Rajko Hrvatič: Če kdo plačuje varščino, še ni mafijaš. Mafijaš je oni, ki to varščino pobira

Rajko Hrvatič je visok kakih 190 centimetrov in ima blizu sto kilogramov mišic, zraven pa še črni pas v karateju. Tega niti ne bi omenjal v prvem stavku, če ne bi bili ti podatki zelo pomembni za razumevanje njegovega uspeha v poslu, kakršnega si je izbral, v igralništvu. Tam, kjer se obračajo veliki denarji, se namreč motovili vse sorte čudnih ljudi in lepa beseda lepo mesto najde le, če je pospremljena z omenjenimi atributi.

Zdi se, da mu zanimanje medijev ni odveč in da se rad pokaže. V spremstvu lepotičk, manekenk ali misic ali obveznih Jana Plestenjaka in Jurija Bradača. Časopisje polnijo fotografije njegovega avtomobila pa jahte in stanovanja in tu in tam tudi namigovanja na sumljiv izvor njegovega bogastva. Droga? Prostitucija? Trgovina z orožjem? Saj, kako bi se pa sicer pošten človek dokopal do tolikšnih denarjev?

Ko smo se na uredniškem sestanku odločali za to, ali opravimo pogovor z njim ali ne, je bilo kar nekaj khm, khmjev, ali s tem mogoče ne delamo reklame človeku, ki ... ki ... No, in ker tega stavka nihče ni znal dokončati brez jecljanja in ker je Rajko Hrvatič nedvomno zanimiv človek, smo sklenili, kot pač smo, in ga pobarali o tem in onem in ga davili z vprašanjem o kriminalu in njegovi povezanosti z njim, da je bilo že nam nerodno.

Sicer se je Rajko Hrvatič rodil v Izoli v dovolj premožni družini, da mu ne bi smelo biti hudega, če bi nadaljeval očetov posel, a sta se mu starša tako zamerila, da se je še kot najstnik prenehal pogovarjati z njima in ta (ne)odnos ohranil do danes. Že zelo zgodaj je moral sam poskrbeti zase, se po osnovni šoli zaradi popravcev zaposlil v izolski ribarnici, potem vendarle dokončal osnovno šolo in odšel na srednjo elektrotehniško v Ljubljano. Od tam je, da mu ne bi bilo treba poslušati očeta, romal na morje, preživel pet let pri Splošni plovbi iz Pirana in se po vrnitvi na suho začel ogledovati po čem drugem.

Našel se je v igralništvu, ki je bilo pred 15 leti, tako tudi sam priznava, sivo neurejeno področje, za katero se ni plačevalo davkov, nekje v zraku med dovoljenim in prepovedanim, kot nalašč za ljudi, ki so se znašli, znali računati in si upali. In ko je država napravila red, mu je uspelo to, kar ni samemu Donu Corleonu in njegovim naslednikom – to namreč, da je svojo dejavnost legaliziral, jo uskladil z zakoni države Slovenije, pa kljub temu ohranil nesramno visoke zaslužke, ob katerih se človeku, ki nima te sreče, da bi delal v tako profitni dejavnosti, kar malo zavrti v glavi. Saj bi mu zavidal, a se potem spomniš, da je pri tem treba vzeti v zakup tudi kak Vesov informativni obisk in kakšno bombo pod avtomobilom ... pa si rečeš, da ni vsakdo za vse, in greš tipkat svoje.

Ali v igralništvu obstaja sezona?

V igralništvu je sezona skoraj vse leto. Največ ljudi pride sicer v decembru, ko največ porabijo in tudi največ igrajo. Temu bi lahko rekli sezona, čeprav je potem bolj kratka, se pravi december in nekaj dni v januarju.

Poletje in počitnice ne sodijo v igralniško sezono?

Sonce je naš sovražnik, prijatelja igralničarjev sta oblačno vreme in mraz. Kadar je oblačno, gredo ljudje noter, na toplo, in igrajo. Kadar pa sije sonce, se jim ne da biti notri, čeprav imamo klimatizirano. Človeka pač ne vleče v zaprte prostore, raje gre na plažo.

Mnogi govorijo o krizi igralništva. Kako je s tem pri vas?

Jaz imam tako krizo, da povečujem promet za približno dva odstotka na mesec. To je moja kriza. Rekel bi, da je moja kriza, da nikoli nisem zadovoljen s tem, kar sem že dosegel, ker bi hotel, recimo, doseči štiri odstotke porasta prometa in obiska na mesec. Če se malo pohecam. Mislim, da krize ni, vsaj jaz je ne čutim. Kriza je, če ne znaš delati.

Koliko ljudi pa na dan obišče vašo igralnico?

Povprečno več kot štiristo. To je zelo veliko za takšno igralnico. Tako zelo zasedena je, da včasih trije čakajo na igralni aparat in se med seboj kregajo, kdo bo igral. Tako da sem že lanskega marca podal vlogo na ministrstvo za finance za povečanje števila igralnih aparatov, zdaj, se pravi že leto in pol po tem, pa še vedno ni pozitivnega odziva. Že takoj na začetku sem zaprosil za večje število igralnih avtomatov, pa so rekli: »Dali ti jih bomo 110, naslednjič pa 160.« Zdaj so gluhi, ampak to je pri nas žal še vedno normalno. Saj veste, politika, lobiranje tekmecev ...

Koliko pa zapravi povprečen obiskovalec?

Odvisno od meseca. Od 45 do 50 evrov na obisk. Od tega plačamo državi 39 odstotkov.

So obiskovalci še vedno večinoma Italijani?

Pri meni je trenutno 82 odstotkov Italijanov, drugi so Slovenci oziroma teh je 15 odstotkov, potem pa Hrvati in drugi. Prej je bilo 90 odstotkov Italijanov, zdaj pa se obisk naših gostov povečuje.

Se Slovenci in Italijani razlikujejo v igralnih navadah?

Ja, Slovenec je bolj igralec, ki pride in hoče za vsako ceno dobiti, pride z namenom oplemenititi svoj izkupiček oziroma denarnico. Italijani so pa gostje, ki gredo kam na kosilo, potem pa še rečejo: »Gremo se še malo zabavat v igralnico.« Takšen je povprečen igralec. Obstajajo tudi taki, ki so zasvojeni s tem in hodijo v igralni salon z večjo vsoto denarja, od 2000 do 10.000 evrov, in igrajo močno. Za takega ne morem reči, da se je prišel zabavat, ampak taki so redki. Mi živimo od igralcev, ki prinesejo 30 evrov, se tam zabavajo, zastonj kaj pojejo, ker je hrana v naši igralnici zastonj. In to škampi, tartufi ... Na nivoju.

So se kdaj v vašem kazinoju pripetile tudi kakšne osebne tragedije? Da je kdo zaigral vse svoje imetje ali kaj podobnega?

Ti, ki potrošijo večjo količino denarja ali imetje, ponavadi ne hodijo v eno igralnico, ampak se selijo in jaz jih ne spremljam. Kar pomeni, da igrajo pri meni štiri, pet ali pa deset ur, potem gredo pa še v Casino Portorož in še tam igrajo deset ur. Mogoče pri meni dobijo, pa potem hočejo tam dobitek podvojiti, ker mislijo, da je njihov srečni dan ali kaj podobnega. Ali obratno. Pri meni izgubijo in se hočejo tam izvleči. To so igralci, ki tudi po dva, tri dni ne spijo, ampak igrajo.

Imate seznam nezaželenih gostov?

Imamo, kar velik je. To so gostje, ki so na ta seznam prišli zaradi več stvari in niso samo nezaželeni, ampak smo jim tudi prepovedali vstop. Prva stopnja nezaželenosti je spremljanje gosta, ko opaziš, da povzroča kakšne težave, potem pa sledi prepoved.

Kaj mora človek narediti, da pride na ta seznam?

Pri meni je hrana zastonj, in če opazimo, da je kdo prišel samo jest, ga opozorimo, in če to počne še naprej, mu obisk prepovemo. Ali pa na primer: zadnjič sta se ženski, stari okrog 60 let, skregali zaradi igralnega aparata. Bila je gneča, pa je šla tista, ki je igrala, na stranišče in je na aparatu pustila znak stop, da se vrne, druga je kljub temu začela igrati. In sta se scufali. Najprej smo drugi prepovedali obisk, na koncu pa še prvi, ker je bila problematična. Ali pa taki, ki si sposojajo denar, pa taki, ki ne dajo drugim miru ... Največ prepovedi izdamo zaradi vedenja.

Ste sami veliko preigrali?

Ko sem bil star 20 let, sem enkrat poskusil, da sem videl, kaj to pomeni. S prijatelji smo začeli zahajati v Casino Portorož in nekajkrat, ko sem zgubil, sem bil prav rdeč v obraz. Bil sem kar v neki drugi dimenziji. Potem sem si rekel: »To ni zame, adijo, na svidenje.« Mnogi lastniki igralnic oziroma tisti, ki delajo v igralništvu, igrajo, izgubljajo velike denarje. Obstajajo tudi taki, manjšina sicer. Ljudje me sprašujejo: »A ti kaj kockaš?« »Vsak dan,« jim rečem. »A res, a res?« se čudijo. »Ja, zame je to normalno in vsak dan dobim, ker imam sistem.« »Ja, pa kako?« »Sistem je ta, da imam svojo igralnico.«

Ko smo že pri sistemu. Ali obstaja sistem za premaganje igralnice?

Če bi tak sistem obstajal, jaz prvi ne bi imel igralnice, saj bi ga uporabljal kje drugje. Ne, ne obstaja. Ruleta, recimo, izplačuje 97,3 odstotka vloženega denarja, ampak ima tisto ničlo, zaradi katere je igralnica vedno na dobičku. Če staviš na vseh 37 številk, med katerimi je tudi ta zelena ničla, boš sicer sigurno dobil, ampak izplačali ti bodo pa 36 žetonov. Matematično gledano tako vsako 37. igro enkrat izgubiš in ta izgubljena igra gre v korist rulete. Tukaj ni sistema. Tudi če igraš na rdeče ali črno, te matematično gledano vsako 37. igro pričaka zelena nula in izgubiš. Ni pa nujno, da boš prav ti izgubil. To je čar te igre. Danes izgubiš, jutri pa ...

Je v vaši igralnici kdo obogatel?

So bili tudi takšni, ki so odnesli po nekaj sto tisoč evrov, počasi, ne v enem dnevu. Obstajajo tudi takšni, ampak to so počasi prinesli nazaj. No, včasih se taki, ki priigrajo večjo vsoto denarja, ne vrnejo. Pred nekaj meseci je gospa iz Italije, ki je bila takrat prvič pri nas, z enkratnim vložkom 6,25 evra zadela 50.000 evrov.

Igralništvo je bilo tradicionalno zelo povezano s kriminalom. Navsezadnje je Las Vegas ustanovil prav mafijec Bugsy Siegel. Kako je s tem pri nas?

Vnuk tega mafijca je bil pri nas, v tovarni rulet, v Interblocku. Hotel je, da bi mu dali deset rulet, tako da bi poskusil, kako to gre. Smo mu rekli, naj jih kupi, potem ga pa ni bilo več blizu. Hotel nas je nategniti. Če je kriminal povezan s to dejavnostjo, ga v Vegasu kot obiskovalec ne čutiš. Mogoče sem bil tudi jaz v Vegasu v kateri od igralnic, pa nisem vedel, da sta zadaj skrita mafija in črni denar, če seveda to obstaja. Mislim, da ima za kaj takega tam država prevelik nadzor, kar je tudi prav.

Tam ti, preden ti podelijo koncesijo, da se lahko ukvarjaš z igralništvom, vse striktno pregledajo, še pod pazduho ti pogledajo. Pri nas v Sloveniji ne čutim kakšne takšne povezave igralništva s kriminalom. Tudi pri nas ima država velik nadzor nad igralništvom, kar je edino pravilno, saj bi se tovrstne povezave, če bi bile razmere neurejene, res lahko vzpostavile.

Niste nikoli plačevali varščine?

Če že govorimo o tem, bi rad rekel tole. Če kdo plačuje varščino, še ni mafijaš. Mafijaš je oni, ki to varščino pobira. Če jo kdo plačuje – jaz je ne – jo plačuje zato, ker se boji kriminala.

Da je ne plačujete, se lahko zahvalite slovesu človeka, ki se ne ustraši prav zlahka in ki ima črni pas v karateju, ali temu, da se nihče ni pojavil?

Nekoč se je res zgodilo, da se je oglasil neki človek. Neki njegov prijatelj me je poklical, da me potrebuje, in sem se oglasil, pa se je pojavil. Bil je precej zloglasen tukaj v Sloveniji, zdaj je pa že pokojni. Pa ni pokojni zato, ker je ta »posel« meni predlagal. Rekel je, bom povedal kar po slovensko: »Veš, mislim, da ti potrebuješ, da te mi pazimo.« Rekel sem mu: »Mogoče bi res potreboval,« in sem takoj vedel, kam pes taco moli, »ampak, veš kaj, si prišel ene 30 let prepozno. Moral bi priti, ko sem bil še v vrtcu, takrat bi potreboval enega, da bi me pazil, zdaj pa ne več.« »Pa da se ti ne bi kaj zgodilo,« je rekel. »Upam, da si prvič in zadnjič pomislil na to. Kajti ko mi boš to predlagal drugič, bom to vzel kot grožnjo. Prosim, da se o tem več ne pogovarjava.« In potem je šlo gor, dol in sem mu še rekel: »Glej, jaz se ukvarjam samo z legalnimi posli. Poleg tega je pa tako: če se mi kdo postavi na pot, ne bom šel ne levo ne desno, ampak naravnost skozi njega. Tako da veš, da jaz pošteno delam, pošteno sem zaslužil svoj denar in ga ne mislim dajati nikomur, zlasti ne tako.« »Vidječemo,« je rekel – in iz tistega ni bilo nič.

Zakaj so vas pa pustili pri miru? Kakšne argumente ste imeli?

Argument poštenega dela in jaz ne bom nikomur plačeval za to ...

Razumem, ampak oni delajo drugače …

Odvisno s kom. Tukaj pomaga psiha. Človeka se ne smeš ustrašiti. Bolj ko se ga boš bal, bolj te bo sesal. In tudi če bi mi povzročili kakšno težavo, bi na koncu največ težav povzročili sami sebi. Jaz sem v življenju marsikomu pomagal in marsikdo bi zame tudi kaj napravil, pa naj gre za politika ali onega z ulice, ker jaz ljudi ne razvrščam po nekih nivojih.

Zame so vsi ljudje enaki ne glede na statusni položaj v družbi. Mogoče so tudi sami mislili, da poznam koga, ki bi jim lahko povzročal težave. Ne vem. V takem trenutku veliko pomeni beseda. Če bi se jaz pokakal in začel tresti, begati z očmi ... Psiha človeka se vidi, začuti se strah. Pri napetem pogovoru moraš sogovorniku gledati v oči. V ringu, ko sem se bojeval, sem dobro vedel, da se moram nasprotnika, ki je psihično stabilen, ki ima močen stav, paziti. Če pa je bil človek zbegan, zgubljen, sem šel na nokavt v prvi rundi. Da se pokažem in da čim prej končam zgodbo.

Na sodišču ste bili priča v primeru Petek. Zakaj si je Andrej Štruc, eden od obdolženih, vas izbral za pričo, ki naj bi potrdila njegov alibi?

Andrej Štruc je hodil s punco, ki sem jo poznal že od mladih let, in prek nje sva se spoznala. Mene ne zanima, kdo se s čim ukvarja, kaj dela ... Nimam časa, da bi se ukvarjal z drugimi, tako kot se nekateri ukvarjajo z menoj, ne vem. Andreja Štruca sem poznal samo po tem, da se je včasih rad stepel, in nič drugega nisem vedel o njem. Niti se nisva veliko družila. On je v Mariboru našel neki lokal oziroma poznal je lastnika lokala, ki je hotel v njem postaviti ruleto. Štruc me je vprašal, ali jo hočem postaviti tja, pa sem jo. On je za to ruleto skrbel, preverjal obračune zanjo in tako sva se poznala.

Seveda ni delal brez plačila. Dobro sem mu plačeval. Dvakrat ali trikrat je tudi prespal pri meni. Enkrat me je poklical, ali bi lahko prespal pri meni. Rekel sem mu, da me takrat ni doma, če pa hoče, naj si pa pri prijatelju in vodji igralnega salona sposodi moje ključe in naj prespi. Kdaj je bilo to, ne vem, datumi in dnevi mi niso ravno pisani na kožo. Čez kaka dva tedna ali tri se je Štruc oglasil pri meni in rekel: »Veš, tisti dan, ko sem bil pri tebi, so baje nekega novinarja pretepli.« »Ne vem, ali si bil pri meni,« sem mu rekel, »če si bil, so te tako kamere posnele.« In potem sem rekel šefu igralnega salona, naj posname na CD, kar so kamere posnele tisti dan.

In kaj so ugotovili?

Mislim, da sem mu jaz ta CD dal, nisem pa siguren. Na sodišču tega CD-ja ni bilo.

Kaj ga je pa tako razjezilo, da je ob vašem pričanju zapustil dvorano?

Razjezilo ga je verjetno to, ker sem rekel, da je nasilen.

Ste pa bili, tako kot Petek, tudi sami žrtev napada, ko so vam pod avto podstavili bombo?

Če bi vam pokazal, kdo je to napravil, bi rekli, da sem si verjetno izmislil. To sta bila brata, ki sta zdaj narkomana, zahrbtna prevaranta, ki sta prevarala pol Ljubljane, sta pa na videz kot dve miši.

Bombo sta podstavila pod vašo corvetto?

Ja, k sreči sem se pripeljal z njo, ker je tako nizka, da mi bombe niso mogli pritrditi pod sedež. Če bi prišel z mercedesom, bi bil sigurno mrtev. Tako pa so mi operirali levo nogo. Metatrzalne kosti sem imel čisto raznesene od tega bombnega balasta, na desni nogi sem imel pa zlomljeno peto, tako da sem bil dva meseca na invalidskem vozičku. Punci, ki je bila z menoj v avtomobilu, so morali pa operirati desni gleženj.

Sedli ste v avto in ga je razneslo?

Prišel sem v avto, dal v vzvratno, prižgal motor in takrat je počilo. Ko je počilo, me je punca vprašala, kaj se je zgodilo. Rekel sem, da je eksplodirala bomba. Začela je vreščati. »Prosim, umiri se,« sem ji rekel, potem je pa začelo spredaj goreti.

S polomljenima nogama sem skočil za avto, da bi odprl pokrov motorja, ki je bil steklen in ga itak ni bilo več, in vzel jakno, da bi z njo zadušil požar. Kričal sem, naj pogasijo požar zaradi dokaznega materiala. Iz diskoteke so potem prinesli večji gasilni aparat in požar pogasili, mi smo pa odšli v bolnišnico. Ironija je bila, da bi moral jaz naslednji dan obiskati nekega prijatelja v bolnišnici. Poklical sem ga: »Poglej, jutri sem nameraval priti v bolnišnico, ampak me ne bo. Pridi kar ti k meni, ker so mi podstavili bombo in me zdaj peljejo v klinični center.«

Vas je razjezilo, ko je glavni bombaš dobil samo štiri leta in tri mesece zapora?

Ne, ne, ni bil glavni. Ta, ki je dobil ta štiri leta, je bombo samo prodal. Noče pa povedati, da jo je prodal tema dvema, ker je dobil denar za to, da molči. Dva, ki sta to bombo podstavila, pa nista šla nikoli v zapor.

Ste ju obiskali?

Kaj čem ju obiskat? Zakaj? Za budale ne mislim sedet. Sicer pa je to delo policije, ki je, zgleda, bolj malo naredila, da bi odkrila prave storilce.

Zakaj sta pa to naredila?

Zato, ker sta mi bila dolžna 50.000 mark. Pri njima sem imel igralni aparat in sta me ogoljufala za teh 50.000 mark. Namesto da bi mi plačala – govorila sta: »Bova, bova, bova ...« – sta nabavila za 1200 mark to bombo. Kaže, da se jima je to zdel boljši račun. Včasih, ko me ljudje vprašajo: »Pa kako, za 50.000 mark sta hotela to narediti?«, jim odgovorim: »Poglejte, kaj je človek napravil za nekaj tisoč evrov? Tri je ubil. (Ermin Brkić na Gorjancih, op. p.) Tako da tudi v Sloveniji človeško življenje nima minimalne cene.«

Govorice po Sloveniji tudi vas povezujejo s kriminalom.

Veste zakaj? Vam bom povedal. Na koprski policiji so me imeli v računalniku, mogoče me imajo še vedno. To pa zato, ker sem bil z ženo policaja, ki zdaj dela na kriminalu. Ampak ne takrat, ko je bila ona že z njim, 15 let prej. Njega pa to boli, zato ker je bolan. In si je našel pet ljudi, policajev, ki rovarijo proti meni. Mene so dali v računalnik in me recimo obtožili za poskus iznosa kulturne dediščine iz države. Jaz nimam pojma, kaj je starina. Zadnjič sem bil pri Novaku v Ljubljani in mi je kazal omaro, za katero bi jaz dal mogoče 50.000 tolarjev. Vredna pa naj bi bila 22 milijonov tolarjev. In sem ga vprašal: »Kaj je na tej omari vredno tega denarja? Jaz bi dal 50.000 tolarjev, pa še bi razmišljal.« Toliko se razumem na starine.

Govori se o drogi ...

Vam bom povedal, kaj je s to drogo. Najlaže je človeka dati v računalnik, ga »osumiti« nečesa, ker ga potem lahko nadzoruješ. Oni temu pravijo operativno zanimiva oseba. Da je nekdo operativno zanimiv, mora obstajati neki razlog. Pri meni ga niso imeli, pa so me kljub temu šikanirali s svojimi metodami. Na meji so me pregledovali, me popisovali, mene in ljudi, ki so bili z menoj v avtomobilu, pri vsakem prehodu meje, tako da sem sčasoma dobil prav averzijo do tega in do kriminalistov, ki so se šli to. Ni bilo prijetno.

Zdaj moram reči, da ne več in da najbrž nisem več v računalniku. Zakaj so me sumili ukvarjanja z drogo? Pri nas je tako s temi policaji. Če ti nekaj delaš in oni ne vedo kaj, je mogoče samo troje: droga, prostitucija ali orožje. Pred 15 leti sem služil bajne denarce z igralnimi aparati in se ljudem še sanjalo ni, da en aparat, za katerega plačaš 5000 mark, prinese na mesec 20.000 mark. Če bi komu rekel, da sem zaslužil 700 mark na dan z igralnim aparatom in da mi je ruleta, za katero sem dal 120.000 dolarjev, v mesecu dni prinesla 300.000, mi ne bi verjel. In sem si rekel: »Naj kar govorijo, naj kar iščejo drogo, jaz bom služil svoj denar.«

Ljudje ne znajo drugega povedati kot kriminal in droga. Je pa zanimivo. Vsi so že popadali zaradi droge, jaz sem pa še zmeraj tukaj, ne? Zagotavljam vam, da nikoli nisem imel posla z drogo in da me ne zanima. Če bi se pri tem denarju, ki ga zaslužim, pa tudi pri tistem, ki sem ga služil pred desetimi leti, ukvarjal še z drogo, mislim, da me ne bi bilo treba obesiti, ker bi se raje kar sam. Najbolj nespameten bi bil, če bi se poleg tako donosnega legalnega posla bavil še z nelegalnimi.

Prebral sem, da izvirate iz premožne družine. Kaj sta bila po poklicu vaša starša?

Oče je imel distribucijo rib za vso Slovenijo. Bil je prvi, ki se je začel pri nas ukvarjati s tem poslom. Precej dobro mu je šlo in mu gre verjetno še vedno, z njim nimam stikov. Mama je bila pa šefinja v trgovini s pohištvom. Oba sta bila zelo dobro stoječa za tisti čas.

Prebral sem tudi o prepirih, ki ste jih seveda najbolj občutili vi kot otrok. Zakaj sta se pa prepirala?

 Mislim, da se je to dogajalo zato, ker je bila mama kolerik. Ona bi se kregala noč in dan, oče pa je narobe reagiral in igral na njeno žogo. Včasih, recimo, je prišel domov pozno, ker je delal po cele dneve, in vprašal: »Kaj je za večerjo?« Pa pravi mama: »Pojdi jest večerjo tja, kjer si bil do zdaj.« Oče je bil miren in jo je vprašal: »Kaj ti je?« In ker ga ni mogla razjeziti, je skočila v njega, on jo je udaril in tako naprej. Kot otrok sem za prepire krivil njo. Na koncu sem največ dobil jaz. Prvič, ko se je to zgodilo, sem bil star šest let. Sta pa imela zanimiv zakon in sta se dvakrat poročila. Ločila in potem spet poročila. »Zdaj bo pa bolje.«

Ko sem bil star 13 let, je mama odšla in pustila doma bolno sestro. Zato sem potem na sodišču tudi rekel, da pri mami ne bom niti pod razno, da bom ostal z očetom. Ampak potem se je oče poročil s precej mlajšo, ki me ni sprejela, zanjo sem bil višek v hiši. Oče mi je vsak teden nekajkrat rekel: »Pojdi kar k mami, saj si isti kot ona.« Jaz pa kot otrok nisem imel kam. Razen na socialno, ampak oni bi itak poslušali očetovo zgodbo. Oče je bil sicer zelo upoštevan človek. Imel je denar, zabaven človek je bil, na zunaj čisto drugačen, kot je bil do mene. Ko sem šel v vojsko, mi je bilo tam lepše kot doma. Žal. Po vojski sem odšel na ladjo, da se rešim vseh teh težav, in ko sem se z nje vrnil, je bilo mesec dni v redu, potem se je pa spet začelo. Odločil sem se, da grem. Odšel sem, brez kreganja, v Portorož. Oče me je pred tem enkrat vprašal: »Kje si,« – ker sem spal malo doma, malo drugje – »misliš še kaj priti domov?« Odvrnil sem mu: »Ne vem.« In to so bile najine zadnje besede. Rekel bom, da v življenju očeta nisem imel. Prav tako sestra. Ona je po ločitvi živela z mamo, in ko je prišla na obisk ...

Saj to so žalostne zgodbe, ki pa me ne bolijo. Povem jih zaradi drugih staršev, ki naj se zamislijo. Če bom sam imel otroke, niti pomislil ne bom, da bi tako ravnal z njimi. No, sestra je imela dvanajst let in je prišla domov pogledat, ko je šla mama k neki prijateljici v Izolo. Oče je nekaj kopal na vrtu, sestra je prišla in rekla: »Čao, oči.« »Kaj je? Si prišla po denar? Lahko kar greš!« In je kopal naprej.

Ste imeli zaradi tega težave v šoli? Dva popravna na koncu osemletke?

Ja, zaradi tega. V srednji šoli sem bil potem med odličnjaki. Vedno sem pa imel težave z vedenjem, nikoli nisem bil vzoren, zmeraj samo primeren, in to zato, ker sem se zmeraj za koga potegnil.

Ste že v osnovni šoli začeli trenirati karate?

Trenirati sem začel, ko sem bil star trinajst let. Sosed je bil trener, pa sem ga vprašal, ali se lahko oglasim.

In kako vam je šlo?

Bil sem mladinski državni prvak. Zelo dober sem bil. Karate mi je zelo pomagal v življenju pri samodisciplini, odrekanju. Šport je zelo pomemben.

Ste se za karate odločili, ker vas je privlačil kot šport?

Pri trinajstih, kot mulec, sem začel trenirati karate zato, da se bom znal tepsti. Skozi leta, do recimo dvajsetega leta, so nas trenerji naučili, da ga uporabljamo kot šport. Ne bom rekel, da ko smo se včasih scufali, tega karateja nisem uporabljal. Sem ga. Kot mulec. Ampak po dvajsetem, ko človek že nekako zgradi svojo osebnost, sem pa začel na karate gledati kot na šport. Kot trinajstletni mulec sem imel pa v glavi bolj Brucea Leeja. Pri dvajsetih sem že videl, da je Brucee Lee v filmih samo nategovanje ljudi, nekaj nerealnega. Filmi za otroke.

Končali ste srednjo elektrotehniško in odšli na morje. To dvoje ni bilo povezano?

Ne. Jaz v srednji šoli nisem razmišljal o nekem pomorstvu. Odločitev, da grem na morje, je bila povezana s tem, da se rešim pekla.

Ampak padli ste pa v neki drug krut svet, da ne rečem pekel, tisti mornarski?

Rekel bom, da sem mornarstvo takrat doživljal bolj kot odrešitev. Če bi šel danes na barko, bi mi bilo težko, takrat mi je bilo pa lepo. Od začetka še zanimivo in sem videl ves svet. Zastonj. Indija, Japonska, vzhodna obala Amerike do Princa Ruperta, skoraj do Aljaske, Kanada, Amerika, Nikaragva, Panama, Afrika ... V Ukrajini sem bil, na Črnem morju. Razen Avstralije in Južne Amerike sem videl skoraj ves svet. Če smo odpluli proti vzhodni Ameriki, to je bila ena od linij, smo bili doma vsake tri mesece, ko smo peljali v Indijo ali na Japonsko, nas ni bilo domov sedem ali osem mesecev. So pa bili ljudje na barkah tudi po dve leti, ne da bi videli dom. Mene je pač vleklo domov.

Domnevam, da je bila mornarska druščina pestra …

Vsi so sanjali o milijonih, flašo pred seboj, karte na mizo ...

Prebral sem, da niste, tako kot večina drugih, takoj po pristanku stekli do prve javne hiše, ampak ste si ogledali mesta, muzeje. Kako to? Ste sami hodili okrog?

Tudi kdo drug se je našel, ki ga je kaj zanimalo. Na prvi barki sem srečal enega takega, s katerim sva še vedno prijatelja. Bil je športnik, igral nogomet in je bil sorodna duša. Z njim sva se precej družila, se še in je moj edini stik s pomorci, čeprav tudi on ni več na barki. Zdaj je maser, in to dober. Skupaj sva veliko hodila okrog. Je pa zanimivo videti svet. In če ga vidiš med ladjo in prvo javno hišo ali prvim lokalom po izhodu iz porta, nisi videl nič. Veliko ljudi je bilo na barki po dve leti, pa tudi z nje niso stopili, niti v bar niso šli, ker so se bali zapraviti tistih deset dolarjev.

Mornar ste bili pet let?

Pet let sem bil pri Splošni plovbi, tri leta sem pa plul.

Ste ves ta čas razmišljali, kaj potem?

Najpogosteje izrečena beseda med pomorci je: »To mi je zadnji vijadž.«, kar pomeni – to je moje zadnje potovanje. Pa se vedno znova vračajo na barko. Ko sem jaz rekel, da je to moje zadnje potovanje, je res bilo. Ko v tem nisem več užival in ko sem videl neko drugo vizijo, sem si rekel, da moram čez to napraviti križ in moram nekam drugam ali pa bom kot ti, ki se mi, nekateri, zdaj smilijo. Ker nimajo v življenju nič drugega kot samo barko in vse te vsakdanje njihove besede, stavke in se vrtijo v krogu.

Iz tega kroga sem odšel, ko sem videl, da v pomorstvu nimam več kaj delati. Šele ko sem prišel domov, sem začel razmišljati, kaj bom delal, s čim se bom ukvarjal, začel iskati posel. In sem potem na Opatiji postavil aparat za razvijanje fotografij v eni uri.

Kje ste dobili idejo zanj?

Idejo sem dobil v Ameriki. Videl sem, malora, kako hitro naredijo slike. Včasih gre kdo v svet, pa nič ne vidi, slepec. Še zdaj, ko grem v Vegas, dostikrat od tam prinesem kakšno idejo, ki je kdo drug ne opazi. To ekspresno fotografijo sem pač videl tam. V Ameriki je veliko proizvodov, ki bi pri nas šli dobro v prodajo. To je eden od takih, ice breaker (pokaže mentolove bombone, op. p.). Stvar, ki ne stane nič in se že šest mesecev trudim, da bi dobil ekskluzivne pravice prodaje, ampak Američanov Evropa ne zanima.

S fotografijami je bil dober posel, težava je bila pa ta, da sem moral velikokrat dol, pa nabavljat material v Trst. In čeprav sem s to fotografijo dobro zaslužil, pri tem nisem občutil nobenega veselja. In sem si rekel, da za to nisem. Če se že grem posel, ga moram delati z veseljem, in sem prodal.

In se začel ukvarjati z igralnimi avtomati?

Potem sem kar kakšnih pet, šest mesecev taval in iskal posel, ker nisem rojen za to, da bi delal v fabriki, ampak za to, da bom sam kreiral in sam sebi nakazoval svoje poti. In če bom pri tem naredil kaj slabo, me ne bo nihče zaradi tega grajal, bom pa sam občutil v svojem žepu. Ti igralni avtomati so se pojavili zunaj, v Nemčiji. Meni je rekel prijatelj, naj jih nabavim in da bo on priskrbel pozicije, kamor bi jih namestila. Nisem bil prepričan, da bo šlo. »Nič,« sem si potem rekel, »bom kupil en igralni avtomat, ga poskušal postaviti pri nas pa da vidimo.«

In sem rekel temu prijatelju, naj najde prostor, pa bova delila na pol. In sva res, dokler ni po kakih štirinajstih dneh, treh tednih rekel, da ni za to in da ga naj izplačam. Izplačal sem mu in zdaj je on brez denarja, jaz sem pa tu, kjer sem. Kupil sem enega, potem dva, štiri, osem, šestnajst ... in čeprav sem tudi s tem dobro zaslužil, še vedno nisem bil zadovoljen. Šel sem v London in tam kupil svojo prvo ruleto.

Ta posel z igralnimi avtomati je bil takrat pri nas nekako napol dovoljen, če se ne motim?

