18. 4. 2008, 17:43 | Vir: Playboy

Po zraku na morje

Nekega prevročega poletnega petka imate po službi zares dovolj, vse pošljete k vragu in se odločite za skok na morje, denimo na jadranski otok. Vse je v redu, punca je za in pes navdušen, avto je do vrha naložen s športno opremo za najmanj sedem izvrstnih športnih dejavnosti in … odhod! Vsaj za kratek čas v raj. Mar res? Kmalu je vroče kot v peklu, cesta je ovinkasta, punca zaradi klime kašlja, promet je nemogoč, pes kozla in za nameček ste z novo jadralno desko založili zalogo pijače.

Vaša draga postaja zadirčna in vaša navodila, kako naj zagrabi prekleto dilo, da bo dosegla pločevinke, vse bolj zajedljiva. In ko si koza (kakor rečete vi) zlomi noht, je čas, da kreten (kakor reče koza) ustavi avto in si pijačo vzame sam. Ampak! Kolona stoji le v prenesenem pomenu, v resnici se vsakih 10 sekund po polževo premakne za nekaj deset metrov.

Izvoza ni, poleg vas se začne pregrevati še avto, pes je na robu preživetja, vse krajši preostanek vikenda z (zdaj že bivšo) punco pa napoveduje popolnoma zavoženo, do absurdnosti pokvarjeno avanturo treh sovražnikov. In za nameček bo treba po pičlih 24 urah kalvarijo ponoviti. Drago mučeništvo, saj se tudi poraba goriva v strnjeni koloni približuje mestni. Čez nekaj tednov imate spet vsega dovolj … Želite ponovitev? Je res nujna?

V deželah, kjer so razdalje med bednimi in izvrstnimi kraji neprimerno večje, takšno zagato elegantno rešijo z letali: velikimi na rednih linijah, čarterskimi ali majhnimi športnimi. Ampak, saj tudi nam oster tempo sodobnega življenja daljša razdalje in kar je bilo nekoč sprejemljivo daleč, je danes glede na čas, ki ga porabimo na poti, mnogo predaleč.

Kako je videti dan v vrtcu na Danskem: starši iz drugih držav ne morejo verjeti

Letalske storitve pri nas še vedno veljajo za nekakšen luksuz, s katerim se najraje pohvalimo pred sorodniki in prijatelji po počitnicah. Seveda ne mislim na kraje, ki so zares daleč in je letalo dejansko edini možen (ali pa vsaj smiseln) način prevoza, ampak tiste bližnje, ki bi jih, če izpustimo uvodoma predstavljene tegobe, zlahka dosegli s plehnato mrcino. Za običajne, umrljive in ne več kot znosno bogate Slovence sem sodijo zlasti kraji vzdolž jadranske obale tja do Dubrovnika (zlasti poleti), za druge pa še marsikateri drugi.

Redne in čarterske letalske povezave večjih letalskih družb so čedalje cenejše, njihova težava je le v tem, da se je z letalsko družbo težko dogovoriti za, recimo, enourni odlog vzleta (ker ste kaj pozabili na plaži), za nekajdnevno podaljšanje dopusta (ker ste se zaljubili v šefinjo strežbe) ali za karkoli drugega, kar je povsem nesprejemljivo za strogo urejen način delovanja.

Menim, da njihove togosti ni treba preverjati, lahko pa to postorite sami. Na primer med poletom. Potrkajte na pilotova vrata (seveda vljudno!) in ga poprosite, ali lahko nekoliko lepše vozi (če ni res nujno, to morda raje izpustite), ter omenite, da se je pred kakšno miljo nekaj prav zanimivo pobliskalo na tleh in da vas res zelo zanima, kaj bi to lahko bilo, se pravi, ali bi mogoče lahko obrnil, se spustil za kakšnih 7000 metrov, da bi si lahko ogledali od blizu … Pilot najbrž ne bo najbolj prijazen z vami.

Povsem drugače je v majhnem športnem letalu. Vse skupaj je mnogo bolj domače in marsikatera nepredvidena željica potnikov je povsem izvedljiva, če le ne preraste okvirov dovoljenega. Tako se lahko ob dokaj prilagodljivem načrtu poleta – vanj poleg dneva vzleta sodijo tudi dan vračanja, vmesni postanki, ruta in kup formalnosti, ki se vas k sreči ne tičejo – dogovorite tudi za ovinek ali spremembo višine leta. Kaj to pomeni za samo potovanje, je odvisno predvsem od vaših želja in dovzetnosti za uživanje v nenavadnem.

Lahko si, na primer, privoščite nizek prelet slikovitih Kornatov in mahanje s krili resnični lepotici na krovu jadrnice. Zagotovo vam bo pomahala nazaj, in če jo boste po naključju spet srečali, boste imeli krasno iztočnico za začetek pogovora. Najbrž je odveč omenjati, da bi lepotica pri ponovitvi opisanega z rohnečim reaktivcem v trenutku osivela in obolela na živcih ter vas ob vnovičnem naključnem (1 : 1.000.000, hvala bogu) srečanju dokončno ločila od kakšnega zoba ali česa še pomembnejšega.

Nekatere prednosti letenja z majhnimi letali so torej nesporne, najdemo pa lahko tudi kaj manj prijetnega. Denimo prostorsko stisko, ki je še nekoliko izrazitejša kot v večjih letalih, in let je včasih malce nemirnejši. Hrup sicer ni neznosen, toda večinoma je vendarle hujši kot v letečih avtobusih. Pilot ni zaprt v svoji čumnati in je lahko (nikoli se ne ve) prava mora. In pa, seveda, pozabite na stevardese!

Te neprijetnosti z »dobro vago« odtehta razgled, saj je neprimerljiv s tistim skozi skoraj žaljivo majhna kukala, ki smo se jih z leti že navadili in se sprijaznili (ne bi se smeli!) z njihovo mizerno (dis)funkcijo. Če navržemo še to, da je pilot lahko tudi prava faca in vam bo rade volje spotoma kaj razložil in vas oborožil s kakim žargonskim tehničnim izrazom, s katerim boste kot prekaljen zračni as paradirali pred »zemeljskimi« prijatelji, se tehtnica že kar pošteno nagiba v prid uporabe manjših letal.

Pri sečoveljskem Solinairju, na primer, se lahko pohvalijo s kar trinajstimi letali, s katerimi vzletajo z dveh letališč, portoroškega in brniškega. Z obeh vas docela elegantno prepeljejo, kamor si pač želite. Kolikšna bo škoda v vaši denarnici, je poleg dolžine leta odvisno tudi od vremenskih razmer. Povsem drugače je namreč leteti v krasnem vremenu, ko se lahko zanašamo na dobro vidljivost in nas ne pestijo nesramnosti, na primer nabiranje ledu na letalu …

Na takšen sončen polet se lahko odpravimo z ne predragim letalom, recimo s cessno 172 (glede na lastnosti bi jo še najlaže primerjali z VW golfom: preizkušena, zadovoljivo udobna in sila priljubljena) ali pa s piperjem arrowom (ta bi se na primerjalni lestvici uvrstil blizu manjših audijev).

Kadar pa želimo leteti ne glede na vreme in smo v svojih zahtevah togi vsaj toliko kot večja letalska družba, si moramo omisliti zmogljivejše in predvsem ustrezno opremljeno letalo. Takšna neprilagodljivost seveda tudi stane … Na voljo sta dve letali: večji, 14-sedežni turbolet, primerljiv z minibusom, 6-sedežni poslovni turbo comander in 5-sedežni poslovni piper malibu JETProp.

Za katero letalo se boste odločili, je odvisno predvsem od vaših zahtev, potreb, vremena in števila potnikov. Cessna 172 poleti s tremi potniki in pilotom, piper PA-28 prav tako. Piper PA-34 sprejme pet potnikov, turbo comander šest in turbolet štirinajst. Cene, preračunane na potnika, so veliko bolj izenačene, kakor se zdi na prvi pogled. Morda nekoliko izstopa le turbo comander … Kakorkoli že, za čarterski polet se je treba dogovoriti vsaj tri delovne dni pred poletom. Kadar pa je lep sončen dan in je možno leteti s katerimkoli letalom, se lahko zmenite takoj, saj so letala navadno na voljo.

Kadar potujete za več dni in želite, da vas letalo čaka, vas bo čakalni dan stal 300 evrov za cessno in oba piperja, 600 za turbo comanderja in 900 za turboleta. Za začetek si morda privoščite enodnevni izlet v Vrsar: za cessno boste odšteli 133 evrov na osebo (z Brnika), za piperja PA 34 pa 72 (iz Portoroža).

Za vse tiste, ki vas morda srbijo prsti in bi radi sami poprijeli za letalsko krmilo, pri Solinairju zgledno poskrbijo. Šolanje poteka v skladu s strogimi standardi JAR (Joint Aviation Requirements), kar zagotavlja uslugo na najvišji ravni. Z drugimi besedami, kdor pridobi dovoljenje, zares zna leteti! Najbolje je, da se sami dogovorite za informativni let (na Brniku ali v Portorožu) in po njem za vse podrobnosti.

V grobem pa gre takole: opraviti morate zdravniški pregled, 45 ur letenja (nekaj v spremstvu učitelja in nekaj samostojnih), tečaj teorije in izpit na upravi za civilno letalstvo, ki obsega teoretični del in izpitni let. Vse to pri Solinairju navadno razpišejo dvakrat na leto, začnete pa lahko kadarkoli. In cena?

Celoten proces preoblikovanja v športnega letalca (s športno licenco, po JAR-u PPL – Private pilot licence) vas bo stal nekaj malega čez milijon tolarjev, opravite pa ga lahko (ob človeškem tempu) v štirih mesecih. Lahko boste leteli s sopotniki in letalo najeli skoraj povsod, kajti vaša licenca je veljavna po vsem svetu. Nadaljnje šolanje je odvisno od vaših želja in pri Solinairju sega od nočnega letenja, instrumentalnega letenja … vse do prometnega pilotskega dovoljenja (ATPL – Air traffic pilot licence) za letenje v letalskih družbah.

O preostali ponudbi in naslovih drugih podjetij s to dejavnostjo se lahko pozanimate pri Upravi za civilno letalstvo, na Letalski zvezi Slovenije ali v letalskih klubih in društvih. Prisedete lahko tudi k pilotom z zasebnim dovoljenjem (in ne poklicnim), a le kot sopotnik (in ne kot potnik). O vseh teh možnostih se lahko pozanimate na naslovih:

Solinair: www.solinair.si
Uprava Republike Slovenije za civilno letalstvo: www.caa-rs.si
Letalska zveza Slovenije: www.lzs-zveza.si
Cumulonimbus: www.drustvo-cumulonimbus.si

Thielert Centurion: turbodizel v zraku

Pri Thielert Aircraft Engines so v čudodelnih delavnicah skovali pravo revolucijo – turbodizelski motor najnovejše generacije so njihovi s popolnostjo obsedeni fantje iz avtomobilskega predelali v letalskega. To pomeni, da so vse kritične dele povsem na novo izdelali iz najboljših materialov in jih preizkusili po najstrožjih standardih. Prav zaradi slednjih tega ni storil še nihče.

Navsezadnje so najpogostejši motorji v lahkem letalstvu (športnih letalih) po zasnovi stari nekaj desetletij in temu primerne so tudi njihove lastnosti: velika poraba, relativno kratka življenjska doba, ljubezen do servisiranja in zapletena uporaba.

Vse seveda v primerjavi z novim turbodizlom (1,7 litra, 135 konjskih sil), ki naj bi neposredne stroške letenja s športnimi letali, na primer s cessno 172 (štirisedo enomotorno letalo, zelo pogosto na slovenskem nebu), zmanjšal za osupljivih 80 odstotkov! Poleg tega, da ima centurion boljše zmogljivosti, porabi le od 13 (pri potovalni hitrosti na višini) do 18 (pri polnem plinu) litrov nafte na uro, zdajšnji motorji pa kar 36 litrov na uro (pri potovalni hitrosti). Dragega letalskega goriva, ne poceni dizelskega, da ne bo pomote.

To seveda ne pomeni, da bo letenje odslej zastonj. Upoštevati je treba še stroške zamenjave motorjev in seveda to, da stari motorji na trgu verjetno ne bodo najbolj vroča roba. Toda v daljšem obdobju bo športno letalstvo postalo še dostopnejše za sukalce letalskega krmila in tudi potrošnike, se pravi potnike.