18. 11. 2020, 06:00 | Vir: Playboy

Playboy intervju: Jure Godler

arhiv Planet TV

Sproščen pogovor z voditeljem, ki vsak teden spravlja Slovence v smeh. O tem, zakaj ima sanjsko službo, kaj je Slovencem smešno in kako je odkril Mozarta, alkohol in suši.

Polovičarstvo ga ni nikoli zanimalo. Do konca osnovne šole je prebral kompletnega Shakespearja in se tako zelo navdušil nad Mozartovimi operami, da jih je doslej zložil 11. Komponirati je začel že pri osmih letih in pozneje je bil med 40 kandidati sprejet na Glasbeno akademijo Mozarteum v Salzburgu, kjer je študiral kompozicijo. Skomponiral je okoli 380 del – opere, simfonije, sonate in koncerte.

Najbrž bi bil njegov skladateljski opus precej obširnejši, če ga ne bi leta 2003 Sašo Hribar povabil v ekipo Radia Ga-Ga, kjer je delal zastonj. No, ne povsem zastonj. Poplačan je bil z znanjem, ki ga zdaj unovčuje v oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem. Snemajo in predvajajo jo vsak četrtek na Planet TV in zaradi nje nima več časa za konjičke, kajti 31-letni voditelj in pisec oddaje mora vsak teden nabrati dovolj materiala, da duhovito nastavi ogledalo slovenski družbi.

PB: Smučarski skoki, biatlon, smuk …
TČ: Neee! [smeh] Jadranje!

PB: Je četrtek za vas to, kar je pone­deljek za večino ljudi?
JG: Srede so najbolj naporne. Prvič v življenju čutim pritisk, da moram vsak dan dati od sebe nekaj, kar je sveže in smeš­no. To mi vzame veliko časa. Velikokrat se v sredo še kaj zgodi, kar je treba vključiti v oddajo.

PB: Koliko vas sodeluje pri nastajanju oddaje?
JG: Trenutno smo štirje pisci, imamo pa še urednika, ki vse pregleda in doda kak­šno idejo. Če kdo kaj dobrega napiše za nas, uporabimo tudi to. Je pa res, da iščemo komični zorni, tega pa ni vedno mogoče doseči.

PB: Do solz ste me nasmejali s prispevkom Trpljenje mladega Wernerja, kjer ste si privoščili pevca slovenske zabavne glasbe.
JG: Takšnega odziva nismo doživeli še po nobeni oddaji. Norčevali smo se že iz desnih in iz levih, privoščili smo si protestnike, aktiviste, ampak nikoli ni bilo tako očit­nega napada name kot po oddaji z Wernerjem. Od njegove oboževalke smo prejeli grozilna pisma. In to pri njem, ne pri kakšnem politiku, kot bi pričakovali, ker smo si nekatere res privoščili. Slovenci očitno potegnemo črto pri Wernerju. Gnev se torej skriva v turbo segmentu naroda.

PB: Mogoče zato, ker ljudje iščejo junake med pevci zabavne glasbe, ne med politiki.
JG: Da, in se nanje navežejo. Nisem psiholog, ne poznam dovolj teh stvari, me pa zelo zanimajo. Ne vem, zakaj mi niso privrženci kakšnega politika napisali na Facebook: »Mi bomo tvoja najhujša nočna mora.« To bi prej pričakoval.

PB: Ste zaradi kakšnega odziva potrebovali pomoč odvetnika?
JG: Takšni odzivi prihajajo, vendar ne od javnih oseb. Enkrat smo, recimo, neki ženski na seji parlamenta rekli poslanka, pa to ni bila. In enkrat neki sodnici ni bilo všeč, ker smo ocenili, da je polpismena, čeprav je bila popolnoma nepismena, in jo je to užalilo.

PB: Vas niso zaradi šale na račun Romov prijavili celo varuhinji človekovih pravic?
JG: Takrat je našo oddajo odkrila desnica in so se spravili name. Na Twitterju je bilo nekaj dni po tisti oddaji ogromno sporočil, sčasoma pa se je zadeva umirila.

PB: Na račun zgodbe o mariborskem ravnatelju, ki se je tragično končala, je bilo leta 2014 sprva izrečenih veliko šal in nekateri so jih kasneje obžalovali. Obžalujete kakšno šalo?
JG: V prvi oddaji smo se lotili prav tega primera, vendar smo obsodili tiste, ki so iz tega naredili senzacijo. Nastavili smo zrcalo medijem in s prispevkom sporočili, da se tovrstnih stvari ne bomo šli. Vprašali smo se namreč, v kakšnih časih živimo, da lahko takšna stvar povzroči tragedijo. Da pa odgovorim na vprašanje, ali kaj obžalujem: v treznem stanju ne.

PB: Torej ste poskusili alkohol? Do pred dobrimi desetimi leti menda niste spili niti kapljice.
JG: Od leta 2013 sem imel izobraževanje na tem področju. Neka dekleta so me prepričala, da sem poskusil vino, in danes drugače gledam na te stvari. V treznem stanju resnično ne obžalujem ničesar. A če bi mi kdo rekel, da sem koga užalil in se tega nisem zavedal, potem mi ne bi bilo vseeno. Pri svojem delu pa ne obžalujem ničesar, ker je vse skrbno pripravljeno.

PB: Toda vi ste tisti, ki napisano posreduje gledalcem. Berete komentarje pod svojimi objavami in posnetki?
JG: Ne, komentarje sem nehal brati leta 2007, ker sem odkril, da niso kritično relevantni. Takrat sem pisal blog in sem pod svojo objavo videl 30 komentarjev, ki so se glasili: »Kreten, idiot, a zdaj boš pa še ti pisal?«

PB: Vas je to prizadelo?
JG: Prizadelo me ni, spravilo pa me je v slabo voljo.

PB: Ste dobili trdo kožo?
JG: Zelo imam filtrirano, kaj pride do mene in kaj ne. Ko sem pisal blog, sem vprašal urednike, ali lahko izklopim komentarje. Odgovor je bil, da ne, ker to vpliva na branost. Potem sem se vprašal, kako lahko ukrepam. Tako, da jih ne berem. Nehal sem jih brati in jih še vedno ne berem, ker vem, da me bo to spravilo v slabo voljo. Tega pa si ne dovolim. Odkril sem, da gre vedno za isto število ljudi, ki komentirajo. Zmeraj je deset ljudi, ki bodo izrazili svoj gnev. In ko ne bereš njihovih komentarjev, se ne pojavljajo novi. Ob ponedeljkih, ko pridem na televizijo, vprašam sodelavce, ki spremljajo te zadeve, ali je kaj tak­šnega, kar zahteva mojo pozornost. In če rečejo, da ne, potem je vse v redu. Včasih se kaj zgodi, na kar se moramo odzvati, sicer pa ni vredno. To je necenzurirana džungla, kjer ima vsak možnost izraziti svoje mnenje. Kar se tiče kritik v časopisu, kjer je avtor podpisan z imenom in priimkom, to je pa druga stvar. To preberem.

PB: V eni izmed kritik so zapisali, da je vaša oddaja luč na koncu tunela, ker nam ob gledanju ni treba izklopiti vseh možganskih celic, da bi se nam stvari zdele smešne. Koliko vam pomenijo pohvale?
JG: Lepo je slišati pohvalo. Vsak, ki nastopa, je je vesel. To najbolje pokažejo oddaje, v katerih iščejo talente, saj oči kandidatov prosijo, naj jih kdo pohvali. Če dobiš pohvalo, še ne pomeni, da boš zaspal na lovorikah.

PB: Je recept za uspešno šalo to, da nasmeji tudi vas?
JG: Delamo tako, da vsi sodelujoči preberemo zadevo, in če se vsi zasmejimo, potem gre to v oddajo. Toda to ne pomeni, da bo tudi ljudem všeč naša radikalnost, kajti ljudje vedno ne marajo radikalnosti. Zanimivo je, da smo prvih nekaj oddaj delali zelo analitično, po vzoru Johna Oliverja, in smo opazili, da ni bilo dobrega odziva. Segmenti gledanosti so šli navzdol, na Youtubu pa so imele največ ogledov.

PB: Na Youtubu najbrž veljajo posebna pravila. Izjemen uspeh je doživel spot, v katerem Klemen Slakonja imitira rus­kega predsednika Vladimirja Putina. Kako pojasnjujete njegov uspeh?
JG: Nehvaležno vprašanje. Slakonjev spot se mi vsebinsko mi zdi izredno šibak. Za produkcijo pa bi mu dal najmanj emija. Spot namreč Putina sploh ne napade, temveč je simpatičen tematsko, saj pravi: »Imam plin, pazite se me. Lahko naredim, karkoli hočem.« Kaj je tukaj satiričnega? Jaz tega ne zaznam. A je dovolj, da se nekoga imitira?

PB: Tudi vi ste začeli z imitacijo, med drugim ste imitirali Mr. Beana, Mozarta, Busha, Merklovo.
JG: Mr. Bean mi je bil izjemno ljub, ker je bil prvi, ki sem ga imitiral. Občudoval sem ga, ker je bil moderna verzija Charlieja Chaplina. Nema komedija me je zelo zanimala. Najbrž zato, ker je v njej glasbeni element zelo poudarjen.

PB: Nekje sem prebrala, da so vas zanimale predvsem opere.
JG: Sem oboževalec Mozarta. On je rekel, da če bi lahko, bi pisal samo opere. Njegove opere so me povsem navdušile. In ko otroka nekdo z nečim navduši, ga je težko ustaviti.

PB: Kdo vas je navdušil za njegovo glasbo?
JG: Menim, da je šlo za naključje. Z babico sva gledala novoletni koncert dunajskih filharmonikov in sem želel doma to poslušati, pa sem šel v knjižnico, kjer niso imeli Straussa, Mozarta pa. Vprašal sem: »Kdo pa je to? Avstrijec, pravite? No, potem bo v redu.« Nesel sem kaseto domov in jo poslušal.

PB: Je bila morda to kaseta z Malo nočno glasbo?
JG: Ja, in violinski koncert je bil zraven. Oranžna kaseta je bila. Podobno, kot je prikazano v filmu Amadeus, imam zmož­nost, da prepoznam genialnost. In čisto nič drugega. Takrat sem preštudiral vse opere, in ko sem prebral prevode, ker italijansko ne znam, sem videl, kako je vse to perfektno narejeno. To mi je tako zelo izruvalo temelje iz glave, da sem želel stvar do konca naštudirati in poslušati. Perfekcija na toliko nivojih! Nesramno se mi zdi od Mozarta, da je ustvarjal na takšnem nivoju.

PB: Pravite, da prepoznate genialnost. Jo tudi v sebi?
JG: Jaz samo delam, pa bomo videli, kaj bo to prineslo. Spoznal sem, da samo to lahko obrodi sadove. Kadarkoli sem se začel ozirati nazaj, je bilo to neproduktivno.

PB: Včasih se med oddajo nasmejite svojim šalam. Se vam je kdaj zgodilo, da smeha niste mogli obvladovati?
JG: Enkrat se je neka gospa med občinstvom začela smejati, ko se je na ekranu pojavila slika slovenskega premierja na povodcu. Smejala se je tako močno, da sem se začel smejati še jaz in smo morali ustaviti snemanje.

PB: Preden ste se pojavili na komercialni televiziji, ste deset let delali na naci­onalni. Zakaj ste odšli?
JG: Po izteku Poldnevnika urednik Bojan Krajnc ni vedel, ali se bo še našlo delo zame. Hudič je, ko ne veš, ali boš imel od septembra honorar, zato sem šel na ses­tanek k Mariu Galuniču. Po desetih letih dela na televiziji me je vprašal, v čem se vidim. Kot da sem prišel na prvi razgovor za službo. Rekel sem mu, da najbrž ve, kaj znam. Pojasnil sem mu, da sem pisal, vodil, imitiral, in me je vprašal, ali bi bil še Milka. Oprostite, ampak po desetih letih dela na televiziji nisem več želel nositi ženske obleke in lasulje, ker sem videl, kako hitro se stvari razvrednotijo, če jih predolgo vlečeš. Peter Sellers je to vedel za lik detektiva Clouseauja in Rowan Atkinson za Mr. Beana. Ko lik naredi svoje, ga pusti. Mogoče se še kdaj vrne. Nisem želel biti spet Milka vsak teden. Osnovni problem pri nas je, da ni kulture pisanja televizije. V drugih državah je televizijski pisec poklic.

PB: Stephen Colbert najbrž to dobro ve, saj mu pri oddaji pomaga kar 17 piscev.
JG: Pa šest raziskovalnih novinarjev. Pri nas pa ni bilo nikdar kulture pisanja in Gorazdu Slaku sem resnično hvaležen, da sem lahko izbral ekipo ljudi, na katere se lahko zanesem. On razume, da je pomembno investirati v pisce.

PB: Imate zdaj več svobode pri ustvarjanju oddaje, kot ste je imeli nekoč?
JG: Na nacionalni televiziji sem delal odlomke oddaj. Na začetku je pri oddaji HRI-BAR Bojan Krajnc pisal vse scenarije, jaz sem bil interpret. Pri zadnji oddaji na RTV pa sem pisal in snemal svoje skeče. Zdaj je povsem drugače, kar je zanimivo, glede na to, da nisem bil nikdar politično aktiven. Iz Radia Ga-Ga sem odšel zaradi politike.

PB: Ne zaradi prenizkega honorarja?
JG: Ne, odšel sem takrat, ko so začeli dobivati honorarje. Seveda je lepo dobiti honorar, ampak sodelovati v tako legendarni oddaji je velika stvar. Danes ljudje nimajo več tega spoštovanja. Danes ima vsak, ki bi rad nekaj delal v tej panogi, občutek, da lahko to počne, in takoj pričakuje plačilo. Ni več hvaležnosti, da lahko delaš v instituciji, ki ima neko zgodovino in dosežke. Mi smo na radiu z veseljem delali. Hribar je bil tisti, ki je rekel, da je grozno, ker delamo zastonj. Mi se s tem nismo obremenjevali. Nam je veliko pomenilo, da smo lahko delali z njim.

PB: Je bil Hribar vaš mentor?
JG: On in Jonas. Pri vsaki stvari sem imel nekoga, po komer sem se zgledoval. To ima človek prirojeno, da se na nekoga naveže. Vendar se je treba tega čim prej znebiti, da lahko zadihaš po svoje.

PB: Gledate vsako svojo oddajo?
JG: Po vsakem snemanju skupaj s programskim direktorjem pogledamo oddajo in analiziramo, kaj je v redu in kaj ne.

PB: Opazite dobre stvari ali le tisto, kar bi bilo treba izboljšati?
JG: Vedno gledam kritično, ker ko bom enkrat zadovoljen, bom vedel, da letvica ni dovolj visoko postavljena. To pa ni dobro. Nočem izgubiti driva za naslednjo oddajo. Kako se reče drive po slovensko?

PB: Gon bi bil najbrž ustrezen izraz.
JG: Gon. Čudovito. Torej nočem izgubiti želje po tem, da bi se gonil. Vsak teden se po oddaji vprašam: »Kako lahko naredimo to bolje?« Tega nočem nikdar izgubiti.

PB: Drži, da niste pristaš improvizacije?
JG: Res je. Včasih kdo misli, da sem kak­šno stvar dobro improviziral. Niti ene stvari še nisem improviziral v oddaji. Vse je napisano.

PB: V to, da nekaj izpade smešno in spontano, je gotovo treba vložiti veliko truda in priprav.
JG: Vsekakor, zato pa imamo toliko stand-up komikov danes in ljudi, ki delajo stvari, v katerih niso nič posebnega in nimajo pojma o njih. Ko človek gleda Georgea Carlina, si misli, glej, to je en stric iz gostilne, ki so mu dali mikrofon v roke za pet minut. Ne! To je stric, ki 50 let nastopa vsak večer tri ure in daje vtis, da nastopati ni težko. Ne more vsak nastopati. V tem je problem. Ko sem delal parodije, sem se zelo namučil, da sem naredil parodijo Mozartovega komada, in sem občudoval, kar sem naredil, ker se mi ni velikokrat posrečilo. Mogoče dvakrat. Ko sem zadevo objavil, običajno ni bilo veliko ogledov. Le parodija pesmi Gangham style, ki sva jo naredila s Tilnom, je imela več kot milijon ogledov. Takrat sem opazil, da v današnjih časih ljudje izjemno cenijo svoj čas na Youtubu. Ko kliknejo, hočejo imeti maksimalno zabavo. To najbrž pojasnjuje Slakonjev uspeh s Putinom, ker njegov spot nudi maksimalno zabavo. Kljub temu da mi spot vsebinsko ni všeč, sem ga gledal vsaj 11-krat in občudoval, kako dobro je zmontiran. To je vrhunska produkcija. Občudovanja vredno in pohvalno. Pa tudi Klem­na občudujem, da ne bo pomote. On je zame najboljši slovenski šovman, kar se petja in plesa tiče.

PB: Je težko vsak teden zbrati dovolj materiala, da ljudi nasmejite?
JG: To, da ljudi nasmejimo, ni odvisno od tega, ali je veliko materiala. Lahko je polet­je, ko se ne dogaja veliko, pa bomo še zmeraj napisali oddajo. Je pa res, da to zahteva ogromno truda. Težava je v tem, da ni veliko stvari na izbiro, ker se nekatere teme predolgo vlečejo in ne moremo narediti drugega kot update. Svojo držo enkrat povemo in je ne ponavljamo.

PB: Je bolj pomembno izraziti svojo držo ali nasmejati gledalce?
JG: Nasmejati. To je naš osnovni cilj.

PB: Kaj Slovence nasmeji?
JG: Nasmeji jih, kadar se lotiš človeka z imenom in priimkom. Slovencem je všeč, da se jasno pove, kdo je baraba. To ljudje hočejo.

PB: Je to tudi najbolj gledano?
JG: Ja, to je posledično tudi najbolj gledano. Ni pa gledano tisto, kar ni slovensko. Ko smo imeli nekaj povsem ameriškega, smo opazili, da gledalcev to sploh ne zanima.

PB: Torej se Slovenci znamo smejati na svoj račun?
JG: Na račun naših ljudi.

PB: Kar najbrž dokazuje tudi visoka gledanost oddaje Na žaru.
JG: Ja, ampak oddaja bi morala upravičiti svoje ime, ker temu jaz pravim Na hvalospevu. V tujini je smisel te oddaje, da so ljudje zgroženi, šokirani, ne pa, da se nasmejijo. Sem radikalen človek, rad imam ostre stvari, zato je to zame preveč mlačno. Najbrž pa termin ob 20. uri zahteva svoje in morajo upoštevati strukturo gledalcev, med katerimi so tudi družine.

PB: Vas žaljenje ne moti?
JG: Ne, to mi je zelo všeč. Lani smo gostili predsednika države in smo si ga privoščili. Zavrteli smo kolaž njegovih spodrsljajev, potem pa smo snemali njega, kako to gleda. Na začetku je bil nasmejan, potem ga je začelo jeziti.

PB: Je kaj komentiral?
JG: Nič ni rekel. On je vedno vljuden.

PB: Je kateri od politikov zavrnil povabilo v oddajo?
JG: Ne, saj jih nisem niti povabil, ker se ne čutim dovolj kompetentnega, da bi se pogovarjal z njimi.

PB: Pogosto vas primerjajo z Johnom Oliverjem. Vam je to všeč ali vas moti?
JG: Moti me, ker sem Oliverja gledal polovico prve sezone in nič več kot to. Mogoče koga spominjam nanj, ker imam podobna očala kot on, ampak ta očala so narejena posebej zame. Takšna je imel Peter Sellers v filmu Casino Royale, zato sem ponosen na njih. Ne vem, zakaj me sicer primerjajo z njim. Enkrat so me celo vprašali, ali me je strah, da me bo Oliver tožil. To je tako, kot da bi bilo Edija Pucerja strah, da ga bo Slavko Bobovnik tožil, ker mu je ukradel format branja novic.

PB: Ali gledate satirične oddaje tujih voditeljev?
JG: Nehal sem jih gledati. Včasih mi kre­ativni producent pokaže, kaj je kdo naredil, in začnem gledati, potem pa mi je žal, da sem to videl. Ko postaviš letvico sebi, je to najhuje. Ko pa enkrat gledaš tujega voditelja, ki mu pomaga več ljudi, je to frustrirajoče. Ni primerljivo.

PB: Bi lahko to, kar počnete zdaj, delali do upokojitve?
JG: Z veseljem. To mi izjemno ustreza, ker je dostojanstveno in sem v obleki. Ni mi treba nositi ženske obleke, lasulje, umetnih ušes.

PB: Obleko bi lahko nosili tudi, če bi počeli to, za kar ste izobraženi. Še komponirate?
JG: Nikoli nisem nehal, le časa imam zdaj manj.

PB: Ste želeli postati skladatelj?
JG: Glasba me je zelo zanimala. Ko sem bil mlajši, sem mislil, da potrebuješ šolo, če se želiš z nečim ukvarjati. Kasneje sem ugotovil, da to ni potrebno. Če te nekaj zanima, lahko to naštudiraš brez pomoči profesorja.

PB: To ste dokazali že zelo hitro, saj ste se sami pri šestih letih naučili angleško. Kako vam je to uspelo?
JG: Ne vem. Najbrž se mi je moralo nekaj uliti v glavo. Tudi notni zapis sem se sam naučil, ker me je to zanimalo. Če me nekaj zanima, ne bom šel v knjigarno po zbirko najboljših del nekega avtorja, ampak bom kupil vse, kar lahko, in bom prebral vse po vrsti.

PB: Ste se tako lotili branja Shakespearjevih del?
JG: Shakespearja niti ne. Tako sem se lotil Becketta in Joycea.

PB: Menda ste napisali priročnik za tolmačenje Joycea.
JG: Pravzaprav je nastala disertacija, vendar ni šlo za Joycea na splošno, temveč za njegovo zadnje delo Finnegans Wake. To je edinstvena knjiga, ker so besede sestavljene na poseben način. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se tega lotil.

PB: Ne poznam veliko moških, ki bi se v otroštvu navdušili nad Shakespearjem, Mozartom in opero. Ste imeli zaradi svojih interesov težave z vrstniki?
JG: Težave sem imel v nižjih razredih osnovne šole. Spomnim se, da so me obmetavali z želodom. Takrat nisem imel niti enega prijatelja. Ne vem, zakaj. Morda sem se preveč držal zase, čeprav se mi ne zdi, da sem se.

PB: Ste se želeli vključiti v družbo?
JG: Ne, to me ni nikdar zanimalo. V tisto, kar zanima, recimo glasba in branje, se zelo poglobim. Možno je, da me to naredi zelo odstotnega. Najbrž otroci, ki so v neki skupnosti, ne marajo, če je nekdo odstoten in se jim zdi zato čuden. Ko se v nekaj poglobim, se temu posvetim v celoti.

PB: Se znate odklopiti od obveznosti?
JG: Po oddaji se zberemo s kolegi in si privoščimo dober viski ali šampanjec. Takrat odpade vse in se mi zdi vse lepo. V tak­šnih trenutkih začnem introspektivno opazovati stvari in se mi zdi, da je vse tako, kot mora biti.

PB: Kakšni ljudje vam ustrezajo?
JG: Ljudje, ki ne jemljejo življenja preveč resno. To je edini pogoj. Če človek preres­no vzame vse, to najbrž ne deluje dobro na telo. To je povezano z vprašanjem, ali se lahko v hipu spomniš treh stvari, ki te lahko zjebejo v življenju. Ne morem se, ker vem vse, kar se lahko zgodi. Kar pa ne pomeni, da sem na vse pripravljen. Lahko se namreč zgodi, da kdo od bližnjih umre, lahko zboliš ali pa ti vzamejo svobodo in izgubiš vse, kar imaš. Se lahko zgodi kaj hujšega kot to?

PB: Kaj od naštetega bi vas najbolj prizadelo?
JG: Nič, ker je zame vse na istem nivoju. Vseeno mi je. Knjige, ki sem jih kupil, sem prebral, več premoženja nimam, nimam nepremičnin, ki bi mi kaj pomenile. Težko mi je vzeti nekaj, zaradi česar bi trpel.

PB: Številni komiki, ki spravljajo druge v smeh, so pogosto žalostni. Velja to tudi za vas?
JG: Ja, to pa sem. Zelo. Zaradi tega imam veliko težav.

PB: Kaj je vzrok za vašo žalost?
JG: Večinoma obupavam nad tem, kako so lahko ljudje tako neumni. Dolgočasnosti ne zamerim, neumnost pa. Žalosten postanem, ko vidim, kakšen vpliv imajo politiki na ljudi.

PB: Vas več stvari v družbi razžalosti ali spravi v smeh?
JG: V jok.

PB: Je humor vaš obrambni mehanizem in način soočanja s svetom?
JG: Trenutno je humor služba. V ekipi smo tudi zelo občutljivi glede tega, kaj nas nasmeji. Zelo redko se nam zdi nekaj smešno.

PB: Želite z oddajo sprožiti spremembe v družbi?
JG: To je edini motiv, ki ga imamo. Čeprav zdaj najbrž zvenim podobno kot protestniki. Z oddajo skušamo prikazati, da nihče drug ni kriv za stanje v državi kot politiki. Ljudem želimo pokazati, da za njihovo situacijo niso krivi begunci, temveč politiki.

PB: So odzivi na oddajo pozitivni?
JG: Dobivamo ogromno pohval. Gledalci večinoma pohvalijo to, da se je končno pojavil nekdo, ki si upa.

PB: Se vam zdi, da ste pogumni?
JG: Meni se jebe. Mislim, da je to formula. Nikdar še nisem imel moralnega zadržka pri kakšni temi. Vedno se mi je zdelo na mestu. Razen takrat, ko sem tisti ženski rekel, da je poslanka, pa to ni bila.

PB: Obžalujete kakšen prispevek, ki ste ga naredili v preteklosti?
JG: Kakšen izdelek iz RTV obžalujem. Včasih se je zgodilo, da sem nepremišljeno posnel kakšno oddajo, pa nisem bil najboljši. Od teh, ki jih delam zdaj, pa ne obžalujem niti ene. Vse bi imel na DVD-ju.

PB: Torej bi med Johnom Oliverjem, Stephenom Colbertom in Juretom Godlerjem najraje gledali sebe?
JG: Ja, čeprav je treba še veliko stvari izboljšati, da bo čim manj takšnih, ki so jih gledalci že videli v drugih oddajah.

PB: Je naporno nasmejati ljudi?
JG: Naravno je. Problem je napisati in izpeljati oddajo.

PB: Kaj je najtežje?
JG: Biti artikuliran in interpretirati stvari. Interpretacija je tisto, kar moram v nasprot­ju z voditelji informativnega programa narediti. Po oddaji sem izžet.

PB: V enem izmed starejših intervjujev ste dejali, da bi radi odgovorili na vprašanje o hobijih. Imate sploh čas zanje?
JG: Ne, razen za branje. Najbolj me sprosti branje zahtevnih knjig, kot so analize kak­šnih glasbenih del, strokovno muzikološke, analitične zadeve. Če bi bil računovodja, pa bi najbrž prišel domov in se sprostil z gledanjem naše oddaje.

PB: Glede na to, da morate vsak teden najti material, se znate ustaviti?
JG: Nenehno iščem material. Že zjutraj, ko spijem čaj in pojem kos kruha, poslušam radio in najdem nekaj, kar lahko uporabimo za oddajo. Se pa ustavim, ko grem na morje ali na kakšno pijačo.

PB: Tam najbrž med pogovorom o politiki najdete ideje za oddajo.
JG: Pravzaprav se o politiki ne pogovarjam zunaj oddaje in nimam političnega mnenja glede ničesar. Bolj apolitičnega človeka od mene ni. Zame so idioti vsi politiki, zato je zame vprašanje o političnih preferencah isto kot vprašanje, kaj bom jedel. Mango ali marcipan? Nič od tega mi ni dobro.

PB: Ko sva že pri hrani, jeste zdaj več kot enkrat na dan?
JG: Zdaj sem se navadil bolj fino jesti. Moje prehranske navade so se spremenile, ker sem začel uživati v hrani. Obožujem suši.

PB: Se je s prefinjenim in povečanim apetitom prebudila v vas tudi ljubezen do življenja?
JG: To sem pa vedno imel. Vsako jutro si rečem: »Še en dan ga bomo lahko srali. To!« V zadnjih petih let se ne spomnim, da bi bil zjutraj slabe volje. Z veseljem grem delat. Je pa res, da sem plačan za to, da se zafrkavam.

PB: Zveni kot sanjska služba.
JG: Saj je. Druga sanjska služba bi bila James Bond, vendar le, če moje življenje ne bi bilo ogroženo.

Napisala: Danaja Lorenčič

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.