Espen Oeino: Že 50-metrska jahta je zame finančno nedosegljiva

Oeino oblikuje zunanjost največjih motornih jaht za najbogatejše naročnike tega sveta. Med 100 najdaljšimi jahtami jih kar deset nosi njegov podpis. Je tudi avtor razprodane knjige Mega Yachts, ki je izšla pri prestižni založbi teNeues. Poleg risanja so njegova strast hitri avtomobili prestiž­nih znamk, rad pa pogleda tudi za lepimi dekleti.

Barke imate skoraj v genih?

EO: Tako je. Prihajam iz Norveške in moja družina po očetovi strani se že pet generacij ukvarja z izdelavo plovil, in sicer so začeli z majhnimi gumijastimi čolni. Po mamini strani so včasih izdelovali motorje in moji stari starši so bili eni prvih proizvajalcev dizelskih motorjev za čolne na svetu. Seveda je k temu verjetno pripomogla tudi pokrajina. Kot veste, je Norveška obdana z vodo in nekje sem zasledil, da če bi izmerili obseg vseh fjordov in otokov, bi lahko naredili štiri kroge okoli ekvatorja. Poleg neskončne obale imamo tudi veliko jezer in rek, po katerih se veliko ljudi prevaža s čolni.

Ko ste staršem omenili, da želite postati oblikovalec, menda niso bili preveč navdušeni?

EO: Bali so se, da mi ne bi uspelo z dizajnom, zato so mi svetovali, naj si za vsak primer pridobim še znanje oziroma diplomo iz inženirstva. Je pa res, da v tistem času nismo niti slutili, da obstajajo tudi tako velike barke, kot jih snujem danes. Upošteval sem njihov nasvet in se vpisal na tehnični študij navtične arhitekture. To se je na koncu izkazalo kot zelo dobra naložba, saj se velikost jaht iz leta v leto drastično povečuje in samo v našem studiu zdaj oblikujemo zunanjost več kot 40 jaht z dolžino več kot 100 metrov, največja meri celo 130 metrov.

Oblikujete torej največje jahte na svetu. Kakšen je občutek?

EO: No, če jih primerjamo s potniškimi ladjami, so še vedno majhne. Sicer pa o tem nikoli ne razmišljam na tak način, saj je meni ne nazadnje enako zanimivo oblikovati 10- ali 150-metrsko barko. Velikost niti ni pomembna, čeprav se marsikateri moški verjetno ne bi strinjal z mano. [smeh] Je pa res, da manjša ko je barka, laže se povežem z njo. Tako barko namreč lahko tudi sam uprav­ljam, se igram z njo, lahko jo celo kupim, medtem ko je 150-metrska, 100-metrska ali tudi že 50-metrska zame finančno povsem nedosegljiva.

Kateri so vaši najljubši užitki oziroma strasti?

EO: Moja največja strast so zagotovo barke. Rad jih rišem, rad plujem na njih in rad jih upravljam. Všeč so mi tudi helikopterji, ki se jih zdaj učim voziti. Pilotiranje helikopterja je sploh nekaj posebnega, saj je to ultimativni manevrirni stroj. V nasprot­ju z barkami, ki se premikajo dvodimenzionalno, se namreč helikopter premika v treh dimenzijah, nima zavor in ne dopušča napak. Če ga le za trenutek spustiš iz rok, se bo raztreščil. Ljubim tudi dobre avtomobile. Imam nekaj čudovitih modelov z močnimi motorji. Moja velika strast je še smučanje. Kot otrok sem tekmoval, nikoli pa nisem ekstremno smučal, saj gore preveč spoštujem. Ne nazadnje pa bi med strasti lahko prištel tudi lepe ženske, seveda. Kot dizajner moram namreč neprestano opazovati okolico in tako imam v nasprotju z večino moških vsaj dober izgovor, da jih lahko občudujem.

Katere so prednosti vašega položaja, službe oziroma kaj so prednosti uspeha?

EO: Lahko vozim katerikoli avto si zaželim in nasploh lahko počnem karkoli v smislu krilatice good life. Kupil sem si avtomobile, ki so najboljši v svoji kategoriji, kupil pa sem si tudi čudovit kotiček v gorah, kamor grem čez zimo vsak konec tedna. Tam smučam, kar tudi ljubim, sem pa tudi zelo srečen, da imam toliko prijateljev. Poleg tega običajno ostanem v prijateljskih odnosih skoraj z vsako izmed strank in imam tudi to srečo, da me povabijo s seboj na križarjenje na barko, ki sem jo sam oblikoval, kar je zagotovo veliko zadovoljstvo. Vsak dizajn se namreč začne z majhno skico na koščku papirja. Potem preteče nekaj let, da se barka splovi, in če nato lahko na njej po­tuješ in obiskuješ neverjetne kraje, je to ultimativno zadovoljstvo. S strankami sem tako prekrižaril že Indijski ocean, Azijo, Skandinavijo, Japonsko, Sredozemlje, Srednji vzhod, Perzijski zaliv, severno Avstralijo. Vse to so čudoviti kraji, povsod pa nas je pričakala tudi dobra hrana. Del moje službe je tudi opazovanje, in kadarkoli vidim kakšen všečen hotel, ga preizkusim in grem nato kdaj drugič tja na dopust. Da si to lahko privoščim, je tudi veliko vredno.

Katera so vaša življenjska načela, ki so vas vodila in vas še vedno vodijo na poslovni poti?

EO: Mislim, da moraš biti iskren sam do sebe, sploh pa se nikoli ne pret­varjaj, da veš, česar ne veš. Tega je v tem poslu veliko, in to sovražim. Ogromno je namreč ljudi, ki vedo ravno toliko, da impresionirajo tiste, ki ne vedo ničesar. Tisti, ki nekaj vedo, pa seveda hitro ugotovijo, kaj je blef. Ravno tako je pomembno, da se zavedaš, česa ne znaš, kot da veš, kaj znaš. Skratka, vedno poskušam biti iskren, saj resnica vedno pride za vsakim. Držim se tudi načela, da počni tisto, kar rad počneš, in ne počni nečesa, kar ti ni všeč oziroma za kar nisi prepričan, da ti je všeč. Če boš počel tisto, kar ti je všeč, boš v tem zagotovo dober. Tako preprosto je. Če delaš tisto, kar ti je všeč, kar obožuješ, boš to delal tako ali tako in se ti niti ne treba truditi, saj v tem že tako ali tako uživaš. Jaz osebno nimam nikoli občutka, da delam, saj vse jem­ljem kot igro. Imam sicer ogromno odgovornost, saj imam pod seboj pisarno s 15 ljudmi, kar pomeni 15 gospodinjstev. Poleg tega imamo tudi tehnične odgovornosti za prototipe, odgovornosti do kupcev ... ampak kakorkoli. Ker v tem uživam, se vse to uredi mimogrede, naravno in nimam občutka, da bi bilo naporno ali da bi se mi bilo treba za karkoli truditi.

TEKST Urška Košir    
FOTO Urška Košir, osebni arhiv intervjuvanca

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