnejši od tega je bil spor o nasledstvu 18. imama med njegovima sinovoma Nizarjem in Mustalijem. Hasan Ibn-Saba, voditelj legendarnih Asasinov, je podprl starejšega sina Nizarja. Danes večina Nizari izmailcev kot svojega 49. imama priznava Karima Ago Khana IV. Rojen je bil leta 1936 v Ženevi in vodi mrežo dobrodelnih organizacij, ki pomagajo predvsem najrevnejšim državam v Afriki in Aziji, ne glede ne veroizpoved, narodnost ali spol.

Za Alaha in vodjo

Hasan Ibn Saba, ki je vodil strogo hierarhično ureditev v Alamutu, katerega ime naj bi pomenilo orlovo gnezdo (prav tako, kot je Hitler poimenoval svojo rezidenco v bavarskem Berchtesgadnu), je svoje podanike vzgajal v slepem izpolnjevanju ukazov in jih uril, da so postali »živa bodala«. Cilj, ki si ga je zadal Hasan, imenovan tudi Starec z gore, je bila vnovična vzpostavitev kalifata v Egiptu, ki so ga odpravili sunitski Seldžuki.

Osnovna taktika fedajev – bojevnikov, ki so pred svoje življenje postavljali izvrševanje ukazov vrhovnega vodje, so bili uboji sunitskih voditeljev na čim bolj javnih krajih, ponavadi med petkovimi molitvami. Zaradi slepe vdanosti fedajev in pripravljenosti na smrt danes v mnogih jezkih beseda asasinator pomeni profesionalnega morilca s političnimi cilji (tudi arabska beseda fidae pomeni človeka, ki se je pripravljena bojevati do smrti, označuje pa tudi samomorilske skrajneže).

Beseda asasin izhaja iz besede hašašin in naj bi po razlagah nekaterih pomenila pristaše Hasana, po drugih naj bi v arabskem jeziku beseda asasin pomenila čuvaja, torej »čuvaji skrivnosti« (asasini so bili tajna organizacija in nekateri zgodovinarji trdijo, da so križarji idejo tajnih bratovščin prevzeli prav od njih), spet po drugi razlagi, ki naj bi jo ob svojem obisku Alamuta podal popotnik Marco Polo in ki so jo razširili muslimanski nasprotniki, pa beseda pomeni uživalce hašiša, s katerim naj bi jih Hasan omamljal in jih nato prenesel v vrtove, kjer so doživljali raj, za katerega so se krvoločno bojevali.

Nič ni sveto, kar ni sveto

Šejk Muhamad Sajed Tantavi, vodja islamske univerze Al-Azhar, je v eni od številnih kontroverznih izjav razložil: »Samomorilski napadi so legitimna samoobramba. Tisti, ki trdijo, da je tak način prepovedan, naj se vprašajo, kaj je napadalce motiviralo za dejanje.«

Koncept samožrtvovanja je posebno pomemben za šiitske muslimane, ki predstavljajo okrog 90 odstotkov iranskega prebivalstva in 10 do 15 odstotkov vseh muslimanov. Imam Husein, vnuk preroka Mohameda in sin Alija, edinega pravega kalifa, ki ga priznavajo šiiti (»Šia« pomeni pristaš Alija), je namreč v bitki pri Karbali vodil vojsko 72 mož proti kalifu umajadske dinastije, ki je imel na tisoče bojevnikov.

Husein, njegova dva sinova in vsi vojaki so padli, Husein je postal najpomembnejši mučenik, izbiro smrti namesto nepravičnosti pa vsako leto slavijo v desetih dneh Ashure, za šiite najsvetejših dneh leta. Pomembnejše od praznovanja Ashure pa je to, da iranski fundamentalisti s Huseinovo smrtjo opravičujejo samomorilski teror.

TEKST: Jasmina Dvoršek

FOTO: Matjaž Krivic

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel