O prehrani v času koronavirusa z dr. Alešem Kuharjem: hvala bogu, da nisem politik!

Dr. Kuhar, na začetku aprila smo tudi na Metropolitanu objavili novico, da FAO, WTO in WHO v okviru pandemije svarijo pred globalnim pomanjkanjem hrane. Dejali so, da je panično kupovanje hrane že razkrilo krhkost dobaviteljskih verig, saj so trgovske police v številnih državah ostale prazne. Pa da je negotovost glede dostopnosti hrane sprožila val omejitev pri izvozu, kar je povzročilo pomanjkanje živil na globalnem trgu, ter da pozivajo države, naj v luči sprejemanja ukrepov, s katerimi želijo poskrbeti za zdravje ljudi, zagotovijo tudi, da se verige s hrano ne pretrgajo. Kakšen je vaš pogled na to, kar se dogaja tako na globalni kot na lokalni ravni pri preskrbi s hrano?

"Vse to kaže na eno zelo pomembno dejstvo. Človeštvo je zelo odvisno od zelo kompleksnega sistema oskrbnih verig, predvsem v tem našem razvitem delu sveta. Torej od tehnoloških in predvsem organizacijskih povezav, ki nam na koncu zagotovijo hrano na trgovski polici, v restavraciji, vrtcu, osnovni šoli.

Z razvojem družbe, pri nas v Sloveniji v zadnjih 20, 30 letih, so se te poti, kako hrana nastaja, od kod prihajajo surovine, zelo zakomplicirale. Kompleksnost se je močno povečala, in to ob predpostavkah, da takšnih razpadov, prelomov ne bo oziroma si jih nismo znali predstavljati. Pri tem je bilo mogoče zraven nekaj arogance ali pa prepričanosti, da takšni prelomi seveda niso možni."

Se je pa to zdaj zgodilo.

"Tako je. Najprej poglejmo širšo sliko. Strokovne institucije, predvsem Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), te stvari razumejo in izpostavljajo ranljivost.

Te svetovne organizacije imajo vedno prvenstveno v fokusu najranljivejše globalne skupine, kar je prvi vidik. Predvsem FAO je pri tem najbolj verodostojen. Natančno sledijo vsem najbolj ranljivim skupinam lačnih v razvijajočih se in v nerazvitih državah, kjer lahko že najmanjši tržni premiki privedejo do katastrofalnih posledic, do lakote in pogosto tudi do družbenih nemirov in nasilja.

Drugi vidik so razvite države, kjer tega seveda ni pričakovati. V njih je majhna ali pa skoraj nična verjetnost, da bi bili zdaj mi dejansko fizično onemogočeni, da bi prišli do ustreznega obroka.

Se pa zdaj sicer že jasneje vidijo obrisi posledic tega novega koronavirusa in so pri napovedovanju lahko že malce pogumnejši. A katastrofičnega scenarija zelo verjetno ne bomo videli, se pravi, da bi prihajalo do resnih motenj. Bodo pa ekonomske posledice dolgoročne." 

Kaj to pomeni?

"V razvitem svetu imamo visoko stopnjo odvisnosti od določenih verig, oskrbnih kanalov, po katerih k nam prihajajo surovine. V evropske države predvsem iz Južne in Severne Amerike, Indije, Kitajske, Tajske. Te zelo ključne surovine, kot so soja, piščančje in goveje meso, sladkor, palmino olje, riž in podobno, globalno obvladuje posamezna država ali pa nekaj njih. To so tako imenovane agri-cultural power-houses. Pri tem gre lahko tudi za povprečnemu potrošniku precej skrite surovine, ki se znajdejo v živilih, kot so soja, ribja moka in palmino olje. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na pomarančni koncentrat."

Se že ve, kam vse to vodi?

"Kako se bo zdaj vse to razvijalo, kdo bo imel prvo pozicijo, ko se bodo stvari normalizirale, bomo še videli. Bo pa to v veliki meri določilo, kako se bodo trgi stabilizirali.

Večja verjetnost od tega, da bodo kakšni hudi izpadi in lakota, je, da se bodo na novo vzpostavila cenovna razmerja, in sicer kot posledica izpada ali pa presežka proizvodnje zaradi zmanjšanega povpraševanja. To je seveda različno v razvitih in nerazvitih državah. V razvitih lahko imamo bodisi cenovne pritiske navzgor bodisi navzdol.

Prvo bo lahko posledica razpada proizvodnje in distribucijskih tokov, zato bo zmanjkovalo določenega blaga ali pa surovin za določeno blago in bodo šle cene gor. To bo razjezilo nas potrošnike.

Na drugi strani pa imamo artikle, kjer bo pritisk bolj na dobavitelje. Gre za to, da se bodo tako kmetije kot podjetja soočili z izpadom povpraševanja po končnem izdelku. Na primer, mleka bo verjetno preveč, prav tako vina."

Kakšno je na Slovenskem stanje pri mleku?

"Na slovenskem trgu sta dve tretjini mleka in mlečnih izdelkov slovenskega izvora, vse drugo je uvoženo iz držav, ki so specializirane za predelavo mleka v cenene izdelke slabše kakovosti, čeprav imamo stoodstotno samooskrbo z mlekom. Skoraj polovico sirov uvozimo, delež slovenskih sirov pa stalno pada. Bomo videli, kako bo zdaj."

Kaj pa pri vinu?

"Vino je močno vezano na gostinski sektor. Restavracije in lokali so zdaj zaprti, celoten turizem je obstal, kar bo pritisnilo na proizvajalce najprej z likvidnostnim šokom, potem pa, ko se bo trg sprostil, bo zaradi presežnih količin sledil močan pritisk na ceno vina."

Slika je očitno večplastna.

"Tako je, zelo raznolika je in možnih je več scenarijev. Če govoriva o globalnem, nas seveda lahko zelo skrbi. Breme bolezni, če bi se pandemija razširila še na nerazvite države, na Indijo, če bi počilo v Afriki, bi lahko bilo velikansko za vso civilizacijo in bi lahko videli nesluten razvoj. A upajmo, da ne bo tako."

Glede Afrike sem te dni prebral, da je zaradi krize v Evropi tudi tam obstala proizvodnja hrane, zelenjave, sadja.

"Seveda. To sodi v veliko diverzificiranost oskrbnih tokov. Na primer, Kenija je izjemno velik dobavitelj rezanega cvetja Evropi, Maroko zelenjave ..."

Kako pa je z velikimi evropskimi proizvajalci zelenjave?

"Na začetku pogovora ste navedli FAO, WTO in WHO, torej je šlo za globalni pogled, zdaj se omejiva na lokalnega.

V Sloveniji nimamo kakšnih velikih zalog hrane, torej v strateških rezervah, imamo le zaloge nekaterih kritičnih surovin. Zelo smo vezani na uvoz živil, predvsem iz Italije, Nemčije, Avstrije in Hrvaške.

Na primer, pri zelenjadnicah, katerih sezona je, lahko rečemo, da gre tudi tu za visoko specializacijo pridelave v severi Italiji, Španiji, Portugalski, Franciji, nekaj tudi v Izraelu.

V Sloveniji smo pri zelenjadnicah, listnati sveži zelenjavi močno odvisni od uvoza, in sicer predvsem iz severne Italije. Poleg tega je Italija logistični center za številne druge države, saj preko nje, njenih veletržnic in distribucijskih središč, dobavljajo sadje in zelenjavo tudi iz drugih evropskih držav, na primer iz Španije, Francije, Portugalske. Moram pa poudariti, da imajo v severni Italiji izjemno profesionalno organiziran distribucijski sistem, zato imamo v tem trenutku pri nas dejansko odlično situacijo.

Sam sem pričakoval drugače in tukaj zdaj javno spreminjam svoje mnenje oziroma brez težave povem, da sem se pri napovedi zmotil. Kajti oskrba z zelenjadnicami iz Italije je za zdaj relativno dobra. Po eni strani so oni zdaj izgubili številne bolj oddaljene trge, po drugi strani pa so, kot že rečeno, tako zelo profesionalni, da jih to ni vrglo iz tira in so znali iti skozi ta šok."

Torej je zelenjave zdaj pri nas dovolj?

"Tako je. V tem trenutku imamo veliko sezonske zelenjave, povečuje se tudi skromna proizvodnja v Sloveniji.

Pri določenih najbolj priljubljenih artiklih, kot so zelena solata, radič, endivija, smo od uvoza iz Italije 90-odstotno odvisni, če govorimo o formalnem trgu, tržni pridelavi, se pravi o zelenjavi, ki se prodaja v trgovinskih verigah in na tržnicah.

Res je, da imamo Slovenci kar veliko gospodinjstev, ki si sama pridelajo solato, a imamo tudi kar nekaj delovnega ljudstva, ki te možnosti nima. Naša politika zelo rada pozablja, da si to ljudstvo ne more samo pridelovati solate."

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je ob omenjenem pozivu svetovnih organizacij prebivalce Slovenije, ki imajo možnost za obdelavo vrtov, gredic in njiv, pozvalo, naj to v čim večji možni meri izkoristijo. "Vrtnarite!"

"To je odlično. To je povsem simpatična piarovska izjava. Pri marsikom, ki se na stvari vsaj malo spozna, pa to meji na aboten populizem. No, odpustimo jim, saj velikokrat ne vedo, kaj počnejo.

Dejstvo je, da ima Slovenija kot država veliko možnosti za dostop prebivalstva do obdelovalnih površin, a je to bolj kot ne neresna izjava. Seveda tisti, ki lahko vrtnarijo, to že počnejo. Kot že rečeno, imamo več sto tisoč gospodinjstev, ki te možnosti nimajo. Tako da so to bolj pravljice." 

Kako bi bilo treba ukrepati?

"Ključna stvar, ki manjka pri slovenski intervenciji, je to, da bi dejansko identificirali stebrne oskrbne sisteme. Se pravi, da bi vedeli, kdo so ključni slovenski proizvajalci in da bi jih nekako spodbudili, jim omogočili ohranitev proizvodnega potenciala.

Tega pa nismo bili zmožni identificirati, ker je to težko. Tega znanja javna uprava in nosilci političnih funkcij več nimajo. Tudi na drugih področjih, ne samo v kmetijstvu, smo bolj kot ne postali samo izvedbeni oddelek. Kondicije in znanja za kreativo in oblikovanje solidnih lastnih specifičnih političnih ukrepov več nimamo."

Torej potemtakem delujemo po nareku Bruslja.

"Smo ena rekih držav v EU, ki smo se tako dekapitirali. Smo sicer majhna država in že samo to, da temeljni evropski red izvajamo solidno, zahteva veliko uradnikov, tako da je to logično in ne kritiziram.

Da bi mi poleg tega ohranjali kapaciteto za kreiranje ukrepov, se je pa zdaj dejansko pokazalo pri vseh politikah, ne samo kmetijski, da te kondicije v državi več nimamo. Smo pozabili. Morda ne na področju fiskalne politike, ker imamo pri tem še vedno veliko nacionalne avtonomije."

Kaj je treba narediti? Po vaših opozorilih bi se tega zdaj pač morali zavedati.

"Narediti moramo 30-letni preskok. Ena od stvari, ki se jih moramo vedeti, je, da kmetje ne proizvajajo hrane. Kmetje v sodobnem svetu, kamor Slovenija sodi že 50 let, proizvajajo večinoma neužitno surovino za proizvodnjo hrane. Za potrošnika mukajoč bik ali pa čivkajoč piščanec ni užiten. Kmetijstvo torej ne proizvaja hrane. Še jabolka niso užitna, ker jih je treba najprej skalibrirati, sortirati, pakirati in pripeljati do trgovine. In tega mentalnega salta morale si slovenska politika ne želi predpisati. S tem bi namreč izgubila svoj raison d'être.

Stvar je seveda v tem, da slovenski nosilci oblasti ne razlikujejo, kdo so tržni kmetijski pridelovalci, ki so potem tudi del formalnih oskrbnih verig in lahko tudi vstopajo na krožnik delovnega ljudstva."

Izraz delovno ljudstvo me spominja na …

"Da, nalašč. Midva se še spomniva Jugoslavije, ko sva bila še mulca, in tam je bilo to bolje urejeno. Takratna socialistična oblast se je bolj zavedala, da je treba delovno ljudstvo, ki mora delati, nahraniti, kmetje pa so dobavitelji surovin v predelovalne industrijske sisteme. To je teklo. Samooskrba je bila večja tudi še zaradi marsičesa drugega, seveda, bili smo državno administriran in mednarodno dokaj zaprt trg, je pa bila organiziranost oskrbnih verig sodobnejša, kot je danes.

Država je močno represivno zapovedovala, da morajo kmetje sodelovati v formalnih oskrbnih tokovih. Ni bilo prodaje levo in desno, ampak je moralo vse iti za prehrano delovnega ljudstva. Tako so bili ti kmetijsko-živilski sistemi zelo čvrsti in so bili tudi mednarodno konkurenčni. Jugoslavija in s tem tudi Slovenija je bila kar precej priznana in mednarodno uspešna.

Imeli smo velike znamke, oskrbne sisteme, kot so ABC Pomurka, Emona, MIP itd. Nekaj takšnih velikih sistemov še sedaj deluje. Na primer sistem Perutnina Ptuj, kjer je še vedno mogoče videti strateško povezavo med rejci perutnine in predelovalno industrijo. Seveda ni vedno romantično, gre za ekonomsko konkurenčen odnos, a se tako eni kot drugi dobro zavedajo, da tukaj ni heca, da je treba delovati koherentno in strateško dolgoročno."

Danes je torej drugače?

"Država danes pač ne zmore, da bi videla obe plati, ampak navija predvsem za ta primarni sektor in ga ne spodbuja v smeri, da bi se zavedal, da mora delovati v formatih oskrbnih sistemov, temveč dejansko deluje kar tako nekaj mimo. Izrazito populistično.

To je del ene širše politične zgodbe. Ker je pač na tem področju zelo enostavno navijati glasove in je to ena taka popi tema.

Jedro te paradigme, če sem že zašel na to analitično politično polje, je prva razdelitev teritorijev v Sloveniji med LDS, SLS in SKD, kjer je takrat desna opcija – SLS in SKD, pozneje pa Demos – zahtevala, da gre kmetijstvo v bolj desno politično opcijo. Tam se je nato manična ambicija izganjanja vseh socialističnih prvin iz kmetijstva in proizvodnje živil zelo klavrno izšla. Rezultat 30-letne reforme je agroživilski sektor z zelo šibkim razvojnim nabojem. Predvsem kmetijstvo je izrazito razvojno zaostalo."

Tega marsikdo ne bo rad prebral.

"Žal, to je dejstvo. Zdaj ponovno zaznavamo nekakšno prebujanje idej in ideologije starih igralcev SLS-a. Kaže, da imajo kar nekaj moči. Beremo njihove predloge zakonov. Težko verjameš, da je to res, kar tam piše. Neverjetno."

Kaj kot agrarni ekonomist napovedujete? Kako bo po odpravi ukrepov na vašem področju?

"Kakor sem na hitro prebral vladne ukrepe, imajo ti zelo veliko varovalk, mogoče celo preveč, in so na področju kmetijstva nenatančni.

Zanimivo je, da se to predvsem kaže na področju kmetijskih nevladnih organizacij, kamor na primer sodi Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Gre bodisi za analitično šibkost bodisi za močno politično kontrolo. Torej, bodisi ne razumejo natančno, kaj piše v zakonih, bodisi so stisnjeni in ne smejo kritično povedati, kaj v teh zakonih piše. Tega ne vem."

Kdo bo ali pa že je v kmetijstvu najbolj na udaru?

"Zaradi krize so na udaru predvsem najboljši kmetje in tisti, ki so del resnih zgodb. Ker njih država z ukrepi ne bo ustrezno podprla, to je najbolj žalostno.

Gledati samo socialno samooskrbniške kmetije, kjer delajo upokojeni ostareli ljudje, ni dovolj. Ti ljudje, ki živijo na podeželju na kmetijah in so, denimo, stari 70, 80 let ter na meji eksistence, so seveda izrazito ranljiv družbeni sloj in nikakor ni na mestu, da bi jih zdaj izpustili ali pa jih ne bi podpirali. Zanje bo ta paket poskrbel, tako da tu ne bo pretresov.

Pretresi pa bodo pri velikih, razvojno naravnanih kmetijah, ki jih vladni ukrepi ne naslavljajo dovolj intenzivno. Tako da pravica spet ne bo skazica, tukaj bo šla pravica spet mimo. In ti največji kmetje, ki so zdaj podvrženi ekonomskim šokom, ti bodo verjetno izpuščeni! Doživljajo pa izpad povpraševanja, imajo težave pri nabavi repromaterialov, so pred likvidnostnim šokom …"

Omenili ste vpliv politične desnice na stanje v kmetijstvu. Resnici na ljubo je treba reči, da je imela kar dolga leta kmetijski sektor čez SD.

"Da, SD ga je imela dva mandata in pol ter je vse skupaj samo nadgradila in ni naredila nič dobrega, nič slabega. Kajti kmetijstvo ni strateški sektor SD. Tudi niso se ga, če lahko tako rečem, lotili v levičarskem smislu, ker je bilo to zanje inherentno konflikten resor. Da leva stranka vodi sektor, ki je že v sami naravi zelo desen …

Prej, ko so imele ta resor desne stranke, predvsem SLS in SKD, so bile razmere drugačne, ampak to, kar je bilo ključno, je bil zelo realen stik s sektorjem.

Pri SD je šlo in gre tudi zdaj pri Desusu za nekakšen instant stik s sektorjem. Ni realnega zaledja v naprednih deležnikih v kmetijstvu. Naj razložim. Ni tega, da bi moral izvršni politik vsako jutro nekomu, ki ima na tem področju eksistenčni in razvojni interes, pokazati bilanco svojega dela. Tako bi to moralo delovati v resnih demokracijah. Ko bo politični sistem v Sloveniji dozorel, bo tudi pri nas tako.

No, na področju kmetijstva so takrat desne stranke to imele. Takrat so tam bili ti resni politični interesenti skoncentrirani in vse skupaj je vsaj nekam šlo. Moje osebno mnenje je, da je šlo v napačno smer, si pa vsaj imel občutek, da je neka smer bila. Kar ni tako slabo, kot če vse nekam gre, pa ne vemo, kam. Čas beži, barka pluje … Tako je bilo v SD-jevskem mandatu, predvsem na koncu, zdaj pa je Desusovskem mandatu isto. Ne veš, kam barka pluje. V zaledju ni realnih zrelih interesentov, politiki pa se udinjajo vsakemu, ki pride mimo in je glasen. Kaos brez konsolidirane razvojne premice.

Kot sem že poudaril, pri nas oblast na področju kmetijstva ne želi ali pa ne zmore razumeti realnosti in ekonomike sodobnih prehranskih trgov, smo pa v obdobju, v katerem je to razumevanje kritično pomembno, če želi usmerjati dolgoročni razvoj.

Za konec pa moram reči, da je posebno v teh dneh v tej družbi nehvaležno biti politik. To je danes tak zelo nesrečen poklic."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