Vid Legradić | 24. 1. 2022, 08:55

Okoljske posledice podvodnega vulkanskega izbruha na Tongi

profimedia
Okoljske posledice podvodnega vulkanskega izbruha na Tongi (foto: profimedia)

Pretekli teden je bil vulkanizem spet v ospredju svetovnih novic. Podvodni izbruh vulkana Huga Tonga-Hunga Ha’apai v Tongi, je povzročil uničujoč cunami, visok 1,2 metra. Višina poplavnega vala morda ne deluje visoko, a ker je cunami vztrajen in ker večino prebivalcev Tonge živi v bližini obale, so bile posledice katastrofalne. Val je poškodoval tudi eno od naftnih črpališč v bližini obale Peruja ter povzročil razlitje nafte. Mediji so in še bodo o dogajanju podrobno poročali, poročanje pa bo vezano na ljudi, gospodarstvo, pomoč in okrevanje male pacifiške države. Vendar izbruh take vrste ni povezan le z ljudmi. Kot uničevalec in stvaritelj igra svojo zanimivo vlogo tudi v naravi.

Začnimo s cunamijem. Le kako bi lahko taka uničujoča sila pripomogla k čemerkoli? In vendar pripomore.

Cunami je edina sila, ki v morju učinkovito prerazporedi hranila. Valovi to naredijo tako, da dvignejo usedline iz morskega dna in jih raznesejo vse smeri. Ob tem val iz enega področja v drugo širi še živalske vrste. Ob tem ni za hranila prikrajšano niti kopno, saj morska voda prinese, poleg destrukcije, prsti minerale in v nekaterih primerih rojstvo novih ekosistemov. V izjemno redkih primerih lahko cunami celo potisne tok reke navzgor, obrne njen tok in s sladko vodo poplavi sušna področja, ustvari jezera in nova okolja za življenje.

Izbruhi vulkanov so za naravo že sami po sebi ugodni. Že res, da neposredno po izbruhu sledi uničenje. Toda to uničenje predstavlja nastanek novih habitatov. Zlasti ustvarjalni so podvodni izbruhi, prav taki, kot je bil zadnji v Tongi. Vsi podvodni vulkani imajo potencial, da ustvarijo novo ozemlje, otok.

Pred izbruhom se je Huga Tonga-Hunga dvigal dva tisoč metrov nad morskim dnom. Še vedno premalo, da bi s celotnim stožcem segel nad gladino, razen enega dela, ki je predstavljal morsko čer. Krater je ždel 150 metrov pod vodo. Eksplozivni izbruh mu je po zadnjih poročilih odvzel še nekaj višine, zato rojstvo novega otoka ni pričakovano, obstoječa čer pa se je zmanjšala. Kljub destrukciji bo kmalu postal prava podvodna zibelka življenja. Njegove fumarole (zemeljske odprtine, skozi katere izhaja para in plini) bodo lokalno spremenili kemično sestavo morja in njegovo temperaturo. Podvodni vulkanski izbljuvki bodo hrana mikroorganizmom, ki predstavljajo začetek prehranjevalne verige. V globinah morja, kamor svetloba ne seže, se bo ob pobočju vulkana sprožil proces kemosinteze, preko katerega bodo bakterije proizvajale hrano in začenjale še eno verigo življenja.

Podvodni vulkani običajno ne eksplodirajo, a obstajajo izjeme.

Ena od njih je bil vulkan v Tongi, katerega zračni udarni val je obkrožil celoten planet. Bil je tako silovit, da bi njegov pok na bližnjem Fidžiju lahko zamenjali z zvokom, podobnim eksploziji atomske bombe. Zračni val smo kot nenadno spremembo v zračnem tlaku zaznali tudi v Sloveniji, 16 ur po izbruhu. Pepel, para in žveplov dioksid, ki so z eksplozijo zapustili morje, so segli 39 kilometrov v višino. Predvsem pepel je nato, kot sneg, prekril Tongo in povzročil prekinitve v oskrbi s pitno vodo ter težave z dihanjem.

Navkljub tem nevšečnostim ima ta isti vulkanski pepel tudi pozitivno plat. Je odlično gnojilo, substrat in filter vode, ki bo v prihodnosti zagotavljal odlično okolje za tamkajšnjo proizvodnjo hrane. In še niti to ni konec vseh okoljskih servisov, ki jih je ponudil Huga Tonga-Hunga. Že omenjeni žveplov dioksid je plin, ki ozračje ohlaja. Pri tem je zelo učinkovit. Celo tako zelo, da so nekateri večji vulkanski izbruhi (na primer izbruh vulkana Pinatubo na Filipinih leta 1991) ohladili Zemljo za več let. Žveplov dioksid ima lastnost, da se v srednjih plasteh zemeljskega ozračja združi z vodo. Pri tem tvori aerosol žveplove kisline, ki v stratosferi naredi meglico drobnih kapljic. Te odbijajo sončno sevanje, kar povzroči hlajenje zemeljske površine. Aerosoli lahko v stratosferi ostanejo do tri leta. Med tem časom jih vetrovi razpihajo preko vse zemeljske oble. Zato lahko povzročijo znatno globalno hlajenje, ki izgubi svojo moč, ko postanejo kapljice dovolj velike, da padejo na Zemljo.

Kdo potem sploh potrebuje zarote kemičnih sledi oziroma kemitrailov, če lahko namesto tisočev letal aktivira en vulkan.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.