Zakaj smo Slovenci eni od največjih pravdarjev v Evropi?

Če se vi ne pravdate, se zagotovo pravda kdo od vaših sorodnikov, sosedov. Ne verjamete? Potem verjemite statistiki, saj merimo v sam evropski vrh. Smo tretji na lestvici. Takoj za Danci in Avstrijci. In to po številu novih spisanih in na okrajno, okrožno, delovno in socialno sodišče vloženih nekazenskih zadev.

Ob boku statistiki je tu še skrb zbujajoče spoznanje pravnikov: pravdamo se tako goreče, da za sodne mline, odvetnike, cenilce, geodete in druge v pravdi sodelujoče zmečemo 30-krat več cekinov, kot je vredno jabolko spora.

Kot jih je gospod, pripoveduje pravnik Franci Gerbec, ki se je pravdal zavoljo gozdne meje in smreke, vredne vsega 400 evrov. »A čeprav sem ga opozoril, da so sodni stroški že krepko presegli vrednost spornih smrek in zemljišča, ni hotel popustiti. In veste, koliko je dal na koncu za pravdanje? Krepko čez 10 tisočakov,« spomin pretresa Gerbec.

V enakem sosledju se bere zgodba o kvartopircu, ki ga je Gerbec kot najstnik srečeval v gostilni, kamor jo je včasih mahnil po tobak za očeta. »Skupaj s še tremi je vedno sedel ob isti mizi in metal karte. In ko je ostal brez žene, otrok pa nista imela, ga je začela kvartopirska druščina nagovarjati, kako ga bo nečakinja zaradi dediščine obrala do kosti.

Pa sem se vmešal. Čeprav še nisem bil polnoleten. Gospoda sem opomnil, da mu druščina noče nič dobrega. In veste, kako se je končalo? Nemalo premoženja je šlo na boben. Zaradi visokih pravdarskih stroškov. In od tega na koncu ni imel nihče nobene koristi.«

No, razen advokati. Pa sodniki. Ti so obdržali službo, ali zaposlili celo nove. Ja, tudi po številu sodnic in sodnikov smo v evropskem vrhu.

Kako naše pravdarstvo razgaljajo statistične številke

Zato listamo po zadnji dosegljivi sodni statistiki. Natipkana je v Letnem poročilu o učinkovitosti in uspešnosti sodišč iz leta 2018.

Med stotimi Slovenci jih 32 vsako leto spiše civilno, gospodarsko in drugo nekazensko tožbo in jo pošlje na prvostopenjsko sodišče (okrajno, okrožno, delovno in socialno sodišče). S to številko smo na tretjem mestu evropske lestvice. Na njej so podatki za 24 držav.

Po podatkih statističnega urada nas je dobra 2 milijona, med nami je 668.000 otrok. Če civilne, gospodarske, upravne in druge nekazenske zadeve razdelimo samo med odrasle, po našem izračunu ugotovimo, da se pravda skoraj vsak drugi Slovenec.

Po številu sodnikov smo v Evropi na drugem mestu. Tik za Hrvati. Imamo jih 43 na 100.000 Slovencev. Hrvatje imajo enega sodnika več, Luksemburžani, ki so na tretjem mestu, deset manj kot mi. Imajo jih 33 na 100.000 prebivalcev.

Za sodstvo po podatkih Eurostata (evropska statistična služba) odštejemo več od evropskega povprečja. Med 28 državami smo po deležu BDP (bruto domačega proizvoda), namenjenega za sodstvo, na četrtem mestu. Pred nami so Bolgari, Poljaki, Romuni.

Proračun sodstva za leto 2018 tehta dobrih 168 milijonov evrov, od tega gre za plače več kot 74 odstotkov.

Slovenci smo do sodstva izjemno kritični. Zaupamo mu manj kot v 50 odstotkih. Bolj kot sodnikom zaupamo policistom, kriminalistom, učiteljem, profesorjem, zdravnikom, bankirjem, manj pa tožilcem, medijem, politikom.

Če strnemo nanizane številke: smo v vrhu po številu spisanih pravdarskih zadev, smo v vrhu po številu sodnikov, smo v vrhu po vloženih davkoplačevalskih evrih v sodstvo glede na BDP, sodstvu pa ne zaupamo najbolj.

Priložnost dela tatu ali pač podalpskega pravdarja

Zakaj štrlimo iz evropskega povprečja? Kje tičijo razlogi, da se pravdamo za vsako ceno? In to kljub temu, da sodstvu ne zaupamo najbolj.

Pojasnila nizajo psiholog, pravnik, sociolog kulture, antropolog.

