Policijska eskadrilja - fantje in dekleta, ki delajo v Letalski enoti policije

Zunaj je nič stopinj Celzija, dan se preveša v večer, na brniško letališče seda rdeča zarja. Tehniki iz hangarja pripeljejo helikopter agusta bell 212, s katerim bomo poleteli proti Lescam, nato čez Barje, vmes nekajkrat pristali za vajo, se na hitro dotaknili heliporta na ljubljanskem kliničnem centru in se po najkrajši poti vrnili na Brnik.

Vsi smo že varno v helikopterju, Tanja Novak in Igor Podjed zaženeta glavni rotor. Sledijo navodila tehnika Gregorja Hajden­kumra, privežemo se in helikopter se odlepi od tal. Lebdimo kakšnem meter nad tlemi, občutek je podoben neznosni lahkosti bivanja. Ko Uroš na tleh naredi še nekaj foto­grafij, se spustimo ponj in zatem lahki kot peresce odletimo proti severu.

Policijska inšpektorja Tanja in Igor vadita letenje z očali za nočni vid in pristajanje. Iščeta polja in jase, kamor bi se bilo mogoče na hitro spustiti, pristajata in spet vzletata. Veščine, ki jih obnavljata, pridejo prav pri reševanju in zasledovanju storilcev, ko piloti sodelujejo s kriminalisti. Nato helikopter pristane na heliportu kliničnega centra, kamor policisti vsak dan dostavljajo ponesrečence in inkubatorje. Pločevinast krog na strehi bolnišnice nikoli ne sameva - in če kak dan ni ponesrečencev, se ga policisti letalci dotikajo le za vajo.

Na brniško letališče se vrnemo v trdi temi, stavba policijske enote je napol prazna. Pisarna, v kateri dežurni sprejema klice, diši po papirju in starem usnju. Omizju se pridružijo Breda Šprajcar, druga pilotka v floti, pilot Blaž Šeter, vodja enote Robert Kralj in tehnik letalec Miha Meško - Meho. To so ljudje, ki živijo sanje večine ljudi, a tu niso zato, da bi živeli svoj zasebni Top Gun, ampak da bi pomagali ljudem.

Pogovor

S člani Letalske enote policije je naš fotograf letel večkrat, da so nastale fotografije za ta članek, sama pa sem z njimi opravila tudi zanimiv pogovor.

TN: Od nekdaj sem hotela leteti, vsi pa smo začeli enako, z jadralnimi letali, nato z motornimi, to je osnova. Mene je zanimalo še akrobatsko letenje, tudi tekmovala sem. Dileme tako ni bilo: zaradi letalske smeri na strojni faks.

IP: Veliko nas izhaja iz aeroklubov, prav vsi pa znamo pilotirati manjša letala.

PB: Kako fantje gledate na pilotki?

IP: Od trenutka, ko je Tanja stopila skozi vrata, se nam je zdelo fajn. Da sta dve, pa je dvakrat fajn. Ženske so res bolj čustvene od moških, to pa je poklic, ki zahteva hladno glavo, a vsakdo mora ne glede na spol skozi strogo usposabljanje. Da vse to zdržiš, je treba imeti veliko volje, truda in fokusa. Hitro se pokaže, iz kakšnega testa si, zato vsi, ki teh pritiskov ne bi zmogli ali ki so se za ta poklic odločili iz napačnih razlogov, takoj odpadejo.

TN: V tebi mora obstajati strašna želja, da vse podrediš letenju. Sliši se fino, da si pilot, a to je pretežko delo, če te res ne veseli.

IP: Najbolj te strezni prva resna situacija, v kateri bi šlo lahko tudi kaj narobe. Takrat si moraš priznati, da nisi James Bond, ki za nevaren prizor najame dvojnika, ampak si še kako ranljiv. Pri našem delu se lahko zelo hitro pripeti nesreča, če nisi stoodstotno pri stvari, in tudi če si, si odvisen še od drugih članov posadke, drugega prometa v zraku ...

TN: Nevarnost pride za tabo. Ko si na nalogi, o tem ne razmišljaš. Ko si gori, narediš tisto, za kar si se usposobil, na trdnih tleh pa se včasih res primeš za glavo.

BŠ: Najtežja so reševanja v gorah, saj je tam vreme hitro spreminjajoče se, če ne zahrbtno. Pristajalna mesta so na robovih prepadov, velikokrat pa sploh ni mogoče pristati. Pri zahtevnih reševanjih v gorah se posadka pošteno našvica. Tam ni prostora za napake. Vse mora iti kot namazano, če je treba, tudi večkrat na dan.

PB: Katera pa je najlepša plat vašega dela?

TN: Brez dvoma samo letenje. To je tisto, kar smo si ves čas želeli. Letenje nikoli ne more biti le služba, to je za vse nas tudi hobi, osebno pa mi je v največje zadoščenje uspešno reševanje. Letenje s helikopterjem v resnici ne daje enakih užitkov kot letalo, helikopter je delovni stroj in mi smo tu zato, da z njim delamo.

BŠ: Z letenjem me je okužil oče, ko sem bila še čisto majhna. Velikokrat me je vzel s seboj v Lesce, z njim sem letela, in ko sem bila stara 16 let, sem hotela poskusiti še sama. Letenje mi je vse, nikoli nisem hotela početi nič drugega. Najbolj uživam, ko imam za seboj uspešno opravljeno nalogo. Letenje imam zdaj že tako v krvi, da potrebujem nekaj več. In smisel našega dela je pomoč ljudem.

PB: Kje je torej adrenalin, ki vam ga vsi zavidajo?

BŠ: V raznolikosti nalog, ki jih opravljamo. V delu na klic. V gorskem reševanju, ki je vrhunec naše kariere. Je zelo pestro in precej nepredvidljivo. Včasih brizgne adrenalin v iskalnih akcijah v sodelovanju s kriminalisti. Sicer pa je vsak let drugačen in vsak po svoje zanimiv, tudi nadzor državne meje je le redko povsem rutinska naloga.

IP: Nesreče v gorah se običajno zgodijo prav zaradi slabih vremenskih razmer, letenje v močnem vetru, v slabi vidljivosti in ob nevarnosti plazov ter krušenja skal je vse prej kot enostavno.

BŠ: Tudi zdravniška ekipa nas vpraša, ali je reševanje z vidika letalske varnosti sploh možno, in včasih res ni.

TN: A ko enkrat rečeš, da boš šel, ni vrnitve. Ni opravičila, da nečesa nisi predvidel prav, da nisi natančno pogledal vremenske slike in podobno. Ko si enkrat v zraku, gre vedno za sekunde in življenja.

IP: Zato vsi ves čas treniramo vse. Gorsko reševanje je le najvišji nivo, kjer poleg šolanja potrebuješ še približno deset let izkušenj, da se znaš pravilno oziroma varno odločiti.

TN: Pri gorskem reševanju gre za koordinacijo, najteže je med seboj uskladiti vse naloge. Držati helikopter pri miru je še najlaže, veliko teže se je pravilno odločati in voditi celo ekipo.

IP: Posebne pa so tiste malo drugačne naloge. Ena takšnih je bila zame misija v Bosni med lanskimi poplavami. Najbolj me je presu­nila hvaležnost ljudi, ki so izgubili vse, a so te kljub temu objemali. Tako iskrena čustva, kot sem jih doživel v Bosni, v hipu osmislijo tvoje delo in mimogrede malo spremenijo tvoj pogled na življenje.

RK: No, zakaj pa smo sploh bili v Bosni? Bosna ima helikopterje, nima pa denarja za usposabljanje, za gorivo. Helikopterji so bili v hangarju, saj smo jih videli, piloti so bili tam in bilo jih je veliko več, kot nas je tukaj, pa svojemu ljudstvu niso mogli pomagati. K sreči smo bili tam mi, ki smo v tem delu Balkana najbolj usposobljeni za delo z elektromotornim vitlom za evakuacijo. Tja smo bili poslani zaradi našega znanja. Nevarnost je namreč mogoče preprečiti le z znanjem. Ko v 600-, 700-metrski steni Triglava helikopter zalebdi, je rotor včasih pol metra metra od stene, in ko se vrata odprejo, ni prostora za strah ali dokazovanje. Treba se je spustiti 70 metrov globoko do ponesrečenca in ga krvavega ali celo nezavestnega pripeti nase. Če te to spravi iz tira, nisi za to delo. Pred dvema letoma so me pri Tolminu spustili po ledenem slapu. Dva sta plezala, ledena ploskev se je utrgala in enemu odrezala obraz. Ko sem s teleskopsko palico prišel do njega, sem ga obrnil in videl, da človek nima obraza, v tistem trenutku pa je med naju priletel še en blok ledu. Pripel sem ponesrečenca, dvignili smo ga gor, a se ga nismo upali spraviti v helikopter – če bi imel poškodbo hrbtenice, bi ga to lahko ubilo. Tako sva se oba peljala pod sankami, in ker je med tem izgubil še zavest, sem moral paziti, da se ni zadušil. Temu možakarju so plastiki naredili čeljust iz reber in danes normalno živi.

