Vid Legradić | 11. 3. 2022, 10:28

Resnična zgodba o Shackletonu in njegovi pravkar odkriti potopljeni ladji Endurance

profimedia
Resnična zgodba o Shackletonu in njegovi pravkar odkriti potopljeni ladji Endurance (foto: profimedia)

Zgodovinske sladokusce in pustolovske sanjače je pred nekaj dnevi razveselila velika novica: na globini 3008 metrov v vodah Antarktike, je raziskovalna podmornica našla skoraj popolnoma ohranjene ostanke legendarne ladje Vzdržljivost oziroma Endurance – plovila, s katerim se je leta 1914 raziskovalec Ernest Shackleton s svojimi 27 možmi odpravil proti Antarktiki. Njegov cilj je bil, da kot prvi človek zamrznjeni kontinent prečka po kopnem. Ob odhodu se ekspediciji ni niti sanjalo, da bodo spisali eno največjih zgodb o preživetju 20. stoletja. Del te izjemne zgodbe je najdena ladja Endurance.

Neverjetna pustolovščina se je začela v mesecu decembru leta 1914, ko je Shakeltonova ladja že zaplula v morski led, ki je prosto plaval pred obalami Antarktike.

Vodja odprave, karizmatični Anglež irskega porekla Ernest Shackleton, je bil takrat star 40 let. To ni bil Shackletonov prvi obisk Antarktike. Že nekaj let prej se je potegoval za naziv prvega, ki bo stal na južnem zemeljskem polu, a ga je leta 1912 prehitel Robert Scott. Na ladji Endurance je bilo poleg ljudi še 50 psov namenjenih vlečenju sani. Plovba proti obali Antarktike je bilo počasna. Poletje je bilo tistega leta neobičajno hladno. Morskega ledu je bilo zmeraj več in v sredini januarja 1915 je Shakeltonova ladja obtičala v ledu. Čakali so na čudež, na otoplitev ali karkoli, ki bi razprlo led in osvobodilo ladjo. Zaman. Endurance so poizkušali osvoboditi s krampi in žagami za led, a ta se ni vdal. Čakanje v beli prazninini si je posadka krajšala s čiščenjem palube, kartanjem, karaokami in celo z nogometno tekmo, ki so jo priredili na ledu pred ladjo. Hrane in kurjave (premoga) so imeli zadosti, čakanje je bilo relativno udobno. Celo psi so se iz delovnih živali prelevili v hišne ljubljenčke.

V začetku aprila, po skoraj štirimesečnem čakanju ujetem v zmrznjeni belini, se je led nenadoma začel premikati, žal ne na način, kot bi si odprava želela. Teden za tednom so se ledeni bloki narivali in počasi stiskali trup ladje Endurance. Ta je julija, ko je bila posadka v ledu ujeta že 7 mesecev, zaradi pritiska ledu za plovbo postala neuporabna. Shackelton je, brez radijske zveze in z osiromašenimi zalogami hrane, obtičal sredi ničesar.

Najbližji zaselek je bila majhna vas na skrajnem jugu južnoameriškega kontinenta, dva tisoč kilometrov stran. Ni jim preostalo drugega, kot da so čakali naprej. Ladja je predstavljala njihovo vez z življenjem, otok, ki se je začel oktobra 1915 potapljati. Led je ladjo Endurance po 9 mesecih tako stisnil, da je počila. Vdiranje ledene vode v notranjost je posadka poiskušala zaustaviti z vsem mogočim, celo z odejami, ki so zaradi mrazu zmrznile v podolgovate kamne. 27. oktobra 1915, po skoraj letu dni ujetništva na ledu, je bila bitka izgubljena. Shackleton je izdal povelje, da se ladja zapusti in se soočil z največjo preizkušnjo v svojem življenju: da preživi in da svojo posadko popelje domov.

Odločil se je, da bodo po ledu odpešačili do majhne antarktične postojanke na otoku Paulet, 500 kilometrov stran od kraja, kjer so nasedli. Izbire ni bilo: posadka je krenila v ledeno puščavo, ki je bila zaradi narinjenega ledu skorajda neprehodna. Nekateri bloki so bili visoki več kot sto metrov, prave ledene gore, ki so se za povrhu še majale. Učinkovita vleka sani je bila psom povsem onemogočena, zato so napredovali izredno počasi. V vetru in snegu je posadka v neskončni belini hodila naslednjih 6 mesecev! S seboj so vlekli tudi tri rešilne čolne, v katere je Shakelton polagal vse svoje upe o preživetju, saj je vedel da bodo lahko le z njimi odpluli v civilizacijo. Februarja 2016 so odpravi pošle popolnoma vse zaloge hrane. Jedli so le še meso pingvinov, tjulnjev in ostalih morskih sesalcev.

13. marca 2016 so za povrh zgrožeoi ugotovili, da ne hodijo v smeri odrešilnega otoka Paulet. Neskončna ledena ploskev jih je namreč odnesla iz začrtane smeri. Shakelton ukazal posadki, da postreli še zadnje preživele pse, saj jih zaradi pohajajočih moči niso mogli več hraniti. Kot po čudežu je bilo po 14 mesecih še zmeraj živih vseh 27 mož. Shakelton se je odločil spremeniti smer hoje in svoje može usmeril proti severu, v smeri še enega majhnega otoka, ki je nosil ime Slonji otok (Elefant island). 9. aprila se je pred njimi čudežno odprl led, zato so pot nadaljevali v dveh od treh rešilnih čolnov. Slednji je bil zaradi neprestane vleke po ledu. Plovba med plavajočim morskim ledom je bila še bolj zahrbtna kot hoja. Kljub temu, da je bila temperatura zraka -30 stopinj, da je bila noč dolga 17 ur in da zaradi morske bolezni mornarji niso mogli ne jesti in ne piti, jim je uspelo. Po treh dneh plovbe so čudežno dosegli Slonji otok in po 16 mesecih stopili na trdna tla. A to ni bil konec poti, kajti njihovo edino upanje za preživetje je bila kitolovska postojanka na otoku Sv. Jurija, še osemsto kilometrov severneje.

Shackleton se je še s petimi možmi vkrcal na enega od dveh rešilnih čolnov (dolg je bil le sedem metrov), na Slonjem otoku pustil 22 mož in v nevarnih vodah Antarktike odplul kitolovcem naproti.

To je bila bitka s 15 metrskimi valovi, dežjem in vetrom, ki je delovala skorajda kot samomor. Toda Shackletonu je uspelo nemogoče. Po šestnajstih dneh plovbe je 8. maja spet čudežno in s pomočjo izjemnega znanja navigacije, ki so jo premogli njegovi zvesti možje, dosegel obale otoka Svetega Jurija. Zaradi vetrov sta bila potrebna kar dva dneva, da jim je sploh uspelo pristati. Lokacija pristanka je bila žal na napačni strani otoka, zato jih je čakala še ena preizkušnja: Preplezati so morali gore in ledenik. Poleg Shakletona sta bila le dva moža dovolj pri sebi, da so lahko nadaljevali pot. Z zadnjimi močmi so razdrli rešilni čoln, iz desk pobrali žeblje, si jih nabili na čevlje in v treh dneh po dolgem preplezali zahrbtne klife in murene ledenikov. Ko so 28. maja 1916 trije suhi, na smrt izčrpani možje vstopili v kitolovsko postojanko, se je njihova odprava zaključila. Tekom naslednjih treh mesecev so bili rešeni še preostali člani posadke. Prav vsi so preživeli in se s svojo neverjetno zgodbo zapisali v zgodovino.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.