Bil je napol dovoljen biznis v tem smislu, da se ni plačevalo davkov. Država se ni znala obrniti. Ni bilo tako, kot je danes, ko kak aparat na črno zdrži v kakšnem lokalu mogoče en teden, potem ga pa ni več. Takrat so se ti aparati razpasli, in če je davčna prišla s policijo v lokal in tam našla igralne aparate, so jih pobrali, zapisali predlog sodniku za prekrške, ta pa te je potem oprostil in ti je vrnil aparat. To je bilo vse, kar se je zgodilo. Ampak to je trajalo – od takrat, ko so vzeli igralni aparat, pa do tega, da ti ga je sodnik vrnil – dve leti. To je bilo kot film, ki ga nikoli nisem razumel, sem pa imel veliko od njega.

Vedno se moraš znajti in sem takrat napravil nekaj, česar drugi niso. V igralne aparate sem dal dvojno ploščo. Ena plošča je bila za poker in druga za videoigrice, na daljinsko upravljanje. Vse pokerje sem preuredil na enega daljinca, in ko si pritisnil na en sam gumb, so se vsi pokerji spremenili v videoigre. Ko je prišla policija, ki so ji sporočili, da se tam nekje igra poker, so naleteli na videoigrice. Ljudem so takrat pobrali po petdeset, tudi sto igralnih aparatov, meni pa v vsej karieri samo tri. Ampak tisto tudi ni bil kriminal. Nekaj je obstajalo ... Kot da bi rekel: pri nas v Sloveniji je 7000 igralnih aparatov. Ve se, kje so, če bo prišla policija, jih bo pobrala, če ne, služi in ne plačuj davkov.

Igralni aparat si dal v lokal in v sedmih do štirinajstih dneh je bil izplačan. In tudi če so ti ga odnesli že čez en mesec, se ti je izplačalo. To je bila takrat moja računica. Pet let smo imeli te igralne aparate. Vsi so jih kupovali, lastnikov igralnih aparatov je bilo takrat v Sloveniji kakih sto. Jaz sem jih imel v 32 ali celo 36 lokalih, nabavil sem precej rulet, 27, za katere sem plačal povprečno 120.000 dolarjev po komadu. Po osem sem jih vozil k nam, ker jih je toliko šlo v velik kontejner.

Takrat še niste imeli igralnice?

Ko sem nabavil te rulete, sem jo že imel. Prvo igralnico sem odprl v Divači, Orient. Prej je bila tam diskoteka, potem nočni klub, potem sem pa tam odprl igralnico. Pa na Krvavem potoku itn. Potem sem se začel ukvarjati tudi z izdelavo rulet, to pa zato, ker ta Tajvanec, ki mi jih je dobavljal, ni imel posluha pri zamenjavi programa. Ko je na primer država zahtevala, da je stava maksimalno sto tolarjev, jaz sem imel pa na ruleti nastavljenih tisoč, sem po šest mesecev čakal, da mi je on to spremenil, in sem mu rekel: »Če se ne misliš odzvati ažurno, bom naredil svoj aparat.« In sem ga. S tem, z izdelovanjem rulet, danes nimam nič več. Čeprav je tudi v tem poslu velik denar, sem svoj delež prodal partnerju. Poleg tega pa upam napovedati, da bo čez pet let Kitajska povozila to panogo, izdelovanje rulet. Izdelovali jih bodo za pol cene. Za tretjino. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo zavohali posel in se prebudili.

Z lastnikom lokala, kamor ste postavili igralne aparate in ruleto, ste si delili denar od dobička ali kako?

Ja. Osemdeset odstotkov sem pobral jaz, dvajset pa lastnik lokala, in je bil zadovoljen s tem. Tudi če je hotel kupiti te aparate, jih ni mogel. Ampak, kaj se je dogajalo? Pojavilo se je sto tisoč težav. Igralec je izgubil, začel tolči po igralnem aparatu, zahteval je denar nazaj, lastnik me je klical … In sem mu rekel: »Ne kliči me, drugič ti bom pobral igralni avtomat, bom zaprl lokal. Težave me ne zanimajo. Nisem kupil igralnih avtomatov zato, da bom imel težave.« Jaz težav ne maram kupovati! To je moja parola. Sem kupil ruleto, da bom imel težave? Ne, naj raje stoji v skladišču. Pri tem sem brezkompromisen.

Nekoč sem prišel v neko mesto in nekomu ponudil igralni avtomat. Da ne, da jih ne zanima. Pa sem ga postavil k sosedu, nekaj sto metrov stran in mu rekel, da ga ne bom dostavil več nikomur tam okoli. Čez mesec dni me kliče lastnik tistega hotela, kjer sem bil najprej. »Poglejte,« sem mu rekel, »pa saj sem že bil pri vas.« »Ja, ja, ja« je bil vesel, »si že bil.« »Pa saj ste rekli, da ne.« »Veste, žena ni pustila.« »No, potem se pa ženi zahvalite.« In ga nisem postavil.

Ste imeli pri osvajanju lokalov s svojimi avtomati težave s tekmeci? Je bilo kaj bojev za teritorije?

Takrat sem pokrival 70 odstotkov zasebnega igralništva v Sloveniji. V vsej Sloveniji. Pa ne zato, ker bi ograjeval teritorije. Pošteno sem prišel v lokal in pošteno ponudil posel. In nihče mi tega ne more preprečiti, pa naj si še tako misli, da je Ljubljana ali pa da je Celje njegovo. In če sem imel težave v lokalu, pa naj mi je nosil še tako veliko denarja, sem ga zaprl. Če sem imel postavljene svoje igralne aparate v tujem lokalu, sem jih enostavno kar odpeljal. Spoznal sem, da se za denar ne bom prodajal, ker sem bil zaradi tako imenovanih igralnih salonov, ki še zdaleč niso bili takšni, kot so zdaj, tako živčen ...

