Občutek je fundamentalno osvobajajoč: let z balonom nad ogromno planoto Bagana tik pred sončnim vzhodom, spodaj pa na tisoče templjev in zaspani tok reke Iravadi. Tudi to (sicer bridko drago) razkošje si je danes mogoče privoščiti v deželi, ki se počasi, a vztrajno odpira.

V ogromnem Budovem tematskem parku z imenom Burma so Kjaiktija, najbolj nenavadna pagoda v deželi, ki naj bi jo na vrh skale pred 900 leti pričaral kralj Tisa, pa Mantara-Gji, največja pagoda na svetu, gora Popa, sveti burmanski olimp, in nesporna kraljica med vsemi pagodami – zlata lepotica Švedagon v prestolnici Rangun. Burma je ena izmed tistih držav sveta, kjer vsaka pokrajina ponuja novo, še spektakularnejšo lepoto od prejšnje in kjer se popolni fotogenični kodak trenutki nizajo na skoraj vsakem koraku.

Kiberdisidenti

Žal pa je Burma tudi ena izmed tistih držav sveta, kjer narodu vlada kruta vojaška hunta, ki izkorišča mladoletno delovno silo za težka fizična dela, ne dopušča svobode govora in tiska, nasilno preseljuje etnične manjšine in narod drži v strahu in revščini, ki je primerljiva s tisto v Somaliji in Sudanu. A ker Burma nima toliko nafte kot Irak, je zahodnjaški interes za pomoč deželi, ki nujno potrebuje demokracijo, zgolj pavšalen.

Američani pač vedo, da bo na tem koncu sveta in pod to politično strukturo močno prevladal vpliv Kitajske – malim rumenim je uspelo blokirati celo sankcije, ki so jih proti Burmi hoteli uvesti Združeni narodi! Uradno ZDA ne dovolijo vlaganj in finančnih transakcij z Burmo (razen svojih interesov pri projektu Chevron – Total) in ata Bush je nekaj omenjal »solidarnost Američanov s pogumnimi burmanskimi individualci«, toda s tega naslova za Burmo zagotovo ne bo prišlo nič koristnega.

Veliko več so za demokratično prebujanje Burme in prikaz dejanskega stanja v državi storili – ne boste verjeli – burmanski blogerji. Ker v deželi, kjer ima dostop do interneta le pol odstotka ljudi in je snemanje protestov z mobilnimi telefoni povezano z velikimi tveganji, ni varno svojih mnenj objavljati na državnem medmrežju, so to s pomočjo anonimnih insajderjev storili Burmanci po svetu. Po poročanju BBC News je eden takih blogerjev, ki živi v

Londonu, objavljal slike in posnetke, ki so mu jih ažurno pošiljali kiberdisidenti iz domovine, in svoj blog spremenil v virtualno novičarsko postajo, iz katere so posnetke razpošiljali glavnim svetovnim tiskovnim agencijam.

A je kmalu tudi burmanska vlada zavohala spregledani potencial interneta in mu začela na vse kriplje na blog pošiljati lažna sporočila in dezinformacije, čez katere se mora ob pritoku 'pristnih' novic prebijati še danes. Seveda je njegova spletna stran v Burmi prepovedana.

Turizem sredi represije

Turizem pa kljub vsem težavam, ki jih preživlja utesnjen burmanski narod, vedno bolj cveti. Tako se lahko med petjem samotnih ribičev in oddaljenimi mrmranji iz budističnih templjev odpeljete po 2170 kilometrov dolgi reki Iravadi z luksuznim parnikom Road to Mandalay, ki premore vseh pet zvezdic udobja in razkošja na svojih dobrih 100 metrih dolžine in skoraj 12 metrih širine. Devet mesecev na leto je parnik na poti med nekdanjima kraljevskima prestolnicama Mandalaj in Bagan, kjer vas bo na koncu poti med tisoči templjev počakal balon in vas popeljal na let nad najbolj spektakularno planoto Burme, ki se razprostira na 42 kvadratnih kilometrih.

Večina deviških plaž na 800 otočkih južnega arhipelaga Merguj je popolnoma nedotaknjenih, tu in tam pa se najde celo kakšno razkošno letovišče, ki čaka na zaljubljene pare iz Evrope na razsipnih medenih tednih. Kontrastov, ki bi radi s čudovitimi tapetami prekrili načeto fasado diktatorske Burme, je toliko, da se človek včasih vpraša, ali je vse, kar poročajo v medijih, sploh resnično. Zato se seveda poraja omniprezentno filozofsko vprašanje: naj kljub krutemu režimu obiščem Burmo ali ne?

Zahod deželo sicer vztrajno gospodarsko (bolj ali manj neuspešno) bojkotira, v protest so vključeni tudi hollywoodski zvezdniki (od Jennifer Aniston do Jima Carreyja) in prominentni ljudje iz politike (Tony Blair itd.), celo liberalni Lonely Planet je v dvomih o etičnosti obiska, saj meni, da se turistični denar steka v neskon­čne žepe generalov in vojaške hunte, toda dolgoročna resnica je drugačna. Vsak obisk v Burmi, vsak vaš stik z domačini bo narod popeljal korak bliže na Zahod – in to v pozitivnem smislu, da ne bo pomote. Dobro bo tu zmagalo nad zlim le, če narod ne bo utonil v izolacijo. Te pa je bilo zaradi ignorance oportunističnega zunanjega sveta vsa ta leta že mnogo preveč.

Numerologija

Diktator Ne Vin (njegovo ime bi v Srbiji zvenelo sila zabavno), ki je z železno roko vladal Burmi med letoma 1962 in 1988, je slepo verjel, da je ultimativno srečno število za njegovo deželo cifra devet. Tako je naročil celo nove bankovce za 45 (4 + 5 = 9) in 90 kjatov.

Prodemokratična opozicija pa je pred skoraj dvema desetletjema verjela, da je osmica tisto število, ki ji bo prineslo srečo. Velike proteste so priredili 8. avgusta (osmi mesec) leta ’88. Žal jih je 18. (1 + 8 = 9) septembra (deveti mesec) krvavo zatrla diktatorska vojska.

Burma ali Mjanmar?

Besedo Burma, ki naj bi bila pogovorna popačenka uradnega imena Mjanmar, so v 19. stoletju ob kolonialnem prevzemu ustoličili Britanci, v uporabi pa je ostala še dolgo po neodvisnosti (ki se je zgodila leta 1948), vse do konca osemdesetih let 20. stoletja, ko je vojaška hunta vrnila deželi starodobni naziv Mjanmar, da bi simbolično razčistila s kolonializmom in zahodnimi vplivi. Zanimivo je, da sta pri mednarodnem poimenovanju države dopustni obe imeni, toda ZDA in Velika Britanija zaradi nestrinjanja z vladajočim režimom priznavata zgolj naziv Burma.

Ang San Su či

Gospa (Dav) Ang San Su Či je svetovno znana burmanska prodemokratična aktivistka. Kljub mračni politični usodi, na las podobni tisti Nelsona Mandele, Ang San Su Či še vedno zagovarja nenasilen upor proti burmanski vojaški hunti, ki ji po zmagi na volitvah ni dovolila postati demokratično izvoljena ministrska predsednica in jo ima od 20. julija 1989 v strogo izoliranem hišnem priporu (nazadnje brez izpusta že štiri leta), kjer ne more imeti stikov z zunanjim svetom. Leta 1991 so ji za njena prizadevanja podelili Nobelovo nagrado za mir, burmanski narod pa jo kot 'moč nemočnih' vidi v vlogi demokratične voditeljice nove, svobodne in demokratične Burme. Več na www.dassk.com

Tekst: Aleš Bravničar

Foto: Matjaž Krivic

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord