Ste se kdaj vprašali, kaj se je uporabljalo pred toaletnim papirjem?

Toaletni papir se je na zahodu pojavil šele pred nekaj več kot sto petdesetimi leti. Še dandanes ni v uporabi po vsem svetu, in kot boste lahko prebrali v članku, z razlogom. Kot so se z razlogom nekoč zadnje plati čedile z ostrim, grobim in celo bolečim nadomestkom toaletnega papirja.

V antični Grčiji so se po opravljeni veliki potrebi očistili s kosi razbite keramike in lončevine. Včasih so bila na njej celo zapisana imena sovražnikov. Opisane črepinje se imenujejo ostrakoni in so tesno povezane z antično demokracijo. Za namen iskanja soglasja pri odločitvi o izgonu ali izključitvi določene osebe, so izbrani člani družbe oddali svoj glas tako, da so na drobec keramike zapisali svoj glas. Ko je bilo glasovanje prešteto in če je bilo neugodno, je bila oseba izgnana. Od tukaj izvira izraz ostrakizem.

Rimska tehnika je v dobesednem pomenu mehkejša. Rimljani so uporabljali morske spužve. Nabrane v morju so jih najprej posušili, jih navezali na konec palice in tako dobili popolno orodje za brisanje zadnje plati. Uporabnik je pred uporabo spužvo namočil še v vedro s kisom, kar je stvar že zelo približalo higienskim standardom - toda le dokler ste, kot Rimljan, uporabljali spužvo v svojem domu. Javna stranišča in javni prostori so bili druga zgodba, saj so bile javne toalete v rimskih časih skupinske. Ne samo, da se je človek med opravljanjem velike potrebe s svojim »sotrpinom« lahko pogovarjal, z njim si je moral deliti tudi spužvo za brisanje zadnjice.

Na japonskem se je včasih uporabljala »chūgi« ali paličica za blato. Imela je veliko prednosti. Bila je poceni, naredil si jo je lahko vsak sam in lahko se je uporabljala večkrat. Običajno je bila narejena iz bambusa. Preko budizma se je uporaba paličice za blato razširila tudi v kontinentalno Azijo, kjer se je nekoliko pomanjšala, zožila, in dobila videz današnje paličice, na katero je nataknjen sladoled.

Včasih se ni zavrglo prav veliko stvari. V kolonialnih Amerikah so ljudje po veliki potrebi za čiščenje uporabljali suhe koruzne storže. Ko so zrna odstranili je ostal mehak storž, nadvse primeren za brisanje zadnje plati. Ker pa je bilo storžev za vse »riti« premalo, so v Severni Ameriki uporabili še Almanah. To je astronomski koledar, ki se je tekom časa razširil v publikacijo, ki je beležila in še objavlja predvsem naravne, družbenopolitične in verske vesti ter podatke. Ker je bil almanahov papir nadvse pripraven za uporabo na toaleti, je publikacija v devetnajstem stoletju začela namensko izhajati z izvrtano luknjo na vrhu, da jo je lahko bralec, potem ko jo je prebral, obesil v WC.

Papir so okoli 2. stoletja pred našim štetjem izumili na Kitajskem. Kitajci so bili tudi tisti, ki so toaletni papir prvi uporabljali, in sicer že pred tisoč petsto leti. Seveda toaletnega papirja v tistem času na Kitajskem niso uporabljali vsi, a bil je v uporabi. Preostali svet je moral nanj še dolgo čakati. Natančneje do leta 1857, ko ga je pod imenom »medicinski papir za toaleto« izumil in začel prodajati Joseph Gayetty iz New Yorka. Toda tudi njegov papir še ni bil čisto moderen. Natančno takšne role, kot jih poznamo danes, so se prvič pojavile šele leta 1935.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je uporaba toaletnega papirja univerzalna stvar. Da se uporablja povsod po svetu. A temu ni tako.

Kraljica higiene je še vedno voda. Kljub vsem zgoraj omenjenim tehnikam je voda tista, ki je zgodovinsko najbolj zaslužna za čiste zadnje plati. V nekaterih delih sveta je kraljica higiene po opravljanju velike in male potrebe še danes. Predvsem v arabskih, indijskih in afriških toaletah držala za papir nadomešča namenska vodna pipa oziroma bidet cev. Zanimivo pri tem je, da poleg snažnosti in čistoče, v svojem bistvu tak sistem varuje okolje. V kulturo in navade je vgrajena varovalka. Območja, ki za čiščenje svoje zadnje plati uporabljajo vodo, praviloma nimajo dreves ali pa so prenaseljene. Če bi se odločile za množično uporabo toaletnega papirja, bi gozdovi izginjali še hitreje kot izginjajo.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del