PB: Se vam ljudje, ki ste jih rešili, potem javijo?

MM: Zelo redko, vendar mislim, da večina tega niti ne pričakuje. To je naše delo, radi ga opravljamo in smo nanj ponosni. Za zdrav ego bi to moralo zadostovati, za izstopajočega pa v našem poklicu ne bi smelo biti prostora. Realna pričakovanja, disciplina, delo ... Sem še iz generacije, ko so ego mlademu fantu malo obrusili tudi v vojski, mlajše generacije pa so za to prikrajšane in mi z njimi.

RK: Ko smo že pri egu ... Zdaj se veliko govori o uredbi, da naj bi se z reševanjem ukvarjale zasebne službe. Mi smo proti, pa čeprav je to za nas samo dodatno delo in dodatna nevarnost. Eni mislijo, da se grebemo, da bomo izpadli pomembni, nam pa samo ni vseeno za ljudi, ki jih rešujemo že 30, 40 let. Za to smo zainteresirani, ker vemo, da znamo in da ljud­je našo pomoč potrebujejo. Vsi dobro vemo, kako bo s tem, ko bo reševanje prepuščeno zasebnemu sektorju, saj bo ta reševanja opravljal na najbolj poceni način. Lahko vidite, kako se to dogaja v svetu. Na olimpijadi se je Lindsey Vonn odpeljala na podvesni vrvi! To smo mi počeli pred 30 leti, danes pa ne več, ker je ponesrečencu neprijazno in ni najbolj varno.

PB: Kaj pa, če bi vam bogataš ponudil bajno plačano delo, da bi ga prevažali od točke A do točke B pa nazaj?

BŠ: Hm, mamljivo, ampak ne. Mi smo tu zaradi zahtevnega letenja.

TN: Mi smo vsi malo čudni, saj imamo najraje najtežje stvari. Ni težko nekoga voziti z letališča na letališče, je pa dolgočasno.

IP: Bistvo helikopterjev ni, da se boš peljal z Brnika v Portorož. Gre za to, da se z njim naredi tisto, česar letalo ne zmore.

PB: Pokličejo producenti Jamesa Bonda in rečejo, da potrebujejo pilotki v filmu. Gresta?

BŠ: Ja, midve bi šli takoj, sploh ni dileme!

Kratka zgodovina Letalske policijske enote in flota

Leta 1967 je takratna milica dobila prvi helikopter, trisedežno agusto bell AB 47/J-2A s klasičnim batnim motorjem.

Z njim so večinoma patruljirali in nadzorovali cestni promet, kljub omejenim zmogljivostim pa so z njim leta 1968 prvič sodelovali pri reševanju v gorah. Leta 1972 je policijsko floto obogatil helikopter agusta bell AB-206 jet ranger in v naslednjih letih je enota dobila še pet takšnih helikopterjev, od katerih dva še danes uporabljajo za manj zahtevne policijske naloge in za osnovno usposabljanje pilotov ter posadk. Leta 1978 je na Brnik prišla agusta A-109A, ki so jo leta 1986 preuredili izključno za prevoz bolnikov in ponesrečencev. Leta 1980 je nov hangar sprejel velikansko agusto bell AB-212, ki ima še danes pomembno vlogo pri prevozih tovora in ljudi na teže dostopna območja; leta 2006 so jo popolnoma obnovili, tako da danes omogoča opravljanje vseh njihovih nalog. Leta 1987 je enoto obogatila večnamenska agusta bell AB-412, ki je po videzu in zmogljivostih zelo podobna modelu AB-212. Leto 2004 je zaznamoval med piloti najbolj priljubljen helikopter agusta A-109 power, s katerim predvsem nadzorujejo državno mejo ter rešujejo in iščejo ljudi, saj oprema omogoča letenje v slabšem vremenu in letenje ponoči z očali za nočni vid. Pred sedmimi leti se je enoti pridružil zadnji član flote, eurocopter EC-135 P2+, ki je namenjen predvsem nad­zoru schengenske meje.

Letalska policijska enota je notranja organizacijska enota Uprave za policijske specialnosti pri Generalni policijski upravi. Enota se deli na oddelek pilotov, ki ga vodi Damjan Bregar, in letalsko-tehnični oddelek, ki mu načeljuje Roman Rovanšek. Na čelu enote je Robert Kralj.

TEKST Tina Torelli
FOTO Uroš Podlogar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord