Pogovor z Gabrom Keržišnikom: Osrečuje me, da v življenju lahko počnem to, kar želim

Gaber o sebi »na hitro« pove tole: "Osrečuje me to, da v življenju (hvala bogu) lahko počnem to, kar želim. Hodim na dirke, testiram motorje, vozim stare avtomobile in potujem po svetu. Vse to je moja strast in vse to me tudi definira, oziroma me je do mojega 50. leta že verjetno dokončno izoblikovalo. Načeloma sem izjemno socialen človek in imam rad ljudi in družbo. Rad in pogosto se smejim in veliko se zabavam, tudi vsako delo skušam sprejeti odprtih rok s kančkom zabave in humorja." 

Da ne bomo čisto klasični – česa pa ne maraš? 

Ne maram neiskrenih ljudi, ozkega razmišljanja, egoizma, grabežljivosti in primitivizma. Ne maram tudi sivega vremena, kratkih dni, zime, mrčesa, električnih avtov, sladkega vina, toplega piva in glasne elektronske glasbe.

To je bilo pa kar direktno. Si direkten tudi v svoji partnerski vezi? 

Ja, kot takšnega me prepozna tudi moja Nataša, ki je podobne narave. Tudi ona uživa v družbi najinih prijateljev in nadvse rada potuje. Je prava gurmanka, rada dobro je in odlično kuha. Zanima jo različna svetovna kuhinja in sledi številnim kuharskim mojstrom. Nataša na potovanjih najbolj pogreša svojega psička, ki je v njeni družbi že dolgih 17 let. 

S tvojo "guspo", kot si ji nadel vzdevek, nista poročena.

Ne, z "guspo" nisva poročena. Tega pravzaprav nisem nikoli prav dobro razumel in ne vem, kakšno prednost ali korist poroka v življenju prinaša. Saj vsak lahko vedno gre, kamor mu paše in želi, če v neki točki odnos ni tak, kot bi moral biti. Preveč poročenih prijateljev se je razšlo ali ločilo, zato se mi zdi, da je najin odnos odličen in več kot zgleden tudi tak, kot je.  

Se ti zdi, da je bilo potovanje z Natašo kaj drugačno, kot če bi potoval sam? Si v dvoje drugače doživljal potovanje?

Z "guspo" sva si na nek način podobna. In zato se imava fino skupaj. Veselijo in zanimajo naju podobne stvari. Morje, topli kraji, popotovanja z nahrbtnikom, vožnja z motorjem, dobra hrana, odkrivanje kulinarike, spoznavanje novih ljudi in podobno. Seveda pa med tem večkrat ugotoviva, da sva si v določenih pogledih povsem različna. Nemalokrat imava povsem nasprotna mnenja, ki si jih ne bojiva izraziti. To daje vedno priložnost za razmislek ali dober pogovor v stilu "pro et contra". Tudi to je tisto, kar dela življenje in partnersko zvezo zanimivo in zato sva po dolgih letih še vedno rada skupaj in se imava super. Potujeva skoraj vedno skupaj. Kadar sem hodil na dirke, sem pač hodil sam, oziroma s TV ekipo. Tudi to je bilo luštno, a to so bila kratka potovanja in tja se nismo hodili zabavat, ampak predvsem delat. Čeprav smo tudi to jemali kot zabavo, saj smo vsi imeli radi svoje delo. 

Si bolj "načrtovalec" potovanj ali gresta in odkrivata kraje povsem spontano, brez nekega načrta? 

Osnovni dopust vedno načrtujeva in se domeniva kam greva, je pa res, da včasih vmes tudi zaplavava "with the flow" in spremeniva prvotni načrt, ali pa kje ostaneva dlje, kot je bilo načrtovano, če nama je tam fino ali če sva mnenja, da še nisva videla vsega. 

Na določene kraje greva raje za krajše obdobje. V izvidnico. Da preveriva, če je OK in če se je v prihodnje tja vredno vrniti za daljše obdobje.

Kako je bilo načrtovati in organizirati potovanje s Huawei P60 Pro?

Vsa svoja potovanja vedno načrtujem s telefonom v roki. Zvečer kje v postelji kupujem letalske karte ali rezerviram hotelske sobe, avtobusne prevoze in ostalo. Pri meni večina stvari poteka preko telefona, le tekste za časopise in revije še vedno pišem na prenosnem računalniku, ker mi je tako lažje in mi gre hitreje.

Torej, če odgovorim: brez najmanjše težave, vse je delovalo bp in vse sem uredil. Zato sva pa šla na potovanje. (smeh)

Pred nekaj dnevi sta se vrnila s potovanja po Indoneziji. Kateri je bil tvoj najljubši del potovanja in zakaj?

Moj najljubši del potovanja je vedno začetek. Predvsem zato, ker je dopust, pot, avantura in odkrivanje vsega novega šele pred tabo in ne pri koncu.

Če se omejim na tokratni del popotovanja, mi je bilo super na malem in precej pristnem otoku Koh Mook na Tajskem, kjer sva se v bistvu ustavila nekoliko po spletu okoliščin in povsem nepredvideno – kar izstopila sva iz ladje na poti na Koh Lipe. Potem sva ugotovila, da je super otok. Ravno prav velik, prijeten, ne povsem turističen, prisrčen in s čudovitimi plažami. Zagotovo najboljše odkritje letošnjega popotovanja po Aziji.

Kje vse sta potovala in koliko časa? 

Za tokratno pot sva si vzela mesec dni časa. Odletela sva v Malezijo, od koder sva mislila pot nadaljevati v Vietnam. A ker se je pred vkrcanjem na letalo za Hanoi zapletlo z izdajo vietnamskih vizumov, sva ostala v Kuala Lumpurju. Nato sva hitro spremenila načrt in odletela na Tajsko. Iz Krabija sva potem odšla na Koh Lanto, naslednji otok je bil Koh Mook, od tam pa sva šla še na Koh Lipe. Sledil je povratek v Malezijo, kjer je mene čakalo delo na dirkališču v Sepangu. 3 dni so tam namreč potekala testiranja dirkačev razreda MotoGP pred letošnjo sezono.  Po treh dneh dela na dirkališču sva izkoristila poceni letalske povezave in z nizkocenovnim prevoznikom odletela še za teden dni na Bali v Indonezijo. 

Uh, na Baliju se vse dogaja na dveh kolesih – mi opišeš stanje na cestah in varnost tamkaj? 

Haha. Ja, res, na Baliju vse dogaja na dveh kolesih. Življenje tam poteka na skuterjih oziroma na malih motociklih in mopedih. Meni to še kako ustreza, saj sem življenja na dveh kolesih vajen. Takoj, ko skopni sneg, se tudi sam preselim na dvoje koles. Za daljša potovanja je motor, za vsakdanje mestne opravke po Ljubljani pa skuter. Tudi na Baliju sva z mojo boljšo polovico takoj najela skuter, ki je tam edino pravo in učinkovito prevozno sredstvo, da se v nepopisni gneči na cesti sploh kam premakneš. Varnosti v prometu tako rekoč ni. Vlada zakon hitrejšega, močnejšega in iznajdljivejšega. Rdečo luč na semaforju upošteva le redko kdo, tudi čelado nosijo v glavnem turisti, domačini pa ne. Na semaforju pač kolono prehitevajo vsi, ki so na dveh kolesih. Po desni in po nasprotnem pasu (vozi se po levi), z leve strani pa kar po pločniku in čez vrtove gostiln ali trgovin. 

Moram vprašati. Kako se primerja vožnja z motorjem na Baliju z drugimi državami, ki si jih obiskal?

Vožnja motorja na Baliju je zagotovo posebno doživetje. Precej divje se vozi pravzaprav povsod po Aziji. Tudi na Tajskem, v Kambodži ali v Vietnamu je vse polno skuteristov in motoristov in vsi vozijo hitro, divje in brezobzirno, a tako divje kot je na Baliju, ni nikjer. Jaz sem potreboval dva ali tri dni in potem se pač navadiš, tako da te sploh ne moti več. Na koncu tega "ferkera" sploh ne opaziš. Je pa zanimivo, da kljub vsej anarhiji na cesti in tisočim motoristom, ki se premikajo po mestu vsak dan, nisem še nikdar in nikoli videl kakšne nesreče, trka ali padca. Tudi nihče se na nikogar ne jezi, nihče ne preklinja skozi okno, ne žuga in ne hupa. Vsak pač najde svojo pot ... Vozniška kultura je zelo slaba, vozniške spretnosti, tolerantnost in potrpežljivost pa so stokrat boljši kot pri nas. Sam pravim: Kdor na Baliju preživi teden dni v prometu s skuterjem, bi mu jaz takoj dal vozniški izpit za po Evropi. Vse kategorije, za vse življenje. 

Kateri del Balija te je najbolj navdušil zaradi pokrajine in cest?

Bali je krasen. Težava so le smeti. Sicer gre na bolje. Ko sem bil tam nazadnje, pred 6 ali 7 leti, je bilo še slabše. Tudi oni se počasi zavedajo, da smeti ne moreš kar metati povsod in smetnjake praznit na svoj lastni vrt. Ampak žal je plastike še vedno preveč. Kar se tiče pokrajine in cest je najlepše na severu. Odpeljala sva se gledat riževa polja v gore. Ceste so super in tudi z večjim motorjem bi bil to super izlet. Tudi smeti je tam precej manj. Narava je prečudovita in zares je lepo. Žal sva ravno ta dan imela slabo vreme in kar konkretno naju je namočil dež. To je bil ob enem tudi edini deževni dan v mesecu dni najinega potovanja.

Kateri je bil najlepši trenutek vožnje z motorjem na vajinem potovanju?

Najlepše trenutke na motorju vedno doživljam zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Zjutraj zato, ker se mesto prebuja. Sončni vzhod in pogled na ljudi, ki začenjajo svoj dan. Priznam ... na dopustu sva vstajala bolj pozno, zato bom izbral večer. Sonce zahaja in čudovito se obarva nebo. Vročina popusti in dan se prevesi v noč. Ali pa, če se pozno ponoči vračaš domov. Začutiš utrip mesta, zavohaš morje, poletje, vonj po žaru iz bližnje restavracije ... Vožnjo z motorjem vedno doživljaš precej bolj intenzivno kot za steklom avtomobila.

Kaj pa Uluwatu, surfanje, vtisi?

Sem bil že večkrat, a vedno rad spet grem. Všeč mi je, ker se vse dogaja na "hribu" in ker ponuja lepe razglede in še bolj izrazito "surfersko" kulturo in vzdušje, ki mi je izredno blizu. Sam sicer ne surfam, se pa v takšni družbi odlično počutim in rad zahajam na take kraje, kjer je tak stil življenja doma. 

Ali je bil nov mobilni telefon (Huawei P60 Pro) koristen dodatek k tvoji izkušnji potovanja?

Zagotovo. Fotografije so res odlične. Novi telefon je v vseh pogledih boljši, moram pa povedati, da sem bil tudi s starim zadovoljen. Za vsak slučaj sem vzel oba sabo. Za digitalne novosti se sam ogrevam bolj počasi in ko se enkrat starega telefona navadim, mi paše, kot dobro uležane kavbojke. Težko zamenjam. Je pa dolgo potovanje ali dopust pravi čas, za zamenjavo in navajanje na nov telefon, ker ima človek za "igranje" z njim več časa. Na plaži, na letalu, v hotelu in podobno je super čas za odkrivanje novih možnosti ali nastavitev, ki jih novejši telefon (moja nova igračka, haha) ponuja.

Za kateri namen pa si najbolj uporabljal P60 Pro? 

Za vse namene. Za telefoniranje pravzaprav še najmanj, saj sem bil na dopustu. (smeh) No, šalo na stran, a tudi v tem je nekaj resnice. Imel sem tajsko SIM kartico, a ker so ljudje na Instagramu videli, da sem daleč, so mi dali mir. In to je odlično. Telefon pa je tako ali tako ves čas pri roki. Služi kot povezava z internetom, za preverjanje elektronske pošte in pošiljanje sporočil, kot navigacija na skuterju za iskanje novih krajev in hitro pot do cilja in jasno – kot fotoaparat. V ta namen jaz telefon uporabljam največ. Pa seveda za brskanje po socialnih omrežjih, za kakšne hecne objave in za prebiranje vsakodnevnih novic iz domovine, kadar mi je dolgčas (beri: ko ležim na plaži pod kakšno palmo). 

Na Baliju verjetno ni "creme dela creme" motorjev. Kako si doživljal te "drugačne" motorje? 

Na Baliju so bolj manjši motocikli, skuterji in mopedi. Meni je super. Imela sva 150 kubično Hondo, katere izposoja je stala 4 evre na dan. Večjega ali hitrejšega motorja sploh nisem pogrešal. Ne potrebuješ, ker je gneča prevelika in ceste so preslabe za močan motor, kot ga vozim doma.

Kako je P60 Pro olajšal ali izboljšal potovanje?

Kar se samega telefona tiče, je navigacija nepogrešljiva. Pa večkrat dnevno vpogled v vremensko napoved – še posebno, če si na motorju. Pa uporaba dveh SIM kartic ali E-SIM kartice tudi izjemno prav pride. In jasno mora imet telefon zmogljivo baterijo, da zdrži ob celodnevni uporabi do večera. Ta zdrži več dni celodnevne uporabe, kar je res res velik plus.

Ali si se soočal s kakšnimi izzivi pri uporabi P60 Pro v tujini?

Edini izziv je bil ta, ki sem si ga postavil sam. Posneti čim boljšo fotografijo brez uporabe kakršnega koli filtra. Uspelo mi je. Večkrat. Vsak dan.

Fotografij s potovanja ni konca, si rekel. Glede na to, da si po izobrazbi fotograf, je nujno vprašanje: kako si s P60 Pro zadovoljen s fotografskega vidika? 

P60 je odličen. Res je, po izobrazbi sem fotograf in dober fotoaparat mi res veliko pomeni. Že na mojem prejšnjem, P30 Pro ni bil slab, ta na P60 je pa še boljši. Tudi pri nočnih fotografijah ali tam, kjer manjka svetlobe, se res pozna. Fotoaparat je sposoben neverjetnih stvari.

Kateri način fotografiranja pa te je osvojil? 

Sam sem pristaš fotografiranja s širokokotno nastavitvijo objektiva. Se mi zdi, da tako najbolje zajameš prostor ali predmet fotografiranja in da daš fotografiji precej več življenja, kot ob pretiranem zoomiranju. Rad imam tudi portretni način fotografiranja, ki izostri osebo in nekoliko zabriše ozadje. S tako dobljeno globinsko ostrino ali neostrino se zdi, da je fotografija dobila nekakšen 3D-efekt.

Kaj splošno rad fotografiraš? 

Fotografiram tisto, kar se mi v danem trenutku znajde pred fotoaparatom in se mi zdi zanimivo. Narava, pragozd, palme, morje, lepa plaža. Ali pa moja gospa ob kavi, večerji, v trgovini ali bazenu. Če se mi zdi dober kader ali super fotka, stisnem eno, dve ali tri. Če se izkaže, da v resnici ni nič posebnega, jo lahko še vedno kadarkoli zbrišem. Če sem na dirkah, fotografiram motorje, tehnične detajle, dirkače in podobno. Odvisno, kje se nahajam. Če vidim kaj posrečenega, zanimivega ali smešnega, takoj sežem po telefonu, da ujamem trenutek.

Kateri je najljubši dogodek/trenutek, ki si ga ujel v objektiv na potovanju? 

Z zadnjega potovanja je to morda dogodek, ki ga sploh nisem ujel sam. Nataša me je fotografirala z mojim telefonom, kako v bazenu kot Jezus hodim po vodi. Tik pod vodno gladino je bil namreč betonski zid in če si ponoči v bazenu stal na njem, je delovalo, kot da stojiš ali hodiš na vodi. Nastala je super fotografija, ki se mi je zdela izjemno smešna.

Sta imela kakšne posebne izkušnje ali dogodivščine med vožnjo po otokih Indonezije?

Na srečo ne. Zavedam se odgovornosti in skušam voziti previdno. Kadar imam na motorju sopotnika, pa še toliko bolj. Tudi ne pustim se sprovocirati, če sem na dopustu, namreč vozim počasi in opazujem okolico. Uživam v trenutkih. Vse življenje sem na dveh kolesih in za seboj imam kar nekaj kilometrov. Mislim, da tudi izkušnje pomagajo preživeti na dveh kolesih.

Kako sta se povezovala z lokalnimi prebivalci med potovanjem?

Kadar potujeva, si vedno želiva čim več stikov in povezav z lokalnim prebivalstvom. Menim, da nama to kar dobro uspeva. Zaradi tega se izogibava hotelom in si prenočišče raje najdeva v kakšnem apartmaju ali pri komu doma. Tudi pri iskanju hrane dajeva prednost manjšim, pristnim in bolj lokalnim gostilnam ali pa (če se le da) jeva na ulici. Velikih in turistov polnih restavracij se izogibava, enako tudi mest, krajev ali otokov. Je pa res, da je to vse težje. Vsi smo turisti, ki ne maramo turistov.

Kakšne aplikacije na telefonu so bile najbolj koristne med potovanjem?

Google maps – torej navigacija, pregledovalnik e-pošte, vreme, jasno ura in koledar, Instagram in Facebook, seveda pa v tujini ne gre brez aplikacij WhatsApp in Viber.

Kako je bilo vzdrževati in polniti P60 Pro med potovanjem?

Za moj novi P60 Pro sem si v Maleziji najprej kupil dober ovitek, da mi telefon ne bi kje takoj zgrmel iz rok. S polnjenjem ni bilo nikakršnih težav. Baterija tudi pri zelo intenzivni uporabi zdrži več dni brez polnjenja. Zavedanje, da baterije ne boš spraznil v enem dnevu, je veliko vredno. In pomirjujoče. 

Kako je bilo združiti svojo strast do motorjev z raziskovanjem kulture in narave Indonezije?

Ravno zato imam rad Indonezijo. In Azijo na splošno. Tudi ostale države. Ker vreme, temperature in kultura omogočajo premike, življenje in popotovanje na dveh kolesih. Zato me pozimi ne vleče v Kanado, na Švedsko ali v Rusijo. Rad imam poletje, ker lahko vozim motor. Če to lahko združiš v prijetno popotovanje ali dopust, je idealno. 

Kaj bi svetoval drugim popotnikom, ki bi želeli raziskati Indonezijo s poudarkom na vožnji z motorjem in uporabi nove tehnologije?

Predvsem to, da naj se odločijo in gredo. Življenje je prekratko, da bi čakali na priložnosti drugo leto. Kupiti vozovnico in rezervirati hotel za prve tri noči. Ostalo bo, kot avantura, prišlo sproti. Telefon in potni list v žep, pa kopalke, tri majice in kratke hlače. To je vse. Ne potujte s kovčkom, ampak mali nahrbtnik na rame in gremo. Jaz si za v Azijo vedno vzamem s seboj še svojo odprto čelado. Motor najamem, čelade si pa iz varnostnih in higienskih razlogov ne maram izposojati. Vedno imam svojo s seboj in vedno jo imam na glavi –  ne glede na to, kako se vozijo drugi. Če po tleh usekaš s telefonom, bodo to na servisu popravili, če po tleh usekaš z glavo, pa ni nujno, da bo kdaj popravil še kdo.