NUK II: Za narodov blagor

Pozabi, o, dragi bralec, za trenutek ali dva na reševanje stanovanjskih tegob mladih družin, pozabi na tista obljub­ljena stanovanja po jurja in pol na kvadrat in se 'veseli' skupaj z nami in našo 'socialno' državo, ki je ponovno v tek pognala projekt, ki bi ga mirne duše lahko vlekla še vsaj do tretjega, četrtega ali petega razpisa.

NUK II je ponovno aktualen, je namreč preveč pomemben, da bi se mu kar tako odrekli. Zapišimo tudi, da upamo, da se nam po gradnji NUK II ne bodo več dogajali mariniči in simčiči, kajti državljanov dolga vrsta, čakajočih na vstop v novi hram znanja, se bo zagotovo vlekla mimo filofaksa vse do druge urbane sramote prestolnice – Tobačne. Da bodo ti uka željni na eni strani vstopali, na drugi pa iz nacionalne knjižnice številka 2 izstopali, napolnjeni z naravoslovnimi in družboslovnimi nauki tega sveta, tako da si bodo poslanski plači navkljub najemnino lahko plačevali sami. Vprašanje, ki se nam poraja, pa je tudi, kje bomo pa po novem parkirali? No, lepo po vrsti.

Strokovnjaki v boj

Gradnja Narodne in univerzitetne knjižnice II je zopet postala najaktualnejša tema po grad­nji tiste znane Narodne in univerzitetne knjižnice II, po mnenju predstavnikov strokovne arhitekturne javnosti očitno najpre­stižnejšega nacionalnega arhitekturnega projekta. Projekta, pri katerem se bojimo, da tudi tukaj v dolgi vrsti čakajo režimščiki, dvorjani prestolnice in tudi najviše sedeči izbranci ljudstva, da bi si z udeležbo pri koritu brez pravega nadzora ozaljšali račune na tolerantnem Nizozemskem, v luštnem Liechtensteinu in seveda na toplem Cipru.

Arhitekturni natečaj, ki ga je konec leta 2011 na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) objavilo takrat še ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki mu je ministroval Gregor Golobič, je bil zaključen drugega marca letos, ko je vodenje resorja že prevzel superminister Žiga Turk (bo on tisti minister, ki mu bo uspelo zapreti to sramot­no poglavje?).

Zaradi nerganja dela arhitekturne strokovne javnosti, ki je aprila 2009 na ministrstvo naslovila pismo, negodovanja polno glede tega, da bi se stavbarilo po 20 let starih načrtih zmagovalne natečajne rešitve arhitekta Marka Mušiča (pa še v nekem slogu, ki velja za slepo črevo arhitekturnega razvoja, kakor so ga označili njegovi nasprotniki), se je država odločila, da razpis ponovi.

Kar 41 je bilo takratnih podpisnikov, med njimi tudi takratni in današnji podžupan prof. Janez Koželj, dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo prof. mag Peter Gabrijelčič in prof. dr. Aleš Vodopivec. Zadnji je prevzel vlogo predsedujočega strokovni ocenjevalni komisiji, ki je letos po pretek­lem roku na novem natečaju pod drobnogled vzela tistih 120 prispelih elaboratov, kar tretjino njih tudi iz tujine. Od vseh jih je najbolj prepričal tisti, ki ga je pripravila ekipa Bevk Perović arhitekti.

Izvedba in denarna nagrada v višini 36 tisoč evrov sta torej ostali v domačih rokah, komisija pa je podala izjavo, da prvonagrajeni projekt izpolnjuje vse programske zahteve, še najbolj pa pozornost vzbuja način, kako predstavlja univerzo v mestu in državi. Povrhu naj bi bil primerljiv s simbolno močjo Plečnikove knjižnice, oddaljene le streljaj od tam, kjer naj bi stal novi NUK II.

»Tako kot v Plečnikovi stavbi Narodne in univerzitetne knjižnice bo srce nove stavbe NUK II glavna čitalnica. Ta naj bi se v novem objektu raztezala prek več nadstropij,« so za javnost povedali zmagovalci natečaja. Zanimivo bi bilo sicer slišati, kaj si o novem zmagovalnem projektu misli zmagovalec starega, arhitekt Mušič, a je bil do zaključka redakcije nedosegljiv za javnost.

Med najbolj izstopajočimi projekti, ki so prispeli na razpis, je bil zagotovo tudi projekt biroja Scapelab. Skupini arhitektov, ki jim je poveljeval Marko Studen, je komisija podelila znižano priznanje za njihovo rešitev in odločitev pospremila z besedami, da gre za enega najbolj razdelanih in natančnih projektov na natečaju, za enega najboljših.

»Zmagovalca sta na zahtevno situacijo odgovorila na enak način kot mi, s postavitvijo vogalne palače, povezane z obstoječim fondom prek filigransko strukturiranih javnih prostorov in volumnov malega merila. In to sta nedvom­no naredila bolje kot mi. Naša rešitev je dob­ra, zmagovalna rešitev pa je urbanistično izjemna, najboljša med vsemi,« pravi Studen, a obenem izraža rahlo presenečenje glede prioritet žirije pri ocenjevanju projektov. Po njegovem mnenju se je ta ukvarjala predvsem z urbanizmom in varovanjem arheoloških ostankov, ne pa toliko s tem, kako bo knjižnica delovala, kakšna je njena gradbena izvedljivost, koliko ustreza veljavnim predpisom, kot sta uredba o zelenem naročanju in pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah. »Po hitrem pregledu zmagovalnega projekta se mi zdi, da bo treba hišo temeljito preprojektirati, da bo upoštevala veljavno zakonodajo in zadovoljila potrebe knjižničarjev,« dodaja. »Knjižne police na višini petih metrov pač niso uporabne.«

V Scapelabu so za projekt porabili okoli 2500 delovnih ur, kar stroškovno znese 32 tisoč evrov. Natečaj vidijo kot naložbo biroja v razvoj, kot način pridobivanja novega znanja in novih strokovnih povezav. Znesek je kajpak višji, če upoštevate še fiksne stroške, amortizacijo in oportunitetni strošek, prva nagrada ne pokrije niti vseh stroškov izdelave natečajnega elaborata. »Če zmagate, a ne podpišete pogodbe za projektiranje, ste še vedno v minusu. To je resnični problem naše stroke, ki se vleče že dve desetletji in ki nas kot stroko, ki naj bi sledila razvoju družbe, dokončno uničuje. Razvoja si enostavno ne moreš privoščiti,« omenja Studen.

Je bila ponovitev razpisa dejansko nujna ravno v tem času? Sporočilo razreda za umetnosti SAZU o gradnji novega NUK, izdano junija 2010, sicer prikimava dejstvu, da bi bilo treba rešiti prostorsko stisko Plečnikovega NUK (zgrajenega med letoma 1936 in 1941) in Centralne tehniške knjižnice (CTK), po drugi strani pa obe knjižnici modernizirati, saj nista primerni za znanstvenoraziskovalno delo.

Toda akademiki tudi menijo, da nasprotovanje enainštiridesetih Mušičevemu projektu pomeni porazno stanje v domači arhitekturni stroki. In tudi, da naj bi bile strokovne reference večine podpisnikov nasprotnikov zmagovitega projekta pred 20 leti neprimerne, pod nivojem.

Ugotovitvam enainštiridesetih se je po robu s svojimi dejstvi postavilo tudi več drugih uglednih strokovnjakov iz arhitekture, kot so prof. dr. Fedja Košir, akad. prof. dr. Stanko Kristl, prof. dr. Jure Mikuž, arhitekt Marko Cotič ter razred za umetnosti Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Povrhu naj bi mnenje tujih strokovnjakov, profesorja teorije in zgodovine arhitekture na univerzi Columbia v New Yorku Kennetha Framptona in profesorja Luisa Fernandeza-Galiana iz Politehnične univerze v Madridu, ki sta oba ministru Golobiču odsvetovala izvedbo 'antičnega' projekta in priporočila razpis novega natečaja, popolnoma demantiral mednarodno priznani ekspert Unesca za knjižnične stavbe, poljski arhitekt Jan Meissner.

Kot izvedenec naj bi spremljal, usmerjal in ocenjeval dosedanji napredek projekta NUK II, če pa bi gospodje nasprotniki želeli kakšno referenco več, pa se lahko pohvali s programiranjem in strokovnim vodenjem nastajanja nove Aleksandrijske knjižnice. Da Mušičev projekt ustreza, meni tudi nekdanji ravnatelj NUK Lenart Šetinc, ki je v javnosti že večkrat poudaril, da so na temo organizacije in delovanja svetovno priznanih narodnih in univerzitetnih knjižnic imeli veliko debat s priznanimi strokovnjaki.

Zgodba se seveda vleče že predolgo. Po mnenju Andreja Hrauskyja, arhitekta in direktorja galerije Dessa, soavtorja odlične biografije o Plečniku pa člana žirije, ki je izbirala med prispelimi natečajnimi rešitvami za NUK II, je tehtnico v korist Mušičevega projekta leta 1989 prevesil arhitekt Boris Podrec­ca. Člani žirije naj bi pritegnili pač njegovemu mnenju, od samih začetkov pa so bili pri odločitvi neenotni.

Postmodernističnemu projektu Marka Mušiča je ministrstvo očitalo zastarelost iz arhitekturnega, oblikovnega, vsebinskega in funkcionalnega vidika. Naprej kritiki njegovemu NUK II očitajo najbolj v oči bodeče 'ponorele' loke na fasadi, četrt izrezano rotundo, monumentalno ovalno vhodno dvorano in nešteto drugih nepotrebnih, moderno parafraziranih klasicističnih oblikovnih prijemov.

Številni tudi menijo, da celotna slovenska povojna arhitekturna elita, preobremenjena z modernizmom in bauhausom, v prestolnici ni bila sposobna ustvariti stavbe, ki bi bila brezčasna tako kot Plečnikov NUK. Če je funkcionalno, je tudi lepo, so vpili najimenitnejši arhitekti tistega časa, a človek si ne more kaj, da si ob pogledu na Gospodarsko razstavišče, Bavarski dvor, Univerzitetni klinični center, Šišensko so­sesko in Trg republike ne bi bruhnil v usta (in pogoltnil). Središče prestolnice je nepopravljivo pokvarjeno z betonskimi škatlami, ki jih danes nihče ne želi niti pogledati, kaj šele dati na kakšno razglednico (kot pravi znani arhitekt Janez Suhadolc) ali jih označiti za takšne, ki kljubujejo času.

A decembra leta 2009 je vlada soglašala s predlogom ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, po katerem naj bi prišlo do razveze vseh pogodb in aneksov v zvezi z Mušičevim projektom, vendar se do trenutka nastanka teh vrstic to še ni zgodilo.

To pomeni, da naj bi formalnopravno država še vedno bila zavezana Mušičevemu projektu. Prva pogodba z njim in njegovimi sodelavci je bila sklenjena leta 1996, v letih, ki so sledila, je prišlo še do devetih aneksov k pogodbi, zadnji je bil podpisan 22. septembra leta 2008, že naslednji mesec pa so ustavili izdelavo projektne dokumentacije.

Predelave projektne dokumentacije so sicer v vseh letih prinašale nekaj posodobitev v projekt, ki naj bi se prilagajal toku časa in bil po mnenju članov razreda za umetnosti SAZU-ja tudi povsem pripravljen na 21. stoletje in informacijsko družbo. Povrhu so k stavbi NUK II postopoma z leti priključevali druge ustanove, kot sta Centralna tehniška knjižnica (CTK) in Osrednja humanistična knjižnica Filozofske fakultete (OHK).

Projekt, kakršenkoli že je, mora nujno slediti trenutnim smernicam in omogočati nadgradnjo infrastrukture tudi v prihodnosti. Od konca osemdesetih pa do danes je seveda informacijska tehnologija tako napredovala, da si starošolniki tega niti pod razno niso mogli predstavljati.

V knjižnicah so v preteklih dveh desetletjih uvedli internet, sistem COBISS/OPAC, samoizposojo, označevanje čtiva z radiofrekvenčno identifikacijo itd. Predvsem zadnja omogoča v knjižnicah veliko bolj natančno vodenje evidenc knjig. Zato bi do tovrstnih sprememb moralo nujno priti tudi, če bi država vztrajala pri Mušičevem projektu. Marko Studen iz Scapelaba ima o tem svoje mnenje: »Osnovno težavo vidim v organizaciji projekta, ki je zastarela. Mušičev projekt je preobremenjen s temami iz osemdesetih. S kontekstom, z interpretacijo rimskega mesta in z idejo mestnih vrat se ukvarja bolj kot z delovanjem same knjižnice. Skratka, je prekompliciran, da bi lahko odgovarjal sodobnemu trenutku, kaj šele, da bi v kontekstu sodobnih evropskih knjižnic izstopal kot izjemen, napreden ali inovativen. Zmagovalni projekt arhitektov Matije Bevka in Vase Perovića ima ta potencial.«

Projekt nacionalnega donosa

No, drugi vidik te zgodbe je seveda dejstvo, da trnova pot projekta NUK II ni bila (in tudi ne bo) poceni. Celoten projekt naj bi davkoplačevalce stal okoli 90 milijonov evrov. Če verjamete. Računsko sodišče je v svojem revizijskem poročilu februarja 2008 ugotovilo, da je revalorizirana vsota vseh stroškov od leta 1991 pa do konca leta 2007 enaka nekaj manj kot 30 milijonom evrov.

Je mar to v tej državi kaj čud­nega? V vseh teh navedenih letih se je sestava gradbenega odbora, v katerem so sedeli aparatčiki ali nastavljenčki iz vlade, ljubljanske občine, narodne in univerzitetne knjiž­nice, univerze in od drugod, spremenila 17-krat, v njej pa si naj bi stolček podalo skoraj 70 posameznikov!!! Povrhu naj bi njihova zapuščina bila nekaj več kot ducat sestankov in neverjetni štirje podpisani zapisniki.

Potrebuje slovenska vlada še kak­šen razlog več, da po tistem, ko je v jamo brez dna, torej projekt, ki je 17 let obstajal le na papirju, zmetala pravo malo premoženje, to zasuje s peskom in postavi na njej parkirišče? Kajpak začasno, sta konec leta 2008 ugotavljala župan Janković in minister Golobič, le dokler se ne zgradi garaža pod ljubljansko tržnico (ki je še zdaj ni). O tem spodaj.

Tudi izbrana lokacija NUK II igra svojo vlogo. Lega na parcelah, ki ležijo med Rimsko, Slovensko in Zoisovo cesto ter Emonsko ulico, je bila tvegana izbira. Vsaj če sodimo po imenih ulic ... kot nalašč so med izkopavanjem gradbene jame za temelje tam naleteli na arheološke ostanke davne Emone.

Arheologi so se z žličkami in kanglicami spustili v jamo in arheološka izkopavanja so potekala skoraj deset let (med letoma 1998 in 2008), tudi zaradi tega, ker se je zataknilo pri denacionalizacijskih postopkih. Toliko o nacionalnem pomenu NUK II.

Po podpisu pogodbe med državo in Mestno občino Ljub­ljana leta 1995 je zadnja dobila eno samcato nalogo – pridobiti vsa potrebna zemljišča in jih prenesti na pristojno ministrstvo. Enajst let pozneje naj bi MOL to tudi uspelo. A tudi ne brez zapletov. Med drugim je MOL že leta 1995 kupljeno zemljišče, kjer je nekoč stala tovarna Tekstil Angora, kupila še enkrat in za to plačala mastno kupnino v višini skoraj treh milijonov evrov. Ah, se vam ne zdijo tovrstni zapleti povsem logični?

Mešetarjenje z zemljišči je namreč ena naj­dobičkonosnejših rabot že vse od antike. Prenosi lastništev, spremembe namembnosti ... zakaj bi bilo pri NUK II kaj drugače. Računsko sodišče je v prej omenjenem revizijskem poročilu zapisalo, da je dokumentacija nepopolna in da skoraj ni mogoče ugotoviti, kaj se je dogajalo s parcelami, na katerih bo stal NUK II. Studen dodaja: »Če je natečaj razpisan na zemljišču, ki ni v lasti naročnika, bo zagotovo prišlo do težav.

Če je znano, da so na lokaciji pomembni arheološki ostanki, pa se jih ne razišče pred razpisom natečaja, bo zagotovo prišlo do težav. Če se program in obseg spreminja vsake pol leta, bo zagotovo prišlo do težav. In tako dalje. Projekt je potekal tako, kot da ga nimajo resnega namena realizirati.«

Pred dvema letoma je ravno zaradi suma korupcije, zlorabe uradnega položaja, zavestnega kršenja predpisov, ponareditve urad­nih listin na škodo proračuna in lastnikov na območju gradnje novega NUK II mestni svetnik stranke Zelenih Miha Jazbinšek kazensko ovadil ljubljanskega župana Zorana Jankovića, nekdanjo ministrico za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojco Kucler Dolinar, njenega naslednika Gregorja Golobiča in državno pravobranilko Milko Brulc.

Jazbinšek je prepričan, da je župan zavajal javnost z izjavami, da je MOL zemljišča že pridobila, v glavnem pa mu gre kot številnim drugim očitno na živce, da se projekt predolgo vleče. Janković naj bi takrat šele poskušal pridobiti in na državo prenesti objekt in zemljišče Rimska 1, po drugi strani pa je pridobil in niti ne skušal na državo prenesti 24/30 objekta in zemljišča Rimska 3.

Kucler Dolinarjeva po drugi strani ni pravočasno pridobila spornih zemljišč (vrtičkov ob Rimski cesti), Golobič pa naj bi od nje podedoval kup neoverovljenih pogodb in se z Jankovićem dogovoril o nalo­žbi v parkirišče na lokaciji NUK II. To naj bi bilo avtomatizirano in imelo 24-urni nadzor, a sporno je bilo takrat že samo dejstvo, da bodo vanj investirali in ga ob začetku gradnje NUK II porušili. Zato je bil naprav­ljen kompromis – črna gradnja.

NUK II je za bele ovratnike celo tako pomemben projekt, da je država po razpustitvi 'povsem zgaranega' gradbenega odbora ustanovila posebno delovno skupino in ji prile­pila naziv Medresorska delovna skupina za vodenje projekta gradnje novonačrtovane stavbe NUK II.

Ker je skupina v družbi več kot 270 ustanovljenih delovnih teles, med njimi v družbi prepotrebnega sveta za socialno podjetništvo, telesa vlade RS za varstvo pred škodljivimi rastlinami (???!!?) in skupine za pripravo stroškov letenja s falconom. Ja, vse skupaj se res sliši kot tista šala: delovne skupine so skupine ljudi, ki vsak zase ne morejo storiti prav ničesar, lahko pa zato sestankujejo in skupno odločijo, da ni možno storiti prav ničesar. Dokler ne ugotovimo, da je vodenje skupine za NUK II bilo zapi­sano prav Gregorju Golobiču.

Glavna težava javnih natečajev, meni Studen, ni v vnaprej dogovorjenih zmagovalcih (čeprav zna država praviloma prirejati samo takšne). Je v katastrofalnem vodenju projektov v celoti. K temu prikimava izjemno majhen odstotek izpeljanih.

Samo v zadnjih nekaj letih so v predalih ostali projekti novih akademij, nove sodne palače, stadiona v Velenju, dvorane Portoval, dvorane Bonifika, novega upravnega središča mesta Ljubljana in RS Slovenije in drugi. »Očitno kot nacija nismo več sposobni udejanjanja lastnih vizij, bolje povedano, sposobni smo jih realizirati samo, če se prek njih uresničujejo zelo specifični zasebni interesi.«

Povrhu bi bilo treba odpraviti prakso, da na fakulteti zaposleni člani žirije podeljujejo nagrade svojim kolegom s fakultete. Čeprav ta praksa ni izrecno prepovedana z zakonom o javnih naročilih, je neetična. Kolegi profesorji ne bi smeli sodelovati sočasno na natečaju in v žirijah. »Tudi sami smo bili v podobni situaciji na natečaju Cukrarna, in še tako čista zmaga dobi pridih koruptivnosti, kar škodi vsem sodelujočim,« še dodaja Studen.

Kdaj bo NUK II dokončno zgrajen, ne vemo. Vemo, da ne bo takšen kot centralna knjiž­nica v Seattlu, tudi ne kot Kraljeva knjižnica v Köbenhavnu, niti kot nova Aleksandrijska knjižnica ... bo pa zato naš.

Tekst: Tomaž Kotnik, foto: arhiv ZAPS, Blaž Samec/Delo, Scapelab