Srbi jezo in agresijo kažejo navzven, Slovenci ju – razgrinja psiholog Andrej Perko – skrivamo v sebi. »Posledice pa: samomori in pravdanje. Pri samomorih jezo in agresijo še naprej skrivamo, pri pravdanju pa naposled izbruhneta tako silovito, da smo se pripravljeni pravdati za vsako ceno in tako dolgo, da dokažemo svoj prav.«

Naša dobra značilnost je, da smo navezani na našo lepo zemljo, slaba pa, da je ta navezanost – sliko ostri sociolog kulture Igor Škamperle – zaradi zgodovine, ko so nam vladali tujci in so bili predniki odvisni od grude, včasih pretirana. »In ker je za Slovence značilna še majhna spretnost v komunikaciji, se s sosedom ne pogovorimo, ampak v spor vpletemo sodnike in z njimi formalna pravila.«

Pravda za mejo in njen skorajšnji Abraham

Si predstavljate, da se s sosedom pravdate dolgih 48 let, da ste kar 71-krat v sodni dvorani na glavni obravnavi, da se medtem zamenja 7 sodnikov? To so številke najdaljše podalpske pravde. Pravde, ki epilog dobi tik pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Ko se soseda poravnata. V sporu za pičlih 16 kvadratnih metrov grude. In glej; meja se po poravnavi ne spremeni niti za milimeter. Pa naj še kdo reče, da se je vredno bosti na sodišču in za svoj prav zmetati tisočake. Pardon; deset tisočake.

Ker Slovenci, besedo preprime pravnik Gerbec, največkrat ne spišemo oporok, ne sklenemo dednih dogovorov in ne uredimo premoženjskih razmerij v pravem času (v letih sožitja in dobrih odnosov), dedovanje pod Alpami navrže številne tožbe. Takrat na dan privrejo stare zamere, neizrečene besede, čustva. In ker je tu prilika, da končno lahko kaj dobijo, ne da bi v to vložili veliko truda, napora.

Spore pogosto neti tretja oseba in ta je največkrat – ženska. »Z dediščino nima nič, a vseeno tako močno vpliva na moža in njegove dogovore o delitvi premoženja, da ga spremeni v gobico za pomivanje posode. Na dedne dogovore s starši bi zato morali vedno priti le otroci. Brez partnerjev,« z nasvetom streže Gerbec.

Veliko manj sporov bi romalo na sodišče, če bi odvetniki – nadaljuje Gerbec – stranke spodbujali, da poiščejo razumno rešitev. Pa tudi; veliko cenejšo. »Odvetniki bi morali več misliti na stranke in manj na zaslužke, strankam pa naliti čistega vina, kolikšne so njihove dejanske možnosti za uspeh v pravdi.«

Prste ima vmes pravni sistem. Če ta ne bi omogočal številčnega pravdanja, se k temu ne bi tako pogosto zatekali, je prepričan antropolog Dan Podjed. »Ko bi tudi pri nas veljalo, da moramo najprej poskusiti spor rešiti po mirni poti, bi bilo kozlovskih sodb manj. Res pa je, da bi odvetniki v tem primeru slabše živeli,« dodaja Podjed.

Je torej advokatski lobi premočen, da bi se pod Alpami uzakonilo pravilo, kakršno velja v Nemčiji, Italiji, na Madžarskem in v drugih državah, kako morata stranki v številnih sporih najprej na mediacijo, šele potem lahko potrkata na duri sodnih mlinov? Ali gre morebiti za brezbrižnost oblasti?

Zakaj in kdaj je za sodnike bolje, da se naredijo Francoze?

Res je, da bi morala podalpska država potemtakem zagotoviti in finance in organizacijo mediacij in jih Slovencem omogočiti brezplačno.

A res je tudi, da bi imeli na ta račun manj pravd, manj sodnikov, manj nerešenih zadev (konec leta 2018 je bilo v sodnih omarah skoraj 12.000 nerešenih zadev, starejših od pet let), za sodne mline pa bi odšteli manj davkoplačevalskih milijonov, saj bi spore reševali hitreje in ceneje. Poleg tega bi z mediacijo boljšali, krepili odnose. In pri tem sprevideli, da tehtajo več kot ped zemlje.

Rešitev je torej na dlani. Jo bodo nova vlada in novi/stari poslanci udejanjili? K temu jih bomo z našo medijsko hišo zagotovo spodbudili. Da bomo tudi na slovenski kokoši prej kot na sodišče pomislili na mediacijo.

Trenutna slika namreč kaže sila klavrno zanimanje za tovrstno reševanje sporov. Le četrtina strank izbere mediacijo, ko jim jo ponudi sodišče. No, ponudi jim jo pa v sila redkih primerih. Vsega skupaj jih je 12.000. Pa čeravno je nekazenskih zadev več kot 600.000. Vse sicer niso prikladne za mirno reševanje sporov, a tako malo, samo 12.000, jih pa tudi ni.

A kdo sodnikov pri tem početju ne bi razumel. Kako naj nas Slovence nagovarjajo k mediaciji, če pa s tem pljuvajo v lastno skledo?

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere