Bond. James Bond je skozi svojo skoraj 40-letno zgodovino sedel za volanom številnih avtomobilov, med njimi večidel takšnih, za kakršne bi takrat večina povprečnih smrtnikov ubijala ali pa je o njih vsaj sanjarila z odprtimi očmi in ustmi. Ampak James ni kdorkoli. James je verjetno največji frajer na svetu. Ženske, denar, primeren IQ, telesne veščine – to ima verjetno med vsemi težkimi mačoti 007 najbolj pod kontrolo. Jasno, tudi avtomobile, letala in druga sredstva bolj ali manj običajnega prevoza.

Zdaj James nima več tako lahkega življenja. Frajer, kakršen je, mora vzdrževati imidž, ki mu niti za hip ne sme pasti pod maksimum. V vsakem trenutku, v vsakem položaju. Med rjuhami in na vozniškem sedežu. Vse bolj je nerodno, da si gospod prav težko najde avtomobil, ki bi mu ga večina res še zavidala. Nedavno je vozil celo BMW Z3, ki si ga danes lahko privošči vsak malo bolj podjeten sin. Časi so se precej spremenili in Bond se je znašel v težkem položaju.

V ozadju se na bojišču filmskega giganta MGM bije surova bitka za to, kateri avtomobilski proizvajalec bo smel kraljičinemu agentu dobaviti svoje vozilce. Tokrat je spet zmagal (beri: plačal več kot drugi) Aston Martin in vanquish osebno.

Pustimo umazano ozadje – martin in James sta brez dvoma odličen par. In nekaj je zelo res: le kdo z izjemo nekaj najbolj strastnih pločevinofilov bi vedel za Astona, če ne bi bilo Bonda? Vsi pa bi poznali taistega Bonda, tudi če bi vozil spačka. Ki ga, mimogrede, tudi je! Sklep: 007 je dobra vila Aston Martina. Ta je zdaj že nekaj časa pod Fordovo taktirko in zverina Ford (v originalu je ameriški), ki mu denar najbrž ni tolikšen problem, očitno potrebuje močno publiciteto.

Kdo ve, zakaj je takrat za tretji film o tajnem agentu (Goldfinger) Seanu Conneryju pripadel ravno aston martin, ampak fantu, ki takrat še ni tako simpatično šuškal kot danes, je ta danes že kar smešni DB5 sedel kot ata na mamo. In oba sta postala simbol. Sean je sicer vse bolj šarmanten in vse boljši igralec, mlajša pa se ne. Več sreče ima aston martin, ki lahko čarobno ohranja vitkost, vitalnost in mladost. Zdaj bo Pierce Brosnan, verjetno drugi najboljši Bond vseh časov, v jubilejnem 20. filmu o agentu Njenega Veličanstva spet sedel za volan tako zelo britanskega astona. In vsi smo srečni. Razen morda pri BMW.

Aston Martin piše dolgo zgodovino, vse od leta 1913. Nihče ne ve natanko, kdaj je dobil značilno masko pred motorjem – a nič ne de. Imel jo je DB5 (in še kdo pred njim), ima jo DB7. In ima jo seveda tudi vanquish. Čar astonov pa ni samo v maski.

Če odštejete žaromete, ki so se medtem morali skriti pred vetrom pod dolg, prozoren, aerodinamično oblikovan pokrov, so linije vanquisha skoraj v celoti enake kot tiste, s katerimi je osvajal DB5. Na fotografijah je sicer še starejši model, DB4, s katerim je, mimogrede, Stirling Moss zmagal leta 1960 v Goodwoodu, ampak podobnost ostaja od nosu do repa. Ja, čudovita avtomobilska zgodovina se piše v Britaniji.

Ian Callum, do takrat še neznan oblikovalec, je imel zoprno delo: ohraniti staro, ga dopolniti z novim in primerno nabildati. Takratni projekt Vantage je po splošnem odobravanju postal serijski izdelek z imenom vanquish ali po naše premagovalec. S strojem V12, razvitim v sodelovanju med Fordom (oziroma Aston Martinom) in Cosworthom, je moral v vanquishovi športni obleki zjeziti cestne ferrarije. Okej, oblika je zažgala.

Tudi notranjosti se ni bilo treba bati konkurence: za vsakega astona že po tradiciji umre osem govedi, ki jih ustrojijo pri Connolyju (znano?), pa tudi tekstil ni ravno s Ponterosa. Še nekaj stare britanske športne šole okrog merilnikov in armaturne plošče, vmes malce strogo nemških ostrin in kokpit se zdi ena redkih ustreznih protiuteži ferrarijem.

Skoraj šest litrov v motorju se oglaša svojevrstno, šarmantno in športno. Sprva so frekvence tiste, ki jih bolj čutite v želodcu kot slišite. Potem se začne vse bolj glasno prebujati vseh 466 konj v motorju. In že pred zagonom motorja velja vedeti, da poganja zadnji kolesni par. Ja, ja, tam je diferencialna zapora in zadeve skuša krotiti elektronika, ki preprečuje (pogonski) zdrs koles, ampak kot pravim, dobro je vedeti. Vanquish ima, tako kot nekateri črni vranci iz Maranella, avtomatiziran ročni menjalnik.

Leva Bondova noga bo lahko počela kaj drugega, pa tudi njegova desna roka (khm, kje pa bo pravzaprav volanski obroč britanskega avtomobila prav tako britanskega agenta?) bo lahko večino časa na volanskem obroču ali še bolje - na delu pri drugih, med akcijo pomembnejših zadevah. Kot je na primer stegence kake brhke srnice. No, nekaj dela z rokami bo vseeno imel, saj bo prestavljal z ročicama za volanskim obročem. Ker je 007 ultra frajer, tudi krotenje ogromnega navora dvanajstvaljnika ne bi smelo biti zanj omembe vreden problem.

S številkami obremenjeni bralec bo hitel primerjati vanquisha in 456 ali celo 575M maranello. Pa ne vem, ali ima to sploh smisel; govorimo o hitrostih, ki so za marsikoga nedosegljive, saj vanquish laže prenaša hitrost prek 300 kilometrov na uro kot voznikova denarnica, sicer pa ima Bond tako ali tako dovoljenje za večino stvari, ki jih tudi najbolj petični lastniki takšnih ali drugačnih prestižnežev kljub ogromnemu bančnemu računu ne morejo kupiti in početi. Še vedno največ šteje pojava.

Pripeljite se z vanquishem kamorkoli, razkazujte svoj okus, status in skušajte igrati Bonda. Valovita linija bokov, ekstremno nizka in kar pregrešno kupejevsko padajoča streha, v celoti hudo nizka in široka karoserija, 19-palčna kolesa in dve na strani potisnjeni izpušni cevi bodo skupaj z masko motorja brez besed povedali vse, kar Bond v vsakem filmu reče vsaj enkrat, ko se predstavi.

Tudi prav. Zapeljite v promet in ne bodite presenečeni nad reakcijami vozečih pred vami. Niti ni treba, da je rdeč (oh, saj tudi ne sme biti!), pa se vam večina (no, vsi tisti, ki gledajo v vzvratna ogledala) umakne veliko prej, preden je to sploh potrebno. Le pokrova motorja ne odpirajte pred sladokusci. Pogled je sicer lep, ampak plastičen in daleč od tistega, kar sta imela pokazati DB4 ali DB5 z vrstnim šestvaljnikom v nosu.

Jep, Nemci mu niso podelili vseh možnih zvezdic na testu, ampak kaj pa oni vedo, kaj je to british, kaj je to frajerstvo, kaj je to orto športni avtomobil? Tam se ogrevajo za porscheje, v najslabšem primeru za ferrarije, ampak tudi lastnike slednjih verjetno astoni motijo.

Imajo srečo, da je med njimi in Britanci morje, srečo, da je vanquish po ceniku vreden krepko prek 200 tisoč evrov, in srečo, da jih zmorejo roke redkih mojstrov izdelati le nekaj sto na leto. Ti ostanejo na Otoku ali pristanejo na drugi strani Atlantika, njihovi lastniki pa so vse prej kot kake spajsice ali rodmani. Najverjetneje niti omarji ne.Za astona moraš biti zares pravi frajer. In imeti denar, jasno.

Tehnični podatki – aston martin vanquish

• Motor: V12
• Delovna prostornina: 5935 cm3
• Največja moč: 343 kW (466 KM) pri 6500/min
• Največji navor: 542 Nm pri 5000/min
• Prenos moči: 6-stopenjski robotizirani menjalnik poganja zadnja kolesa
• Karoserija: 2-vratni, 2+2-sedežni kupe
• Mere (dolžina × širina × višina): 4665 × 1923 × 1318 mm
• Kolesa in gume spredaj/zadaj: 9J × 19/10J × 19, 255/40 ZR 19/ 285/40 ZR 19 (yokohama AVS sport)
• Hitrost: 306 km/h
• Pospešek od 0 do 100 km/h: 4,8 s
• Cena: od 220.000 evrov naprej

TEKST: Vinko Kernc

FOTO: Ian Dawson

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord