»Zbujamo se iz polstoletnega sna,« opravičujoče pojasni moj gostitelj dr. Rikab Alousi, njegova žena, zavita v ruto, pa doda, da je to njuna prva zabava v zadnjih petih letih. Pod pridušenimi lučmi se nekaj ljudi le premakne na plesišče, najprej ločeno po spolu, nato bolj sramežljivo v parih. Črnolaso dekle nekaj po tiho mrmra svojemu plesnemu partnerju. Njegove roke so stegnjene nad njeno glavo, kot da drži zaveso, da bi njun morebitni objem skril pred radovedneži. Obrnjena je stran od ljudi in kar medli od občutka krivde.

»Na obzorju so že dobri dnevi, temni dnevi bodo minili,« poje Husam Rasan in svoje občinstvo za mizami, ki se šibijo pod viskijem znamke Black Label in pivom Amstel (polnjenim v Jordaniji), spominja na čase, ko so se iraški moški množično zbirali v klubih in v njih pili viski. Irak je bil največji uvoznik viskija v arabskem svetu – in to pravega, ne ponaredkov, kakršen je Johnnie Talker, ki je preplavil deželo, ko se je zaradi sankcij uvoz ustavil.

Na polovici predvidenega programa zmanjka elektrike in občinstvo se spet sooči s kruto realnostjo: na osnovne storitve (kakršna je elektrika) ni mogoče računati, helikopterji letijo tako nizko, da se zaradi vibracij oglašajo avtomobilski alarmi, policisti pa kmalu po tem, ko pade mrak, zapustijo svoja mesta in ulice prepustijo upornikom. Alousi pohiti domov.

Za tančico

Take so noči v današnjem Bagdadu. V mestu, ki mu po veseljačenju na Bližnjem vzhodu včasih ni bilo para, se zmernejši muslimani s fundamentalisti borijo za neke vrste normalno življenje. In to počnejo na svojo roko, medtem ko Američani vztrajajo v osrednjem Bagdadu, v tako imenovani Zeleni oziroma mednarodni coni. Le malo stvari se je obrnilo tako, kot so vsi pričakovali.

V Irak sem prvič prišel pred 12 leti in po ameriški invaziji sem si na bregu Tigrisa spet najel majhno stanovanje. To je šesta arabska prestolnica, v kateri sem si v zadnjih 16 letih skušal urediti dom. Ljudje so bili hvaležni, da so se znebili Sadama, čeprav je bilo videti, da se v novih razmerah ne znajdejo najbolje. Družine, kot je Alousijeva, so me vabile na piknike in mi govorile o starem Bagdadu – preden so vojna, Sadam in okupacija omejili zabavo na enklave, kakršna je Nadi al – Sajid, eden redkih krajev v Bagdadu, kjer se iraški fantje in dekleta, oblečeni v svojo najboljšo opravo, lahko držijo za roke.

Hčere in žene, ki so ostajale doma v strahu, da bi morda zamikale Sadamovega starejšega sina Udaja, se spet vračajo v klub. V barih so televizije vztrajno prižgane na športnih kanalih, da ne bi poročila o prelivanju krvi kvarila razpoloženja. Šestnajst mesecev po tem, ko so si lahko spet kupili prej prepovedane satelitske krožnike, so Iračani preveč utrujeni, da bi lahko poslušali poročila.

Toda trenutni val eksplozij, ubojev, ugrabitev in kriminala je neprimerljiv z dogajanjem pod Sadamom. Vsaj tako pravi Alousi: »Umre manj ljudi kot pred vojno – le da o tem vemo več. Prej si nismo mogli niti predstavljati, kaj se dogaja v sosednjem mestu.« Ali pa, doda, v predmestju Bagdada.

Po iraško-iranski vojni je Alousi dobil službo patologa v veliki bagdadski bolnišnici. V tistih dneh si po številu trupel, ki so prihajala v mrtvašnico, lahko vedel, kako hitro deluje Sadamova eksekucijska mašinerija. Potem pa je začela tajna policija trupla pošiljati direktno sorodnikom – z grožnjo smrti seveda – a brez oči. »Po zakonu so oči pripadale bolnišnicam za raziskave,« razlaga Alousi, »in mrtve smo šteli po očeh.«

»Zakaj nisi kot vse druge dežele?« jadikuje pevec Rasan, ki je z optimizma znova preklopil na melanholijo: »Zakaj tvoji otroci plavajo v jezerih krvi? Zakaj so naši domovi polni žalosti?« To so vprašanja, s katerimi se soočajo Iračani. Prejšnji režim in današnji uporniki radi krivijo tujce – Ameriko, Iran, Sirijo, Izrael – za svoje trpljenje. »Laže je za svojo bedo kriviti druge kot pa celotno družbo,« pravi Alousi in s tem misli na sojenje Sadamu in njegovim enajstim privržencem, kot da vsi grehi preteklosti ležijo le na njihovih ramenih. A Iračani radi rečejo, da imajo zdaj namesto enega Sadama na tisoče mini Sadamov z megalomansko, ubijalsko slo po moči.

Po 35 letih na čelu države, s svojim obrazom na vsakem zidu in v vsaki zavesti, je Sadam kloniral državo po lastni podobi. Bil je poosebitev Iraka. Gre za čast, pravi Alousi, ko ga vprašam, zakaj Irak ni ustanovil odbora za spravo in iskanje resnice, da bi se država očistila travm, psihoz in krivde. »Kar šteje, ni toliko realnost, temveč videz normalnosti.« Zato, pravi, je toliko družin ubogalo Sadamovo prepoved žalovanja za ljubljenimi, ki jih je usmrtila država. Tako so laže skrili svojo nemoč.

Iračani so bili zadnjič res močni pred 1200 leti, pod kalifom Harunom al Rašidom. S svojega prestola v Bagdadu je vladal imperiju, ki je segal od Atlantika do Afganistana. Danes je gospod bolj znan po svojih posteljnih avanturah, ki polnijo strani Tisoč in ene noči, knjige o času, ko je bila erotika sestavni del bogastva islamske tradicije. Nič razen čudnega trhlega minareta ni preživelo stoletij brutalnosti, ki so se zvrstila od tedaj. Toda Saad Janabi ni nehal sanjati: »Te magične noči, zabave in čudovita oblačila bom pričaral nazaj.« Tako iraški Hugh Hefner mimogrede predstavi svoj predvolilni manifest za januarske predsedniške volitve.

Ta bagdadski plejboj je obnovil tri palače Sadamove družine ob reki in jih napolnil z najboljšimi iraškimi plesalkami in igralkami. Kako je prišel do palač, ostaja skrivnost, dejstvo pa je, da so bile dodobra uničene. Česar niso razrušile ameriške rakete, so uničili vandali. Toda v zadnjih petih mesecih je Janabi v dveh palačah uredil veličastne prostore za sodobno televizijsko postajo, imenovano Rašid, po svojem najljubšem kalifu.

Večina Janabijevih medijskih izkušenj izvira iz Amerike, kjer je osem let živel v izgnanstvu s svojo ameriško soprogo, republikanko, od katere se je zdaj dodobra odtujil. Je eksploziven politik in vse zahodnjake kliče »kolega«. Koder je vladal kalif Rašid, tam bo, pravi Janabi, njegova televizijska postaja vladala zračnim valovom in glavam ljudi. Za 7,5 milijona dolarjev je svoje studije oblekel v italijanski marmor. Luči so prekrite z zlatimi lističi, celo kljuke iz Sirije so oblikovane tako, da posnemajo obokane hodnike, ki so krasili Bagdad njegovega kalifa, na vrtu pa stoji napol dokončana uta, v kateri namerava snemati oddajo o aerobiki. »Bolje je snemati filme kot ubijati ljudi, ne?«

V strahu, da se vsi z njim ne bi strinjali, je Janabi zbombardirano palačo obnovil tako, da so njeni zidovi višji kot Kusajevi originali, ogromna železna vrata pa njegov sanjski Irak skrivajo pred vsiljivci. Dnevi po ameriški invaziji, ko je bilo dovoljeno vse, so zdavnaj minili. Da bi se izognil smrti (preživel je že štiri poskuse atentata), Janabi med svojimi tremi palačami potuje hitro, z gliserjem. Za 45 minut z avtomobilom zadostuje pet minut na vodi.

Med svojim prvim obiskom pri njem sem se počutil, kot da sem zataval na sceno filma Dr. No. Janabijevi vrtovi so polni paviljonov, bazenov in garaž z rolls-roycei in drugimi izbranimi avtomobili. Excalibur sedan nosi registrsko tablico Bagdad 1. Vse je po ameriški invaziji pripeljal iz Dubaja, zdaj pa so jekleni lepotci kot tigri v kletki, saj vožnje z njimi ne gre tvegati.

Toda Janabi se ni odrekel svojemu pobalinskemu optimizmu. Večino časa načrtuje predvolilne shode za svojo stranko, Iraško republikansko skupino, in nadzoruje svoje osebne varnostne sile, ki so se pridružile ameriški zasebni vojaški firmi Kroll pri varovanju USAID-ovih rekonstrukcijskih del v Iraku. Z mano razpravlja o načrtih za dva milijona dolarjev vreden zabaviščni park v srcu Bagdada, kjer se bo elita lahko sproščala na golf igrišču, v restavracijah in barih. Zgolj za okus je spravil skupaj ljubezensko gnezdece iz bambusa in blata, kjer bodo nocoj prespali njegovi prijatelji in hurije, ki sodijo zraven. »Pet deklet,« me obvesti šef varnosti.

Ava iz novinarskega centra, kjer sem nekoč delal, sanja o predvojnih časih in jasno ji je, česa Iraku primanjkuje: »Potrebujemo seksualno revolucijo.« Največja težava Iraka, meni sama, je psihološka – ljudje živijo v laži, vedejo se kot poosebitev koranskih vrlin, o katerih govorijo mule in zraven grozijo s peklenskim ognjem. »Ženske se morajo pretvarjati, da so pred poroko device. To, kar res smo, pa smo skrile vara al abaja – za tančico.«

Ciganke in mule

Celo Janabi ni imun na mule. Njegov tesni sorodnik, šejk Abdulah al Janabi, živi v Faludži. Tamkajšnja mošeja Saad bin Abi Vakas velja za epicenter iraškega 15 mesecev trajajočega odpora. Od tod razglaša fatve ali religiozne zapovedi, ukazujoč svoji vojski s kalašnikovi oboroženih pristašev, naj pobijajo neverne ameriške vojake in njihove agente (ali »vohune«), kakršen je Saad Janabi, ki delajo z njimi. Aprila lani je pregnal ameriško vojsko iz Faludže, zdaj pa iz svojega zatočišča načrtuje, pravijo njegovi pristaši, oblikovanje emirata v celotnem sunitskem trikotniku, ki bi se raztezal od iraške severne meje s Sirijo prek doline Tigrisa in Evfrata do Bagdada. Oba Janabija sta se nazadnje videla pozimi. Izmenjala sta nekaj ostrih besed.

V mnogo pogledih sta si neverjetno podobna. Oba poveljujeta zasebnim vojskam in sanjata o postavitvi kalifata. Toda prvi se zavzema za alternativo islamski tradiciji, drugi, jezni puritanski prerok, pa bije sveto vojno s politeisti, Perzijci in bizantinskimi kristjani.

V njegovem emiratu je večina oblik zabave prepovedana. Kinodvorane zažigajo, prav tako trgovine, kjer prodajajo piratske pornokasete in pop glasbo. Edini dovoljeni filmi so pravzaprav snuff videi »mučenikov«, ki nastavljajo avtomobile bombe pred policijske postaje – in seveda tisti filmček s štirimi ameriškimi varnostniki podjetja Blackwater, ki jih je množica razčetverila in obesila na mostu čez Evfrat. Družinam, ki pridejo po svoje ljube, katerih življenja so ugasnila, ker naj bi bili »vohuni«, je prepovedano javno žalovati – tako kot pod Sadamom.

»Naprej vojska islama,« rohnijo s svojih prižnic vodje iraškega puritanskega salafističnega gibanja, med njimi imam šejk Mehdi al Sumajdaj. »Američani so prišli v našo deželo posiljevat naše ženske, pobijat naše moške in sejat seme korupcije,« je šejk rjovel tisočem, ki so se zbrali k petkovi molitvi v bagdadski mošeji Ibn Tuboul: »Nevernike je treba odstraniti!«

Pred vojno so bili sufijski misleci (denimo šejk Janabi) in salafisti ostri sovražniki. Zdaj so zavezniki v boju proti skupnemu sovražniku. Po molitvah v Sumajdajevi mošeji se v rokah vernikov hitro znajdejo letaki, na katerih so si nasproti postavljena dobra dela muslimana, ki vpije »Džihad v imenu boga«, in »reve«, ki ponižno stoka o ameriški zlorabi Iračanov v zaporu Abu Graib.

Statistično, pravijo koalicijski vojaki, dosežejo napadi vrhunec po petkovih molitvah in vedno več mošej služi za izhodišče napadov. V raciji v mošeji šejka Mehdija so ameriški vojaki odkrili lepo zalogo orožja, zaradi česar si je sveti mož prislužil pet mesecev zapora.

V svoji poškrobljeni beli tuniki je šejk Mehdi pravi šarmer. Naklonjeno govori o ameriških čuvajih, ki so ga imeli zaprtega v Abu Graibu. Vojaški zdravnik je bil menda tako prijazen, »da je gotovo musliman«. Zavzdihne ob misli na unformirano Američanko, ki da ga je stražila kot prepovedana ljubimka. (Trdi, da jo je spreobrnil v islam, ko ji je »laskal, da ima čudovite oči«.) S hvaležnostjo se spomni, kako so mu Američani prinesli megafon, ogromno koranov in štiri šotore, da je v zaporu odprl svojo šolo.

Rezultate salafističnega šolanja najdemo na črnih zastavah po vsem Iraku. »Na bagdadski obvoznici se je prevrnil njihov avto in naši trije natakarji so postali mučeniki,« je napleskano na črni rjuhi, razobešeni nad vhodom v lokalno restavracijo al Saa, v kateri sem ponavadi jedel polnjene paprike.

Restavracija je priljubljena pri ameriških vojakih in govorilo se je, da je lastnik nameraval odpreti še eno restavracijo v ameriški vojaški bazi v Faludži. Sodeč po iraških časopisih – tresoči se lastnik sicer pravi drugače – so trupla natakarjev pohabljena odvrgli pred mrtvašnico v Faludži. Služenje koaliciji, pravi šejk Mehdi, je zločin, ki se ga po islamskih zakonih kaznuje s smrtjo. V tistem julijskem tednu umorov so bili bagdadski gostinci, ki so hranili ameriške vojake, v težkem položaju. Nekateri so svoje restavracije solidarnostno zaprli, drugi so se preprosto skrili.

Z vsakim mesecem, ki mine, se vedno več šiitov v vzhodnem Bagdadu pridruži sunitom z zahoda v boju za pregon ameriških sil iz njihovih sosesk. Pridigarji v Sadr Cityju, obsežnem revnem šiitskem naselju na severovzhodu mesta, zvenijo podobno kot šejk Mehdi. Po mesecih streljanja po mestnih ulicah so kleriki v turbanih pod poveljstvom mladega hujskača Moktade al Sadra dosegli premirje z Američani, kar jim je za nekaj časa dalo skoraj tako proste roke kot tistim v Faludži, da bijejo svoj kulturni boj s pastmi zahodnjaškega vpliva.

Bande so divjale po bagdadskih soseskah, da bi se znebile trgovcev z alkoholom, preprodajalcev cigaret znamke Craven (za katere so mule razglasili, da jih delajo v Izraelu) in deklet v hlačah. Brivcem, ki so se požvižgali na prepoved zahodnih pričesk, so požigali lokale in brili njihove stranke na golo.

Hosam je najstniški preprodajalec cedejev: »Sadam nas je prisilil prodajati pop pesmi in prepovedal religiozne kasete. Pod mulami so se pravila obrnila, toda kazen ostaja enaka.« Svojo stojnico je oblekel v posterje imama Alija, podobno kot je nekoč obešal Sadamove plakate. Deloma ga ščitijo pred zlom, natančneje, njegove pornokasete, skrite pod kasetami s pridigami, varujejo pred inšpekcijami.

Ena od vznemirljivejših stvari, kar sem jih doživel v Bagdadu, je bil moj sprehod po ulici s FedExovo škatlo, polno revij, ki so mi jih poslali s Playboya. Če bi tedaj eksplodirala avtomobilska bomba, sem se zbal, bi fotografije golih deklet frčale po vsem mestu. Najhujši sumi klerikov o tem, s čim vse bodo grešni tuji neverniki onečastili Bagdad, bi se potrdili.

Šiitski fanatiki imajo svoje ženske raje v bolj konkretni, meseni obliki. V Basri, južnem pristanišču pod britansko oblastjo, je recimo lokalni agitator Abd al Satar al Bahadili spodbujal svoje pobesnele klike, naj »ugrabijo britanske vojakinje in jih predajo verskim voditeljem za sužnje«. Za vsako žensko je obljubil 170 dolarjev nagrade. Njihov priljubljeni ulov so tudi romska dekleta, ki jih Iračani poznajo pod imenom ghajar. Ciganke so generacije iraških moških lovile s svojim plesom in omamnimi pijačami, posebno ob petkih, ko so fantje prešpricali molitve, da so lahko eno popoldne preživeli v njihovem naročju.

Zgodovinsko gledano iraški šiitski kleriki res niso pretirano sramežljivi ljudje. Njihov duhovni vodja, veliki ajatola Ali Sistani, na svoji spletni strani (sistani.org) prepoveduje šah, dovoljuje pa analni seks – s privoljenjem ženske. Oralni seks je v redu – če semenska tekočina ne zaide v usta. Predlaga začasne poroke »iz ugodja« kot način za izogibanje grehu. Toda ajatolahov mladi luter Moktada al Sadr ni tako velikodušen. Racijo za racijo je Sadrova milica vedno znova uničevala romska posestva, preganjala prebivalce in mrhovinarjem pustila ostanke.

Najhujši pogrom se je zgodil v južnem mestu Divanija lanskega marca, ko so zravnali z zemljo vas s 300 družinami, mošejo in vsem drugim. »To je bil vir razbrzdanosti, pijančevanja in mafijskih aktivnosti; kupovali in prodajali so dekleta,« vztraja Jahja Šubari, Sadrov 30-letni delegat, ki je ukazal nočni napad. Mnogi se strinjajo: »Moški so prihajali iz vsega Bagdada, da bi plesali s cigankami. Ženske so zapuščale svoje može, da bi delale tam. Moktada al Sadr čisti mesto,« je odločen Basam al Najafi, lastnik bližnje restavracije.

Večina ciganov je od tedaj v »ilegali«, toda šejk mesta Nahavan blizu Bagdada je eden redkih plemenskih vodij, ki se preveč rad zabava, da bi se bil pripravljen znebiti ciganov. Po blatni cesti se pripeljemo do doma Ohud in Itab, dveh čednih »sester«, oblečenih v črno. Odpeljeta nas v zatemnjeno sobo. Še preden se povsem predstavimo, začutim roko Itab v svojem žepu in nožni prst, ki ljubkuje mojo peto. Kmalu se nam pridruži preostanek njune »družine«. Brat prižge glasbeni TV-kanal in mati ploska in tleska s prsti, medtem ko skrbno meri čas. Na sredi plešejo otročaji, iz vozička pa dojenček maha s prsti in žveči cigareto, ki mu jo je mati potisnila v usta kot liziko. Cigansko ljubljenje je družinska stvar.

Itab se spet pojavi, stisnjena v globoko izrezano oprijeto obleko, in zapleše svoj polteni ples. »Naučiti se morajo plesati kot njihove sestre,« pravi družinska mati Um Saad in pokaže na otročaje, saj je to, doda, »bolj dobičkonosno kot vsa izobrazba v šoli.« Pritožuje se, da ji gre zaradi ameriške navzočnosti v Iraku slabo. »Je to demokracija? Hočemo plesati in piti, ne pa moliti.«

Brezzobi oče Abu Saad pravi, da so sosedje, ki jim njihovo početje ni všeč, obvestili Sadrovo milico. V eni izmed racij so zasegli strankin avto, v drugi so družini grozili s smrtjo, dokler jim niso dali vseh prihrankov. Ves svet pripada bogu in Sadr je njegov predstavnik na Zemlji, jim je tedaj razložil član milice. Cigani bi obupno potrebovali ameriško zaščito, toda Američani le redko pridejo blizu. »V Sadamovih časih smo imeli odprto do šestih zjutraj,« pravi Abu Saad, »zdaj zapiramo ob šestih zvečer.«

Morali bi uživati

Osemindvajsetega junija letos so Američani oblast predali Ijadu Alaviju. Tudi on ni bil za žur. Njegova policija se je lotila prodajalcev piva na obrežjih Tigrisa pod mostom Jadarija in z neverjetno vnemo uničevala njihove stojnice. To je bil eden zadnjih krajev, kamor so fantje lahko pobegnili pred dušečim fundamentalizmom Bagdada in se zbirali v večernem hladu. Čez tri noči je Alavijeva policija spet udarila, in sicer na bagdadsko rdečo četrt, staro židovsko četrt Betaween. V čistki, trdi policija, so ujeli več kot 500 prodajalcev drog, zvodnikov in drugih, ki jih je Sadam izpustil iz ječ s predvojno pomilostitvijo.

»Alavi je diktator in skuša groziti in terorizirati, toda obstajajo boljši načini,« pravi Janabi, bodoči plejbojski kalif. »Imamo nafto. Naša ekonomija je lahko močna. Morali bi uživati.«

Amerika se je umaknila za obzidja, ki kot ogromni nagrobniki obkrožajo enklavo, ki obsega večino osrednjega Bagdada. Vso hrano pripeljejo iz tujine, da je ne bi lokalno prebivalstvo zastrupilo. Druženje in zbliževanje z domačini je postalo prestopek, ki se kaznuje.

Predaja oblasti Iračanom do zdaj ni premostila prepada med Ameriko in Irakom. Ameriška ambasada v Iraku je 4. julij proslavila v vrtovih iraške predsedniške palače. Fantje so se zabavali, ne da bi se zavedali ironije, da proslavljajo neodvisnost ene države na okupiranih tleh druge. Igrali so pivske igre, na gigantskem zaslonu so žareli ognjemeti in na strehi so neki par celo zalotili med seksom, in to ne prav daleč od tam, kjer je eden Sadamovih ogromnih kipov nekoč zrl proti Bagdadu.

Glave kipov s te strehe zdaj ležijo pozabljene onkraj zidov mednarodne cone. Njihovo rušenje z vrha predsedniške palače simbolizira največji ameriški uspeh v Iraku – zrušenje Sadama. Polkovnik Mike Kelly, soborcem bolj znan kot »branilec glav«, ob sobotah zvečer za zabavo ščije na Sadama. In poleg scanja na toteme je tu le malo druge zabave. Ameriška vojska je razbesnela svoje vojake, ko je omejila dostop celo do Playboya, in to zaradi spoštovanja, kot so zapisali, lokalnih kulturnih vrednot!

Med ruševinami palače Tomahavk, ki se imenuje tako, ker je med invazijo ducat raket tomahavk prebilo njene okrašene marmornate zidove, si vojaki pripovedujejo zgodbe s terena. Drugi iščejo uteho v molitvi. V kantine so postavili police, polne zakamufliranih biblij. Tam, kjer je nekoč stal Sadamov prestol, pa je zdaj kapela ameriške ambasade. Pod 99 imeni Alaha, vklesanimi v strahospoštovanje vzbujajoč nazobčan marmornat strop, se židovski člani koalicije vsak petek zvečer zberejo k bogoslužju, da bi pozdravili sabat in se zahvalili za svojo vrnitev v Irak. Pred 60 leti, pod britansko nadoblastjo, je bilo iraških Židov 250.000. Pod Sadamom se je njihovo število zmanjšalo na okoli 35.

Navidezna realnost

Medtem ko so zahodnjaki in Iračani postajali vedno bolj nezaupljivi drug do drugega, sem sam naivno mislil, da bo pri meni, ki sem več kot desetletje preživel v arabskem svetu, drugače. Toda moja stanodajalka mi je ob zadnjem obisku v Bagdadu opravičujoče povedala, da se tujci in Iračani ne bi več smeli družiti. Njen iraški prijatelj je bil ubit skupaj s polnim avtobusom kristjank, ki jih je peljal v ameriško oporišče. Sama je prestrašena, ker je njen otrok v šoli povedal, da v njihovi hiši živi Anglež. Vem, da ima prav. Varnejša je brez mene.

Mnogi Iračani se pogumno – skoraj samomorilsko – upirajo oživitvi vladavine terorja. Moj prijatelj Fahmi Rabia je na koncu svoje ulice našel črno zastavo, ki je napovedovala spominsko slovesnost ob njegovi smrti. Ignoriral je smrtno grožnjo in kljubovalno hodil na delo kot vedno. Toda pozabil je obvestiti svoje bližnje, da je bilo sporočilo lažno. »Sorodniki so se pojavili, da bi me objokovali,« razlaga, »pa smo potem skupaj pojedli in popili vse, kar so prinesli.«

Toda večina Bagdadčanov se je zaradi strahu kar sama obsodila na hišni pripor. Zaklenjeni v svojih domovih se upirajo skušnjavi, da bi šli ven. V novo pridobljeni svobodi uživajo tako, da deskajo po internetu, gledajo satelitsko televizijo in navezujejo seksualne in druge stike, ne da bi zapustili svoje štiri stene. Sinovi moje stanodajalke, ki po tem, ko pade mrak, ne smejo več ven, so postali odvisni od interneta.

Ahlam ni povsem prepričana, koga gre kriviti, da se Iračani spreminjajo v narod nespečnežev. Ko je elektrika, so otroci vso noč pokonci. Ko elektrike ni in ventilatorji in klimatske naprave ne delujejo, je zaradi vročine nemogoče spati. »Največji kriminalec v Iraku je minister za elektriko,« pravi Ahlam in vihti v rokah svoj nož, »Sesekljala bi mu prste, centimeter za centimetrom.«

Moja stanodajalka ob večerih izpolnjuje obrazce za ameriško loterijo z vizumi ali obiskuje spletne klepetalnice v iskanju moža, tujca, ki bi jo odpeljal od tod. Tistega julijskega dne, ko so nove oblasti spet začele izdajati potne listine, se je na tisoče prebivalcev Bagdada drenjalo v vrstah, da bi lahko zapustili Irak. Na stotine tisočev jih je že odšlo. Alaa Saad, ciganski pevec, je tako kot večina ljubljencev prejšnjega režima pobegnil v klimatizirani Dubaj.

Še več jih je poiskalo zatočišče v sosednji Jordaniji, kjer so pripadniki prejšnega režima, ki sponzorirajo trenutne iraške upornike, nekoč najdolgočasnejše arabsko mesto spremenili v eno najbolj živahnih. Zvodniki po iraških kavarnah v Amanu iščejo stranke in delijo vabila na arabske noči v hotelih, kot je Takit, kjer dekleta poplesujejo za denar, ali Club Juliana's, kjer Filipinke zabavajo tiste iste Iračane, ki podpirajo ugrabitve njihovih sonarodnjakov.

Preden zapustim Irak, se oglasim pri stanodajalki, da ji povem, naj obdrži moje pohištvo, dokler moja družina končno ne bo prišla na obisk. A oba veva, da se to ne bo zgodilo. Dolge mesece so Bagdadčani pričakovali, da jim bo Amerika končno izpolnila obljubo o svetlejšem, boljšem Iraku. Ne poznam nikogar, ki ne bi zdaj dokončno izgubil upanja.

TEKST: Nicholas Pelham

FOTO: Thorne Anderson

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