Vid Legradić | 9. 3. 2022, 18:42

Zakaj bo zaradi vojne v Ukrajini preskok na ogljično nevtralne vire še bolj umazan?

profimedia
Zakaj bo zaradi vojne v Ukrajini preskok na ogljično nevtralne vire še bolj umazan? (foto: profimedia)

Vojna običajno ne prinese ničesar dobrega. To velja tudi za podnebne spremembe, ki jih vojne s svojo intenzivnostjo še pospešujejo. Zaradi vojn se širijo puščave in spreminjajo ekosistemi. Kako? Predvsem preko izčrpavanja energijskih virov, uničenja narave, posrednega vpliva in razseljenosti.

Nafta je v moderni vojni zmeraj v središču pozornosti. S tem ni rečeno, da v vsaki vojni poteka bitka za nahajališča energetskih bogastev (vojne na bližnjem vzhodu). Nafta je v bitki vedno prisotna na mnogo načinov.

S stališča infrastrukture so vsi naftni objekti na vojnem območju primarne tarče. To so kompleksi za proizvodnjo, skladiščenje ali transport nafte (nelegalne rafinerije nafte v Kolumbiji, črpališča v Iraku 1991, skladišča nafte v Černivu v Ukrajini). Problem za okolje predstavljajo požari in razlitja, ki povzročajo ogromne emisije.

Ocenjuje se, da so naftni požari v zalivski vojni leta 1991 prispevali več kot 2 % svetovnih emisij CO2 iz fosilnih goriv v tistem letu (ZN), od tega so bile najbolj problematične saje, ki so se odložile na azijskih ledenikih (ter zaradi svoje temne barve pospešile njihovo taljenje). Prvi sistematičen monitoring tem podobnih, tako imenovanih črnih saj, je z ultralahkim letalom opravil Matevž Lenarčič.

Pomemben element je tudi gozd. Ta v vojni predstavlja dvojni resurs: prvi je vir lesa, ki se uporabi kot kurivo, za gradnjo ali za obrambne namene (na primer nameščanje lesenih desk na oklepna vozila v bitki za Marawi na Filipinih leta 2017 ali nedavne fotografije ruskih oklepnikov v Ukrajini, ki so zaščiteni z lesom). Med vojno gozd zmeraj predstavlja strateško prednost, zato ga ena od vojskujočih strani zmeraj želi nepreklicno odstraniti. Z namenom odvračanja gverilskega bojevanja so bili tarča bojev v jugovzhodni Aziji tudi gozdovi. Vojaški cilj mehanskega in kemičnega odstranjevanja gozdov je v Vietnamu, Kambodži in Laosu rezultiral povzročil izgubo 14 - 44 % tropskega gozdnega rastja (IPCC). Tudi v Gorskem Karabahu se gozd zažiga, domnevno za boljši nadzor terena pri boju zoper nasprotnika z brezpilotnimi letalniki. Gozd je eden glavnih odstranjevalcev ogljikovega dioksida in hramba tega toplogrednega plina, zato vojne neposredno vplivajo na dvig globalnih temperatur.

V povezavi z nafto in gozdovi ima vojna na podnebne spremembe tudi posreden vpliv.

Za okolje škodljive emisije nastajajo med drugim zaradi uporabe vojaške tehnike, poškodovane infrastrukture, predhodne izgube rastlinstva, dostave humanitarne pomoči in zaradi civilnega prebivalstva samega. Ko konflikt prizadene energetsko infrastrukturo (in trge), potreba po gorivu ostane, zato se ljudje in države praviloma zatečejo k bolj škodljivim in manj učinkovitim alternativam. To velja tako za nafto (pred nekaj dnevi je celo največji zagovornik zelene energije Elon Mask javno priznal, da bo zaradi vojne v Ukrajini preskok na ogljično nevtralne vire neizbežno bolj »umazan« in mnogo dlje odvisen od nafte). Enako velja za krčenje gozdov za drva (izguba gozdov v Bangladešu zaradi razseljenosti Rohing), ogrevanje in pripravo hrane, kar se je s katastrofalnimi posledicami za naravo pokazalo v vojnah v Kongu, Južnem Sudanu in Maliju. Za širjenje Sahare je v veliki meri odgovorna prav vojna.

Potem pa je tu še učinek razseljevanja. Nudenje varnosti, podpore in pomoči beguncem iz vojnih območij je moralna obveza slehernega posameznika in države. Na tem področju se na izpuste toplogrednih plinov ne sme ozirati - vendar pa velja opomniti, da je za dostavo hrane, vode in omogočanja zatočišča civilistom, prizadetim v spopadih, potrebnih ogromno resursov. Humanitarni sektor ima zato žal velik ogljični odtis. Poraba goriva za zagotavljanje elektrike begunskim centrov je na globalni ravni leta 2017 stala eno milijardo evrov (UNHCR). To je daleč od zanemarljivega, zlasti ker begunska (ali vojna) taborišča vzporedno z izpusti spreminjajo tudi pokrajino in vodno ekologijo kraja. Na Rusiji pripojenem Krimskem polotoku je (bila) taka degradacija zemljišč povezana prav s pomanjkanjem vode. Slednja na Krim ni pritekla od leta 2014, ker je Ukrajina zajezila severnokrimski kanal, ki je del voda reke Dneper vodil na Krimski polotok.

Čeprav razlogi Rusije za napad na Ukrajino za zdaj uradno še niso znani, pa je bila ponovna preusmeritev vode na Krim zagotovo eden od njih. Na drugi dan vojne, 26. februarja, je bil ukrajinski jez razstreljen in oskrba Krima z vodo znova vzpostavljena.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.