Mnoge zanima, kako bogati ste. Je to skrivnost?

Da vam povem po pravici, malo čudno se bo slišalo, ne štejem, koliko imam. Pa ne zato, ker bi imel tako veliko, ampak ne znam ovrednotiti. Hišo lahko ovrednotiš in poveš neko ceno, svoj posel, ki je moj igralni salon, v katerega sem pred letom in pol vložil pet milijonov evrov in bi ga lahko, odvisno od kupca, prodal za – ampak ga niti v sanjah ne bi – recimo dvajset milijonov evrov. Nimam pojma.

Je res, da ste lastnik najdražjega avtomobila v Sloveniji?

Bentley ni najdražji avtomobil v Sloveniji, so še dražji.

Koliko je pa stal?

Malo manj kot dvesto tisoč evrov. Prav včeraj sem vprašal prijatelja, ki se precej razume v avtomobile, koliko stane avtomobil nekega mojega znanca, in sicer ferrari enzo ferrari, in je rekel, da 750.000 evrov plus dajatve. Tudi SLR-i (mercedesi, op. p.) se vozijo tukaj, ki so veliko dražji. Je pa zanimivo to, da je najbolj vidno znamenje tega, kar človek ima, avtomobil. To je balkansko razmišljanje. Avtomobil človeka boli, pri zavisti odigra največjo vlogo prav avtomobil. Pa besede. Ker se o meni veliko govori, mi ljudje zavidajo.

Je veliko takih, ki se obešajo na vas zaradi vašega denarja?

Ni samo denar tisti, ki privlači ljudi. O tem se velikokrat pogovarjam z Janom (Plestenjakom, op. p.). Okoli njega najbrž niso zaradi tega, ker bi imel denar, ampak zato, da lahko naslednji dan rečejo, da ga poznajo. To spoznaš čez čas. Jaz nisem odbojen do ljudi. Sem zadržan do tistih, ki so vsiljivi, sicer sem pa odprt. Dostikrat kdo, s katerim se zapletem v pogovor, na koncu ugotovi: »Rajko, pa ti si čisto kul.« Potem so pa ljudje, ki ti hočejo malo zlesti pod kožo in za katere vidiš čez čas, da to počnejo z nekim interesom. Pa naj je ta interes denar ali pa to, da se bodo hvalili s tem, da me poznajo.

Mogoče se tukaj v Sloveniji veliko govori o meni, ker živim malo drugače od drugih, čeprav se vedem tako kot vsi in vedno pravim, da te niti denar niti medijski pomp ne smeta dvigniti nad druge. Ko spoznam, da je človek okrog mene zaradi interesa, to takoj razčistim in se me začne izogibati. Ampak to vidiš čez čas. Čez čas te kdo vpraša za denar, čez čas vidiš, da se hvali, da te pozna, čez čas se zgovarja na tvoje ime. Ne moreš pa takoj startati in reči: »Madona, zdaj sem sedel s Petrom, ki ima tak in tak interes.« Najprej moraš človeka spoznati. Če bi gledal vsakega kot policaj, ne bi prišel nikamor, bi bil sam na svetu, kar še zdaleč nočem biti. Dobrih prijateljev imam pa itak mogoče toliko, kolikor je prstov na eni roki, mogoče na obeh.

No, še ena stvar je, ki vam jo ljudje zavidajo poleg avtomobilov in drugega bogastva ...

Ženske.

Ja, lepa dekleta. Ste lastnik licence za Miss Hawaiian Tropic, lepotni natečaj. Je to posel ali veselje?

Ne, tega ne jemljem kot strast ... Lepo se je včasih s kakšno punco kaj pogovoriti, če se srečaš kje, z dvema, tremi in potem me takoj povezujejo, da naj bi nekaj imel z njimi. Z veliko tudi nisem imel, smo se samo pogovarjali. Normalno pa je, da zaradi te licence poznam veliko punc. Na predtekmovanje jih pride kakih 300, pa tudi na kakšno modno revijo grem kdaj in jih spoznam. Pa saj jih lahko vsakdo. Najprej sem to licenco vzel zaradi posla, pa tako zdaj obstajajo tudi olja Miss Hawaiian Tropic in kdaj te punce uporabimo v kazinoju za kakšno promocijo, ampak če bi se prav vrgel v to lepotno tekmovanje, da bi se s tem ukvarjal profesionalno, mislim, da bi moral še v kakšni fabrki delat, da bi preživel.

Pred kratkim nam je – vam in nam – zagodla ena od zmagovalk vašega lepotnega natečaja in naša nagica Ines Juranovič s svojim fotografskim porničem. Vam je to škodilo pri vašem tekmovanju?

Odkrito bom povedal, da nam je malo upadlo število deklet, ki se javljajo, ne morem pa reči, da vpliva na kakovost tistih, ki nastopijo v finalu. Ker od 300 tistih, ki se javijo, jih že na začetku izločimo polovico. Mogoče se zaradi tega kakšna punca, ki bi kaj naredila na svetovnem tekmovanju, ne bo prijavila, ampak v finalu jih je dvanajst. Najbrž boste imeli zaradi tega vi več težav. Mislili smo, da se bo bolj poznalo, pa se ne.

Vaš prijatelj Jan Plestenjak vas je zelo pohvalil v svoji knjigi. Omenjal je neke trojčke, pa me zanima, s kolikimi ste bili največ hkrati v postelji?

S kolikimi sem bil največ hkrati? Mogoče je Jan omenjal, da je kakšna moja kdaj rodila trojčke ... (smeh) A je to napisal v knjigi?

Ja.

Enkrat sem bil res z dvema puncama. Saj, ko si mlad, moraš vse poskusiti, ampak ne vem, ali sem Jana takrat že poznal.

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord