Smučarjem se res ni treba bati, da bi prišli v nemilost domače športne javnosti, saj jim bo ostala zvesta navkljub malce slabšim rezultatom. Kredit, ki so ga pridelali Križaj, Petrovič, Franko, Strel, Košir, Kunc in drugi junaki planinskega čaja, je tolikšen, da jim ga še dolgo ne bo uspelo porabiti.

Precej manj bonitet imajo športniki v drugih individualnih panogah, pa naj gre za povsem marginalno kegljanje ali obe temeljni panogi, atletiko in plavanje. Zlasti v slednji smo bili zadnja leta uspešni tudi v svetovnem merilu, kar pa ni veliko spremenilo. Vlaganja v plavanje so še vedno premajhna, kar še najbolj občutijo vrhunski tekmovalci, ki so že tako prisiljeni delati čudeže. Naj pojasnim.

Uspeti v plavanju je veliko teže kot v smučanju. Razlogov za to je več, eden pa se ponuja kar sam od sebe: plavati znamo vsi, smučati ne. Drugič, s smučanjem se ukvarjajo samo tisti, ki imajo denar, zato veliko talentov odpade že na samem začetku. Razen seveda, če je njihov oče Ante Kostelić. Tretjič, plavanje je sestavni del šolske izobrazbe, učijo se ga povsod po svetu.

Nestor Mankoč, podpredsednik plavalne zveze in oče svetovnega prvaka Petra Mankoča, najbolje ve, kakšne čudeže dela njegov sin: »Ugnati tekmovalce iz stotih držav, ki imajo izpolnjene vse pogoje za ukvarjanje z vrhunskim plavanjem, in postati svetovni rekorder v svoji disciplini je res nekaj neverjetnega.« In katere so drobne skrivnosti, ki so Petra pripeljale tako daleč? Pomislili boste, da je vse v preplavanih kilometrih, toda še zdaleč ni tako.

Preden lahko povsem izkoristiš svoje znanje, pridobljeno tudi z garanjem, moraš plavanje razumeti. Torej je na prvem mestu vendarle talent. In naš šampion ga ima na pretek, saj mora z njim nadomestiti vse tisto, česar mu ni podarila narava. V primerjavi z neposrednimi tekmeci, ki imajo vsi po vrsti velike dlani, dolge noge in ogromna stopala, se je moral Peter zadovoljiti z »normalnimi« merami okončin.

Ian Thorp ima namesto stopal prave plavutke, saj je njegova številka noge 58, in če k temu dodamo nenormalno dolge roke, potem nam postane jasno, zakaj je Avstralec trenutno najboljši plavalec na svetu. Mankoč ima nogo 43, kar mu ni v prav veliko pomoč. Pogoj za dober zamah pri kravlu so dolge roke in občutek za drsenje. Ko govorimo o kravlu, moramo vedeti, da so lažji plavalci v prednosti.

Ste se kdaj vprašali, zakaj v plavanju skorajda ne vidimo temnopoltih tekmovalcev? Le tu in tam najdemo kakšnega v šprintu, ker se teža in vlečenje iz vode na 50 in 100 kravl ne poznata toliko. Na daljših progah jih ni, ker imajo večjo specifično težo. Kljub še tako močnemu in dovršenemu zamahu preprosto »potonejo«. Obstaja sila, ki plavalca vleče iz vode in naprej, zato plavalec, ki ne lebdi, ampak porabi veliko energije za dvig, pač ne more imeti velike sile, ki bi ga gnala naprej.

Vse je v motoriki, kar je opazil tudi trener košarkarjev Olimpije in si omislil »plavalni« dvojec Jurak-Boisa, s katerim je pod košem nadomestil velikega centra. Oba sta trenirala plavanje, uspešnejši pa je bil Jurak, ki je bil nekaj časa slovenski rekorder na 100 prosto. Rekord mu je prevzel nihče drug kot Peter Mankoč, trenutno najboljši na svetu na tej razdalji. Še dobro, da si je Jurak premislil in bazen zamenjal za košarkarsko igrišče. Kdo je že rekel, da pri nas ne more biti simbioze med individualnim in kolektivnim športom?

Deset največjih plavalcev

1. Aleksandar Popov

2. Matt Biondi

3. Ian Thorpe

4. Michael Gross

5. Johhny Weissmuller

6. John Naber

7. Michael Barrowman

8. Mark Spitz

9. Borut PetriČ

10. Vladimir Saljnikov

TEKST Esad Babačić

FOTO Voranc Vogel