Obljubljena dežela

Los Angelesu, kjer me je že čakal cvet slovenske manekenske lepote in kjer se je prekleto dolga, a tudi čudovita pot po zahodu ZDA zares začela, mi je vrata odprl Playboy Mansion.

Nato smo v kalifornijski puščavi z Ano Colja ušpičili fotoseanso sredi pozabljenega mesta duhov Amboya, nekoč prizorišča videospota za pesem Hero Enriqueja Iglesiasa, malo više v Seattlu pa smo ujeli Natalijo Osolnik, brhko deklico iz Suhadol pri Komendi, ki ji je veliki met uspel tudi v tujini. Komaj sem čakal, da jo stlačim v Ho­otersovo uniformo za naslovno fotko tega članka.

Dekadenca in zaton sodobne Amerike in njenih mest je bila na moji 6500 kilometrov dolgi poti od Kalifornije do Montane in nazaj skozi Idaho, Washington in Oregon več kot očitna, prežeta z vizualno podobo revščine, kriminala, pešajoče infrastrukture ter z deskami zabarikadiranih trgovin. Sodobna Amerika je le bleda senca tistega paradiža iz petdesetih, ko so se jenkiji nategovali s Sovjeti, kdo bo imel večjo jedrsko konico in kdo bo prej na Luni. Legendarna vlaganja v raziskave, razvoj in izobrazbo so se v celoti izjalovila.

Kljub ogromnemu pumpanju denarja v zdravstvo je pričakovana življenjska doba nižja kot v drugih razvitih deželah. Hja, mrtev zaposleni je za podjetje dragocenejši kot živ, saj to pobere mastno zavarovalni­no. Šolski sistem poraja milijone srednješolcev, ki opuščajo študij. Gospodarstvo pa grabi imetje prezadolženih posameznikov kljub lastnemu, že legendarnemu dolgu. Toda denarja bo, pa čeprav so ZDA na dveh bojiščih v pat položaju, če ne že matirane, očitno vedno dovolj za oboroževanje.

Potovati v ženski družbi, željni odkrivanja in novih izkustev, je čudovita reč. Sploh, če so dek­letu všeč enake reči kot tebi. Pravijo, da človeka zares spoznaš šele na potovanju. Zato mi je bilo silno kul, da moja sopotnica ni jadikovala zaradi brutalnega mraza severa, ni bentila nad včasih sila bizarnimi in nefotogeničnimi kraji, skozi katere sem rinil, ter je z veseljem priskočila na pomoč kot stilistka in mojstrica ličenja na mojih fotografskih projektih ob poti.

Ko sem krenil na pot, se je Michael Moore zbudil z dokumentarcem Kapitalizem: Ljubezenska zgodba ter spet začel drezati v sršenovo gnezdo. V njem poskuša najti odgovor, zakaj Američani slepo dopuščajo, da se jim pred nosom dogaja največ­ji rop v zgodovini ZDA. Film je prišel v kinematografe ravno 20 let po njegovem prvencu Roger & jaz, ki se ukvarja z gospodarskim, urbanim in moralnim zatonom njegovega rod­nega mesta Flint v Michiganu, ki ga je zakrivila korporacija GM.

Deloma je za to še vedno kriva protiurbana usmerjenost v sterilnost predmestij in podeželja, ki nosi svojo podobo še iz bleščeče zloščenih petdesetih, večinoma pa razkol med bogatimi in revnimi povzroča izbris srednjega sloja. Ta je v tistih za Ameriko tako srečnih časih blestel v socialni varnosti, dobičku in gospodarskem napredku, danes pa je zreduciran na lumpenproletariat. Frag­mentacija revnih v nasprotne, sovražne tabore, ki se med seboj držijo v šahu s kriminalom in ustrahovanjem, se je, kot trdi Mike Davis v knjigi City of Quartz,že zgodila. Dobrodošli v Los Angelesu.

Ob prihodu v mesto angelov na snemanje že omenjenega modnega editoriala z Ano Colja, eno najboljših slovenskih manekenk, so se kot nalašč začele padavine. In ko dežuje v sončni Kaliforniji, je za tiste druge, precej faceliftane 'severne' Los angelinose skoraj konec sveta. Zaprejo se v svoje domove, začnejo graditi Noetovo barko ali pa vpiti, da je prišla nova Katrina. In bognedaj, da temperatura pade pod 15 stopinj Celzija, saj je to pri povprečnih 320 sončnih dneh na leto zanje meja človeške vzdržljivosti.

Moja tura po tem delu Amerike je imela tudi ščepec kulturološ­kega značaja. Bil je to pravi road movie, presek blišča Beverly Hillsa in bede dekadentne kna­pov­ske Montane. Gledal sem son­čne žarke, ki so se lomili čez smoga polno nebo iz Mulholland Driva (kot hibrid med Lynchem in Blade Runnerjem, mar ne?), žuriral sem z lažnim scukanim Elvisom v Las Vegasu in kupoval nepotrebne prehranske dodatke v Wal-Martu.

Stal sem pred templjem Jezusa Kristusa svetih iz posled­njih dni v Salt Lake Cityju, zmrzoval pri minus 22 stopinj Celzija v Buttu, najbizarnejšem mestu zahodnih ZDA, in se zahvaljeval Wimu Wendersu ter Edwardu Hopperju, da sta mi s svojo vizualno estetiko – prvi s filmom Ne pridi mi trkat, drugi pa s sencami na pročeljih rdečih kamnitih hiš v obliki olja na platnu – približala verjetno najbolj fotogenično knapovsko prestolnico južne Montane.

Potočil sem solzo na grobu Brucea Leeja v Seattlu in drugo na Hendrixovem v sosednjem Rentonu, se vozil med od LSD-ja skurjenimi hipiji po najbolj zaviti ulici na svetu v San Franciscu, jedel bombe iz ogljikovih hidratov v podobi neužitnih hamburgerjev s krompirjem, ocvrtim v starem olju, in redno, že skoraj religiozno obredel vse Hooterse na poti.

Bilo jih je vsaj osem … To je zame Amerika par excellence, dežela preprostih ljudi, ki nočejo in nočejo verjeti, da so zaradi kolektivne hibernacije vsak dan za odtenek bolj zabiti. Veste, pone­umljanje Američanov žal ni le urbani mit.

Večina jih živi v vegetativnem stanju nekje med 'z danes na jutri' in 'nekoč bo bolje', obenem pa preprosto nočejo slišati in videti resnice, čeprav se njihove naložbe, finančni in pokojninski stebri ter prihranki sesuvajo kot hišice iz kart. Ali, kot pravi Moore, »večina jih živi v prepričanju, da je bolje, da ne drezajo z nosovi v drek in da preprosto sklonijo glavo in stisnejo zobe«.

Mar to ni čista ignoranca? George 'Dubya' Bush je znal take ljudi spretno izkoriščati za svoje namene, hkrati pa jih držati v šahu z večno grožnjo terorizma in večno prežečega napada na njihov narodni ponos. Kaj bo njegov težko pričakovani naslednik Barry from DC Obama, ki je v naših očeh zasijal kot žarek upanja, lahko popravil? Prav nič. Njegova administracija Yes we can lahko le blaži rane in vbriz­gava protibolečinske injekcije. Glasovi z desne strani avditorija so še vedno preglasni.

Tudi Moorov dokumentarec, ki tako odločno sesuva kapitalistično doktrino, se kakopak prodaja za dobiček. Moore pa je čudaški kapitalistično-socialistični hibridni frik, ki živi lagodno življenje z milijoni dolarjev, zasluženimi s pljuvanjem po sistemu, ki ga tako mojstrsko in spretno izkorišča. Če to ni obljub­ljena dežela …

Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord